J. Plut za Nova24TV: “Uporabno orožje smo teritorialci dobili šele prvi dan vojne”

Časnik 24.5.2016 9:50
 

“Ker je šlo za neke vrste napad, so Pekre zelo simbolni začetek. Na 15. maja 1991 sta bili vpoklicani dve skupini nabornikov. Ena v Pekrah in ena na Igu. In tik pred prisego je Jugoslovanska vojska izvedla pritisk na učni center v Pekrah, ker so upali, da bodo s tem ustavili slovenski osamosvojitveni proces,” meni doktor Jože Plut.

Doktor Plut trdi, da jih je bilo v času vojne za Slovenijo strah. Pravi, da je najhujše pri tistih ljudeh, ki nimajo strahu, saj to pomeni, da so prepričani v nek svoj prav in znajo v ključnem trenutku odpovedati. Plut pravi, da ima iz vojne izkušnje, da so tisti najbolj glasni in junaški ob novici, da se bližajo oklepniki, prvi odpovedali.

Kakšne pritiske ste doživljali tisti, ki ste se odločili braniti domovino?
“Stanje v takratni družbi je bilo zelo napeto. Spomnim se že mesecev pred plebiscitom, ko smo mnogi v srcih nosili željo, da bi zaživeli v svobodni državi. Takrat je bil grozen pritisk idej bratstva in enotnosti. Jugoslovanska vojska je bila zelo močna in je imela zelo močno vlogo. Ne tako, kot jo ima moderna vojska, ki brani pred zunanjim sovražnikom ali pa dela za mir v okolju. Imela je zakonito notranjo moč in pravico do posredovanja. Včasih so rekli, da je Jugoslovanska vojska branitelj bratstva in enotnosti. Bila je mogočen vojaški stroj in hvala bogu se je v svojih ocenah uštela tako v primeru slovenske osamosvojitve kot tudi Peker.”

Kako so Pekrski dogodki vplivali na moralo v TO?
“Če gledamo iz človeškega vidika, je bila tudi smrt Josefa Šimčika zelo simbolna. Takrat se je mnogo ljudi, tudi teritorialcev, zavedelo, da je stvar zelo resna. Da se jugoslovanska vojska ne misli igrati in samo groziti. Zaradi sile, s katero je prišla nad Pekre, smo videli ,kako resno misli jugoslovanska vojska braniti takratno socialistično Jugoslavijo.”

Več lahko preberete na nova24tv.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

17 komentarjev

  • Odlično pričevanje gospoda Jožeta Pluta na Nova24tv!

    Njegovi realistična pripoved o osamosvojitvenem dogajanju je v meni obudila pristne spomine na tesnobne občutke in strah, ker nismo vedeli, kako se bo spopad z agresorsko jugoarmado razvijal in zaključil, obenem pa tudi spomin na tedaj tleče upanje, da bo demokratični svet čimprej spoznal in priznal, da Slovenci bíjemo svoj pravični boj za neodvisno državo.
    To upanje se je relativno kmalu uresničilo.

    https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_dr%C5%BEav,_ki_so_priznale_neodvisno_Slovenijo

    • ” ker nismo vedeli, kako se bo spopad z agresorsko jugoarmado razvijal”

      Kdor je le malo bolje poznal JLA, je vedel, da ni sposobna zmage.

      • AlFe,
        ne vem, koliko in kako se spominjate tistih dni.

        Jaz dobro pomnim uvodno lomastenje agresorjevih tankov po slovenskih poljih in cestah, prek barikad, sestavljenih iz avtomobilov in tovornjakov, agresorjeve nizke letalske prelete, njegove grožnje z letalskimi bombnimi napadi na slovenska mesta, nato vojni vpoklic, negotovost, mešanico strahu in poguma, ki je vladala med nami in še marsikaj…

        Doma hranim letak, ki ga je agresorska vojska iz zraka odvrgla nad našim mestom, vsebina letaka je spodaj prepisana z jezikovnimi napakami vred:

        “Prebivalci Slovenije,

        Z odločitvijo Zveznega izvršnega sveta in v skladu z ustavnimi pooblastili, Zvezni sekretariat za notranje zadeve in enote Jugoslovanske ljudske armade prevzemajo nadzor nad državno mejo.
        Ta korak je izsiljen. Neposredno so ogroženi teritorialna integriteta Jugoslavije, mir in varnost prebivalcev in izvrševanje mednarodnih obvez, ki jih ima SFRJ.

        Prebivalci Slovenije,

        Ostanite doma in na svojih delovnih mestih. Ne dovolite, da vas zlorabljajo zoper vaših življenjskih interesov.

        Vabimo vas na mir in sodelovanje!

        Enote Zveznega sekretariata za notranje zadeve in JLA bodo svoje naloge izvrševale dosledno in energično.

        Vsak odpor bo zlomljen.”

        Takrat nihče ni vedel, kako se bo spopad s številčnejšim in bolje oboroženim agresorjem izšel in koliko žrtev bo pustil za seboj.

        Morda ste vi vedeli, da JLA ni sposobna zmagati.

        Jaz in ljudje v moji bližnji in daljni okolici tega nismo vedeli, čeprav smo poznali večnacionalni ustroj JLA in njeno popolnjenost z neprofesionalnimi množicami mladih, neizkušenih fantov, kar se je konec koncev izkazalo za njeno najšibkejšo točko.
        Vedeli pa smo tudi, da ima armada mnogo močnejšo oborožitev od naše, tako na zemlji kot v zraku, in poznali smo neprizanesljivost in norost poveljujočega kadra v JLA.

        Slovenci smo v spopadu z JLA dejansko zmagali kot David proti Goljatu.

  • Sposobna je bila pa povzročiti veliko žrtev in materialne škode.

  • Če si ima kdo le čas pogledati celoten intervju, toplo, z vsem srcem priporočam:
    (ta mali izsek na Časniku je samo uvod, daleč od lepote celote )

    https://www.youtube.com/watch?v=3C4OtiJIJzI

    Tako redko je slišati ( s katerekoli strani) tak način govora o naši vojni za samostonjost …
    Komaj kdaj.
    Če sploh kdaj.

    Ne gre le za to, kaj je povedal, ampak tudi kako je o tem govoril.
    Če bi tako gledali na našo Slovenijo… Če bi se tega naučili… Če bi tako do nje čutili…
    Ne skozi zamero – do kogarkoli že – ampak skozi spoštovanje, ponos in ljubezen.
    Ni da ni, kaj bi lahko naredili iz naše domovine.

    Tokrat pa res hvala NoviTV !
    In gospodu Jožetu 🙂 .

    • Zelo pametno tole govori Jože Plut, res. Ni mi ravno jasno, zakaj se je čisto umaknil iz slovenske vojske. Edino kar me malo moti, je to, da je bil med osamosvojitveno vojno kot duhovnik oborožen. Menda kar z mimobacačem. Mogoče je delno tudi predsodek, ampak vendar je moje mnenje, da orožje vsaj k dvema poklicoma ne sodi.

      • Oh IF … tole je bilo pa kot se reče ‘mojstrsko’, v ‘najboljši maniri’ tega, kako se diskreditacije delajo.
        ‘Ni mi ravno jasno…’
        ‘Edino kar me malo moti…’
        ‘Menda…’

        Kaj naj rečem? “Si se tega naučil v zadnjih časih, ali že pred leti?” Ker v obeh časih je bilo tega videti obilo. Na obeh straneh. Včasih bolj na eni ( v enoumnih časih ), zdaj pa bolj na drugi (povdarek je na ‘bolj’ – tudi prva stran to še uporablja, to spada namreč med ‘know-how’ slovenske politike, ki se mu mnogi težko uprejo, drugi pa tega niti ne poizkušajo in se z vsemi štirimi uprejo, če jim kdo to predlaga).

        Dve tri besede (prijazno) navržene z namigom na nekaj, kar se ‘menda govori’, pa če je to res, ali pa ne. Naj se človek brani, če se lahko, če sploh ve, da bi se kje moral braniti in naj ga kdo brani, če ga hoče ali se mu zdi vredno.
        Dve tri besede, dovolj da se ve, kako je treba človeka obravnavati. Dovolj, da mu vzameš dobro ime (saj je samo ‘menda…’ in osebno mnenje)

        (bolna sem od tega…)

        Hkrati pa bi ti morala biti hvaležna za ilustracijo tega, kar je ravno nasprotno temu, kar sem napisala za besede gospoda Pluta “Če bi tako … Ni da ni, kaj bi lahko naredili iz naše domovine.”
        Ravno to, kar si ilustriral, je eden od načinov s katerimi smo našo Slovenijo pripeljali prav sem, kjer je. ( ja, žal v vseh naših časih).

        Lej IF .. tako mislim. Pa saj to že veš. Ne pišem o teh stvareh prvič.

        Ja, težko je nekaj tega ne posrkati z zrakom, ki ga dihamo, s strupom, ki ga mnogi še vedno spuščajo v našo klimo in človek rabi vztrajno notranje razločevanje in trd notranji boj, da se temu upre. Ni vedno lahko, oz. nikoli ni lahko. Ćlovek se spotika, pada v blato in se spet vrača v prosojno jasnino. In spet.

        Zelo dobro tudi vem (in vidim) da so besede gospoda Pluta daleč od siceršnjega profila nova24 medijskega prostora in zares bijejo od večine drugega, kar je na tem portalu. Ne preseneča, da tudi povezava s Časnika ne kaže direktno na članek o intevjuju in tudi to ne, da sem ga morala na novi24 poiskati, da ni bil na pravi strani ( med nama: saj zares tja ne paše)

        Če je bil nova24TV iskren pri izbiri tega intervjuja, ali pa ga je iskal in objavil le zato. da je lahko z par izbranimi stavki iz njega tudi s strani Cerkve podprl svoj del zgodbe okoli osamosvojitve, ki je v medijih (v slabem) prisotna v zadnjem mesecu ali dveh (“lejte, saj ugledne osebe Cerkve mislijo ravno tako kot mi”) pa lahko le ugibam.

        Ostajam pa pri mnenju, da je celota intervjuja res odlična.
        In kakršen je že bil namen nove24, da ga je objavila, ostaja dejstvo, ki presega vse naše ‘namene tega sveta’ (če uporabim besede Cerkve), vse manupulacije (če to -zavedno ali nezavedno – skušajo biti) :

        Besede, ki oživljajo, ki nosijo v sebi Božje življenje, vedno sedejo v dušo, ki po njih hrepeni.
        Božja beseda vedno stori to, za kar jo je poslal, tudi ko jo pošlje utelešeno v nekoga, ki je Njegov in ki to z vso dušo in vso notrnjo iskrenostjo, ki jo premore, hoče biti. V Njegovi moči je dejavna tudi ko je ubesedena, ‘prevedena’ v male človeške besede o ‘povsem zemljskih’ stvarnostih, in ki na videz nič ne govorijo o Njem, a so v resnici prežete z Njegovo lepoto, s tem, zaradi česar je lepo biti kristjan in (vsemu navkljub) ni temu nič podobnega in primerljivega na tej zemlji.

        Še enkrat res, res priporočam poslušanje (oz. gledanje) celega intervjuja.

        Tebi IF pa vse dobro in (ne glede na izjemo gornjega) hvala ti za mnoge, mnoge zelo poštene, zelo kvalitetne komentarje, ki jih pišeš in jih z ( ne, ne sadim rožic) velikim veseljem berem.

        • Ne ‘na pravi strani’ – mišljeno je ‘na prvi strani’

          • Lej, res ga nisem hotel diskreditirat. Verjemi mi. Nimam nobenega motiva, da bi ga. Odličen intervju je naredil na temo. Boljši od vsakega generala ali politika.

            Ampak, resno se mi zdi huda dilema, če je kakršnakoli situacija, v kateri bi duhovnik ali zdravnik bila upravičena v roke vzeti strelno orožje in ga uporabit. Jaz bi rekel, da ne. Ne mislim zato nič slabega o stolnem župniku, ker sem prepričan, da ni ogrožal človeških življenj.

            Kaj češ, očitno ne znam biti tiho, ko bi bilo verjetno bolje tako. Take situacije ženske bolje začutite in na splošno znate z besedami bolje. Upam da boš tu kaj več pisala, ker jaz planiram pauzo. In predvsem ker ti bolje in lepše gre od rok kot meni. 🙂

          • ” če je kakršnakoli situacija, v kateri bi duhovnik ali zdravnik bila upravičena v roke vzeti strelno orožje in ga uporabit.”

            Še nekaj o ABC katolištva:

            V O J N A
            Jezus je bil nenasilen, v govoru na gori poziva k nenasilju. »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo« (Mt 5, 39). V tem smislu nekateri odklanjajo vsako uporabo sile in so za radikalni pacifizem.

            Radikalni pacifizem
            Radikalni pacifisti so prepričani, da je v skladu s Svetim pismom edino popolna odpoved kakršnikoli uporabi sile. Ali Kristus res zahteva, da na nasilje odgovorimo z nenasiljem in pripravljenostjo na mučeništvo? Če bi taka trditev držala, se ne bi kristjani smeli postaviti po robu turškemu ladjevju pri Lepantu 1571, kar bi imelo za posledico, da bi Turki zasedli Evropo. Ne bi se smeli vojaško zoperstaviti Hitlerju. Kakšna bi bila danes Evropa in svet, si lahko predstavljamo. Ženi, ki jo nekdo skuša posiliti, ne bi smeli priskočiti na pomoč. Protestantski teolog Karl Barth je kritiziral stališče zahodnih držav, ki so v času pred 2. svetovno vojno hotele mir za vsako ceno. Ravno ta drža je naciste opogumila, da so začeli vojno avanturo. Sam Gandhi je v drugi svetovni vojni pristal na rekrutacijo v indijske čete, da bi se boril proti Hitlerju. Papež Janez Pavel II. pa je izjavil: “Mi nismo kakršni koli pacifisti! Ne želimo miru za vsako ceno. Mir mora biti delo pravičnosti!” Radikalni pacifizem sicer izgleda herojski, vendar s svojim radikalnim odklanjanjem nenasilja spravi napadalca v skušnjavo, da uporabi silo. Računa namreč, da bo z lahkoto prišel do “plena”, ker se nasprotna stran ne bo branila.

            Nauk Cerkve
            Cerkev sicer podpira vsa prizadevanja za mir in želi, da bi se vsi spori uredili v duhu medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Vendar priznava pravico do samoobrambe. »Dokler bo obstajala vojna nevarnost, dokler· ne bomo imeli pristojne mednarodne oblasti, ki bi ji bile na voljo primerne sile, vse dotlej vladam, ki- so izčrpale sleherno možnost miroljubnih pogajanj, ne bo mogoče odreči zakonito pravico, da se branijo« (KKC 2308).
            Pogoji za »zakonito obrambo z vojaško silo« so:
            • “da bi bila škoda, ki bi jo napadalec prizadejal narodu ali skupnosti narodov, trajna, velika in nedvomna;
            • da so se vsa druga sredstva, da bi temu napravili konec, izkazala kot neizvedljiva ali neučinkovita;
            • da se združi več resnih pogojev za uspeh;
            • da uporaba orožja ne bo imela za posledico hujšega zla in hujših neredov, kakor pa je zlo, ki naj bo odvrnjeno. Moč modernih sredstev razdejanja ima zelo veliko težo pri ocenjevanju tega pogoja” (KKC 2308).
            Po mnenju Cerkve je vojna nujno zlo, ki se mu vedno ne da izogniti. Vendar tudi v času vojne veljajo nravne zapovedi. »Treba je spoštovati in človekoljubno ravnati s tistimi, ki se bojujejo, z ranjenimi vojaki in ujetniki« (KKC 2312). Cerkev zavrača slepo pokorščino v vojski. »Obstaja moralna obveznost upreti se poveljem, ki zapovedujejo genocid« (KKC 2313). Nihče se torej ne more izgovarjati, češ da je izpolnjeval le povelja nadrejenih.
            Prav tako Cerkev obsoja »vsako vojno dejanje, ki meri na uničenje celih mest ali obsežnih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja« (KKC 2314). Vojno z atomskim, biološkim in kemičnim orožjem pa označi Katekizem »za zločin proti Bogu in proti človeku« (KKC 2314).

            Karizma nenasilja
            Je potem govor na gori le nedosegljiv ideal? Nikakor. Kristjan si mora prizadevati za mir. Pripravljen mora biti rajši pretrpeti krivico, kakor da bi jo sam delal. Njegova osnovna drža mora biti ljubezen in odpuščanje tar pripravljenost na spravo. Ima pa seveda tudi pravico na samoobrambo. Še posebej tisti, ki mu je zaupana skrb za dobro skupnosti. Vendar radikalnost govora na gori ostane. Posameznik lahko začuti oseben klic, da se po Kristusovem zgledu odpove zakoniti obrambi. Kot nekdo, ki čuti klic k »neoženjenosti zaradi Božjega kraljestva«. Vendar taka »karizma nenasilja« ne more postati dolžnost za vse kristjane, kot tudi ni »karizma neoženjenosti«. Sv. Tomaž Akvinski je zastopal mišljenje, da morajo duhovniki in škofje raje dati svoje življenje kot prelivati kri. Daj Bog, da kristjani še posebej v današnjem času ne bi preslišali Jezusovih besed: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Bozji sinovi” (Mt 5, 9)!

            Jože Pucelj: KO BI LJUBEZNI NE IMEL
            Ljubljana, Župnijski urad Dravlje 2000

          • Zelo razumem tvoje razmišljanje o smiselnosti pisanja, IF. Vsak na to notranje spraševanje odghovarja na svoj način. In mora na to odgovoriti sam. Mora. Ampak iz globine.
            Tudi zato vsi potrebujemo kdaj tak post od določenega branja in pisanja.
            Vse kar lahko rečem, je, da ti želim veliko blagoslova v tvojem notranjem iskanju odgovorov.

            (Že ko sem pisala, sem se zavedala, da tisti stavek, ko se sprašujem ‘kdaj si se naučil…’ lahko boli. Prevsem je zelo boleče povezan z našo preteklostjo – tudi že izpred druge svetovne vojne – in našo sedanjostjo. Veliko sem razmišljala o tem, kako ga boš ti doživel. Bi napisala drugače, če bi znala to povedati drugače, pa hkrati enako jasno o naši skupni stvarnosti. Toda mislim, da ga cel komentar v odnosu do tebe vendarle postavlja v kontekst in ta kontekst nikakor ne odraža kakega… kaj vem, recimo prezira … do tebe. Ravno nasprotno! Če si ga vendrle doživel pregrobo – in zdi se mi, da si ga – te prosim: Oprosti!
            Zmoli kaj zame, da zrasem in se naučim bolje ubesediti, kar je treba ubesediti.
            In še za vse nas…
            )

        • Darja,
          če bi vaš komentar brali iščoč v njem slabo in ne dobro, bi tudi vam lahko oponesli, da imate nekaj tega “diskvalifikatorskega” duha, kot ga očitate IFu 😉

          Namreč, o medijskem projektu Nova24tv ste se slabšalno izrazili tako: “Zelo dobro tudi vem (in vidim) da so besede gospoda Pluta daleč od siceršnjega profila nova24 medijskega prostora in zares bijejo od večine drugega, kar je na tem portalu. Ne preseneča, da tudi povezava s Časnika ne kaže direktno na članek o intevjuju in tudi to ne, da sem ga morala na novi24 poiskati, da ni bil na pravi strani (med nama: saj zares tja ne paše).”

          Vaša izjava kaže, da ste prepojeni s predsodki do tega medijskega projekta in tv hiše, katere programa očitno ne spremljate, čeprav je ena redkih slovenskih tv postaj, če ne edina, ki je posnela pogovor z gospodom Jožetom Plutom, objavlja pa tudi takšne pogovore, ki jih boste na drugih slovenskih tv postajah morali iskati z lučjo pri belem dnevu:

          https://www.youtube.com/watch?v=0o7Dotps2Fs

          Več zanimivih pogovorov z različnimi sogovorniki lahko poiščete na portalu Youtube, na kanalu Nova24TV Slovenija pod geslom “Tema dneva”, če vas to sploh zanima, seveda. Kdor išče, ta najde 🙂

          • À propos,
            včeraj je Nova24tv predvajala tudi izjemno zanimivo pričevanje arhivskega raziskovalca in pisatelja Igorja Omerze ter nadvse pretresljivo pripoved gospe Cvete Stepanjan, vdove Agopa Stepanjana, žrtve montiranega udbovskega procesa:

            https://www.youtube.com/watch?v=yEjiwDZENAQ

            Isti medij je do danes predvajal tudi pogovore z zgodovinarjem dr. Stanetom Grando, z moralnim teologom dr. Ivanom Štuhecom, s predsednikom prve demokratično izvoljene slovenske vlade in evropskim poslancem Lojzetom Peterletom, z nekdanjim državnim tožilcem Antonom Drobničem in še z marsikom drugim; skratka, novi slovenski medij omogoča, da se prek njega seznanimo z mnenji in pogledi zelo zanimivih sogovornikov, ki jim drugje nimamo priložnosti prisluhniti.

            Menim, da ni potrebno ugibati, zakaj neka televizijska postaja predvaja tovrstne pogovore, saj je namen teh oddaj precej očiten, to pa je – razkrivati resnico.

          • Zdravo Vanja. Tole je moj malo pozen odgovor:
            Predsodek (pred-soditi) je mnenje, ki ga človek ima, ne da bi se osebno srečal s tem, o čemer ima mnenje.

            Mnenje, ki ga ima POTEM, ko se je s tistim osebno srečal, je presoja (pre-soditi).

            Ima pa vsaka taka presotja, tako moja kot tvoja, vso omejenost, ki jo v sebi po svojem bistvu ima končnost (!) spoznanja celote, ki je položena v naše male človeške osebe. Totalnosti Resnice nismo sposobni. Fino je, če se tega zavedamo in o tem tudi ne varamo sebe in drugih. Predvsem pa, da se o tem sami ne pustimo prevarati.

            Moje mnenje o nova24 medijski sferi izhaja iz tega, da sem (že od začetka in vsake toliko spet) skušala videti, brati, poslušati, kaj ima povedati.
            Bi bila zelo vesela (zaradi nas vseh), če bi se to mnenje izkazalo za pred-sodek. Pa se ni.

            Vsake toliko je na Časniku spet kaka povezava tja. Večina teh člankov se potem izkaže za nevredne branja, in to celo kadar nosijo nekatere elemente dejstev, ki jih je kdaj tudi modro poznati. Predvsem zaradi tistega ‘kako’, o katerem pišem v komentarju na katerega odgovarjaš.

            So izjeme, kot je intervju pod katerim se pogovarjamo. In sem takih izjem vesela. Sem tudi vesela, če sem opozorjena nanje. Sem to veselje tudi glasno izrazila.
            Toda hkrati tudi vidim, v kaki družbi je tak prispevek in kje se ‘v hierarhiji’ medija nahaja, kaj pa je glavni tok medija in koliko možnosti je, da se z tako izjemo sreča nekdo, ki je slučajno priromal na portal.

            Branja tipa medijev, ki so prepredeni s takim ‘kako’, si človek celo zaradi spoznavnja medijskega prostora ne sme privoščiti preveč pogosto.

            Vsak ‘kako’ s katerim so prežeti medijski prispevki (ne govorim o dejstvih, govorim o interppretaciji dejstev), v človeku namreč pušča usedlino in on sam se začne sčasooma nagibati k prav takemu ‘tako’ v sebi, pri svojem izražanju svojih mnenj, pogledov, izkušenj… Ob prepogostem ‘potapljanju’ v določen ‘kako’, se temu komaj more izogniti.

            Človek postaja to, kar gleda, poluša, vzame za svoje, kar vzame za ‘čisto resnico’, celo za ‘evangelij’ (torej to, kar nas osvobaja, nam spreminja življenje na bolje, v bolj živo, bolj resnično, novo…). A mnogo tega, kar se predstavlja kot nekakšen ‘evangelij’ – dobra novica za človeka – je vse kaj drugega od tega in ne osvobaja in je celo delež teme in ne svetlobe, je delež smrti ine življenja.

            Postajamo to, kar kontempliramo, to, čemur (ali Komur) verjamemo.

            Zato, še enkrat, sem bila intervjuja s Plutom na nova24tv vesela.

            Ker ni vseeno kaj beremo.
            Še manj je vseeno, kaj začnemo imenovati ‘resnica’ .

            Lej Vanja, napisala sem pač moje mnenje. Ga lahko sprejmeš tako kot je, da bi mu skušal vzeti tehtnost moje osebne presoje?

            Šele skupaj, ko se naše (pogosto različne, včasih v čem nasprotujoče, včasih tudi dopolnjujoče ) presoje prepletejo v nas, se namreč šele lahko približamo drobnemu (še vedno pa omejenemu) približku tega, kar v sebi nosi tako močna in včasih tako zlorabljena beseda ‘resnica’.

          • Zgodba Agopa Stepanjana je poučna. Hvala za povezavo, Vanja. Nekaj o tem sem že spremljala, a bom ob priliki poslušala še to.
            Zalostna, a poučna zgodba. Z vso svojo človeško občutljivostjo za drugega človeka bi se je morali dotakniti.
            Da bi jo le lahko razumeli v globino, v vsem kontekstu, v vsem ‘Zakaj je to bilo možno’ in ‘Kako je do tega prišlo?’

            Vse bi morali narediti, da v Sloveniji nikoli več ne bi bilo take klime, kjer bi nekdo – kdorkoli s to močjo in/ali oblastjo, z dostopom do teh in takih sredstev oblasti oz. vplivom v njih in svojo sprevženo notranjostjo – mogel delati kaj podobnega.

            NIKOLI. Vanja! In NIHČE!

            Temu, TEMU služijo bolj ali manj vsi moji komentraji na Časniku.
            TEMU!

            Nova24 medijski sklop (še bolj pa seveda njegovi bralci) bi – tako mislim – moral resno (!) razmisliti, ali njegovi prispevki (prav s tistim ‘kako’ o katerem pišem) tako klimo, ki v primernih zunanjih okoliščinah omogočejo zgodbe, kot je Agopova, vzdržujejo (seveda, na drugem polu), oz. jo celo ustvarjajo v ljudeh mlajše generacije, ali pa nas vendarle hočejo vzgajati v drugačne načine razmišljanja.
            (Ni nujno vse zavedno, včasih človek dela, kar zna in zmore. Včsaih se pusti zaplesti v misli in načrte drugih. Zato je potreben resen in neprestan razmislek! Dolgo rastemo, da tudi delamo dobro, ko želimo dobro. Da so naše presoje in ravnanja res v službi dobrega za nas vse. Resničnega dobrega! To je kljub naši majhnosti, s pravim ‘Sponzorjem’ – pisano z veliko in se ve Koga s tem mislim – namreč možno.)

            Ali medijski sklop nova24 res preko svojih prispevkov uvaja bralca v načine razmišljanja, zaradi katerih bralec sam takim metodam niti v malem ne bo dovolil živeti v sebi? Ki bodo bralca naučili, da jim bo zavil vrat že ko se bo prva misel v tako smer pojavila?

            Misli namreč se pojavljajo. Niso takoj vse zares naše, ker niso del te lepote in globine za dobro, ki je kot možnost v nas položena. Ta vrtoglava lepota s katero smo ustvarjeni, preden smo začeli verjeti v uporabnost metod zla…
            Nekatere misli so nam položene ‘kot na ploadnju’ ob branju, gledanju, poslušanju ali pogovoru in brez kritične presoje še vemo ne kdaj smo jih spšrejeli za svoje. Nekatere se potem še zapletejo z našimi ranjenimi spomini in tako dobijo še večjo moč.
            Vedno pa naše postanejo šele, ko jih vzamemo za svoje, ko vanje verjamemo, ko sprejememo za resnično in dobro to, kar v sebi nosijo. Če res nosijo v sebi dobro, bomo zaradi njih bolj zares živeli. Če nosijo v sebi zlo (ne glede na besedo ‘resnica’ s katero se rade ponašajo) bomo upočasi umirali v spačeno sprevrženost od tiste podobe, za kar smo bili ustvarjeni.
            Ni vseeno. Vse te naše misli so-ustvarjajo to, kar postajamo. Možnost v nas je vrtoglava. A sami smo so-ustvarjalci sebe. Z Njim, ki nas je ustvaril za to Vrtoglavo veličino lahko sodelujemo, lahko pa rušimo Njegovo delo. Ko začenjamo verjeti metodam zla (ker so na prvi pogled učinkovite), takrat rušimo … zares rušimo sebe.

            Spomnim se pred mesecem ali dvema, kako je nek redni komentator pod članki Časnika (previdno) izrazil misel, da so bile pa vendar metode, ki jih je partija uporabljala za prihod in vzdrževanje oblasti koristne, uporabne, oz. učinkovite. Da je to nekaj, kar je le vredno razmisleka.
            Ni človeka, ki v katerem se en bi pojavila kdaj taka misel o tej ali oni metodi zla. Vprašanje je, kaj s to mislijo naredi…
            Jo vzeme za tehtno, dobro, zares koristno v ‘ta veliki sliki’?

            Odstiranje zgodb kot je ta, Agopa Stepanjana, lahko torej še kako lahko vodijo ljudi, ki se z njimi seznanjajo v dve smeri:

            – Ena je ta, kam lahko sčasoma vodijo in pripeljejo male skoraj (se zdi) nepomembne izbire zla za dosego napših malih ciljev (in so v naših krajih že vodile): v strahote, ki se ne smejo ponoviti – ne pri ‘naših’ (še posebej ne pri ‘naših’) ne pri ‘njihovih’. V razmislek, da noben človek ni varen pred tem, da iz sebe to naredi (!) in da mora zato že v malih ‘ponudbah zla’, ko to še lahko, sam(!) izbirati prave poti.

            – Druga je v bistvu posredno seznanjanje z ‘know-how’, ki je pripeljal komunistično partijo na oblast v naši prejšnji državi in jo na oblasti ohranjal. Know how, ki se ga da uporabiti tudi za ‘naše’ cilje. Pri tem pozablja, da se z metodami zla – tudi s tistimi najmanjšimi – dobrega nikoli, nikoli ne da doseči. Le ‘svoj (mali spačeni) cilj’.

            Včasih se bojim, da imajo mnoga pisanja na temo tega, kar se je v naši bližnji preteklosti dogajalo, v mnogih ljudeh bolj drugi učinek. Sicer res zgražanje nad ‘onimi drugimi’, a hkrati učenje tujega ‘know-how’ metod zla. Dodatno pa zmanjševanje naše občutljivosti do metod zla (primer misli, ki iz tega tako pogosto sledi: ‘Zakaj se ne bi branili z istim?’) .

            Bog daj, da bi se motila v tem, Vanja.
            Bog daj…

      • Zdravko

        Kako pa naj se ne bi umaknil? Kaj naj bi počel?!
        Glede orožja vem, da duhovnikom priznavajo ugovor vesti. Kako je bil oborožen, pa priznam da ne vem. Ta z minometom je malo bosa.
        Vem pa tudi, da je bil član oz. da je bil vabljen na sestanke varnostno obveščevalne službe. Očitno ni dojel kakšna diskreditacija stoji za tem, pa je kar hodil…
        To je naš problem; tudi enemu g. Plutu samo pokažeš zobotrebec, pa se že spotakne.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI