Ne le bankomati v državnih podjetjih, danes imajo bankomati svoje politike

Marko Jerina 17.5.2016 0:03
 

tranzicijaInštitut dr. Janeza Evangelista Kreka je ob 25-letnici samostojne Slovenije in ob obletnici izvolitve osamosvojitvene Vlade pripravil simpozij, na katerem so se zbrali nekateri izmed ključnih mož tedanjega časa. Ob robu slovesnega srečanja pa je potekal tudi razprava o uspehih in neuspehi slovenske tranzicije, na kateri so sodelovali Jožef Horvat, Žiga Turk in Aleš Maver.

Jožef Horvat je predstavil nekaj vtisov z nedavnega obiska parlamentarne delegacije na vzhodu Nemčije, kjer so pred petindvajsetimi leti začeli skupaj s Slovenijo pot izpod totalitarizma. Poslanec pri tem ocenjuje, da se tranzicija pri nas še dolgo ne bo končala, saj po njegovem mnenju “vodilna politika intonirana na totalitarni sistem”. Izpostavil je, da se je Slovenija že z Majniško deklaracijo leta 1989 opredelila za evropsko prihodnost, ki se je leta 2003 potrdila na referendum. Čeprav je tudi zunanjepolitična strategija Slovenije usmerjena v EU in NATO, je lahko iz vladajočih izjav slišati tudi nasprotna stališča. Pri tem je Jožef Horvat poudaril še povezanost materialnega in duhovnega vidika blaginje, ki še vedno ostaja precejšen izziv in naloga.

Žiga Turk je stanje slovenske tranzicije v demokracijo in tržno gospodarstvo prikazal s prispodobo udarca žogice za golf, ki smo jo (za razliko od drugih sorodnih držav) udarili premalo možno. Tako žogica ni dosegla zelenice, kjer se odvija igra po pravilih demokratičnosti in tržnega gospodarstva, marveč se kotali po gribu navzdol. Medtem se tudi žogice nekaterih drugih držav kotalijo po drugih klančinah in se vračajo v drugačne oblike avtoritarnih režimov. V Sloveniji nismo dosegli, da ne bi bil sistem demokratičen po obliki, ampak tudi po učinkih, po konkurenci vej oblasti, po menjavanju strank na oblast in po svobodnem tržnem gospodarstvu. Po mnenju Žige Turka premalo Slovencev potuje na vzhod, da bi lahko primerjali stanje npr. Poljske pred petindvajsetimi leti in danes ter stanje v Sloveniji, ki je imela boljše izhodišče, a smo opravili manjše spremembe. Velik del problema je v naših glavah, meni Žiga Turk, ker “imamo radar usmerjen za 45 stopinj v levo”.

Aleš Maver se je vprašal ali so si Slovenci zares želeli sprememb, ki jih je prinesel prehod iz nekdanjega režima, saj si slovenski človek pogosto “izbira pot, ki obljublja, da sprememb ne bo.” Pri tem sta igrali vlogo tako dolgoletno neravnovesje zaradi politične prevlade ene strani kot tudi strah pred spremembami. Maver vidi predvsem dve okni za spremembe, prvo od konca 80-ih let do leta 1992, pri čemer osamosvojitev v svoji maksimalni izvedbi razume kot velik uspeh, saj bi bil marsikdo zadovoljen z manj. Drugo okno za spremembe pa se je odprlo po koncu vladavine LDS, medtem ko danes pripravljenosti za spremembe ni več.

Jože Horvat ocenjuje, da je bila tranzicija najmanj uspešna na področjih, kjer so stare sile videle svoje finančne vire. Slovenija je edina država v EU s prevladujočim vplivom države nad bančnim režimom in leva politika ne spusti državnega lastništva zato, ker ima od tega korist, ker gre za “bankomate v državnih podjetjih”. Žiga Turk je izjavo potenciral in izpostavil vpliv finančnih centrov, ki imajo svoje politike in politične prosece, da imajo pravzaprav “bankomati svoje politike”. Sprašuje se, če je še smiselno govoriti o tranziciji in če si ne bi bilo bolje priznati, da smo tranzicijo izgubili in si prizadevati za reforme obstoječega sistema. Aleš Maver je opozoril na kapitalsko in vsebinsko premoč ene strani, ki od II. svetovne vojne naprej diktatira tudi razlaganje pojavov npr. “kdo je liberalec in kdo je fašist.” Slovenci bi morali zahtevati spremembe, kot so se dogajale v drugih tranzicijskih država, pa se jim niso zdele dovolj pomembne, da bi jih zahtevali, ocenjuje Maver. Ker demokratični blog v petindvajstih letih ni uspel ljudem prestaviti, zakaj so te spremembe pomembne, se paradoksalno dogaja, da mladi iščejo “rešitve od rešitev, ki smo jih že imeli”.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI