20 let od prvega papeževega obiska v Sloveniji

Jože Bartolj 18.5.2016 8:37
 
Foto: Radio Ognjišče.

Foto: Radio Ognjišče.

Prav v teh dneh mineva 20 let od prvega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Maja leta 1996 smo bili pet let samostojni, na Brniku so papeža sprejeli predsednik Milan Kučan, predsednik vlade Janez Drnovšek in predsednik parlamenta Jožef Školč, naš radio je ravno dobro shodil, stari smo bili leto in pol.

V tistih dneh je pri nas vladalo neko posebno vzdušje, ki ga niti notranjepolitična in do Cerkve sovražna stališča nekaterih aktivistk niso mogla omajati. Spomnim se, da nas je papež že takoj presenetil, ker se je z Brnika najprej odpeljal na Brezje k Mariji Pomagaj. Nebeški Mami je izročil svoje 71. apostolsko potovanje in nato dan pozneje skupaj z nami Slovenci, praznoval 76. rojstni dan.

Ko se je vozil v Ljubljano so ga ob poti spremljale kolone ljudi s transparenti ter slovenskimi in papeškimi zastavami. Peljal se je prav tukaj mimo Šentvida, kjer ga je v množici ljudi pozdravila Mengeška godba. Nato se je v ljubljanski stolnici srečal z duhovniki, redovniki in redovnicami.

Naslednji dan je v Stožicah najprej daroval evharistično bogoslužje ob 1250-letnici krščanstva na Slovenskem, popoldne pa se je v Postojni srečal z mladimi. Od tam je legendarni stavek “Papež ma vas rad”, ki se je ljudem vtisnil v srca. Svoje tridnevno apostolsko potovanje po Sloveniji je sklenil naslednji, tretji dan obiska, še s pastoralnim obiskom mariborske škofije.

Radijci smo se v tistih dneh razporedili in pokrili vse kraje papeževih postaj. Prenose bogoslužij in srečanj z različnimi skupinami smo prenašali v sodelovanju z nacionalno radiotelevizijo, saj roko na srce, v tistem času še nismo bili pripravljeni na takšen organizacijski podvig, pa tudi opreme in ljudi nismo imeli dovolj. Kljub temu, ko se zdaj v spominih obračam nazaj in poslušam reportaže, ki smo jih naredili, lahko začutim veličino trenutka. Bil je res blagoslovljen čas. Mediji so kasneje izračunali, da je papeža tistega maja 1996 prišlo pozdravit okoli 300 tisoč ljudi, od tega v Stožicah in Mariboru več kot 100 tisoč, v Postojni okoli 55 tisoč mladih, ostali pa ob poteh, kjer se je vozil s papamobilom in blagoslavljal.

Kaj nam je po 20. letih poleg lepih spominov ostalo od papeževega obiska? Sposodil sem si pozdravno besedilo nekdanjega predsednika Kučana s katerim je nagovoril papeža na Brniku. Tam je tudi nekaj oprijemljivih stališč o katerih lahko razmišljamo tudi danes.

Kučan je povedal: „Če bi vsi, še posebej državniki, resno premislili Vaša vztrajna priporočanja, bi bil svet, v katerega smo narojeni, ljudem gotovo bolj prijazen, kot je v resnici.“

„Varnost, družbena pravičnost in spoštovanje dostojanstva človeka, njegovih osebnih in narodnih pravic, spoštovanje človekovega dela, so marsikje še vedno le težko dosegljiv ideal, o čemer ste se sami dodobra prepričali pri številnih srečanjih z ljudmi po vsem svetu. Ostra in ohrabrujoča je bila tedaj vaša graja.“

„Slovenci že stoletja skupaj z drugimi narodi naše celine ustvarjamo zahodnoevropsko krščansko civilizacijo.“

„Krščanska Cerkev in cerkveni dostojanstveniki so veliko, morda odločilno pomagali pri ohranitvi slovenskega naroda skozi dolga obdobja njegove neprijazne zgodovine, mu pomagali utrjevati narodno samozavesti in samospoštovanje, kar je pripeljalo do slovenske nacionalne države.“

„Sveti sedež se je že zgodaj leta 1992 odločil med prvimi priznati novo slovensko državo … Prav to mednarodno priznanje nam je ob še drugih okoliščinah pomagalo, da smo se morda zadnji hip ognili uničenju, trpljenju, žrtvam in moralnim poškodbam, kakršne bi prinesla dolgotrajna vojna vihra tudi na naših tleh.“

„Zdaj imamo Slovenci enkratno priložnost, da v imenu skupne odgovornosti za slovensko državo, ki jo je na civiliziran način ustvaril sedaj živeči rod Slovencev in v skupnem delu za novo prihodnost ter brez sovraštva in tragičnih delitev, ki se hranijo iz zgodovine, ozdravimo mnoge rane.“

„Strpnost, medsebojno spoštovanje, obžalovanjem, sprava s pravico do več pogledov na to, kaj se je v resnici zgodilo v preteklosti in odgovornost za prihodnost, naj nam pomagajo, da ne bi še kdaj dvignili roke zoper svoj narod, zoper svoje brate. Vaši pozivi k strpnosti in medsebojnemu spoštovanju, namenjeni vsem ljudem dobre volje, nas v teh načrtih podpirajo in opogumljajo.“

To so bile besede Milana Kučana prvega predsednika samostojne Slovenije, ki je bil, tega tudi ne smemo pozabiti, zadnji slovenski partijski šef v času socialistične Jugoslavije. Danes po dvajsetih letih njegove besede zvenijo precej bolj odprto in sproščeno, kot pa je odprt in sproščen čas danes. Prepričan sem, da mnogi Kučanovi nasledniki danes ne bi več izrekli njegovih besed, kaj šele da bi jih podpisali pred neusmiljeno sodbo zgodovine, razen tiste seveda, o več resnicah.

Kljub vsemu pa obstaja dejstvo, da smo danes bolj oddaljeni od Kučanovih pogledov, kot pa smo bili pred 20. leti. Njegove besede v nas vzbujajo vsaj še eno grenko občutje. Če je bila leva politika, ki jo pooseblja lik Milana Kučana, takrat pripravljena vse to priznati svojim državljanom, kako to, da nam v naslednjih letih ni uspelo tega implementirati v naše gospodarstvo, socialo, sodstvo, šolstvo in seveda politiko, ampak se zdi kot da capljamo na mestu oz tonemo globlje? Kdo je tu zatajil? Kdo ni izkoristil ugodne klime?

Kljub vsemu bi rad to razmišljanje končal vsaj s kančkom optimizma. Ko smo se pred več kot dvajsetimi leti pripravljali na papežev obisk, je na pobudo Radia Ognjišče izšla zgoščenka Petrova barka. Pesmi zanjo so posneli nekateri takratni najvidnejši slovenski glasbeniki. Čuki so denimo posneli naslovno skladbo Petrova barka. V njej je v besedilu tudi vprašanje, kdo bo pokazal pot in vodil našo barko? Tukaj vidim možnost tudi za današnji čas. Naša barka bo spet zaplula v pravo smer, ko jo bomo usmerili na pot, ki jo kažejo naše krščanske korenine v družbi zahodnoevropske kulture. Takrat, ko se bodo politiki zavedli svojega poslanstva, ki je v služenju državljanom, takrat, ko bomo znali ceniti vrednost vsakega opravljenega dela in posledično pravičnega plačila zanj. Naša barka se bo spet usmerila v pravo smer, ko bomo ponovno začeli centi svoj narod in izročilo, jezik in domoljubje, ter bomo lahko v resnici pogledali drug drugemu v oči, brez sovraštva in zamer! In pri vsem tem imamo ključno vlogo tudi katoličani. Pri tem nas 20 let po prvem obisku v Sloveniji opogumlja tudi zdaj že sveti Janez Pavel II.!

 
Značke:

6 komentarjev

  • Zanimivo, da je pol članka namenjeno kučanu in njegovemu zavajanju.

    Ostali del je srednješolsko poročilo obiska.

  • Kje, če ne v verskem tisku, lahko preberem različne ocene papeževanja JP2? Zakaj se o papežu piše same pozitivnosti in sladkobnosti, potem se ne čudimo, da je v naši ateistični družbi toliko malikovanja, nerazsodnosti in kolektivizma.

    V Časniku sem pred kratkim prebral mnenje teologa, da sta bili papežovanji JP2 in Benedikta izgubljen čas za priložnosti. Isto bi dejal za Demos in JJ v slo politiki.

    • Mislim, da je treba reči., da je Vatikan zadnjih par stoletij padel. Okupirali so ga prostozidarji in homoseksualci.

      Treba se boriti za osvoboditev, kajne gospod Pavel?

  • Aja, bil sem v Postojni cel dan in bilo mi je lepo.

  • Zdravko

    Ne vem, ali je avtor sarkastičen ali kako naj razumem ta članek. Morda kot nerazumevanje Kučanovih besed?! Čisto možno, kajti danes malokdo še razume kaj kdo govori. Kaj govori Kučan, pa sploh!

  • Spomini na Kučanovo leporečje ob papeževem obisku me spravljajo v slabo voljo. Če bi dejansko stal za svojimi takratnimi besedami, bi se v Sloveniji danes lepše živelo. Tako pa…

    So mi pa že bolj všeč tile spomini 🙂

    http://siol.net/novice/slovenija/maj-1996-prvi-papezev-obisk-v-sloveniji-nam-je-vlil-upanje-in-pogum-417562


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI