Amoris laetitia – novo poglavje starih zdrah?

Branko Cestnik 25.5.2016 6:40
 

the missionJezuite kliče na sodbo zdrave pameti in morale, in če se pred to sodbo ne morejo opravičiti, pomeni, da so krivi in da morajo utihniti. O tem, da se lahko na takšni sodbi izkažeš za krivega, čeprav v resnici nisi, Pascal ne govori ničesar.
Lev Šestov, ruski filozof, l. 1924 v eseju Getsemanska noč – Pascalova filozofija

Povratek „jezuitske zmote“?

„Spoštovani, spoštovane, primite se nečesa trdnega! Brezskrbnih dni za katoliško občestvo je konec. Znašli smo sredi vojne, starodavne vojne. To je vojna ki traja tisočletje in pol, posebej divja pa je zadnjih 400 let. Da, to je vojna med Pelagijem in Avguštinom, med jezuiti in Pascalom, med laksisti in janzenisti, med tistimi, ki bi kakšnemu od ločencev in koruznikov dali sveto obhajilu ter onimi, ki mu ga nikakor ne bi dali. Amoris laetitia je najnovejše poglavje te vojne, gotovo pa ne zadnje.“

Tako – v slogu uvoda v prenos nogometne tekme – bi lahko komentirali dogajanje okrog dveh družinskih sinod in iz njiju izhajajoče apostolske spodbude Amoris laetitia (AL), v kateri papež Frančišek poučuje o zakonski ljubezni in družini. Kajti problem ni od včeraj, temveč – kot opozarja Robert Spaemann – „se pravi problem že mnogo let nahaja v vplivnem toku moralne teologije, ki zagovarja čisto situacijsko etiko. Na ta tok naletimo že med jezuiti v XVII. stoletju“ (prim. Spaemannov intervju za CNA).

Kaj se je zgodilo v XVII. stoletju?

Če sledimo Spaemannovi razlagi, se je prav ozreti v XVII. stoletje. Se s papežem jezuitom ponavlja takratna „jezuitska zmota“ glede moralnih vprašanj? Se ponavlja strasten teološki spopad, ki je takrat na eno stran postavil jezuite (oz. moliniste), na drugo pa nikogar drugega kot Pascala in janzeniste? Pomnimo, Blaise Pascal je pod psevdonimom z zbirko pisem Lettres provinciales (l. 1657) tako ostro, satirično in brezkompromisno udaril po „laksističnih“ jezuitih, da je njegovo pisanje brž obsodil rimski papež, francoski kralj pa ukazal knjige zapleniti in zažgati. Z avreolo ilegalne literature, kakopak, so Pascalova proti-jezuitska pisma bila toliko bolj brana in prevajana.

Toda tudi laksizem je ni odnesel brez obsodbe Rima. Pravzaprav je rimska gorjača v XVII. stol. pridno tolkla pa glavah enih in drugih, po laksistih in po janzenistih, po moralno „popustljivih“ in po moralno „zagamanih“.

Jezuiti v spopadu s protestantizmom

Zgodovinsko izhodišče je protestantizem ter velikanski trud katolištva v XVI. in XVII. stoletju, da bi Evropa ostala pravoverna. Eno izmed ključnih točk spopada je bilo vprašanje milosti in svobodne volje. Medtem ko so protestanti poudarjali „premoč“ milosti (samo Bog rešuje – človek je ničla), so zlasti jezuiti branili vlogo človekovega svobodnega delovanja (Bog rešuje – človek sodeluje) in se pri tem naslanjali na Luisa de Molino, učenjaka iz salamanške šole.

Jezuiti so na človeka gledali optimistično: človek je dober, želi si odrešenja in ima moč, da za svoje odrešenje tudi kaj stori. Samo veseli smo lahko, da so tako razmišljajoči jezuiti prišli tudi v naše dežele in imeli v XVII. stol. zlasti preko jezuitskega kolegija v Gradcu precejšen vpliv na porajajočo se slovensko inteligenco. (Prim. diplomsko delo Damjane Vršič o takratnih jezuitih pri nas.)

Spet in spet: vprašanje milosti in svobodne volje

A kaj se zgodi, če optimistični pogled na človeka potenciramo? Zgodi se Pelagij. Ta britanski menih, Avguštinov sodobnik, je namreč trdil, da je človek tako dober, svoboden in močan, da se more rešiti zgolj z lastnim naporom in lastnimi svobodnimi odločitvami. Po Pelagiju človek ne potrebuje dodatne milosti, da se zveliča. Bog ga je naredil plemenitega in niti izvirni greh ga ni bistveno pokvaril.

Proti pelagijancem je nastopil sv. Avguštin, ki je Pelagija verjetno tudi osebno srečal, in v polemiki z njimi med drugim zapisal: „Po milosti Božji, po Gospodu našem Jezusu Kristusu, je (človeška) narava ozdravljena, ker je bila pokvarjena, ali pa ji je pomagano, ker je sama sebi nezadostna.“ Pelagijanstvo je od Cerkve odločno obsojena herezija. Pravoverno anti-pelagijanstvo je še kako navzoče v vsaki slovenski župniji pri otroškem verouku, ko kot šesto od Šestih resnic recitiramo: „Da je milost božja za zveličanje potrebna.“

Moramo pristaviti, da pelagijanstvo danes kljub vsemu kraljuje; namreč kot miselnost o človekovi samozadostnosti v okviru ateističnega humanizma ter splošnega sekularizma.

Kako pridemo do laksizma?

Kaj se še zgodi, če optimistični pogled na človeka potenciramo? Zgodi se moralni laksizem (iz lat. laxus: širok, počasen, sproščen, popustljiv,…). Človek je dober in hoče dobro, zlo v njem je šibko. Četudi ima nekaj grehov, je še vedno usmerjen v dobro. Razumeti ga je treba, videti pogoje, v katerih živi (situacija), upoštevati olajševalne okoliščine in šele potem podati sodbo (situacijska etika). Kmalu smo na tem, da rečemo: „Kaj zato, če ima ljubico in po malem krade v svojem podjetju, v bistvu je še vedno dober človek, a ne?“

Ko v XVII. stol. janzenisti in Pascal jezuitom očitajo laksizem in kazuistiko, jim očitajo nič manj kot odpravo jasnega in zavezujočega moralnega zakona.

Zanimiva in aktualna pri tem je že pred 400 leti izrečena kritika laksizma, češ da se z moralno ohlapnostjo poskuša privabiti čim večje množice in jih zadržati v naročju Cerkve.

Je AL kripto-pelagijanska in laksistična, torej heretična?

Današnji duhovniki in pastoralni delavci se v stikih s sodobno družino s tovrstnimi dilemami srečujemo vsak dan. Ves čas tehtamo med resnostjo načel in razumevanjem situacije. Kako s koruzniki? Krstiti njihove otroke ali ne? Kako s polovičarskimi verniki? Jih spustiti k zakramentom ali ne? Zakaj versko polovičarskega otroka spustimo k zakramentom (npr. divjega in praktično neverujočega pubertetnika k birmi), versko polovičarskega odraslega (npr. koruznika ali ločenca k spovedi in obhajilu, čeprav veruje in si morda zakramenta želi) pa ne?

Nas Amoris laetitia rešuje teh dilem? Ne. Amoris laetitia popušča ali celo razveljavlja starodavne in po svoje slavne moralne zakone kot je ta, da pred poroko ne sme biti spolnih odnosov? Ne. Pravi, da lahko vsak, ki v srcu dobro misli in si obhajila želi, tudi kar pristopi k obhajilu? Ne.

Skratka, četudi Robert Spaemann in podobni – morda zaradi čustvene navezanosti na prejšnja dva evropska papeža; morda zaradi stoletnega proti-jezuitskega refleksa – trdijo, da je Amoris laetitia na meji laksistične herezije daljnega pelagijanskega porekla, če ne že čez, pri pozornem in celostnem branju tega ni mogoče reči.

Povabilo k branju AL

Toda kako potem razumeti Frančiškovo poudarjanje „olajševalnih okoliščin“ (AL 301-303) in si razlagati naslednjo trditev zapisano v členu 301?

Ni mogoče reči, da vsi, ki živijo v kakšni t. i. „neregularni“ situaciji, živijo v stanju smrtnega greha in brez posvečujoče milosti.

Razumemo, da ima Bog rad vsakega človeka. Tudi „neregularca“. Toda ali ni papeževa trditev nekoliko vijugasta in dvoumna? Bo zdaj tudi koruzništvo – na Slovenskem najbolj pogosta „neregularna situacija“ – pod dežnikom posvečujoče milosti? Bo za katoličana vseeno, če si ali nisi poročen, smrtnega greha itak še ni obzorju? …

Ni kaj, Amoris laetitia vseeno ni povsem enoznačna in lahkotna. Apostolsko spodbudo bo res treba brati in premišljevati.

Kot laksizem je problem tudi janzenizem

Ideal je na sredi: razumeti konkretnega človeka, vendar ne popuščati v dogmi in moralnih zakonih. Na tej liniji vztraja Amoris laetitia.

Povratek laksizma skozi glavni vhod? Nikakor. Če smo malo hudobni, lahko rečemo, da, tako kot nekdo poskuša povezovati Frančiškovo Amoris letitia s heretičnim laksizmom izpred 400 let, enako lahko nekdo drug nasprotovanje Frančiškovi Amoris letitia povezuje s heretičnim janzenizmom izpred 400 let.

Pozor! Bil sem priča, ko je veliki Anton Trstenjak konec osemdesetih na vprašanje, kaj je prvi problem slovenskega katolištva, izstrelil: „Janzenizem.“

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

 
Značke:

28 komentarjev

  • Cestnikovo pisanje je ponavadi precej kakovostno. Žal pa mu kakovost včasih pade – kakor da bi mu navdušenje nad papežem Frančiškom zameglilo zdravo kmečko pamet.

  • Zdravko

    Ideal je na sredi.
    ===========
    Toda, kaj je ideal? Komu mar ideal?
    Ideal je relevanten samo v akademskem smislu, znotraj teološke moralke. Sicer pa raje rečem, da nikogar ne zanima.
    In ko se strogo akademska razprava prenese v javno razpravo, gotovo ne more priti ven nič pametnega.
    Cerkev bo morala nekoč obrazložiti in priznati svoj domet med: kar boste razvezali bo razvezano, kar boste zavezali bo zavezano in vsemogočnostjo Boga samega. Zdi se, da vloga Cerkve le ni tako neznanska in vsemogočna. Tudi Cerkev mora biti skromna in ponižna.

    Ali pa: Za zveličanje je potrebna Božja milost.
    =============
    Tudi zakrament je simbol božje milosti. Ali je zakrament večji od zveličanja? In še kaj takega bi se našlo. Vse preveč besed. Zlasti v Sloveniji, ker je apokalipsa že skoraj vidna, mi se pa ukvarjamo s finesami.

  • Sveti nadangel Mihael, brani nas v boju, bodi nam v pomoč zoper zlobnost in zalezovanje hudega duha. Ukroti naj ga vsemogočni Bog, ponižno za to prosimo! In ti, vodnik nebeške vojske, satana in druge hudobne duhove, kihodijo po svetu v pogubo duš, z Božjo močjo v pekel pahni. AMEN
    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
    Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!

  • Janzenizem je v Sloveniji tako močan, da niti kritičnega dialoga nismo sposobni. Zato sta socializem in vmes komunizem tako z lahkoto ugrabila slovensko družbo in posameznike.

    Danes živimo v demokratičnem socializmu, saj ga čisto vse politične stranke podpirajo. Večina ljudi voli za socializem. Kaj je demokracija drugega kot matematika večine. Ne vem zakaj jo razni “desničarji” tako olepšavajo in poveličujejo.

    Če bi bilo v Sloveniji 51% volivcev za lustracijo, bi jo že izglasovali.
    Čebi bilo v Sloveniji 51% volivcev za privatizacijo bank in vsega gospodarstva, vključno z zdravstvom in šolstvom, bi bila že zdavnaj izglasovana.

    A večina raje ves čas vpije “Janša”. 15% jih vpije “Janša gor”, 30 % jih vpije “Janša dol”. Vsi ostali pa imamo to vplivno manjšino, ki hodi na volitve, že vrh glave.

  • Cestnik in Turk sta redke dva avtorja, ki na “desnici” dobro in aktivno pišeta.

    Večina je ciklostil, print mašina, ki uspeva že 26 let isto nabijati in pri tem množico ljudi še vedno imeti na svoji strani.
    Sploh ni važno, kdo je podpisan, ker je vsak članek podoben prejšnjemu. Tako zaslepljen narod smo Slovenci. Da že 26 let isto mantramo, le z glavo v zid se vsak dan bolj agresivno zaletavamo.

  • Zdravko

    Ni pa vsako svetohlinstvo tudi janzenizem…

  • Včasih, predvsem v otroštvu, sem del poletij preživljal v Novigradu, v Istri. Tam je zavetnik mesta sv. Pelagij, tudi pokopan je menda v kripti istoimenske župnijske cerkve.

    A je možno, da je to Pelagij, o katerem piše pater Cestnik. No, morda me je pa malo okužil s svojimi klicami, ker sem se precej tam okoli zadrževal.

  • Jaz se sicer nimam za moralnega laksista, včasih prej puritanca, ampak vendar … v bistvu ne razumem, zakaj zavrniti podelitev zakramenta, te Božje milosti, nekomu, ki pride po njega, ki prosi za njega.

    A je zakrament nagrada za to, ker smo bili pridni? Neko javno priznanje tistim, ki so pravoverni? A je obhajilo v smislu: Sedi kuža, priden, zdaj pa lahko dobiš bonbonček?

    Če kaj posebej ne razumem, je to, zakaj bi kateremukoli otroku odrekli krst? Torej zavrnitev otroka, ker morda nima optimalnih staršev. To mi zveni samo kot podaljševanje preteklosti, ko so neke otroke zavračali in označevali kot “pankrte”. Kruto in v temelju protievangeljsko.

    Zakrament je Božja pomoč in milost na poti življenja. V principu ne razumem, zakaj zakrament zavrniti komurkoli, ki pride, ki prosi zanj, ki po njem hrepeni. Jezus ni podil od sebe očitnih grešnikov, celo obsojal jih ni. Tistim, ki so obsojali, je pa namenil: “kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen”.

    In ob zadnji večerji, ko je razlomil kruh, je rekel: “Jejte od tega vsi”. Ni rekel, samo ta pridni in pravoverni.

    Nekateri bi rekli, da je v ozadju hotenja po razsojanju, kdo sme k zakramentu, kdo pa ne, volja po lastni moči. Volja biti oblast oz. del oblasti. Vladati ljudem. In da to ni skladno z Jezusovim naročilom – služiti ljudem, biti kot zadnji služabnik.

    • Zdravko

      Če je to isti Pelagij, si pa res malo okužen. 🙂

      Torej, prvo, za prešuštvo ni odveze, zato ponovno bi pri novoporočenih veljalo za “nevredno” jemanje evharistije.
      Drugo, pri krstu se starši zavežejo h krščanski vzgoji. In tega ni za pričakovat od dveh koruznikov, ki se jima je rodil otrok, po biološkem naključju.
      Če pa gre zgolj za zunajzakonskega otroka, pa je lahko normalno krščen. Ni pogoj, da je otrok zakonski.

      • Ah, glede na razširjenost skakanja čez plot… Najbrž bo kmalu potrjeno za uradno olimpijsko disciplino.

        In kdo pravi, da koruzniki ne bojo krščansko vzgajali otroka in ga poslali k verouku in kdo zagotavlja, da ga cerkveno poročeni bojo? Bogu hvala, če še obstajajo starši, ki želijo, da je njihov otrok krščen. V okolju, kjer živim, so gotovo manjšina. Nobene potrebe ni delati nadaljne selekcije.

        • Zdravko

          Potem pa ne štekaš.
          Nihče nič ne zagotavlja, ampak se zavezuje.
          Zafrkavaš. Ko kakšna tercialka…

          • Ta zaveza je samo verbalna obljuba. Ali bo izpolnjena ali ne, je odvisno od vesti tistega, ki jo da. Koruzništvo ali pšeničništvo ima kaj malo opravka s tem.

          • Zdravko

            Kaj bi ti rad? Krvno zavezo?!
            Kaj bi ti rad zasledoval ljudi v posteljah zapisoval kaj počnejo?!
            Verbalna zaveza, seveda! Po svobodni volji, si pozabil?

          • Zdravko

            Koruzniki javno ne priznavajo poroke. Kaj bi ti še več? Ali manj.

    • Zdravko

      Sicer pa ni nobeno vračanje preteklosti: pankrti so bili vedno krščeni. Nobenega zavračanja ni bilo.

  • Tadej Vengust

    Problem morale je v tem, da nas takoj zapelje v moraliziranje, to je v sojene dejan drugih, poleg tega pa nas lasten moralni imperativ spelje v farizejstvo. V Evangeliji eksplicitno piše, da če te nekaj pohujšuje, moraš to odrezati. Morala mora biti posledica našega življenja, ne pa njeno vodilo, kajti ko analiziramo lastne napake, jih je dobro analizirati tudi iz moralnega vidika. Morala nastopi vedno samo kot pripomoček, pri iskanju prave poti, ne sme biti pa naš cilj moralnost, pravovernost,…
    Jezus stalno poudarja, da ni prišel soditi alias moralizirati. Ko so hoteli kamenjati prešuštnico, je na koncu z Jezusom ostala samo ona, ostali so se odšli, ker so bili ujeti v moralni zakon. če bi ostali bi tudi oni slišali, da tudi njih Jezus ne obsoja, temveč ,jih spodbuja, da se spreobrnejo.

  • Tu se odvija zanimiva razprava na temo “za prešuštvo ni odveze, zato ponovno bi pri novoporočenih veljalo za “nevredno” jemanje evharistije”. Veliko bolj zanimiva, kot je bila tista na sinodi, saj sta naša cenjena komentatorja skoraj različnega mnenja.

    Za vse ostale pa bo zanimivo sledeče branje Svetega pisma:

    Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8, 1-11)

    In še češnjica na torti: ta odlomek iz Svetega pisma se med Svetimi mašami kot berilo bere simbolno zapisano šele od včeraj. Razlog? Menda ga mnogi ne bi razumeli … 😉

    Koga? Božjega usmiljenja!!!

  • Statistika trdi, da neregistrirane (koruzniške) zveze že prevladujejo nad posvečenimi (zakonskimi) zvezami. Kaj bi se zgodilo z normami in navodili cerkvenega učiteljstva v primeru, da bi se takorekoč vse nove zveze odločile za življenje na koruzi ??

  • <Tu se odvija zanimiva razprava na temo “za prešuštvo ni <odveze, zato ponovno bi pri novoporočenih veljalo <za “nevredno” jemanje evharistije”. Veliko bolj <zanimiva, kot je bila tista na sinodi, saj sta naša <cenjena komentatorja skoraj različnega mnenja.

    Jezus in obsojenka nista imela obhajila ampak (podletel?) poskus spovedi…

    • No, to je vaše tolmačenje Biblije, gospod Dendro. Uradno tolmačenje sem nakazal, ampak za vas tako ali tako nima smisla, ker ne verjamete v Boga. Sicer pa gre za Božje usmiljenje, da nihče ni zavržen, da ima vsak ne glede na greh in stanje možnost novega začetka. Pri Bogu in z Bogom je namreč čisto vse mogoče, ker je Bog LJUBEZEN.

  • Martin_

    Najbrž imajo tako moralno „zagamani“ kot moralno „popustljivih“ svoj prav. Prve upravičeno moti nezdružljivost še tako majhne nečistoče s čisto svetostjo, drugi pa imajo v ospredju dejstvo, da je Bog vedno pripravljen objeti grešnika, čeprav ima ta vse grehe sveta.

    • Čista svetost je značilnost Boga, grešnost pa značilnost človeka. Nasilje je zahtevati od človeka čisto svetost. Velik greh pa je opravičevanje greha češ, saj je grešnost značilnost človeka. In mnogo kristjanov čuti, da mora biti med tema dvema skrajnostma.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI