Narava in pokrajina (foto): Z Okrešlja na Savinjsko sedlo

Janez Mihovec 26.5.2016 0:01
 
OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Janez Mihovec – Okreselj

Turno smučanje na pragu poletja

Savinja velja za slovensko najdaljšo reko. Kot takšna tudi izvira v slogu: v zatrepu Logarske doline. Kot da to ne bi bilo dovolj, njene vode že na samem začetku tvorijo preko devetdeset metrov visok slap Rinka. Vedno je zelo vodna, prav posebej pa ob začetku poletja, ko ga hranijo številna snežišča. V zatrep doline le stežka posije sonce, zato se v njem zadrži sneg še v zgodnje poletje. Vsi drugi se v mesecu juniju odpravljajo na morje, najbolj zagreti pa se odpravimo na turno smučanje.

Še na koncu Logarske doline ni prav nobenega sledu o kakem snegu. Saj se ga vidi visoko v severnih stenah Planjave in Brane, a v teh prepadnih stenah se pač se smuča. Do slapu Rinka je dobrih pet minut. Sprehodimo se mimo Orlovskega gnezda ob njem in se v ovinsku povzpnemo nad sam slap. Dobro uro se vzpenjamo po bukovem gozdu, nato pa se v krnici pokaže planinski dom v Okrešlju. Stoji na robu strmega pobočja, a na drugi strani je širna gorska trata. Listnate gozdove zamenjajo macesni in kar naenkrat nam postane jasno, da se bo danes smučalo in da tovorjenje smuči in druge opreme ne bo zastonj.

Takoj za planinsko kočo na višini 1452 metrov se vidijo prve zaplate snega in pod Mrzlo goro se že pokaže sklenjena snežna odeja.  V zgodnjem poletju od vsepovsod padajo v globino manjši slapovi vode, ki izhajajo iz talečega snega. Ob začetku strmega pobočja nas pozdravijo mogočni balvani, ki so se nekoč v preteklosti privalili iz mogočnega Turskega žleba pod istoimensko goro in izpod Rink. Prav na tem mestu se je pred dvema desetletjema prišlo do hude gorske nesreče. Pri vaji gorski reševalcev s helikopterjem je prišlo do pretrganja jeklenice in do padca reševalcev v globino. Njim v spomin je na največjem od balvanov postavljena spominska plošča.

Nadaljevanje poti se ponuja samo po sebi. Še naprej se vzpenjamo po strmem snežišču med Rinkami in Mrzlo goro. Na višini kakih 1700 metrov moramo zaviti ostro na desno in po strmem prehodu prečiti na vzporedno snežišče. Pred nami se sedaj pokaže naš cilj: 2001 metrov visoko Savinjsko sedlo. Do njega potrebujemo še uro vzpona. Pobočje postane vse bolj strmo. Nekaj deset metrov pod samim sedlom je kamnit prag, preko katerega ne gre s smučmi, ampak je potrebno iti kar peš. Sprehodimo se torej mimo razpadajočega bivaka in se povzpnemo na sedlo. Pod njim je lep razgled na Belsko Kočno globoko pod nami in na mogočna ostenja Rink, ki se drzno vzpenjajo med nami. Po treh urah prijetnega vzpona smo torej dosegli naš cilj.

Od Savinjskega sedla je le še kratek sprehod do nekaj minut oddaljenega Ledinskega sedla. Ta imam višino 2034 metrov in na njem se zavemo, da Jezersko ni več kaj posebej oddaljeno. Pod Savinjskim sedlom se razprostira ledenik. V začetku poletja je še mogočen, nekaj čisto drugega, kar od njega ostane ob koncu poletja. Na dnu ledenika je Koča na Ledinah, od tu navzdol pa nam ostane le še spust v Ravensko Kočno in že smo na Jezerskem.

Vendar pa sicer prijeten spust danes ni naš cilj. Vrnemo se nazaj na Savinjsko sedlo in sedaj se začne tisto pravo uživanje. V mesecu juniju je sneg že popolnoma predelan in trden kot beton. Na takšnem je smučanje čisti užitek. Čisto drugače kot sredi zime, ko se človek trdovratno pobija po kložastem snegu. Zavoji si slede eden za drugim in kot bi mignil prismučamo prav do konca snežišča. Smučarsko opremo pospravimo do naslednje zime. Jutri je nov dan in morje nas pričakuje.

 

 

 


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI