Erik J. Krisch: Severnokorejski eksperiment – kam pripelje komunizem, ko ga čisto nič ne ustavi

Časnik 26.5.2016 0:02
 

severna koreja laibachV teh dneh sem z zanimanjem prebral knjigo Korejke Yeomi Park z naslovom »Da bi lahko živela«, ki je izšla leta 2015. Njena pripoved opisuje življenje v Severni Koreji. Opisuje vladanje dinastične diktature, družine Kim začenši z Kim Il Sungom, do vnuka Kim Jong Una, vso brutalnost tajne policije, teror, lakoto, in njen beg leta 2007 v svoboden svet. Rodila se je leta 1993, dve leti po tem, ko je Slovenija postala samostojna država, v vasi Hjesan ob reki Yalu na meji s Kitajsko in mestom Čangbaj. Čeprav spominja na jeklene čase Stalinove Sovjetske zveze, se zgodba dogaja zdaj, pred našimi očmi.

Moje zanimanje za Korejo izhaja iz mojega prvega obiska te zanimive dežele pred 28 leti. Bil sem član gospodarske delegacije Jugoslavije, ki je imela razgovore na sedežih podjetij Samsung, Hyundai, Daewoo, predstavili so nam svoje programe in organizator obiska nas je peljal na 38 vzporednik, da smo si ogledali mejo med Južno in Severno Korejo. Zahvaljujoč poslu sem Južno Korejo obiskal še šestkrat, jo prepotoval povprek in počez in se seznanil z njeno zgodovino.

Preko slovenskih medijev in spletnih tujih sem spremljal turnejo skupine Laibach, ki je v Pjonjangu gostovala 19. avgusta 2015. Ob branju naših režimskih medijev pa mi je šlo na bruhanje zaradi nesmislov in nepoznavanja dejanskega stanja v tej diktaturi. Vedenje, da noben dogodek v diktaturah ni slučajen, sklepam, da jih je Kim Jong Un namenoma povabil v istem letu kot je izšla knjiga Yeomi Parkove. Skušal je omiliti vsebino knjige v kateri pisateljica temeljito razgalja vso krutost diktature dinastije Kim.

Trinajstletna Yeomi Park s svojo materjo in nekaj rojaki, beži iz trinožne komunistične diktature v svobodo Južne Koreje. Pobegnili sta v začetku marca 2007, v Južno Korejo pa prišli aprila 2009. Doživljali so vso krutost agentov tajne policije diktatorja Kima in bile med srečno preživeli begunci.

V Kitajski, ki je pripravljala Olimpijske igre v Pekingu 2008 so Kitajci malenkost zmanjšali teror toda še vedno sta bili brez osebne izkaznice in v rokah trgovcev z ljudmi. Na Kitajskem je zakoncema dovoljeno imeti samo enega otroka in ker v družinah dekleta niso bila zaželena, celo morili so jih, je zmanjkalo deklet za zakon, zato so trgovci prodajali begunke za v zakon, tiste brez osebne izkaznice, te so bile v večini, pa so silili v prostitucijo. Yaomi in mati sta imeli srečo, njun trgovec je bil kar človeški. Še vedno pa sta bili na Kitajskem in morali sta priti iz Kitajske v Mongolijo, pri tem so jima pomagali katoliški misijonarji, ki jih je Kitajska vlada tolerirala. Begunce so na poti, za ceno svojega življenja, spremljali misijonarji, prečkanje puščave Gobi pa v hudi zimi, tudi do -30 stopinj Celzija, ni mačji kašelj, a uspelo jima je in konzulat Južne Koreje jim je omogočil polet v Seoul.

Tam so vsi begunci iz Severne Koreje opravili dolga preverjanja in posebne seminarje. Izločeni so bili vsi tajni agenti Kima, v posebnih tečajih pa so spoznavali resnico o diktaturi Kimov, saj je njihova vzgoja temeljila na lažeh. Program v šolah in mediji so bili polni slavospevov na račun Kim Il Junga in njegovih prednikov. Imeli so jih za nezmotljiva božanstva in to privzgojeno prepričanje je bilo največja ovira za spoznanje resnice, tudi za Yeomi Park. Toda Yeomi je razumno bitje, ki misli s svojo glav. Veliko težje je bilo za malo starejše in neizobražene, ki so doživljali in še doživljajo travme, ki jih bremenijo do te mere, da morajo v skrajnih primerih v psihiatrične ustanove.

Knjigo lahko beremo tudi kot psihološko študijo ljudi, odraslih v komunistični diktaturi in izpostavljenih indoktrinaciji ter kultu osebnosti. Pomaga nam razumeti slovensko stvarnost in naše sodržavljane, ki verjamejo, da “smo se imeli v Jugoslaviji boljše”. Res je severnokorejska različica zelo radikalna, vendar nam zgolj predstavi čisto sliko tega, kar se je v nekoliko zamegljeni obliki dogajalo tudi pri nas. Dejstvo, da se je komunistična Jugoslavija po zaslugi svojih voditeljev počasi sesula sama vase, je pravzaprav prekletstvo. Človek se čez čas spominja le lepih stvari. Tudi Yeonmi, ki je živela v nepopisni bedi danes razume, da je živela v Orwellovem romanu 1984 pa ga v določenih vidikih pogreša. Vendar je to zgolj igra njene duševnosti. V resnici ni bilo prav nič dobrega v tistem življenju, čeprav so zvezde ponoči tako lepo sijale.

Nasploh je korejski eksperiment, še bolj kot nekdanji vzhodnonemški, lep prikaz tega, kam pripelje komunizem, ko ga čisto nič ne ustavi. Primerjava med današnjo Severno in Južno Korejo govori sama zase. Slovenci pa se še vedno hodimo po 38.vzporedniku in nihamo enkrat sem in drugič tja.

Erik J. Krisch

 
Značke:

3 komentarji

  • Poseben tečaj za odvajanje od socializma??? Nikoli si ne bi mislil! Ampak na drugo misel je pa še kako potreben.

  • Ja, je nekakšna oblika zasvojenosti, potrebna zdravljenja, tu je imel Pavel prav !

    • Uf, da ima gospod Pavel prav?! In gospa Amelie mu to prizna?!

      Še je upanje za Slovenijo! 🙂


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI