J. Stanovnik za Demokracijo: Za skupni svet prebujenosti! Za očiščeno dvajseto stoletje!

Časnik 17.5.2016 9:52
 

Gospod Stanovnik, naj začneva s habsburško monarhijo, v kateri smo Slovenci živeli stoletja. Čeprav smo bili razdeljeni na dežele, kot so bile Kranjska, Štajerska, Koroška, Primorska, smo se znotraj nje izoblikovali kot narod. Kakšno identiteto nam je dal habsburški okvir?
Takoj moram priznati, da nisem najprimernejši človek za pogovor o tem, kakšno domovanje je habsburška monarhija mogla in hotela postaviti Slovencem. V vprašanju nakazujete, da nam je njen okvir, čeprav smo bili razdeljeni po deželah, ki politično in pravno niso bile brez poudarka, omogočal ali pa vsaj dovoljeval, da smo se oblikovali kot narod. Kljub prevladujočim nemškim vzgonom je domači eliti bilo dano zgraditi v sebi toliko samozavesti, sozavesti, da ji je uspelo rojakom učinkovito sporočiti, da so Slovenci.
Tu moram takoj dodati, da so bili s takim sporočanjem tako zelo uspešni tudi zato, ker so se pesnikom in pisateljem ter vsem, ki so imeli za sabo kakršnekoli šole, s svojimi pogledi pridružili tudi ljudje, ki so skrbeli za poslednje reči, od nekdaj trdno zasidrane v ljudstvu.
Če bi hoteli kaj povedati o identiteti, s katero smo Slovenci po 1. svetovni vojni odšli iz Avstrije, bi se torej lahko odločili za narodnost, predvsem pa za krščanstvo in za srednjeevropsko upoštevanje prava ter pravno varovanih dejstev in vrednot.
Ko sem v 40. letih prejšnjega stoletja kot gimnazijec zahajal v neko ljubljansko hišo, sem tam večkrat srečal upokojenega banovinskega finančnega inšpektorja, ki ni mogel pozabiti, da je v celotni karieri – nadzoroval je okrajne funkcionarje – odkril eno samo poneverbo. Ko sem nekaj desetletij kasneje imel obilo priložnosti, da sem se spraševal, o čem le bi mediji poročali, ko ne bi bilo korupcije, se je to spraševanje nadaljevalo in včasih tudi končalo z mislijo, da bi kar dobro poznal in razumel novi čas, če bi znal povedati, kdaj in zakaj smo Slovenci zamenjali tradicionalna oblačila, ki so nam dovoljevala – kljub vsemu − pokonci hoditi po svetu.

Ob koncu prve svetovne vojne se je večinski del slovenskega ozemlja združil z južnoslovanskimi narodi v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, kmalu zatem pa v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Slednja se je leta 1929 uradno preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Če se je sprava zdelo, da smo se rešili »ječe narodov«, kot so nekateri imenovali Avstro-Ogrsko, se je kmalu pokazalo, da smo samo zamenjali gospodarje in srednjeevropski kulturni prostor za balkanskega. Slovenski vodilni politiki pa so morali namesto na sever na svetovljanski Dunaj hoditi na jug v bolj zaostali Beograd. To je nedvomno vplivalo na slovenski narodni značaj.
Slovenski obrat na jug in vzhod je delo, lahko bi rekli tudi zasluga, Korošca in Kreka, predvsem dr. Antona Korošca. Že kmalu po prihodu so mu tamkajšnji ljudje dali vedeti, kam je prišel, a je bilo polje njegove izkušenosti tako veliko, da je vedel tudi to, kaj je zapustil. To mu je pomagalo, da je slovensko odločitev imel za pozitivno, in je to, če je imel za potrebno, tudi povedal.
Svojih izkušenj s slovanskim jugom nimam, pripovedi drugih pa ne bi a priori zavračal, zlasti ne, če so bile pridobljene pri vojakih. Vendar bi rad pokazal na dve stvari, ki temu svetu in tej rešitvi dajeta, kot lahko rečem, svetlejšo podobo.
Najprej bi bilo prav priznati, da je Dravska banovina, ki je zajemala vse jugoslovanske Slovence, vsaj v določenih rečeh delovala domala avtonomno. Reklo bi se lahko, da smo Slovenci imeli svojo banovino, kar je bilo nekaj izjemnega, ali bolje, lahko bi lahko bilo nekaj izjemnega, če bi Slovenci to izkoristili.
Po letu 1960 pa sem nekaj let učil skupaj z nekim Bohinjcem, ki so ga Nemci kmalu po prihodu enainštiridesetega pregnali v Srbijo. Na raznih potovanjih učiteljskega zbora mi je ob večerih, ko smo čakali na spanje, pripovedoval, kako prijazno in toplo so Srbi sprejemali Slovence. V mestu, kjer se je ustavil njegov transport, jih je na postaji čakala množica več tisoč ljudi, ki so marsikoga že tisti večer odpeljali na svoj dom. Tam so pozneje, še preden so jih naslednji dan razpeljali po odrejenih krajih, zahtevali, da jim pripovedujejo o tem, kaj vse se jim je ob prihodu tujcev zgodilo. Njegova pripoved me je vedno znova navdala z veseljem. Vsakokrat sem si na tak ali drugačen način skušal dopovedati, da tega posamično, pa tudi kot narod ne bomo nikoli pozabili. Vsakokrat je vame vstopilo nekaj toplo človeškega. Po tihem sem se celo spraševal, ali bi bili Slovenci v stanju tako demonstrirati svojo pristnost in človečnost.

Izbruh druge svetovne vojne in posledično komunistične revolucije je slovenski narod močno prizadel. Posledice takratnega dogajanja čutimo še danes. Vi posebej poudarjate, da je bil slovenski narod leta 1941 soočen ne samo z okupacijo in razkosanjem, ampak tudi z začetkom boljševistične revolucije, ki je pomenila največjo nesrečo za naš narod. Kako to, da so se slovenski komunisti oziroma boljševiki pod vodstvom Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča tako dobro »znašli« v času okupacije?
Z 2. svetovno vojno in z njo povezano komunistično revolucijo smo se Slovenci znašli v središču 20. stoletja – lahko bi rekli, slovenskega 20. stoletja. Nekaj sugestij za njegovo splošno razumevanje: A. Michnik: Demokracija in krščanstvo nista enostavna, komunizem je enostaven. Hannah Arendt: Kdor se hoče rešiti boljševiških uležnin, se mora potruditi za antično heroično eksistenco. Sokrat: Skrb za lastno dušo nujno preide v skrb za dušo skupnosti. Martin Walser: Ich glaube nicht und ich knie. Ne verujem, a klečim vseeno.
Kako sem doživel konec 2. svetovne vojne? Jezik, jezik! Izkazana mi je bila čast, da sem eden tistih privilegiranih ljudi, ki so jih nekajkrat prosili, da pred različnimi uglednimi zbori skušajo obnoviti dejansko stanje, ki je v horizontu njihovega dojemanja spremljalo konec 2. svetovne vojne; da tako kot ta zbor razumejo vojno, zlasti pa gibanja, ki jih je vojna omogočila in so pozneje o njih razmišljali.
Ponujena nam je bila vloga živih dokumentov, ki naj bi arhivskim papirjem dodala nekaj prave resničnosti.
Ta kretnja je vzrok zaupanja in nas potiska v vsakovrstna samospraševanja. Najprej, o čem bomo govorili? O vsem, na kar nas bo opozoril spomin. Dotaknili se bomo nekaj tistih dogodkov, ki so po našem zgodovinskem občutju imeli vpliv na širše potekanje časa.
Maja 1945 sta se v Sloveniji končali dve vojni: zunanja evropska vojna in notranja ali državljanska vojna. Notranja ali državljanska vojna je bila po svojem začetku in koncu specifično slovenska stvar, z evropsko ali s svetovno vojno povezana le v tem, da je slovenskim revolucionarno nastrojenim boljševikom omogočila, da so spočeli, uvedli, uresničili ideološko agresijo na svoj narod.
Za evropsko ali svetovno meddržavno vojno torej velja, da je imela tradicionalni ali politični pomen, hkrati pa tudi njej ne moremo odrekati značaja evropske državljanske vojne – spopada znotraj civilizacije med njeno zgodovinsko družbeno fakturo in tipično novoveškimi totalitarnimi koncepti nacifašistične in boljševiško komunistične usmeritve.
Facit 2. svetovne vojne torej ni bil enoznačen. S porazom nacifašizma je dobojevala svoj zunanji in notranji boj, s prepustitvijo Srednje in Vzhodne Evrope sovjetskemu boljševiškemu vplivu, ki se je, pričakovano, spremenil v okupacijo, z britansko podporo boljševiški vstaji na Balkanu in njihovo hkratno izničenostjo pogodbenih obveznosti z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu pa so bili nosilni interesi evropske civilizacije v celoti porušeni – res da ne za vedno in dokončno, a vendar, za življenje narodov in življenje slehernika ne nepomembnega polstoletja.
Boljševiško razpolaganje s posamezniki in narodi je trajalo dovolj dolgo, da je ponekod prišlo do degeneracije vitalnih vlaken v kulturi celih narodov, ponekod tudi preprostih ljudi.
A mi moramo sedaj narediti drug korak. Stopiti moramo v slovenski krog. Vprašanje se sedaj glasi: Zakaj so bili ob koncu svetovne vojne slovenski boljševiki tako močni, da smo tisti, ki smo nekoč hoteli preprečiti njihovo zaplembo naroda, morali oditi v tujino, da bi tam našli oporo za reševanje svojega in naših prijateljev življenja? Res, zakaj?
Upam, da bi se marsikdo z nami strinjal, da preprostega, v odprtem tekstu pisanega besedila o boljševizmu ne boste lahko našli. Boljševizem ni ena od možnih ali pričakovanih variant evropske misli. Boljševizem je, gledano v evropski perspektivi, absolutni novum.
A ne »novum« v pomenu drugačnega; boljševizem je upor. Je vstaja. Dokončni upor, ponovitev edenskega dejanja. Njegov opis boste našli v stavku: Non serviam. Ne bom služil. Ne bom služil v ekonomiji in ureditvi danega sveta; sveta, kakršen je prišel »iz božjih rok«. Takega sveta ni. Svet nima ontološke osnove. Svet je lahko karkoli: družina je lahko karkoli, država je lahko karkoli, državljan je lahko karkoli, človek je lahko karkoli. Jaz bom odločil ali ne bom odločil; centralni komite bo odločil ali ne bo odločil, kakšne bodo v konkretnem primeru te stvari. Jaz bom odločil, kakšen bo svet. To ne bo nikakršno ponavljanje pradavnih reči: La chose est nouvelle. Stvar je nova. V sebi smo našli, da smo kakor bogovi. Nam je vse dovoljeno. Kaj dovoljeno, mi smemo vse. Za adekvatno duhovno stanje ruske Čeke je skrbelo glasilo Rdeči meč. Na njem je bilo izpisano geslo: »Nam je dovoljeno vse.«
Današnji svet je razdeljen svet. Današnja Evropa je razdeljena Evropa. Na dva načina razumemo stvari, na dva načina z njimi ravnamo: ali preizkušamo odkriti, kaj stvari so, in potem za stvari v skladu z našimi odkritji skrbeti. Temu odnosu bi lahko rekli politika. Nosilec političnega posega v svet je skrb. Če pa so stvari karkoli in šele jaz odločam, kaj so, potem pa z njimi tudi ravnam, kakor se mi zdi prav, ne, ne prav, ampak koristno: zame, za moje podjetje, za mojo stranko, za Partijo. Ko so se boljševiki odpovedali politiki, skrbi za stvari, so se jih polastili – v zadnjem pomenu te besede. Uvedli so nadvse uspešni čas polaščanja, potem pa, kakor da bi jih milost zapustila. Njihova praksa to potrjuje: vse revolucije, vodene z njihovo glavo in njihovimi rokami, uspejo, in vse države, ki so jih na ta način postavili, se čez čas druga za drugo začnejo podirati. Lahko bi rekli: dana jim je bila milost manipulacije in vzeta milost politike, obakrat na radikalen način.
Domet boljševiške manipulacije sega še na eno področje: še na nekem drugem področju so se napajali iz čaše tega temeljnega navdiha. To so bile njihove znamenite prevare. Naj spomnim na dve: prva je bila uporabljena pri eliminaciji dr. Marka Natlačena. 13. 10. 1942 je v hiši nasproti Poljanske gimnazije pozvonil neznanec v duhovniški obleki in izrazil željo, da bi banu izročil zaupno pismo. Ko se je ban usedel za mizo, je nasproti stoječi prišlek potegnil pištolo in nič hudega slutečega bralca ustrelil v čelo.
Druga zgodba, prvi podobna v tem, da je tudi tu šlo za umor, le da ni šlo za umor človeka, ampak za politični umor celega naroda. To se je zgodilo 16. 9. 1941, ko je Partija spremenila vrhovni plenum OF v Slovenski narodnoosvobodilni odbor in je to novo ustanovo opremila s pravico, da »edina predstavlja, zastopa, organizira in vodi« slovenski narod na vsem njegovem ozemlju. Izumitelji tega ukrepa so s tem dejanjem tako posegali v avtonomnost političnega subjekta, da lahko govorimo o političnem umoru, čeprav so takrat govorili o narodnoosvobodilnem odboru, kar spet nezgrešljivo zaudarja po prevari.
Nesprejemljivost tega odloka se dodatno stopnjuje z razlago IOOF, da je sodna kazen, ki je zagrožena vsem, ki delajo na tem, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz slovenskih narodnoosvobodilnih partizanskih čet in narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte.

Kako na drugi strani ocenjujete delovanje meščanskega tabora?
»Meščanski tabor«, pravite. Mogoče imate do tega pravico, posebno če ste sociolog. Če pa ste zgodovinar in ste se odločili, da slovensko 20. stoletje opazujete od daleč in ste poleg tega vsega, kot rečeno, še zgodovinar, potem ne bo prav dolgo trajalo, ko vas bo kaj prisililo, da boste uvedli izraz katoličani. Na nebo slovenskega 20. stoletja so katoličani neizbrisno izpisali svoje ime. Da so to storili, so imeli dva razloga. Prvič so bili izbrani. Prve žrtve boljševiških umorov so bili kristjani; nobenega političnega greha niso storili proti svojemu narodu. Nobenega greha proti svojemu narodu niso imeli nad sabo, kot bi po kakšni boljševiški inštrukciji kdo utegnil misliti; bili so kristjani, in kot so boljševiki pravilno mislili, njihovi edini pravi nasprotniki. Boljševiki so hoteli s svojim bojem proti kristjanom povedati, kdo je njihov resnični nasprotnik. Preden so sprožili kaj, kar bi bilo podobno pravemu odporu, so boljševiki pomorili 900 Slovencev, ki so bili ali kmetje, ali intelektualci, ali obrtniki, ali trgovci, ali veleposestniki, vse to so bili, a so vseeno v prvi vrsti bili kristjani ali katoličani. Boljševiki so vedeli, da je to nekaj, o čemer se ne govori, o čemer se ljudem še sanja ne: to so Slovenci, ne zato, ker govorijo slovensko ali poznajo kak verz iz kake narodne pesmi, ampak zato, ker že tisoč let hodijo v cerkev in kopljejo in orjejo to zemljo tukaj, doma pa so v resnici na neki drugi zemlji, ki jo tudi obdelujejo že tisoč let, tako da obdelujejo in krotijo sami sebe. Da so neodpravljivo tam.
Boljševiki so nekoliko vedeli, kaj to pomeni. Bolj kot drugi. Morda zato, ker so v sebi nosili daljni odmev izvorne podobnosti z njimi.
Če hočem razložiti, zakaj so se Slovenci uprli boljševiškemu nasilju, že nekaj let sem navedem primer iz naše doline. Tu se je neke noči zgodilo naslednje. Nekega večera so v neko hišo v Ljubgojni, vasi sredi doline, prišli boljševiki in odpeljali očeta in mater, oba srednjih let. Oče Janez Bastič je bil župan, spoštovan človek, ne zato, ker bi to posebej iskal, ampak mu je ugled dajala naravna zadržanost, ki je tudi izhajala iz naravne naklonjenosti do sveta okoli sebe. Žena pa je bila mati in gospodinja.
V to vas so junija 1942 vdrli boljševiki in odpeljali moža in ženo po dolini do naslednjih hiš in potem še čez nekoliko dvignjeni svet do stranske ceste, ki ločuje tistih nekaj hiš od preostale doline in od gozdov za njo. Kraj bi bil, ko ne bi bilo tistih dveh hiš, še bolj prazen in zapuščen. V eni od njih so ljudje nekoliko vedeli, kaj se zunaj dogaja. Nenadoma so zaslišali strel, takoj za tem pa nekaj, kar jih je navdalo s strahom in z grozo. Zaslišali so županov krik: »Kaj me pobijate! Kaj sem naredil!«
Morilci so ženi s strelom očitno hoteli izkazati uslugo hitre smrti. Pri županu pa so se držali svoje izvirne metode.
Boljševiki so na ta način svoj cilj dosegli. Geslo, ki je bilo namreč dano, se je glasilo: »Naredite, da se nas bodo bali.« In res. Že zjutraj, ko se je razvedelo, kaj se je ponoči zgodilo, je na dolino legel strah. Sestra Anica, ki je naslednji dan šla na Ljubgojno kropit pokojnega župana in njegovo ženo, je potem vznemirjena pripovedovala, kakšne so bile vasi po dolini: vse hiše in vse, kar se je dalo zapreti, je bilo zaprto, ceste so bile prazne, nikjer ni bilo nobenega človeka, kakor da bi z županom izumrli tudi ljudje. Nikjer nobenega glasu, ne človeka, ne živali.
Ko je sestra počastila pokojnega Bastiča in njegovo ženo, se je nekoliko zadržala pri žalujočih v hiši. Med pogovorom z njimi je do nje prišel glas županovega sina Lojza, poznejšega domobranskega stotnika, ki je bil tudi med kropilci. Sobo je napolnil jasen in odločen stavek: »Jaz se bom branil.« Besede tako izgovorjene, izgovorjene v takem okolju in v takem stanju, so pozneje nekaj let dajale možnost, da so ljudje še nekaj let potem na presunljiv način utemeljevali svoj vstop v vaške stražo ali slovensko domobransko vojsko. Čeprav je jezik, kakor smo že navedli, že izgubljal svojo izvirno moč in vlogo, je imel vendarle še toliko moči v sebi, da je tak stavek, kot je bil izrečen zgoraj, ohranil svojo izvorno civilizacijsko legitimnost. Iz tega sledi tudi, da imajo človekove pravice, ki sicer izhajajo iz mednarodnih dogovorov, pri Slovencih še dodatno moralno energijo. Nam ostane to, da jih varujemo in se nanje povsod sklicujemo.

Je bila ustanovitev vaških straž in kasneje domobranstva logična posledica morilskega delovanja komunistov, ki so se skrivali pod krinko t. i. Osvobodilne fronte slovenskega naroda?
Ko sem pustil šolo in šel k domobrancem, sem storil nekaj, kar sem imel za svojo dolžnost. Ko so v Dijaški dom prihajali nekdanji sošolci, sedaj vojaki domobranske vojske, in pripovedovali zgodbe o svojih krajih in bojih, si začutil, da ne bo dolgo, ko boš vstal in šel za njimi. Začutil si utrip časa, ki je mlademu človeku ukazoval, da stori nekaj, kar ne bo puščalo nobenega dvoma, da si se nekoč dal na razpolago domovini. To je bilo v nas. Čeprav smo bili še vsi zelo mladi, smo drug za drugim popuščali klicu, ki nas je pošiljal na kraje, ki niso dovoljevali nobenega suma, da se ne moremo odločiti.
Včasih vzamem v roko kako fotografijo in preživim uro ali dve z ogledovanjem mladih podob, ki se razvrščajo pred mano. Za nekatere vem, da jih ni več. Le kje počivajo, kot pravimo, le kdaj in kako so umrli? Toda, ali je bila to res tragedija? Pobiti domobranci so bili vojni ujetniki. Pobijati vojne ujetnike pa ni tragedija. To je nekaj povsem drugega. To je bil zločin.
Štajerska je bila za nas usodna. Morda ne boste verjeli, a ko smo bili na nočnih premikih, na primer na poti od Slovenj Gradca v Velenje, je bila za večino od nas nočna pokrajina tako tuja, da smo se bali, da bi se vsak poskus bega slabo končal. Tudi ne vem, kakšno stališče bi do naših poskusov zavzeli stražarji, ki so na vsaki strani kolone v vrstah drug za drugim hodili z nami. Zato je bilo takih poskusov malo, premalo, bi rekel danes. V takih primerih je treba tvegati, pa naj bo tveganje še tako veliko. A res je tudi to, da nismo poznali osnovnih dejstev, od katerih je taka reč odvisna. Nismo vedeli skoraj ničesar. Ne kje je kaka cesta, niti tega ne, kje sta jug in sever.
Najbolj ubijalsko pa je na nas delovalo sovraštvo, ki nas je obdajalo; ne vpitje in ne tepež, ampak sovraštvo samo, neskrivana mržnja in nadutost spričo v veliki meri podarjene zmage, katere del smo bili; povrh pa še prezir, primitivni prezir, ki ni skrival, da izhaja iz prepričanja, da smo porazu, se pravi svojemu stanju krivi sami. Okoli nas so rasli okopi laži in sovraštva.

Kot mlad domobranec ste leta 1945 doživeli angleško izdajstvo, vračanje slovenske narodne vojske v Jugoslavijo in komunistični obračun z njo. Nedvomno so prvi meseci po drugi svetovni vojni eno najbolj tragičnih obdobij v slovenski zgodovini, če že ne najbolj tragično s tisoči pobitih Slovencev?
Vprašanje, »kako to, da so se slovenski komunisti oz. boljševiki pod vodstvom Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča tako dobro ‘znašli’ v času okupacije«, bi kazalo variirati tako, da bi se preusmerili v čudenje – še več, v občutje groze, da so se nekateri Slovenci upali »znajti« z revolucijo v času, ko je narod že prenašal sovražno okupacijo – ko je bil tako zelo ponižan. Temu bi se bilo treba res čuditi, saj so bili nazadnje in kljub vsemu tudi boljševiki Slovenci. Čisto lahko pa se motimo. Miselna morfologija boljševikov je bila v tako izjemnem stanju, da tudi kaj drugega, kar bi od njih pričakovali, niso bili ali niso vedeli. Da so mogli biti boljševiki, so morali z marsičim v sebi opraviti.
Doktor Cene Logar je bil doma iz zelo verne horjulske kmečke družine, hodil je na klasično gimnazijo in doktoriral iz evropske filozofije. Pred vsakim vhodom v njegov miselni svet je stala kolekcija budnih in mogočnih tako pridobljenih stavkov. Vendar se je mimo njih nekoč nekaj splazilo v njegovo notranjost in jo zasedlo. Mnogokrat, mnogokrat sem se že vprašal, kaj neki je moralo biti tisto, kar je nekoč slišal ali prebral ali pa tudi samo zaslutil in v trenutku neprisebnosti vzel za svoje. Velikokrat sem si postavil vprašanje: Kaj je slišal ta človek? Kaj je bral? Kaj je vstopilo vanj in se ni hotelo več izseliti? Kaj je bilo to, da je v nekem trenutku bilo močnejše kot točka 101 – točka Golega otoka, tako nezaslišana in huda, da se o njej na Golem otoku niti govorilo ni, a bi se je dr. Cene Logar lahko rešil, če bi na željo svojih bratov le hotel revidirati in se odpovedati temu, kar je nekoč, v nekem nezavarovanem trenutku stopilo vanj? Le kaj je bral ali slišal, da je imelo tako moč nad njim? Le kaj je to bilo, da je s tako gotovostjo kljubovalo točki 101? Le kaj je bil boljševizem, da se je tako suvereno kosal s skrivnostjo Golega otoka? S točko 101?!

Smo Slovenci zaradi pretiranega pajdašenja jugoslovanskih in slovenskih komunistov s Stalinovo Sovjetsko zvezo po drugi svetovni vojni ostali brez Trsta, Gorice in Koroške?
Zakaj natanko smo Slovenci po drugi svetovni vojni ostali brez Trsta, Gorice in Koroške, ne vem natanko. Tudi tega ne, koliko je bilo temu krivo »pajdašenje« s Stalinom. Kolikor pa poznam svet, bi rekel, da je čisto mogoče, da tudi Zahodnjaki niso bili povsem brez krivde.

Pogovarjal se je Metod Berlec. Več lahko preberete na demokracija.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

2 komentarja

  • K zadnjemu staku in celi vsebini:krivec je vladar tega sveta…primerjaj Sveto pismo.

    • Zdravko

      Ampak, to pa res ni noben sklep. Seveda je tako.
      Vendar je res tudi, da so se partizani in komunsti izkazali za take divjake v Trstu, da so jih spodili ven in jim vzeli vse pravice, ki so jih dobili kot del zavezniških sil.
      Tako da niti za trenutek ne bi obsojal zaveznikov.
      Tudi Angleži so takoj zaustavili vračanje domobrancev ko so izvedeli za likvidacije. Pa vendar nekateri še kar govorijo o izdajstvu Angležev. Saj niso angelčki, toda nenasitnost slovencev je velika. Vsi so naši sovražniki, noben nas ne mara, same krivice povsod… To pa mene razjeda.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI