Rahločutnost in pristranost?

Aleš Maver 22.5.2016 6:12
 

JamalaSeveda bi lagal, če bi rekel, da nisem vesel zmage Suzane Džamaladinove alias Džamale (mislim, da je tak zapis v slovenščini boljši od Jamale, glede na to, da je original po večini v cirilici). Vesel bi bil tudi, če bi se objektivno izkazalo, da sta bila njena pesem in nastop povsem zanič. Navijač je pač podarjene enajstmetrovke vesel skoraj enako kot zaslužene. Kar vam bodo glede na pretrese zadnjega meseca potrdili tako vijoličasti kot zeleni.

Televoting ni bil vsega kriv

Kajpak je letošnja popevka Evrovizije potrdila vse negativne trende, ob katerih se tisti, ki zadevo spremljamo že kakšno desetletje več, križamo vsako leto znova. In za nepreklicno slovo »dobrih starih časov«, za mlajše rodove ohranjenih samo še na jubilejnih zgoščenkah, izmenično ali kolektivno krivimo izgon jezikovnega bogastva, odpravo orkestra, spreminjanje tekmovanja v karaoke (kot se je neblago izrazil legendarni Johnny Logan) in vsesplošno prevlado cirkuških prvin. No, mimogrede in pro domosua povedano je bila Džamala glede na navedeno starodavnim idealom nedvomno bliže kot konkurent iz soseščine Sergej Lazarev. Vsem naštetim stranpotem bi bilo moč pridati še opazen premik težišča, ki se je zgodil, ko so se evrovizijski karavani množično pridružile nekdanje socialistične države iz srednje in vzhodne Evrope. V novih razmerah je zmaga prejšnje rekorderke Irske postala utopija, veliko laže sta do nje prišla Azerbajdžan ali, navsezadnje, zdaj že drugič Ukrajina. Menim, da bi zdaj težko slavila celo Abba, da o Celine Dion sploh ne govorim.

V redu, do letos smo mislili, da je glavni krivec za zaton telefonsko glasovanje občinstva kot edini kriterij določanja zmagovalca. Mislim, da smo po stockholmski prireditvi podmene ozdravljeni. Da zna biti glasovanje strokovnjakov ravno tako predvidljivo in pristransko, je sicer znano tudi s slovenskih predizborov. Kar nekaj žirij si je v preteklosti za edini cilj zadalo preprečiti pot na sklepno tekmovanje favoritinji ali favoritu ljudskih src. Nekateri se boste recimo spomnili predizbora 2004, ko so veščaki v Istanbul namesto Natalije Verboten poslali Duo Platin. Z znanim izplenom misije.

Zanimiv evropski zemljevid

Če je že v starih dobrih časih veljalo, da bo grška žirija kot daleč najboljšo vselej prepoznala ciprsko pesem (in obratno), je število tovrstnih gotovosti očitno precej naraslo. In nemalokrat so ljudje s svojimi glasovi »popravljali« pristranskost strokovnih komisij. Seveda razlika med okusom ljudi in strokovnjakov ne bode nikjer v oči tako kot pri vrednotenju poljske pesmi. Veščaki so ji namenili točno sedem točk, kar pomeni slabe 0,2 točke na državo. Več kot eno je dobila samo v sosednji Litvi in Azerbajdžanu. Gledalci, za katere lahko domnevamo, da jih je pomemben del prihajal iz po Evropi razširjene poljske diaspore, so isti izdelek nagradili kar z 222 točkami.

Toda zanimivejša so druga odstopanja, ki govorijo bolj v prid ljudskega okusa. Ukrajinska in estonska strokovna žirija sta denimo presodili, da pesem Rusa Sergeja Lazarenka ni vredna piškavega oreha in sta ji pravičniško dodelili po nič točk. A glej ga zlomka, ljudstvo pred televizorji mu je v obeh državah prisodilo najvišje število točk. Podobno se je zgodilo v Latviji, le da so tam Rusi očitno imeli nekaj besede še v strokovni žiriji (navsezadnje je bila ena zgodnejših »vzhodnih princes« evrovizijske popevke latvijska Rusinja Marija Naumova) in so Lazarevu dali sedem svojih točk. Ni treba posebej poudarjati, da je v Estoniji in Latviji med strokovnjaki slavila Džamala. Na dnevnopolitični ravni ta razkorak seveda opozarja, da oblasti v Estoniji in Latviji svojih rusko govorečih sodržavljanov ne bi smele puščati v nekakšnem postsovjetskem nostalgičnem getu, v katerem očitno mnogi živijo in v katerega se bo sicer zelo zajedel putinizem. Podobno velja za Ukrajino, samo da tam, kot sem večkrat opozoril, meje ne potekajo po jezikovni črti, saj je mnogo nacionalno zavednih Ukrajincev rusko govorečih.

Ruska žirija ukrajinski kajpak ni ostala dolžna. Presodila je, da je zanič Džamala. Z dvanajstimi točkami je počastila predstavnico neoporečne ruske zaveznice Armenije (ki je, mimogrede, dvanajstico pobasala tudi v Franciji, kjer živi ogromno Armencev). Zdravo rusko ljudstvo je sicer ravnalo enako geopolitično modro, vendar je kljub temu deset točk namenilo Tatarki iz dekadentne soseščine. V Lukašenkovi Belorusiji so skušali biti bolj uravnoteženi. Res sta obe dvanajstici romali v prijateljsko Rusijo, toda novo odkrite prednosti posredništva med vzhodom in zahodom so kronali s tem, da niso samo beloruski gledalci prepoznali določene vrednosti Džamalinega izdelka (za deset točk), pač pa mu je hkrati sedem točk podelila beloruska žirija.

 

 
Značke:

9 komentarjev

  • Ne samo, da je na Evroviziji vse manj glasbe in verbalne sporočilnosti; pri tem zadnjem letošnja zmagovalka sicer pozitivno odstopa. Maver se je rahlo dotaknil fenomena z opažanjem, da se z radikalnim širjenjem tudi melos Evrovizije povsem spremenil. Da danes več Irska tudi z Johnyjem Logganom verjetno ne bi več zmagovala, prav možno, da ne bi zmagala niti Abba, niti Celine Dion.

    Dominantni melos Evrovizije se je spremenil približno tako kot v Sloveniji po mestih recimo v 70. letih po množičnih priseljevanjih, ko je namesto podalpskih poskočnic v stilu Avsenikov in njihovih sledilcev ali slovenske popevke v slogu dunajskih šlagerjev in sanremskih hitov na lepem začela kraljevati balkansko-orientalsko zavijajoča glasba.

    Nekaj takega približno zadnja desetletja kraljuje na pesmi Evrovizije. Malo čudna Evropa je to …

  • svitase

    Vse je postalo po istem kopitu enolično.

    Vse države kopirajo angleški glasbeni melos in jezik.

    Ni več raznolike izvirnosti, kar bogati evropsko in svetovno kulturo.

    Kako dolgo bomo še papagajali druge namesto, da bi pokazali svojo izvirnost, ki je odsev najlepše narve v Evropi?!

  • svitase

    Se strinjam, IF.

  • svitase

    Slovenski alpski glasbeni melos omogoča najrazličnejše glasben zvrsti in širok razpon glasbene ustvarjalnosti tako, da ni nobene potrebe, da bi bili bleda kopija drugih kot de to dogaja danes.

    V našo glasbeno izvirno ustvarjalnost nas tudi spodbuja Mednarodna Unescova konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščina pri kateri sta jezik, glasba in pesem posebej izpostavljeni.

  • Zdravko

    Evrovizija se je izpela. Tako kot se je pri nas spremenila Ema, v nek reality show, tako bo utonila tudi evrovizija. Vedno dražja, vedno manj učinka. Samo vprašanje časa je, kdaj bo prvi odrekel financiranje.
    Kar se tiče prevlade balkanskega žuranja pri nas, pa nisem prepričan, da je krivo prisljevanje. Mnogo premalo je bilo tega, da za tolikšno spremembo kot se je zgodila. Bojim se, da so razlogi globji in mnogo hujši. Slovenska dekadenca je silovita.

  • Sicer se pa ne strinjam s tistimi, mogoče prevladujočimi po slovenskih medijih, ki ponavljajo, da ta prireditev od nekdaj ni bila kaj dosti vredna. Večinoma to trdijo ljudje, ki mehkejšega stila popularne glasbe nikoli niso marali in jim glasba mora razbijat, biti uporniška, da je kaj vredna. Malo manj glasbenih šol, pa več kričanja in fušanja namesto belcanta, pa več razbitih električnih kitar in konsumiranih prepovedanih drog – to je za njih šele glasba.

    Na Eurosongu je bilo veliko imen, ki v popularni glasbi dosti pomenijo: zgoraj omenjeni Abba, Dion, Logan, pa cel kup Italijanov od G. Cinquetti do T. Cutugna, Anglež Cliff Richards, dolgoletna zvezda nemško govoreče glasbene scene, nedavno preminuli Udo Jurgens.

    Udo Jurgens, klasično, mislim da na Mozarteumu, šolan glasbenik, pianist je postal zvezda prav z zmago na Evroviziji davnega 1966 in potem ostal med najbolj priljubljenimi več kot pol stoletja vse do smrti. Ampak britanski ( precej resni časnik) Independent ga je pred dnevi uvrstil med najslabše zmagovalce vseh časov.

    Zame je to samo dokaz, kako se kvari glasbeni okus novejših generacij. Presodite sami, posnetek orig. iz 1966:

    https://www.youtube.com/watch?v=DQZZJIIt9tA

    Še iz decemberske ( božične) oddaje 2014 Helene Fischer, ko mu je to pesem na dionovski način zapela gostiteljica, Jurgens pa ganjen sedi skupaj s Carrerasom. Oba sta tudi pela v oddaji, ki je, če se ne motim, njegov zadnji televizijski nastop.

    https://www.youtube.com/watch?v=TVpGcobq-Ug

  • svitase

    Odločilno vlogo pri izničevanje pristne domače kulture in papagiranju plehke tuje kulture, so TV in radijski mediji ter šole in celo vrtci.

    Ko sem pred dnevi vprašal vzgojitelja, ki vzgaja mojega vnuka v vrtcu, da mi naj pove pesmi, ki jih pojejo, da bomo lahko z njim peli doma, me je debelo pogledal in se začel izgovarjati, da mora vprašati sodelavko.

    Potem pa sem ga hotel potolažiti in sem mu rekel:

    ” Samo eno slovensko otroško ljudsko mi povejte!”

    Na to mi pa je odgovoril

    ” Ljubljana nam ne pusti, da bi peli ljudske pesmi.”

    Ves zgrožen sem šel domov.

    Ljubljana je tudi kriva, da ukinja muzikante in glasbenike ter uvaja godce.

    Pa čeprav so ljudje vedno govorili tistim , ki igrajo domačo slovensko glasbo – muzikanti, ne pa godci.

    Po slovenskem slovarju so bili godci tisti, ki so igrali na preprosta glasbila ( piščali ipd.). Danes pa muzikanti igrajo na glasbila, ki se uporabljajo v najzahtevnejših orkestrih resne glasbe.

    In kdo gode? Tisti, ki je slabe volje in prašiči.

    Zato je na dlani, da z uvajanjem godcev in godenjem, hoče nekdo omalovaževati slovensko domačo glasbo.

  • svitase

    Res je, da evropska ustava oziroma ustanovne listine EU nimajo konkretno zapisanega krščanstva, vendar pa je to izrecno poudarjeno v Mednarodni Unescovi konvenciji o varovanju nesnovne kulturne dediščine, ki je bila sprejeta v Parizu leta 2003 in ki zahteva od vseh držav, da varujejo in negujejo svojo nesnovno kulturno dediščino, v kar pa je logično všteta tudi krščanska vera.

    Vendar se tega premalo zavedamo in premalo sklicujemo na to konvencijo, ki smo jo sprejeli z zakonom leta 2008, v katerem smo konkretno določili obveznosti oz. ukrepe Slovenije na tem področju varovanja kulturne dediščine.

  • svitase

    Slovenska pozitivna kulturna identiteta je temelj vsemu dobremu.

    Od njenega uresničevanja je odvisno ali bomo gradili svoje posamično in skupno vrednotno dobro ali ne.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI