O posinodalni spodbudi »Amoris laetitia«

Ivo Kerže 27.5.2016 9:10
 

amoris laetitiaOpravičujem se bralcem za zamik, s katerim objavljam analizo nove, mrzlično pričakovane posinodalne apostolske spodbude z naslovom Amoris laetitia (Radost ljubezni). Vzrok zamika je, kot si bralci verjetno lahko predstavljajo, predvsem v kočljivosti tega dokumenta. Le-ta prinaša papeževa stališča okrog vprašanj izredne in redne sinode o družini, ki se je zvrstila v Vatikanu v zadnjih dveh jesenih. Čakal sem, da se je nabralo dovolj odzivov relevantnih cerkvenih voditeljev, da bi lahko na tej osnovi prikazal čim bolj izostren pogled na dokument, katerega najznačilnejša poteza, naj to že uvodoma povem, je poudarjena dvoumnost izražanja okrog najbolj perečega vprašanja omenjenih dveh sinod glede Kasperjeve teze, da se sme v določenih primerih pripuščati k Sv. Obhajilu ločene in ponovno civilno poročene, ki ne živijo vzdržno kot brat in sestra.

V tem prispevku se ne bom osredotočil na razne druge zanimive vidike dokumenta: v njem je povedano marsikaj lepega, neproblematičnega in spodbudnega o zakonski zvezi. Vendar glede na to, da je sam papež Frančišek izbral za osrednjo temo sinodalnega dogajanja ravno omenjeno Kasperjevo tezo (sam je namreč določil, da kardinal Kasper poda v (edinem!) uvodnem predavanju k sinodi točno to tezo) mislim, da ni narobe, če se pri oceni posinodalne spodbude tudi tu ustavimo točno ob tem vprašanju.

Ključni odlomki

Tema o ločenih in ponovno poročenih se nahaja v VIII. poglavju posinodalne spodbude, ki nosi naslov Spremljati, razločevati in vključevati krhkost. Naj bo takoj povedano, da nikjer v dokumentu papež Frančišek ne zavrne Kasperjeve teze. So pa v njem določena besedila, za katera se nekaterim zdi, da jasno namigujejo v Kasperjevo smer. Uporabljam izraze »zdi« in »namigujejo« s poudarkom, ker je papeževo besedilo v teh točkah zelo dvoumno napisano.

Pojdimo kar takoj k odlomku, o katerem se najbolj razpravlja: k opombi 351. Gre za opombo k stavku iz točke 305, v katerem papež pravi takole: »Zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin, je možno, da je v okviru objektivno grešne situacije – ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti – možno živeti v Božji milosti, ljubiti in rasti v življenju milosti in darovanjske ljubezni [carità], prejemajoč v ta namen pomoč Cerkve.« Opomba 351 k temu stavku dodaja: »V določenih primerih bi lahko to bila tudi pomoč Zakramentov.« Opomba se sicer nadaljuje z dvema stavkoma, ki ne spremenita pomen navedenega.

Iz tega stavka, tako kot je povedan, bi bilo možno sklepati, da je možno tudi tistim v iregularnih zvezah (to je pač objektivno grešna situacija) podeljevati Zakramente, med katerimi sta tudi Sv. Spoved in Sv. Evharistija. Res je, da je k »objektivni grešni situaciji« iz točke 305 dodana klavzula »ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti«, kar bi morda lahko pomenilo, da kasperjansko branje tega teksta ni pravilno, saj bi lahko bila npr. mišljena situacija ločenega in ponovno poročenega, ki se vzdržuje spolnih odnosov, kot je učil sv. Janez Pavel II. v točki 84 posinodalne spodbude Familiaris consortio (pri čemer je treba vedeti, da to velja le za tiste ločene in ponovno poročene, ki iz objektivnih razlogov, kot je vzgoja otrok, ne morejo prekiniti nove zveze). Vendar je tudi to branje Amoris laetitia vprašljivo, saj v opombi 329 (k točki 289) pravi glede take vzdržnosti: »V takih situacijah mnogi, ki poznajo in sprejmejo od Cerkve ponujeno možnost sobivanja ‘kot brat in sestra’, ugotavljajo, da ob pomanjkanju določenih izrazov intimnosti ‘ni redek pojav, da se zvestoba znajde v nevarnosti in je tako prizadeto dobro otrok’ (Gaudium et spes, 51).« Najprej je seveda treba vedeti, da se navedena točka 51 koncilskega dokumenta Gaudium et spes nanaša situacijo regularno poročenih. Drugič pa je treba reči, da navedena opomba vodi v stališče, da ločeni in ponovno poročeni lahko iz upravičenih vzrokov ima spolne odnose, ki posledično niso (subjektivno) grešni.

Vendar ni jasno, kako bi lahko prešuštno spolno dejanje (tako je pač v objektivnem smislu sleherno spolno dejanje poročenega človeka, ki ni izvršeno s sozakoncem) ne bilo subjektivno grešno, ko pa je papež Janez Pavel II. v točki 80 okrožnice Veritatis splendor pojasnil, da imamo v določenih primerih opravka z notranje zlemi dejanji: to so objektivno zla dejanja, ki po svoji naravi nikoli ne morejo biti subjektivno upravičljiva. Med takimi dejanji navaja, sklicujoč se na sv. Pavla (1 Kor 6, 9-10) tudi prešuštvo (točka 81). Vendar zdi se, da tudi ta nauk pričujoča posinodalna spodbuda postavlja po vprašaj, ko pravi v točki 301, da »ni več mogoče reči, da vsi tisti, ki se nahajajo v kaki tako imenovani ‘iregularni’ situaciji živijo v stanju smrtnega greha in nimajo posvečujoče milosti.« Objektivna notranje zla dejanja imajo namreč vedno za učinek (subjektivni) smrtni greh in izgubo posvečujoče milosti. Čeprav se ob natančnejšem branju točke 301 kaj hitro izkaže, da se z iregularno situacijo lahko tudi misli le ločenost in ponovno poročenost, ki pa (ob predpostavki, da prekinitev nove zveze ni mogoča npr. zaradi vzgoje otrok) ni subjektivno grešna, če se omenjeni osebi vzdržujeta spolnih odnosov. V toliko ni mogoče nujno brati zgornjega besedila kot zanikanje nauka o notranje zlih dejanjih. Je pa res, da ta nauk v okrožnici ni nikjer ponovno afirmiran.

Skratka, zdi se, da se, če kombiniramo opombi 351 in 329 posinodalne spodbude Amoris laetitia, znajdemo v položaju, v katerem bi bili prisiljeni ugotoviti, ali da papež zavrača nauk o neminljivosti zakonske zveze (le v takem primeru bi ne bili spolni odnosi ločenih in ponovno poročenih prešuštni ter s tem notranje zli in bi lahko te osebe prejemale Zakramente), ali pa da zavrača nauk o realni navzočnosti Jezusa Kristusa v Sv. Evharistiji (le v takem primeru bi jo smeli zauživati prešuštniki). Oboje bi bilo v nasprotju ne le z izročilom Cerkve, pač pa tudi z novozavezno Božjo besedo (Mr 10, 1-12; 1 Kor 11, 27-29). V prav tako nasprotje bi zašlo razumevanje točke 301, če bi bila mišljena kot zanikanje nauka o notranje zlih dejanjih (1 Kor 6, 9-10).

Papeževa nezmotljivost

Toda katoličani verujemo, da se papež ne more motiti glede vere in morale. Res je seveda, da v strogem smislu ta nezmotljivost velja le za dogme izrečene ex cathedra, t.j. takrat, ko papež eksplicitno želi izreči kak nov nauk, ki zadeva vero in moralo. Taka izreka sta bila v zgodovini samo dva: ko je leta 1854 papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem Brezmadežnem spočetju in ko leta 1950 je Pij XII. razglasil dogmo o Marijinem Vnebovzetju. Vendar kljub temu imajo podoben značaj nezmotljivosti vsi tisti nauki, ki jih najdemo kot neprekinjeno prisotne v izročilu Cerkve. Ko se papež na te nauke nasloni ali iz njih izhaja, uči tudi na nezmotljiv način.

Kako je z nezmotljivostjo v primeru omenjenih odlomkov posinodalne spodbude Amoris laetitia? Kardinal Burke je v svoje komentarju spodbude izpostavil 3. točko dokumenta, iz katere se zdi, da v tej spodbudi ni bil papežev namen učiti na nezmotljiv način, pač pa le podati nekaj osebnih refleksij o sinodalnih temah, ki nimajo zavezujočega značaja. V tej točki namreč papež pravi takole: »V zavesti, da je čas pomembnejši od prostora, želim poudariti, da ne kaže reševati vseh doktrinalnih, moralnih in pastoralnih vprašanj z nastopi cerkvenega učiteljstva«. Recimo, da je možno to točko tolmačiti tako, kot pravi kardinal Burke, vendar je stavek zelo splošen in se ne nanaša jasno na sam posinodalni dokument. Zato ga pa kasperjanska stran ne razlaga takole, pač pa jemlje dokument kot del učiteljstva.

Ne glede na to, ali se strinjamo ali ne z Burkovim branjem, pa kaže opozoriti na branje dokumenta iz strani kardinala, ki je po funkciji najbolj kompetenten za njegovo razlago, to pa je prefekt kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Müller. V nedavnem predavanju in intervjuju je namreč pojasnil, da navedeni odlomki Amoris laetitia niso v nasprotju z naukom vere, ker se opomba 351 ne nanaša izrecno na ločene in ponovno poročene, pač pa na splošno na »objektivno grešne situacije«. Za nekatere »objektivno grešne situacije« nesporno velja, kar pravi opomba 351, da ljudje v njih smejo pristopati k Zakramentom. Gre za posameznike, ki so objektivno naredili greh, za katerega niso subjektivno krivi: npr. ko v šoli učenec vzame domov svinčnik, misleč da mu pripada, v resnici pa je sošolčev. Objektivno je to greh, subjektivno pa ni. Drugače pa je pri notranje zlih dejanjih, kjer taka distinkcija odpade. V tem smislu Müller pokaže, da opomba 351 ni v nasprotju z naukom Cerkve in s Svetim pismom. Isto velja za opombo 329, ki ni postavljena kot trditev, ampak samo kot pomislek iz strani zakoncev na določila nauka Cerkve in v toliko ne izraža (nujno) niti papeževega mnenja. Glede točke 301 sem pa pisal že zgoraj, da je ne gre (nujno) razumeti v nasprotju z naukom Cerkve o notranje zlih dejanjih. Poleg tega Müller poudarja, da če bi res papež želel spremeniti učenje Cerkve na tem področju (kar bi ga sicer pahnilo v heretičen položaj), bi moral to storiti povsem jasno in enoznačno in bi moral pri tem spremeniti zadevna določila kanonskega prava (npr. kan. 915) in nauk v Katekizmu, kar pa (zlasti glede na 3. točko Amoris laetitia) se zdi, da papež nima v načrtu.

Kako bo(mo) sojen(i)?

Glede na že povedano, lahko sklenemo, da posinodalna spodbuda Amoris laetitia ne postavlja na laž Jezusove obljube, dane Petru, da »na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16, 18). Kar je v njej napisano, ni v izrecnem nasprotju s tem, kar je Cerkev vedno učila; je pa napisano tako, da lahko kdo v njej vidi stališča, ki so v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in njegove Cerkve. Zato pa se lahko z vso spoštljivostjo do papeške funkcije vprašamo ter v skladu z določili kanonskega prava (kan. 212, § 3), kako bodo zanamci (in Bog) vrednotili ta pontifikat, če je pa vendar osnovna naloga papeža potrjevanje bratov v veri (Lk 22, 32)? Bo vrednoten kaj bistveno bolje od pontifikata papeža Liberija iz 4. stoletja, ki se je podobno dvoumno izražal o arijanski hereziji in o čemer je sv. Atanazij javno kritično poročal v 41. poglavju svoje Historia arianorum ad monachos? To je rečeno seveda z upanjem in prošnjo k Bogu, da bo sv. oče pojasnil svoja stališča in nas tako potrdil v veri.

 
Značke:

31 komentarjev

  • Ne vem, v katerem svetu Ivo Kerže živi. Vsekakor je v njegovih razmislekih zelo malo prisoten realen človek, realen kristjan tu in zdaj. Brez človeka, brez kristjana v polnosti njegovih dobrih in šibkih točk, se meni zdi razprava o nauku in Cerkvi bolj kot ne sholastična.

    Pred približno dvema desetletjema je narejena raziskava o spolnem življenju slovenske mladine v dveh primerjalnih skupinah, pri čemer je bila ena random populacija vseh mladih, druga pa mladina iz študentskih veroučnih skupin. Z drugo besedo predvsem katoliška študentarija.

    Ugotovitve raziskave so bile, da spolno vedenje slovenske katoliške mladine ne odstopa od spolnega vedenja ostale populacije. Kar med drugim pomeni, da je med njimi zelo malo takih, ki se (resno) odločijo, da ne bojo imeli spolnih odnosov do poroke. Kaj je meni bolj presenetljivo, celo število dotedanjih spolnih partnerjev pri katoliški mladini ni bilo signifikantno manjše kot pri ostali populaciji.

    Če smo kdaj bili pri kakšni sv.maši z večjo udeležbo mladine ali celo pri t.i. študentski maši, npr. pri frančiškanih na Tromostovju, lahko vidimo, da skoraj vsa ta mladina pristopi k obhajilu.

    No, zdaj pa seštejmo, to kar sem napisal malo višje gori in to, kar je v zadnjem odstavku. Kako si predstavlja Ivo Kerže realno krščansko versko prakso v tem primeru – bi tem mladim ljudem v obraz povedal, kar jim po njegovem gre in kar neposredno izhaja iz njegovega “pravovernega nauka”?

    Si res želi, da se vsi mladi obrnejo stran zaradi neživljenjskega rigorizma glede spolnosti in da skoraj nikogar, razen kakšnega bolezensko hormonsko motenega ne bo več na spregled v cerkev, recimo k študentski maši, ali h glasbenim skupinam mladih, kot jih vodita glasbenika zakonca Žgur ipd.?

    A ni smisel, da Cerkev doseže človeka, takega kot je, iz mesa in krvi, da mu je v pomoč na njegovi duhovni poti in da gradi na dobrem v njem? In ne, da mu zaloputne vrata, ker ni popoln. Da mladim, po naravi zmedenim in iščočim da občutek sprejetosti in varnosti. Da ranjenim zaradi razpadle zakonske zveze ( in to je danes vsaka druga ali tretja) nudi oporo za naprej in ne obsodbe. Da vzgaja tudi otroke iz koruzniških zvez ali od samohranilk, ne pa da takim otrokom v imenu pravovernosti odreče že sam krst.

    Moralni nauk je vendar zaradi človeka in ne človek zaradi nauka. To je bila tudi Jezusova poanta, poanta farizejev pa obratna.

    • Zdravko

      Težko prenašam tvoje relativiziranje morale.
      Kerže, vsaj upam, nikjer ne govori o življenju grešnika, ampak o morali. O teološki moralki.
      Da pa smo grešniki, pa je menda jasno vsakemu verniku posebej, s papežem vred. Pa tudi s Keržetom vred.
      Toda, to da smo grešniki, ne smemo zlorabiti za relativizacijo morale, kot ti počneš!

      Kar je tu problem, je spekuliranje, kako teološko moralko uporabiti v življenju. Kdo s kom kdaj seksa, je pač spekulacija za tercialke, ki se jim ti tu pridružuješ.
      In žal tudi Janez Pavel II s svojim nerazumnim napotkom o vzdržnosti novo poročenih. Toda tudi ta je zgolj “akademski”, profesorski. Hvalabogu, ni mišljen kot ideologija, ki jo je potrebno udejaniti. Torej, ne zahteva udejanjenja. Gre za besedo, gre za voljo razuma, da sprejme besedo. In ne za recepte za življenje.

      • Bistvo krščanske morale je v desetih Božjih zapovedih in v Jezusovi dopolnitvi z zapovedjo ljubezni. Ki vključuje sočutje, usmiljenost. Nikoli nisem tega relativiziral, ne vem kako si me drzneš po krivem obsojati.

        No, skozi stoletja se je pa na to navleklo marsikaj bolj in marsikaj manj pametnega, često zgodovinsko, s pametjo in nespametjo nekega časa pogojenega. Tudi kleriki in papeži so, kot vsi ljudje, otroci nekega časa. Z omejenimi uvidi. Ki se skozi čas nemalokrat vsaj v delu pokažejo kot pokvarljiva roba.

        Cerkev ni Bog, Cerkev ni Kristus. Božje sporočilo imamo v Svetem pismu, njegova srčika so pa evangeliji. Marsikaj, kar je Cerkev skozi stoletja zraven dodajala, bolj kot ne megli tisto, kar sem zgoraj omenil kot jedro krščanske morale.

        To je tako kot z glasbo, kjer prelepi osnovni melodiji in harmonijam dodaš nešteto okraskov, t.i. trilčkov. Evo, katoliška moralka je skozi čas obložena s temi trilčki brez konca in kraja, s katerimi se je glasba izrojevala v poznem baroku in klasicizmu.

        Glasba Johana Sebastiana Bacha ( kar za glasbo njegovih sinov ne bi mogli povsem trditi) je kaj malo obložena z okraski, a je globoka in močna. Duhovna kot malo kaj drugega.

        No, na takšno glasbo in tako moralo bi jaz stavil. Mojzes in Jezus zadostujeta. Klerikom ali krščanskim filozofom, ki bi razpravljali recimo o kondomih in njihovi (ne)uporabi, bi svetoval, naj se lotijo pametnejših in bolj duhovnih tem.

        • Zdravko

          Potem si ti kompletno teologijo vrgel čez ramo. Ok, toda zakaj potem kritiziraš teologa? Pusti teologom zabavo. Njim to ni zabava, tudi če se tebi zdi.
          Ti bi deset zapovedi, v teologije pa je na tone knjig, cela smer študija, teološka moralka. Ti pa njim, brezveze se mučite, vse to je v desetih zapovedih.

          Glede tvoje relativizacije, pa jo bolj direktno od tebe še nisem bral, ko navajaš raziskave o spolnem vedenju in to povezuješ z vprašanjem obhajila. Zakramentalna empirika! To bi morda lahko bila nova smer na sedaj bolonjski teološki fakulteti!

          • Lej,logično, da polemiziram. Kakor jaz vidim stvari, je pristopanje k zakramentom stvar vesti tistega, ki pristopa. Tisti, ki podeljuje zakramente, pa naj bi to počel v zavesti, da ljudem podeljuje Božjo pomoč in milost na poti življenja. Ne vidim razloga za škrtost in odklonilnost pri tem. Zakrament ni nagrada pridnemu, ni priznanje po opravljenem izpitu; je potreba in pomoč. Pomoči se ne odreka pomoči potrebnim, Jezus tega ni počel.

          • Zdravko

            Gre za praktični problem odveze za prešuštvo. Za ta greh ni odveze. Še za umor dobiš odvezo in ti Cerkev ne odreka obhajila.
            Če ta praktični vidik rešiš, si rešil tudi problem obhajila neporočenim.

    • Na koga pa letijo vaši nesmiselni očitki? Poznate kakšno slovensko samohranilko, ki se ji je odrekel krst otroka?

      • Na nikogar konkretno in na vse, ki bi hotel krčiti podeljevanje zakramentov. Na škrte duše. Po razvojno-psihološko rečeno, na zaostale v analni fazi, na pedantne anankaste.

        • Zdravko

          Ni nobenega krčenja. Te razvojno-psihološke zaničljivke lahko izpustiš.

          • To so čisto nevtralni strokovni pojmi, vsaj od Freuda naprej; nobene zaničljivke.

          • Zdravko

            Ker ni nobenega krčenja so Freudove domislice brezpredmetne. Zame so še vedno žaljivke, ker po Freudu in drugih teh strokovnjakih, človekovo dostojanstvo ne obstaja. In take so tudi njihove “strokovne” domislice.

        • Kaj pa konkretno: Poznate kakšno slovensko samohranilko, ki se ji je odrekel krst otroka?

  • Zdravko

    Že iz Uvoda v Družbeni nauk Cerkve, se spomnim papeževega opozorila, kako je vsak socialni nauk dvoumen že v temelju. In da ga je zato treba brati posebno poglobljeno, nikakor pa ne sme služiti komu kot ideološka podlaga za delovanje. Menim, da velja enako tudi za teologijo. Sedanji papež je to pripeljal do maksimuma, ko se je že sam začel dvoumno izražati. Torej namenoma, ne posledično, zaradi narave stvari, kot je to mišljeno za Družbeni nauk.

  • zelo zabaven zapis; najbolj imenitno je zaključno vprašanje, koliko vatlov stran od Boga bo sedel papa Frančišek (in koliko papežev bo sedelo bližje Božjemu prestolu). Človek si (tako po človeško) predstavlja, da bosta Jezus in Frančišek sedela nekoliko vstran od ostalih, razdrla kakšno okroglo glede cestninarjev in bogatunov ter se pomenljivo spogledala, ko bo prineslo mimo kakšnega farizeja a la..

  • Kerže se spušča predaleč na področja, na katerih ni doma.

    In z njim sočustvujem, saj ne razumem, čemu naj bi se kristjani zdaj ubadali z nekimi mestoma težko razumljivimi in dvoumnimi pasažami v razvlečenih papeških razglasih!

  • constantino

    Žalosti me, ko berem komentatorje, ki izkazujejo pomanjkanje temeljnega verskega znanja. Če ne govorimo o isti stvari, ne uporabljamo istih pojmov in se ne moremo poenotiti o definicijah, je vsakršen dialog že vnaprej obsojen na neuspeh.

    Žalosti me tudi, ko vse bolj spoznavam, da je med slovenskimi katoliki Ivo Kerže (skorajda) edini, ki se zaveda resnosti situacije in hude zmede, povzročene zaradi apostolske spodbude Amoris laetitia. Kot da bi bilo vsem ostalim vseeno ali pa (kar je še huje) popolnoma slepo zaupajo vsaki papeževi besedi. Kje so vsi tisti “angažirani” laiki, ki se tako radi oglašajo ob kakih drugih (pogosto manj pomembnih) priložnostih?!

    Ključni problem je v (žal tudi papeževem) izkrivljenem razumevanju božjega usmiljenja. Usmiljenje ni in ne more biti nekakšno “dovoljenje za greh” v smislu nižanja meril ali zatiskanja oči pred človeškim zlom, temveč je “druga priložnost”, ki jo Bog podeljuje vsakemu, ki se ima resen namen spreobrniti oziroma na novo začeti svoje življenje, vodeno po božjih zapovedih in zakramentih. Osnovni duhovni mehanizem, po katerem se pretaka božje usmiljenje, je zakrament sprave oziroma pokore. Kdor se svojih (smrtnih) grehov spove, kesa, dobi odvezo in sklene spremeniti/izboljšati svoje življenje, ta je v stanju milosti in kot tak lahko duhovno svobodno prejema zakrament svete evharistije, največjega izmed zakramentov. Kdor pa prejema evharistijo v stanju smrtnega greha, jo prejema nevredno, sebi v obsodbo – pravzaprav se iz Boga in njegovega usmiljenja norčuje ter s tem skruni Kristusovo telo in kri. Frančiškova Amoris laetitia posredno legitimira ravno to: nevredno prejemanje oziroma skrunitev najsvetejšega zakramenta. Škofe in duhovnike namreč med vrsticami poziva, naj nič več ne spremljajo ljudi, da bi se ti spreobrnili in tako mogli vredno prejemati obhajilo, ampak jim svetuje, naj nova praksa zaobide uradna “pravila igre”, ki paradoksalno še vedno ostajajo enaka.

    Drug problem je izkrivljeno razumevanje zakramenta svetega zakona. Sveti zakon ni nikakršen ideal! Tistim, ki svojo poklicanost prepoznavajo v družinskem življenju, je zakrament zakona dan kot povsem navadna in pričakovana pot do svetosti. Kdor je poročen in ohrani zvestobo v zakonu, ni nikakršen “junak” ali “idealnež”, temveč povsem normalen katolik. Ideal je svetost, ideal je priti v nebesa, ne pa biti poročen. Biti poročen je zgolj pot. Prav tako tudi duhovništvo ali redovništvo ni ideal, ampak zgolj ena izmed poti k svetosti.

    Res pa je sicer, da v Amoris laetitia ni zaslediti direktno zapisanih herezij, formalno je papež Frančišek še vedno legitimni voditelj katoliške Cerkve. Prav tako ostajata nespremenjena tako Katekizem kot Zakonik cerkvenega prava, ki sta najvišja cerkvena dokumenta.

    • Mislim, da je treba poudariti individualna obravnava. Zelo poudariti! Pa naj jo izvaja tisti, ki si jo upa, do takrat pa naj bo prepuščeno vsakemu kristjanu samemu.

    • Resnično me zanima,katera neposredno od Gospoda podeljena koncesija upravičuje avtorja ali pa vas,constatino-res pomenljiv vzdevek-ter nekatere druge komentatorje,ki se predstavljate za kristjane-katoličane,da si drznete ne le presojati ali pa kar obsojati Kristusovega posvečenega uradnega namestnika- voditelja Cerkve,ter njegove zaključke,ki jih niti ne dojemate celostno in pravilno?!Pa tudi,če bi jih popolnoma dojeli,nima pravice soditi prav nobeden od vas!

      • Deset najhujših papežev vseh časov:

        Štefan VI.
        Kot prvega “čudaka” omenjajo papeža Štefana VI. (896–897), ki je ukazal izkop svojega predhodnika Formoza, ki je bil pod zemljo že dobrih devet mesecev. Oblekli so ga v slovesna papeška oblačila, posedli na prestol in mu na mrliški sinodi sodili zaradi krive prisege in izdaje. Mrtveca so seveda spoznali za krivega in ga obglavili, mu odrezali prste za blagoslavljanje, slekli sveta oblačila, se izživljali nad truplom, pokopali, znova izkopali in nato ostanke odvrgli v reko Tibero.

        Urban VI.
        Njegovo vladanje je trajalo od 1378 do 1389, takoj po izvolitvi pa je začel doživljati izbruhe jeze. Ko so kardinali dojeli, da so z njegovo izvolitvijo storili veliko napako, so ga želeli odstaviti in na njegov prestol postaviti novega papeža. Urban VI. si je spremenil ime in ustanovil drugo papeško sodišče, na katerem se je maščeval kardinalom, ki so mu obrnili hrbet. Podrejenim, ki so skrbeli za mučenje, naj bi večkrat potožil, da žrtve ne kričijo dovolj glasno.

        Aleksander VI.
        Vladal je med letoma 1492 in 1503. Bil je nečak papeža Kalista III. in član premožne družine Borgia. Do papeškega položaja naj bi prišel s pomočjo denarja, ko pa je zasedel stolček, je na najpomembnejše položaje nastavil svoje družinske člane. Med njimi so bili tudi njegovi sinovi, ki jih je imel z ljubico Vannozzo Catanei. Nikoli ni bilo dokazano, ali gre za resnične navedbe ali le za govorice, a Aleksander VI. naj bi oboževal orgije, na katerih naj bi sodelovali tudi dečki. Te naj bi prirejal kar v papeški palači, bil pa naj bi tudi aktiven pri spletkarjenju in načrtovanju umorov.

        Z omenjeno ljubico naj bi imel štiri otroke, med njimi je bila tudi hči Lucrezia. Z njo naj bi imel celo otroka, hčer pa je uporabljal za pridobivanje političnih zaveznikov, saj naj bi Lucrezia grela postelje nekaterih pomembnežev.

        Benedikt IX.
        Benedikt IX., ki je vladal od leta 1032 do 1044, ni bil najbolj priljubljen papež. Nekateri so ga imenovali “demon iz pekla preoblečen v duhovnika”. Omenjeni papež je prodal svoj položaj, nato ga je zahteval nazaj, ga dobil, nato spet prodal … V vmesnem času naj bi se celo poročil. Leta 1048 so ga imeli vsi že dovolj, tako da so ga pregnali iz Rima. Omenjeni naj bi užival tudi v homoseksualnih odnosih.

        Bonifacij VIII.
        Vladal je od leta 1294 do 1303, veljal pa je za okrutnega vladarja, ki si je želel podrediti prav vsako dušo in ozemlje. Tiste, ki so bili neposlušni in se mu niso vdali, je izključil. Dante ga je v svoji Božanski komediji uvrstil v sam pekel. Po govoricah sodeč, naj bi imel rad orgije, še posebej z ženskami in njihovimi hčerami, med orgijami naj ne bi manjkalo niti pedofilije. Bil naj bi okruten in odgovoren za številna nasilno odvzeta življenja.

        Nikolaj III.
        Nikolaj III. je na prestolu sedel od leta 1277 do 1280, v tem času pa se je izredno dobro godilo njegovim družinskim članom, saj je vse najpomembnejše položaje razdelil med njih. Pridobili so si ogromno bogastvo, nagrabili so si zemljo, denar in politično moč. Zaradi nepotizma je Dante tudi tega papeža uvrstil v pekel.

        Klemen V.
        Tudi ta papež, ki je stolček grel od 1305 do 1314, se je uvrstil v Dantejev pekel, saj je aktivno sodeloval pri spletkah, s katerimi je hujskal eno državo zoper drugo, uvajal je nerazumno visoke cerkvene davke, bogastvo in zemljo pa je razdeljeval med svoje sorodnike in podpornike.

        Leon X.
        Imel je izredno drag okus, vladal pa je med 1513 in 1521. Sicer je imel dober namen in je želel Rim uveljaviti kot prestolnico kulture, a pri izdatkih je več kot pretiraval. V dveh letih je izpraznil papeško blagajno, porabil pa je tudi veliko svojega premoženja. Zato je začel prodajati vatikansko premoženje – pohištvo, nakit, srebrnino, kipe in podobno. Odločil se je tudi, da bo grešnikom prodajal odpustke in tako je uspešno polnil blagajno. Martin Luter se je temu seveda uprl.

        Sergij III.
        Vladal je od 904 do 911, že na začetku papeževanja pa naj bi naročil umor. Z ljubico Marozio, ki je bila hči ženske, ki je papežu pomagala pri osvajanju novih teritorijev, je imel sina, ki je nato tudi sam postal papež. Sinu je bilo ime Janez XI.

      • Nekateri papeži so bili svetniki in mučeniki, drugi pa so svoj položaj le zlorabili. Vsi pa so bili papeži – rimski škofi in nasledniki apostola Petra, Kristusovi namestniki …

        Še dobro, da v Katekizmu katoliške Cerkve piše:

        Oseba mora vedno ubogati gotovo (trdno) sodbo svoje vesti. A iz razlogov, ki niso vedno prosti osebne krivde, more vest izrekati tudi zmotne sodbe. Ni pa mogoče pripisovati osebi zla, storjenega zaradi nehotene nevednosti, četudi zlo objektivno ostaja zlo. Treba se je torej truditi za to, da se nravna vest znebi svojih zmot.
        http://www.vatican.va/archive/compendium_ccc/documents/archive_2005_compendium-ccc_sl.html

      • Ivo Kerže

        Kan. 212, § 3.

        • Ga navajam, da komu prišparam brskanje – nananša pa se na dolžnosti in pravice VSEH vernikov:
          “V skladu s svojim znanjem, strokovnostjo in ugledom, ki ga uživajo, imajo pravico in včasih celo dolžnost, da posvečenim pastirjem povedo svoje mnenje o tistih stvareh, ki zadevajo blagor Cerkve; drugim vernikom pa naj ga razodevajo tako, da ostane neokrnjena vera, nravnost in spoštovanje do pastirjev, hkrati pa naj upoštevajo skupno korist in dostojanstvo posameznih oseb.”

          1. odstavek pa pred tem pravi:
          “V zavesti svoje odgovornosti so verniki dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo.”

  • će boste tako neusmiljeno kritizirali Frančiška, bo na koncu res celo odstopil….

  • Ne vem, če je to greh, toda … včasih se mi zgodi (oh, dogaja …), da ne razumem ne papeža, ne škofov, ne duhovnikov (priznam: ne vseh) …

    Kam lahko pripelje poskus ugajanja na vse strani? Na dveh stolčkih hkrati – ne gre. Kot da ni megle povsod dovolj: čemu jo vnašati še v cerkveni nauk? Dvomim, da bo t. i. ‘situacijska pastorala’ prinesla rezultate, kakršne kdo predvideva: “ne mrzel ne vroč …” (Raz 3,15-16), pa relativizem (vse je dobro; karkoli narediš, je prav …)

    Ja, 10 zapovedi je dovolj – a ne na papirju, temveč v dejanjih. Jezus jih je skrčil v dve oz. eno. Grešnici je rekel: “Pojdi in odslej ne greši več.” In izgubljenega sina je ‘čakal doma’: ni ga šel ‘na silo’ spravljat domov – toda, ko se je sin vrnil, ga je oče srečen sprejel, mu odpustil, pozabil: ker je vedel, da je vrnitev hkrati tudi preobrat, spreobrnjenje.

    Jezus odpušča vedno – toda: ali želim odpuščanja? Ali sploh priznam, da sem ga polomil? Bolj bi mi ustrezalo, da bi Bog vendarle malce ‘realno’ pogledal na človeka in prilagodil kriterije … po mojih (trenutnih) željah. Je to res rešitev?? Ali kopica novih problemov?? Upoštevanje Božjih navodil je zame ‘preventiva’. Pa kaj bi: vse od začetkov je prepovedani sad najbolj mikaven …

    • Zdravko

      Po mojem je papež nekoliko zaskrbljen zaradi napuha med duhovniki in bi rad malo ponižal in prizemljil Cerkev. Odtod vse to. Namreč, tudi jaz imam občutek, da se nič kaj posebno ne veselijo tistih od zunaj, ki bi se jim radi približali. Štejejo samo taki z rednimi zakramenti, vsi drugi so drugorazredni, ki lahko na kolenih pridejo blizu, drugače pa jim ni kaj dosti mar zanje. Nič kaj evangeljsko, bi rekel. Pastir bi moral biti vesel izgubljene ovce, ki je našla pot nazaj. A se zdi da ni tako.
      Potem pa še, tole vsiljevanje mladini, češ, na mladih bo vse drugače. Nas stare so kar odpisali. Pravo zaničevanje čutim v tem smislu. Toliko pompa o svetovnem dnevu mladih, pa Stična, pa kaj vem kaj: Skratka, nas so mirno odpisali, kot izgubljene, ki jih ne bodo hodili iskat. Mlade mislijo, pa da bodo kar zvabili k sebi, ne vem, s torticami, ali s čem?!

  • Amoris Laetitiae je papež zaupal, da jo prestavi, dunajskemu kardinalu Schonbornu. Avstrijski kardinal, dominikanec, duhovno se je formiral ob profesorju Ratzingerju ( torej kasneje Benediktu) in z dolgim aristokratskim imenom in zapletenim etničnim poreklom: Christoph Maria Michael Hugo Damian Peter Adalbert, Count of Schönborn, je tudi sam sin ločenih staršev.

    https://zenit.org/articles/cardinal-schonborns-intervention-at-presentation-of-amoris-laetitia/

    Njegov pomemben poudarek: ‘In this climate of welcome, the discourse on the Christian vision of marriage and the family becomes an invitation, an encouragement, to the joy of love in which we can believe and which excludes no-one, truly and sincerely no-one. ‘

  • Sicer pa, zanimivo, kakšno odklanjanje papeža, o katerem ima sicer v anketi med splošno populacijo dobro mnenje 72% Slovencev, vlada na tem forumu. Težko je najti figuro, ki bi bila tu manj popularna. Morda Milan Kučan ali Janez Stanovnik. In še Edvard Kocbek.

    No, tole sem našel na temo, kakšen je naš zdajšnji papež: https://www.domovina.je/kaj-se-dogaja-z-begunci-ki-jih-je-papez-francisek-pripeljal-s-seboj-v-rim/

    Tole pravi o njem sirska begunka Nuor, muslimanka, študentka mikrobiologije, žena in matiki je med tistimi, ki jih je papež pripeljal v Rim z Lesbosa:

    Odkar je letalo pristalo na italijanskih tleh, Nuor papeža ni videla več. Upa, da ga bo lahko kmalu videla in se mu še enkrat zahvalila. “Smehljal se je, blagoslovil in pocrkljal je mojega sina. Bil je zelo prijazen gospod. Pravi … človek,” se spominja trenutkov na letalu.

    “Boljši je bil od vseh arabskih voditeljev, nobeden izmed njih ni naredil takšne poteze kot on, čeprav smo iste vere,” Noura. Papeževa poteza je v njej “Okrepila mojo vero v Boga ter prepričanje, da je Bog s teboj vedno in povsod.”

  • Martin_

    Problem je, ker je greh na čustveni ravni. Če bi bil greh v dejanjih, bi lahko vse določili.

    • Martin_

      Če bi bil greh LE v dejanjih, bi lahko vse določili.

      • Ivo Kerže

        Prosim za pojasnilo.

        • Ivo Kerže

          Hočem reči: greh je v dejanju svobodne volje. Greh ni čustvo. Čustva se v nas prebujajo neodvisno od naše svobodne volje, zato zanje nismo odgovorni (lahko jih sicer z voljo pospešujemo ali zaviramo). Odgovorni smo le za to, kar počnemo kot svobodni dejavniki. Zato je le v okviru naše svobodne volje možno govoriti o grehu. Opažam sicer, da sodobni človek nima razčiščene razlike med voljo in željo/čustvom. Slednje je nagonsko in lastno tudi živalim (ki sicer ne grešijo) prva je pa svobodna in izvira iz naše racionalne narave, ki je zmožna refleksije in s tem samokrmiljenja.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI