Konsolidacija ali fragmentacija kot pot do zmage?

Peter Sušnik 24.5.2016 6:40
 

razbito stekloNeskončne razprave smo v slovenskem prostoru že opravili glede najboljšega taktičnega in strateškega pristopa k morebitni zmagi desnih strank na državnozborskih volitvah. Vsakokrat, ko se štetje volilnih glasov in delitev poslanskih mandatov zaključi, se odprejo lamentacije o razlogih za neuspeh desnih strank, da bi prišle do večine. Pogosto nato slišimo, da bi morala desnica delovati po vzoru levice: instant stranke ustanoviti tik pred zdajci in nato zmagovito koalicijo poriniti na vlado, ki jo bodo sestavljali preverjeni stari pogreti obrazi, za katere sploh ne vemo več kam točno spadajo, saj so povsod že bili.

Logika parlamentarnih volitev po proporcionalnem sistemu je, da majhna stranka na koncu tehta več od velike in se pri delitvi mandatov še dodatno okrepi zaradi delitve ostankov glasov. Ta delitev se zgodi tako, da dodajaš glasove tam, kjer jih najmanj manjka do poslanskega mesta, kar že samo po sebi pomeni, da manjka najmanj tistemu, ki je sicer prestopil prag Šubičeve, a nima neposrednih mandatov, ker ni dobil zadostne podpore. Tako se nam “zgodi” vstop eksotičnih palčkov na parket osrednjega političnega plesa. Stavim, da se vseh teh malčkov iz preteklosti niti ne spomnite, kaj šele, da bi jih znali našteti.

Argumenti v prid fragmentaciji, torej večjemu številu manjših strank, ki bi na koncu tvorile zmagovito večino, so predvsem v logiki volilnega sistema. Dve manjši stranki hitreje spravita skupaj 8 poslancev kot ena sama stranka (spomnite se Nsi in primerjajte s strankico Alenke Bratušek ter Združeno levico). A na kakšni osnovi deluje logika načrtovanih koalicij manjših strank? Predvsem na tem, da gre za projekt, ki je dobro premišljen in vnaprej temelji na pokorščini malih strankic velikemu vodji, ki sestavi koalicijo. Gre torej za naravno enotnost v velikem programu z dopuščenimi odstopanji v posebnostih, ki jih posamezna stranka v svoj prid izkorišča za pritegnitev marginalnih volilcev. Majhne stranke imajo torej smisel le, če izkoristijo nišo in nagovorijo točno določen del volilnega telesa, ki sicer pričakovanega sporočila ne sliši pri velikih. Radikalna retorika daje medijski prostor, ta pa pozornost volilcev. Nagovarjajo predvsem volilce upornike, ki zaradi »svoje« teme dajejo glas tistemu, s katerim temo najbolj poveže in se zato izneverijo velikim strankam s kompleksnimi sporočili. Majhne stranke za enkratno uporabo zbujajo podporo predvsem tistih, ki se bodo zaklinjali, da jih politika ne zanima in jo celo prezirajo.

Iz tega lahko potegnemo zaključek, da je po naravi take logike (uporniška, rahlo anarhistična, disruptivna, egocentrična glede specifičnih problemov) v bistveni prednosti levica, saj se prekriva s tipično levimi pogledi. Ali torej lahko desnici uspe na enak način in z istimi metodami?

Najprej je vprašanje, če zagovorniki takega pristopa razpolagajo z analizami tipičnega ciljnega volilca. Spet naj bi poskusili nagovoriti nekoga, ki trenutno ne voli nobeno izmed desnih strank – torej naj bi ne »kanibalizirali« lastnega rezultata z odtegovanjem glasov enim in dajanjem drugim. To smo v preteklosti že imeli, ko so se glasovi iz SDS prelili v NSi, da bi ne ostala izven parlamenta. Rezultat? Izguba prvega mesta desnice na volitvah. Trdim, da je ciljna publika majhne nove stranke na desnici izjemno delikatna stvar, saj bo sicer napetost iz odnosov med SDS in NSi ter nekoč SLS in NSi, kjer vsi gojijo občutek večne ogroženosti, samodejno najedal tudi odnose z novo stranko. To ni popotnica, ki bi napovedovala uspešno sestavljanje koalicijske vlade…

Drugo vprašanje je, ali bi radikalno sporočilo take nove desne stranke (nujno potrebno kot točka diferenciacije z obstoječo ponudbo) lahko nagovorila nekoga, ki do zdaj ni bil politično aktiven volilec. Kaj pa so »desne« radikalne teme? V čem se razlikujejo od obstoječih strank, da bi take usmeritve ne prepoznali v njih? Leva propaganda nam uspešno riše desne stranke v najbolj norih radikalnih podobah: od fašistov, nacionalistov, klerikalcev in militaristov. Ker so torej v javnem prostoru vse »desne« teme ne le radikalne ampak tudi problematične (po merilih aktualne politične korektnosti!) v njih ni pozitivne privlačnosti za širšo javnost. Iz političnih katakomb ni pričakovati prihod navdušenih mas v podporo takim programom, saj je strah pred ožigosanjem le prehud.

Vse to ne pomeni, da bi fragmentacija vsaj v enem poskusu ne delovala. Razmere so ugodne, saj ljudje počasi (tudi pod vtisom dogodkov v Avstriji, Nemčiji, ZDA) dojemajo legitimnost bolj radikalnih stališč v javnem prostoru. Kaj pa po morebitnem uspehu na volitvah? Moč levice je reciklaža istih obrazov z novo blagovno znamko. Desnica si bo kaj takega težko privoščila: smo postavili standarde previsoko, da bi volilno telo toleriralo napake in jih odpuščalo ali celo nagrajevalo s spregledom. Radikalne majhne stranke bi morale v program vlade pripeljati svoj program. Levica sicer na verbalni ravni to naredi, izpelje pa ne, saj so vedno »objektivne« okoliščine, ki jih javnost zaradi ustrezno oblikovanega javnega prostora razume in dopušča, v upanju, da bo naslednjič uspelo. Desne stranke bi si spet težko privoščile neizvedbo programa: to tepe že obstoječe stranke, saj se še zdaj lahko sliši očitke, da je Janševa vlada (2004-2008) in Peterletova vlada (1990-1992) razočarala nekatere do take mere, da niti volit več ne gredo. To dokazuje tudi vztrajno padanje volilnega rezultata seštevka desnih strank. Desni prostor pragmatizma ne nagrajuje in kriterije za presojo uspešnosti postavlja zelo visoko. Od tod sklepam, da bi instant desne stranke morale paziti na najmanj tri dimenzije: privlačnost programa za del volilnega telesa, ki ne hodi sicer na volitve (da se ne zameri obstoječim), sposobnost programa za privzem v vladni program z izvedbo in takojšnimi učinki (da se vidi uspeh do naslednjih volitev) ter pravna sposobnost programa (da na koncu ne spodrsne na parketu ustavnega sodišča ali evropskega prava). Pokažite mi bodočega desnega vodjo, ki zna tako načrtovati in poklonim se mu do tal!

Rešitev torej ni fragmentacija z novimi strankami na desnici. Rešitev je bolj jasna programska usmerjenost in diferenciacija med obstoječimi strankami, saj je kadrov in denarja premalo, da bi si lahko privoščili pet ali šest volilnih kampanj in list kandidatov. Profili obstoječih strank bodo morali postati izrazitejši, kar bo omogočalo izbiro. Po sistemu nemških desnih strank pa bo treba nekoč doseči tudi dogovor o prepustitvi volilnih okrajev tistemu, ki ima največje možnosti za zmago. Zaenkrat se obnašamo na desni bolj kot v otroškem vrtcu, kjer se borimo za vsako igračo posebej, kljub polni škatli zalog – volitve se odvijajo tako, da znotraj okrajev gledamo spopade velikanov na smrtni rezultat, ne pa usklajenega taktiziranja. Politika terja zrelost in zrelost pelje v konsolidacijo.

 
Značke:

25 komentarjev

  • svitase

    Primer Virantove stranke dokazuje, da je možno le z novimi strankami pritegniti sredinske in leve volivce, seveda z zanimivim in za volivce aktualnim programom.

    In primer SMC, ki je znal zabrenkati na najbolj aktualno temo – več vrednot, kar je volivce pritegnilo.

  • svitase

    Brez tega, da se stranka podredi interesom volivcev, ni uspeha.

  • K temu je treba dodati še nevaren vpliv volinega praga (za vstop v DZ): večje število desnih strank bi lahko imelo za posledico, da bi jih večina odpadla in bi bili glasovi za desnico tako izgubljeni. Optimalno število strank za morebitno (pred- in po- volilno) desno koalicijo je – 3

  • Zdravko

    glasovi iz SDS prelili v NSi,
    ==========
    Le kdaj se je pa to zgodilo?! Zgodilo se je obratno. Takrat je NSi izpadla iz parlamenta, za zmago SDS pa še ni bilo dovolj!
    To je ta neugnana špekulativna narava “slovenca”. Samo da bi koga nategnil.
    Na desnici imamo lahko strank kolikor hočemo. Politični uspeh v proporcionalnem sistemu pa je možen samo skozi predvolilne koalicije.

  • Miro Germ

    Strinjam se z avtorjem. Slovenija je majhna država in za tolikšno število strank nima ustreznih človeških virov za izdelavo celovitih rešitev za nakopičene probleme za boljše življenje državljank in državljanov !

    Potrebna je konsolidacija za manjše število političnih strank (kot je običajno v zrelih demokracijah, tudi v evropskem parlamentu), zato se bo moral tudi v Sloveniji začeti proces združevanja okoli enake ideološke osnove (socialno-demokratska stranka, krščansko demokratska stranka, liberalna stranka, okoljevarstvena stranka).

    Zadnje ankete kažejo, da 20% volivcev ne bo šlo na volitve in da je 40% neopredeljenih. Torej je za njih trenutna ponudba neustrezna!

    Ker politične stranke nekaj ponujajo, potem tudi za njih veljajo principi trženja: kakovostna ponudba za ciljne volilne skupine – uspešno trženje – razvejana prodajna mreža – ekipa za udejanjanje obljubljenega.

    Za konsolidacijo govorijo tudi drugi argumenti. Vsaka organizacija gre skozi življenjski cikel. Novoustanovljene stranke najprej skozi otroštvo , torej pričakovati, da bodo ponudile celovite rešitve je iluzorno (glej http://www.adizes,com).

  • Predvidevanja avtorja o posledicah fragmentacije na desnici so napačna. Slovenski volilni sistem res nagrajuje majhne stranke ampak samo tiste, ki se jim uspe prebiti v DZ. Pridobi se lahko 0,1 do 0,2 %. Glasovi strank, ki se jim ne uspe uvrstiti v DZ so izgubljeni. Tu gre za bistveno višjo številko izgubljenih glasov običajno za 2 do 3%. Slovenska desnica nikakor ne more računati na to, da bo volilni prag prestopile več kot tri stranke ob ponesrečeni fragmentaciji tudi manj. Dokaz za to trditev so zadnje volitve v Evropski parlament. Desnica je nastopila z dvema listama in je kljub manjšemu številu prejetih glasov dobila pet od osmih poslancev. Fragmentirana levica je kljub večjemu številu prejetih glasov dobila samo tri od osmih mandatov. Če nebi NSi in SLS nastopili s skupno listo, bi bilo razmerje mandatov v najboljšem primeru štiri proti štiri, lahko pa tudi tri proti pet za levico. Vsem, ki zagovarjajo fragmentacijo desnice predlagam, da si izdelajo matematični model za simulacijo volitev in se malo poigrajo s številkami.

    • Zelo zanimiv predlog, žal imam pomebnejše delo kot pa da bi opravljal analize, ki jih morajo strategi strank. Verjetno je pa težava v tem, da te metodologije niti ne obvladajo.

      Osnovni problem salonske desnice je v tem, da nima rešitev oziroma, da je precej nesposobna ter kadrovsko šibka (saj ne da je salonska levica kaj drugačna).

  • Lastnost svobode in demokracije naj bi bila, da stvari tečejo svobodno in demokratično. Verjetno sodi k slovenskemu nacionalnemu karakterju želja, da bi vse teklo programirano in obvladovano. Veljamo za dobre organizatorje. In slabe improvizatorje.

    Ne bi hotel biti žaljiv, ampak pristopu avtorja ( kakršnega sploh opažam na slovenski desnici) bi rekel sindrom Boga Stvarnika. Ampak tega v demokraciji kot človeške pozicije ne more biti. Ne more se z enega mesta, tudi ne s kakega kvazi možganskega trusta narediti načrt, kako se bojo vsi drugi ljudje obnašali. V tem primeru politično obnašali. Ne moremo političnih usod drugih sprogramirat. Še svoje praviloma ne.

    Kangler bo pač naredil, kar bo on hotel. In Primc enako. Tudi protimigrantski Andrej Čuš, ki je ob izstopu iz stranke takoj zvezda medijskih levičarjev. Njihova in še koga svoboda je poskušati narediti svojo uspešno stranko. ( kar jaz čutim je le sporočiti jim, da je volilni prag ni mačji kašelj in da je škoda, če se ob nedosegi izgubi 4% glasov, ki potem nimajo svojega zastopstva) Prave šanse bojo imeli, če imajo za take projekte svojo notranjo svobodno motivacijo, ne če delajo to po naročilu ali programu, ki bi jim ga pripravili drugi.

    Dokler imamo proporcionalni sistem s precej nizkim pragom, je naravno, da imamo več kot eno desno-sredinsko stranko, članico EPP. Možno, da bomo kdaj dobili še radikalno desno stranko. Pri čemer sam ne želim združevanja sil z radikalno desno stranko. S stranko tipa FPO, AfD, Fronte National. Možno, da bomo dobili liberalno stranko, ki bo bolj desna kot leva; pojavila se je Virantova, pa se z njo ni znalo dobro sodelovati ( verjetno krivda na obeh straneh).

    Ne vem zakaj desnica ni pripravljena na kompromisne popravke volilnega sistema v smeri delne večinskosti in preferenčnega glasu. Po mojem je to celo najboljša možnost, bolje od čistega večinskega sistema.

    Moje videnje je sicer, da se desnica na Slovenskem razen v izjemnih razmerah lahko vrne na oblast le, če se pomakne proti sredini. Bodisi da sama postane bolj sredinska ali pa vsaj zmožna boljše komunikacije in koaliranja s sredino. Demos je bil prav takšno koaliranje. Celo koaliranje z levo sredino, socialdemokratsko in zeleno.

    Danes se nekateri ali mnogi z naše desnice obnašajo kot da raje obstanejo v večni opozicijski (samo)obsodbi, kot da bi bili pripravljeni na dialog in kompromis s človekom z druge strani. Izziv je pripraviti program, ki bo povlekel. Kjer bojo ljudje prepoznali ne volje potolči nasprotnika in premagati drugače misleče, ampak voljo dvigniti Slovenijo.

    • Miro Germ

      Seveda gre za svobodno voljo, vendar bi od zrelih ljudi pričakoval, da premislijo o posledicah svojih ravnanj, posebno od politikov, ki imajo precejšen vpliv na blaginjo svojih državljanov in ne, da samo sledijo svojemu egu.

      Kaj pa njihova ponudba v dobrobit državljank in državljanov? Besede, besede, besede…je bilo besedilo popevke.

      Gallupova študija objavljena v Harward Busines Review, kot me opozarja kolega Marko, pravi, da je v dovolj veliki skupini 15% aktivno za in 15% aktivno proti. Če prevedemo to v volivce, je 15% aktivno za desne in 15% aktivno za leve, ostali izbirajo glede na ponudbo na političnem trgu (selivci). Ker je ponudba slaba, abstinirajo volitve, bi sklepal. Brez izboljšanja ponudbe z vrednostjo za dovolj veliko število volivcev in njenega trženja, desnica ne bo prišla na oblast.

      “Too many Chiefs, too few Indians” sem enkrat slišal.

      • In vendar je skoraj nemogoče stvari sprogramirati.

        Poglejte samo etablirane ameriške republikance v tem ciklusu. Pripravljali so Jeba Busha, zagotovili so mu desetine milijonov, pa je med kandidati žalostno capljal okoli 5. mesta. Potem so alternativo videli v mladem Rubiu, pa mu je v eni sami debati Christie, potem ko ga je osmešil, odpihnil vse šanse. Potem so pletli mreže, z vsemi think-tankovskimi močmi pisali proti Trumpu, se aktivirali za dolgonosega antipatičnega Cruza in nič ni pomagalo. Trump jim je gladko speljal stranko. Kdo bi kaj takega pred enim letom lahko načrtoval?

        Nauk? Politike se v takem smislu v demokraciji ne načrtuje. Postavi se ji robne pogoje. Potem je pa to svobodna tekma svobodnih ljudi in konceptov, kjer je možno skoraj vse. Kjer je na ljudstvu, da reče, kaj mu je všeč in kaj ne. Prav v tem je čar in smisel.

        • Miro Germ

          Če gledate posnetek Donalda Trumpa o zunanji politiki

          Full Event: Donald Trump Speaks on Foreign Policy in Washington…
          https://www.youtube.com/watch?v=XW8RqLN3Qao

          boste videli, da je prekleto premišljen, tudi nastop, katere stavke dvakrat ponovi in s katero roko pri tem maha! Njegov štab prekleto dobro ve, kaj je politični marketing in kako do cilja!

          • Časi, ko so ali smo podcenjevali politični domet Donalda Trumpa, so nepreklicno mimo. Kljub temu znaten del sporočil njegove kampanje ocenjujem kot zgrešenih. Da so plasirana kot marketing na okus marsikaterega povprečnega Američana, pa je jasno.

            Trump je odličen komunikator. Na GOP strani je bil pred njim to Reagan. Sicer je bilo Reagonovo sporočilo mnogo mehkejše in bolj optimistično. Dobra komunikatorja sta bila na demokratski strani tako Clinton kot Obama. Hillary pa ni in je čisto možno, da bo zato novembra izgubila.

            Upam, da bo v tem pride Trump precej drugačen predsednik kot je zdaj kandidat. Če bo ostal podoben, bo z njim ta svet krepko nevarnejši kot je danes.

          • Sicer se strinjam s Trumpovo kritiko ameriške politike glede Iraka, Egipta, Libije, Sirije. Tu ima prav in je bilo pogumno, da je od začetka brez zadržkov povedal v obraz, tudi za ceno množičnega zgražanja in žvižganja na soočenjih, tisti republikanksi sceni, ki je izvedla z izmišljenimi argumenti intervencijo s katastrofalnimi posledicami v Iraku.

            Če bi iskal njegove kvalitete, je to direktnost in no-nonsense pristop k diskusiji. Čeprav se mu vidi, da v politiki ni izbrušen in da je grandomanski. Zato ustreli tudi marsikaterega kozla. Npr. da ne izključuje uporabe nuklearnega orožja v Evropi. Ali da bo po potrebi razpustil Nato.

          • Problem republikanskega establišmenta je bil v tem, da se je Trumpa loteval s konvencionalnimi sredstvi, on pa je nastopal precej asimetrično. Ravno tako pa se establišment precej oddaljil od svoje baze, ki ni tako naivna, da bi nasedala na prazne na pamet naučene floskule (Rubio) ali da bi kupila tretjega kandidata iz klana Bush. Cruz je na koncu ostal kot rešilna bilka (establišment ga ni maral), ki pa se je ravno tako rpecej hitro pretrgala.

            Povsem enake težave kot jih je imel s Trumpom republikanski establišment, bo imela tudi Clintonova. Zato ta zgodba še zdaleč ni končana, ne glede na mnenje dominantnih medijev.

          • Miro Germ

            Povedal je, da ve, kako se uresničuje obljubljeno. Govoril je o Viziji, Namenu, Strategiji,..kar so poimenovali v Hewlett-Packard korporaciji “Proces upravljanja”. Tega Hilary ne zna!

            Povedal je tudi, da bo povabil k sodelovanju vse tiste, ki so v življenju že kaj dosegli in ne profesorje ter kolumniste.

            Oboje zanimivo tudi za domačo uporabo!

  • Se strinjam, Miro Germ. Na desni strani je nujno izboljšati ponudbo. To je lahko narejeno le, če nastopi več strank.

    Ni pa stanje na desni povsem primerljivo s tistim na levi. Zdi se, da na levi izvolijo kogarkoli, ki ga podpre Kučan, njegovi mediji, njegova civilna družba in drugi segmeniti družbe, ki jih obvladuje. Izkušnje kažejo, da za leve sploh ni pomembna kakovost oseb in programov, temveč le priporočilo.

    Desnica na ta način ne more dobiti volitev. Desnica mora imeti obetavne programe in zaupanja vredne osebnosti.

  • Miro Germ

    Koristno bi bilo, če bi začele uporabljati dognanja stroke trženja in definirati platno vrednostne ponudbe za svoje ciljne volilne skupine opisano v:

    Value Proposition Design: How to Create Products and Services Customers Want (Strategyzer)Oct 20, 2014
    by Alexander Osterwalder and Yves Pigneur

    http://www.amazon.com/Value-Proposition-Design-Customers-Strategyzer/dp/1118968050/ref=sr_1_3?s=books&ie=UTF8&qid=1464104189&sr=1-3&keywords=business+model+generation

    Glede na to, da imajo dame in gospodje polne glave svojih misli, bo to zelo težko.

  • “in se pri delitvi mandatov še dodatno okrepi zaradi delitve ostankov glasov. Ta delitev se zgodi tako, da dodajaš glasove tam, kjer jih najmanj manjka do poslanskega mesta, kar že samo po sebi pomeni, da manjka najmanj tistemu, ki je sicer prestopil prag Šubičeve, a nima neposrednih mandatov, ker ni dobil zadostne podpore.”

    S spoštovanjem, ampak to ne drži. Če pogledamo največjo in najmanjšo parlamentarno stranko na zadnjih volitvah, je največja SMC dobila en mandat na vsakih 8376 glasov, najmanjša ZAAB pa enega na 9573. Manjše stranke so pri delitvi glasov kvečjemu na slabšem.

  • slovencsm

    g. Sušnika sem imel čast spoznati, ko sem nekaj časa delal z njim in moje osebno mnenje je, da je sposoben ter kot tak eden od potencialnih kandidatov za nov zagon desnice v Sloveniji.
    Med te bi uvrstil še g. Primca, ga. Mojca Kucler Dolinar in še koga bi lahko našli.
    Sam imam zelo pozitivno izkušnjo iz volitev 2014, kjer sem tudi sam sodeloval. Za razliko od danes, je takrat na desnici bila izjemno prisotna zagnanost, iskanje novih idej in rešitev ter neoporečnost kandidatov na desnici. Po tem obdobju se je zgodil bankrot Zvon-a, ekonomska kriza in Patria. Desnica na te izzive ni znala odgovoriti in levica je prešla v ofenzivo z novimi strankami, mešanjem megle in napadom na medije. Desnica še danes trmasto vztraja na enakih izhodiščih in ne išče novih idej kako priti do zmage na volitvah. Človek ima občutek, kot da si tega sploh ne želi.
    Moje trdno prepričanje je, da desnica brez menjav v vodstvih ključnih treh strank in nove strategije ne bo naredila preboja na političnem prizorišču. Postati bo morala bolj jasna v svojih stališčih in tudi bolj agresivna. Samo tako bo pokazala, da želi oblast, kjer bo pokazala ljudem svoje prednosti pred trenutno oblastjo.

    • Lucijan

      Čim se razmišlja o novem zagonu desnice, novega zagona ne bo. Desnica je pod vodstvom Janeza Janše ves čas v velikem zagonu, vendar se vedno znova pojavljate ljudje, ki govorite o novem zagonu desnice. Če umaknete Janšo, bi se zgodilo točno to, kar piše Boštjan Turk v zadnjem Reporterju: fronta bi dokončno padla in bi se znašli v kardeljanskem pluralizmu. Sušnik je le navidez potencial – njegovo pisanje se mi ne zdi nič drugega kot umetelno besedno žongliranje, ki dela vtis na podobne intelektualne žonglerje oziroma salonske pametnjakoviče, ki so daleč od resničnega življenja. S kakršno lahkoto je Sušnik negativno pisal o Janši, ne izključujem možnosti, da je še eden od podtaknjencev več, ki dela krtovske luknje v desnosredinskem bloku.

      • “Če umaknete Janšo, bi se zgodilo točno to, kar piše Boštjan Turk v zadnjem Reporterju: fronta bi dokončno padla in bi se znašli v kardeljanskem pluralizmu.”
        😮 😮 😮

        Skratka, gospod Lucijan pravi, da bomo padli z Janezom ali brez njega. Ampak! Če pademo brez njega, imamo vsaj možnost, da si rešimo dušo. Zato bomo mnogi, mnogi, mnogi in še enkrat mnogi izbrali to možnost!
        🙂 🙂 🙂

        • Lucijan

          Zakaj pa?

          • Lucijan

            Alfe, mislim, da vam tokrat ne bo uspelo. Zrušili bomo vase božanstvo – Kučana.

        • Gospod Lucijan,
          pametnemu bo sledeča beseda povedala vse: “Čivkanje.” Vsi, ki čivkajo kot Janez, imajo greh in zato pogubljajo svojo dušo.

          Ono “vase božanstvo – Kučana” … pa prosim Boga, naj vam ne šteje kot greh, saj imate tako oprano glavo, da bi potrebovali 3-letno življenje v Cenacolu, da bi približno normalno gledali.

          • Lucijan

            Alfe alias Pavel (saj sta ista oseba, mar ne?), vi imate tako oprano glavo, da so vas prepričali, da imajo vsi ostali oprano glavo. Če bi vam odprli lobanjo, bi našli na možganih tetovažo KUČAN.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI