Ustavni sodniki v službi (ne)pravičnosti?

Mitja Steinbacher 27.5.2016 6:37
 

ustavnoUstavni sodniki so zavrnili ukinitev subvencij do priznane neprofitne najemnine za najemnike stanovanj. Odločitev ustavnih sodnikov se nanaša na domnevno neskladnost 25. člena zakona za uravnoteženje javnih financ občin z ustavo. S tem členom je vlada odpravila subvencije do priznane neprofitne najemnine, ki so bile dodeljene v 28. členu zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev.

Postavlja se vprašanje, ali je lahko nek člen nekega zakona, ki spremeni nek drug člen nekega drugega zakona in odpravi s tem členom zajamčene dohodkovne prejemke neustaven? V institucionalni ekonomiji velja načelo, da se ekonomske pravice, ko so te enkrat zakonsko določene, le stežka odpravi. Osebno sicer nisem strokovnjak za ustavno pravna vprašanja, niti ne poznam ustavno pravnih norm in etičnih zavez, ki jih morajo ustavni sodniki spoštovati. A v tem konkretnem primeru gre za ukinjanje nekih obstoječih zakonsko določenih ekonomskih rent. Tukaj ni pomembno dohodninsko ozadje neke skupine prejemnikov, niti tedaj ne, če gre za socialno ogrožene skupine. Reševanje socialno ogroženih skupin je stvar politike transferjev iz blagajne ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. V tem primeru odločitve ustavnih sodnikov gre za načelno vprašanje o tem, ali so sodniki ustavnega sodišča lahko določevalci ekonomskih rent ali ne.

Če ustavni sodniki zakonsko predpisano dodeljevanje in spreminjanje višine ekonomskih rent razlagajo preko ustavnih norm, se s tem spuščajo na področje razlagalcev dohodkovne pravičnosti in ne varuhov ustavnega reda. Krivičnost delovanja zakonodajne in izvršne veje oblasti ne moreta biti stvar odločanja na ravni (ne)ustavnosti pravnega okvirja, temveč se o teh vprašanjih in o vprašanjih socialne politike in reform odloča preko demokratičnega političnega procesa na volitvah. Vprašanje, na katerega so ustavni sodniki odgovarjali, je namreč v tem, ali je pravično te subvencije ukiniti ali ne. Po tej logiki bi lahko ustavni sodniki zavrnili vsak najmanjši poskus spreminjanja zakonodajnega reda v naši državi in preprečili uvajanje denimo uvedbe enotne davčne stopnje, ki bi jo s pomočjo ustavno-pravne kreativnosti opredelili kot kršenje načela enakosti oziroma česa podobnega, saj bi sprememba dohodninske zakonodaje do neke mere spremenila dohodninska razmerja v državi in določene skupine naredila med seboj manj dohodninsko enake, določene pa bolj dohodninsko enake. Ustavni pravniki me bodo gotovo popravili, če se slučajno pri tem sklepanju motim.

Kot ekonomist, ki se ukvarja s teorijo ekonomike zakonodajnega okvirja in z razvojem institucionalnih okvirjev držav, trdim, da je moč marsikatero vprašanje krčenja socialnih prejemkov z malce pravniške spretnosti zapeljati v vprašanje ustavnosti neke domnevne kršitve domnevno ustavno zajamčene domnevne človekove pravice. V zadnjem stavku sem namerno večkrat uporabil besedo domnevna, in sicer na mestih, kjer so mogoča različna tolmačenja in se pušča prostor arbitrarnosti.

Izvorno vprašanje pri ustavni presoji o ukinjanju subvencije, o katerem so tokrat odločali ustavni sodniki, ni v kršenju neke pravice, temveč v tem, ali je stanovanjska subvencija sploh lahko ustavno zajamčena človekova pravica? To pa ni vprašanje za ustavne sodnike, temveč za državljane. Institucionalna ekonomija pravi, da je lahko, če se s tem strinja super večina državljanov, ki mora biti najmanj dvotretjinska, zaželeno pa je, da je večja od 80% vseh opravilno sposobnih odraslih državljanov. Morda še pomembnejše vprašanje, ki ga sproža odločitev ustavnih sodnikov, je v tem, ali je stanovanjska subvencija v Sloveniji v resnici izvedena ustavno zajamčena človekova pravica, ki je izvedena kot človekova pravica iz neke druge z ustavo zajamčene človekove pravice? Če je in če ustavni sodniki pri tolmačenju ustave v resnici lahko upoštevajo tovrstne izpeljave človekovih pravic, pod-pravic, pod-pod-pravic itd., potem je teoretično in z nekaj pravniške spretnosti mogoče prav vsako spremembo zakonodaje, ki nekomu nekaj odvzame, pretolmačiti preko kršenja neke z ustavo zajamčene nad-pravice.

Odločitev ustavnih sodnikov, da zavrnejo odpravo stanovanjske subvencije in torej uspeh pravniške spretnosti ekipe varuhinje človekovih pravic, ki je vložila ustavno presojo tega vprašanja na ustavno sodišče, lahko da krila podobnim manevrom ob praktično vsakem znižanju subvencij oziroma ob ukinjanju še kakšnih podobnih privilegijev. Tovrstno odločanje ustavnih sodnikov bi v resnici bilo samo po sebi neustavno, saj bi ustavni sodniki postali razsodniki v razdeljevalni pravičnosti, kar ni v njihovi pristojnosti. Postali bi določevalci pravičnosti in ne razsodniki o ustavnosti zakonov. O ustavnosti zakonov bi morali odločati ne glede na to, ali so zakoni pravični ali ne. Pravičnost ne sme postati neformalna ustavna kategorija, saj lahko pripelje do stanja, kjer politike razdeljevalne pravičnosti ne bi izvajala z volitvami pridobljena večina preko političnega procesa, temveč ozka skupina elitnih pravnih strokovnjakov ustavnega sodišča. Morda pa bi veljalo razmisliti in na tak tribunal vložiti pobudo za presojo razdeljevalne pravičnosti dohodninskega zakona, ki je, vsaj po mojem dojemanju pravičnosti, izrazito razdeljevalno nepravičen in neskladen z drugim členom ustave, ki pravi, da je Slovenija socialna država. Kako bi se ustavni sodniki opredelili do meje med socialno državo in med pravično državo?

Pa še retorično vprašanje za konec: bi ustavni sodniki z upoštevanjem teh istih ustavnopravnih norm, ki so jih upoštevali ob preklicu ukinitve stanovanjskih subvencij do cene priznane neprofitne najemnine, kot neustavno zavrnili zaplembo zasebnega stanovanja zaradi nekaj sto evrov zapadlega neplačanega dolga? A ne gre v tem primeru za kršenje lastninskih pravic, ki so ustavno zaščitena kategorija? Subvencije to prav gotovo niso.

Mitja Steinbacher, Fakulteta za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu

 
Značke:

4 komentarji

  • svitase

    Menim. da so storili slabo uslugo negovanju občutka za večjo pravičnost v slovenski skupnosti.

    V pravosodju je temeljni problem – negovanje občutka za resnicoljubnost in pravičnost.

    Dokler to ne bo poglaviten element pravosodnega delovanja
    in učenja na pravnih fakultetah, bo pravosodje na slepem tiru.

    To pa je slab zgled za uveljavitev občutka za resnicoljubje in pravičnost ter poštenost in odgovornost v celotni slovenski skupnosti, torej v temeljih slovenske skupnosti.

  • svitase

    Zato je odločitev gospoda Aleša Primca, da nadaljuje s civilnim vrednotnim gibanjem za družine in otroke povsem upravičena.

    Dokler se miselnost in naravnanost ne bo spremenile v temeljih slovenske skupnosti, torej v vsakdanjem zasebnem in javnem življenju ljudi, ne bo drugače.

    Šele potem bodo odločitve volivcev in kadrovanja pravilna.

  • svitase

    Skrb za vrednotne temelje družine in otrok obsega tudi skrb za ohranjanje in negovanje slovenske kulturne dediščine torej naše identitete.

    Tudi na tem področju je veliko ustvarjalnega dela. Poglejmo primer:

    Po 2.svetovi vojni je politik vsilila spremenjeno oblačilno folkloro na Štajerskem.

    Praznične in svečane štajerske folklorna oblačila je zamenjal šircelj ( predpasnik), torej delovno oblačilo, ki so ga kmetje nekoč in še danes uporabljajo za najgrša dela v hlevu in na polju, da si ne umažejo delovno obleko.

    Tako je šircelj postal simbol oziroma ikona štajerskega folklornega oblačila kot na Gorenjskem avba in klobuk z nageljnom.

    Vendar kaj to pomeni? Pomeni razvrednotenje in omalovaževanje slovenske kulturne dediščine, saj je splošno znano, da se drugi narodi postavljajo s praznično oziroma svečano nošo, ne pa z oblačilom, ki je primerno le za v hlev ali na polje.

    Pomeni tudi nespoštovanje našega dostojanstva in dostojanstva naših prednikov, kar je človekova pravica po naši ustavi in Mednarodni deklaraciji o človekovih pravicah.

  • svitase

    Ko sem se zaradi popačenja in izničevanja slovenske kulturne dediščine pritožil na SAZU, so mi odgovorili, da se naj kar sprijaznim s tem žalostnim dejstvom.

    jaz pa vam povem: LJUBLJANA JE V MARSIČEM BOLANA!

    In potem to bolezen širi po vsej Sloveniji!

    Zato kličem slovenskemu princu: Reši Slovenijo!!!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI