Vera obraza

Milan Knep 22.5.2016 0:01
 

sveta trojicaŠe pred nekaj desetletji je večina ljudi poznala in upoštevala nekaj osnovnih družbenih standardov, kot na primer, kako se obleči za maturantski ples, gledališče, cerkev in različne svečane dogodke ter kakšno vedenje sodi v katerega od teh okolij. Ti standardi so zagotavljali potrebno predvidljivost odnosov, ker je vsak vedel, kam prihaja ter kaj je za kakšno okolje primerno in kaj ne. Ti standardi so v očeh sodobnega človeka nepotreben formalizem. To seveda ni res. Ljudem so pravila obnašanja in oblačenja pomagala, da so brez težav vstopali v socialna omrežja, kjer so se znašli in se dobro počutili. Prav povezanost z ljudmi, ki se držijo pravil spoštljivega komuniciranja, je še kako pomembna, da v razmerah, ko smo obremenjeni s stresom, najdemo okolja, kjer smo sprejeti.

Ni naključje, da je Jezus govoril o svatovskem oblačilu. Jezus ni bil formalist, ni dajal poudarka na zunanjost, vendar je družbene standarde spoštoval, ker je vedel, da zagotavljajo vsaj minimalni okvir korektnih odnosov med ljudmi.

Danes so ti standardi razvrednoteni na račun popolne individualne svobode. Ta svoboda je v sodobni globalni družbi, kjer smo popolnoma nadzorovani, popoln privid. V kulturi, ki ne upošteva standardov obnašanja, obstajamo samo še kot posamezniki. Nobena zunanja forma nam danes ne pomaga soustvarjati občestva. Ko kam pridemo, smo vedno v zadregi, ali sodimo tja ali ne. Ker ljudi ta popolni individualizem bega in jih dela negotove, iščejo ekstravagantne oblike obnašanja, da se prepoznajo znotraj kakega občestva ali skupine. Tako imajo posebna oblačila nekatere skupine LGBT, motoristov in navijačev; mladi s svojimi frizurami, poslikanostjo teles in okraski izražajo pripadnost kaki subkulturni skupini ipd.

Praznik Svete Trojice nam postavlja pred oči drugačen vzorec odnosov, in sicer brezpogojno spoštovanje in ljubezen, ki ni v ravnodušni toleranci, ampak v sočutju do drugega. V kulturi, ko postajamo drug drugemu predvsem predmet polaščanja, kar razkraja pristnost odnosov in predvidljive standarde komuniciranja, je oznanilo o notranjem življenje Božjih oseb Svete Trojice, še kako pomembno.

Mlada novinarka Dela piše (Nina Krajčinović, sreda, 22. 05. 2013), kako je s svojo psičko stopila v pasjo soseščino. Dokler se je psička disciplinirano obnašala v stanovanju in potrpežljivo tekla ob njenem kolesu, je bilo vse dobro. Toda pasja soseščina je novinarko razočarala. Ugotovila je, da sosedje, ko jo srečajo, najprej nagovorijo psa, in ne nje, ki je oseba, človek. Počasi je uvidela, da je to nova kultura odnosov. Sosed ne vpraša lastnika psa, kako se počuti, ampak najprej nagovori psa: »Ti si pa res luštkan.« Ali: »Ti si pa čist mejhen, a ti ne dajo nič jest’. Kužek, ja kako pa ti je ime? Ja, kol’k si pa star?« In nadaljujejo na takšen in podoben način, ne da bi gledali človeka. Še naprej so osredotočeni na psa; duhovičijo in modrujejo o njegovi velikosti, dlaki, očeh, hrani itd. In še tudi potem lastnik ni pomemben, ampak samo kužek. Sosed ga celo dvigne v naročje in ga sprašuje: »Kako si kaj danes, kužek. A lepo, lepo …« In potem sosed na dolgo in široko razpreda podrobnosti in dogodivščine s svojim psom ali mačkom. Ne pozabi niti na čustva in občutja, ki jih ima pri vsem tem.

Tako torej o pasji soseščini novinarka Dela.

Tega povzetka iz časopisa Delo ne navajam, ker bi imel kaj proti psom ali mačkom, in še manj proti ljudem, ki jih imajo in jim veliko pomenijo. Psi so čisto v redu, pač pa je vse bolj nekaj narobe z ljudmi. Niso čudaški psi in mački, ampak je čudaška pasja soseščina, je zapisala v naslovu svojega prispevka Delova novinarka.

Zakaj se ta čudaška pasja kultura tako širi? Ker se obzorje ljudi v gospodarski in finančni krizi zaradi krčenja materialne in socialne blaginje zožuje na vse manjši prostor, dobesedno na skrb za domače živali in ceneno druženje z njimi. Domače živali postajajo edino prijazno in varno okolje za mnoge.

Čeprav stisko ljudi razumemo, moramo vseeno reči, da ima novinarka Dela prav, ko govori o čudaštvu. Sedanja pasja kultura je nekaj novega. Česa podobnega dosedanja zgodovina ni poznala. Tudi v preteklih obdobjih so bile krize; mnoge neprimerno hujše od te, v katero se pogrezamo sedaj. Pomislimo na sredino 14. stoletja, ko je po naših krajih in tudi drugod po Evropi morila kuga, da so bila iztrebljena cela naselja, živina je tavala brez gospodarjev, obrt pa je zamrla. Podobno stisko je doživljala Evropa tudi sredi 17. stoletja. Iz našega spomina je povsem izbrisano trpljenje naših prednikov zaradi pustošenje Madžarov v prvi polovici 10. stol., Mongolov v prvi polovici 13. stol. in pustošenje Turkov po padcu Carigrada leta 1453. Bližja nam je beda tlačanov zaradi nezavarovanosti, brezpravnosti, slabih letin in naravnih katastrof. Toda v preteklih obdobjih se ljudje v stiskah niso pogovarjali s psi in mački in se tolažili ob nežnem pasjem pogledu in mačji dlaki. Ljudje so nekoč v najhujših preizkušnjah zaradi kuge, lakote in vojske nosili kamenje na vzpetine in pozidali cerkve v čast Materi Božji in svetnikov. Ko so prihajali v te cerkve, so gledali Jezusa na križu, Marijo in svetnike in jih klicali na pomoč; poslušali so njihove zgodbe, ne pa pasjih dogodivščin.

V čem je bistvo te velikanske spremembe: nekoč so ljudje verovali, neomajno zaupali v Boga, v Marijo in svetnike. Pred seboj so imeli osebo in ne živali. Prav na tej točki se naše današnje razmišljanje o tem, kaj se nam dogaja, navezuje na današnji praznik Svete Trojice. To je praznik treh Božjih oseb, ko je naše najbolj elementarno izkustvo, namreč izkustvo očetovstva, sinovstva ter ljubezni med Očetom in Sinom, povzdignjeno na raven Boga. Zato, da bi ga razumeli in začutili, se nam Bog razodeva kot Oče, kajti izkustvo očetovstva je temeljno, da normalno funkcioniramo v našem zemeljskem življenju.

Bog je tudi Sin; biti ljubljeni sin, biti ljubljena hči je naše prvinsko hrepenenje. Zato nam je Bog, ki se nam v Jezusu razodeva kot Sin, lahko tako blizu.

Krščanstvo je vera obraza, ker nas vabi, naj bližnjega gledamo v obraz, in sicer zato, da bi na Kristusovem obrazu, ki razodeva ljubezen in bolečino, prepoznali tudi obraz brata in sestre. Ko se naša duša sreča z osebo, s Kristusom, Marijo in svetniki, se nam podarja njihova moč in ljubezen, mi pa se spreminjamo v tistega, ki ga gledamo, v tistega, v katerega zaupamo in ga občudujemo. Postopoma postajamo drugi Kristus, druga Marija. To je tudi pot, ki vodi do novih svetnikov.

Zelo dobro je to razumel sv. Pavel. Ob koncu svojega življenja je živel v Rimu. Več let je bival v hišnem priporu, kjer ga je stražil rimski vojak; toda po rimskem pravu mu je bilo dovoljeno, da je vsak dan sprejemal obiske. Od blizu je poznal stiske rimske krščanske skupnosti. Ljudem ni dajal kakšnih čudaških nasvetov, kakršnih je danes polno povsod, ampak jim je rekel, naj se stisk ne bojijo, kajti stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, in nato, zanimivo, preizkušenost pa rodi upanje. Upanje pa ne osramoti, kajti po upanju, pravi sv. Pavel, je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Pavlov nasvet, o katerem smo brali v drugem berilu, se je neštetokrat potrdil v življenju. V Svetem Duhu so kristjani v Rimu dobivali nadzemsko moč, trdnost, stanovitnost in pripravljenost za darovanje.

Civilizacija, ki je zlomila Jakobovo lestev, ki sega do neba, po kateri Bog v Kristusu sestopa k nam in se ljudje v Svetem Duhu dvigamo k Očetu, se je skrčila na čaščenje plazilcev, kot je zapisal sv. Pavel. To je prava kriza, ki nas uničuje, namreč pritlehnost občutij in pogledov na svet. Kajti ljudje, ki ne bodo več znali moliti, ki ne bodo več odpirali srca Svetemu Duhu, se bodo zlomljenega duha zatekali v pomirjevala in omamo.

Jezusu nam obljublja svojega Svetega Duha, ki nas bo uvedel v vso resnico, da ne bomo sledili praznim obljubam sodobnih trgovcev, temveč zaupali, da bo to, kar je Očetovo, nekoč tudi naše, ki smo njegovi sinovi in hčere.

Besedilo je homilija na nedeljo Svete Trojice.

 
Značke:

1 komentar


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI