Listina dobrin

Peter Lah 16.5.2016 6:39
 

Starving_BillionaireEden od ključnih trenutkov v zgodovini Anglije je bil sprejem tako imenovane listine pravic (Bill of rights) leta 1689, s katerim je državna oblast priznala temeljne politične pravice in svoboščine državljanov. Med njimi je tudi svoboda govora. Svoboda govora in z njo povezana svoboda tiska je postala eden od temeljnih kamnov sodobne civilizacije. Listina pravic je vredna toliko, kolikor je vreden papir, na katerem je napisana. Vrednost papirja določa država, ki pravice bodisi spoštuje bodisi ne, bodisi podpira državljane pri njihovem uveljavljanju, bodisi tega ne dela. Ne glede na to, da gre »zgolj« za besede, lahko rečemo, da papir, s katerim se država obveže, da bo spoštovala moje državljanske pravice, ima realno vrednost – ob predpostavki seveda, da za besedo predstavnikov države stoji mož. Možakar lahko v vsakem trenutku bodisi udejanji obljubo, zapisano na listini, ali jo ne udejanji. Samo od njega je odvisno.

Ameriški jezik pozna tudi izraz listina dobrin (Bill of goods). Gre seveda za paradoks: papir, na katerem je napisano »šunka«, ni šunka. Niti krompir ne. Zato so pragmatični Američani zelo skeptični, če ti kdo namesto šunke ali krompirja želi prodati papir, na katerem piše »šunka« ali »krompir«. Niso le Američani taki, tudi naši kmetje niso ravno z navdušenjem zamenjali svoje krave za list s pečatom, na katerem je pisalo »krava«. Zdrava kmečka pamet jim je povedala, da ni šlo za enakovredno menjavo, le da niso imeli izbire. Listina dobrin ni primerljiva z listino pravic, ker človek, ki je podpisal listino dobrin, dotične dobrine ne more ustvariti iz nič. Krave, ki jo je vzel kmetu in jo pojedel, ne more ustvariti z dobrimi nameni in željami.

Inflacija pravic

Svoboda govora v strogem pomenu besede je obljuba poslancu, da ga vlada ne bo preganjala zaradi mnenj in stališč, ki jih je izrazil v parlamentu. Samo to in nič več. Poslanec ostaja odgovoren za svoje besede: če zagovarja škodljive politike, ga bodo sodržavljani kaznovali na naslednjih volitvah. Če je koga užalil, mora za to odgovarjati.

Z razvojem medijev, novinarstva in množične demokracije se je pojem svobode govora razširil najprej na založnike in novinarje, potem pa kar na vse državljane. To je samo po sebi hvalevredno, ima pa neprijetne posledice. Prvič, ni več jasno, kdo je podpisnik listine, ki meni, povprečnemu državljanu, jamči svobodo govora. V angleškem primeru so si poslanci vzajemno obljubili, da bodo upoštevali moč argumenta in ne obratno, ter isto obljubo iztisnili tudi iz kralja. Ali je smiselno, da enako obravnavamo vse državljane? Tudi če odgovorimo pozitivno, ali je tako obljubo mogoče uresničiti?

Drugič, inflacija pravic pripelje do njihovega razvrednotenja.

Tretji in verjetno usodni problem pa je v tem, da državljani to temeljno politično pravico praviloma razumejo v naslednjem smislu: država (in sodržavljani) mi dolgujejo spoštovanje in še kaj, medtem ko jaz njim ne dolgujem nič. Država pa ne more iz nič ustvarjati pravic, kakor tudi krave ne more ustvariti z dekretom. Ne obstaja banka svoboščin in pravic; teh je v obtoku le toliko, kolikor so jih ljudje dali v obtok. Banka, iz katere vsi samo dvigujejo in nihče vanjo ne vlaga, ne bo dolgo ostala odprta.

Pravica do govora in dolžnost, prisluhniti sočloveku

Sodobni filozofi in teologi zato vedno bolj poudarjajo državljanske (in človečanske) dolžnosti. Listine pravic postanejo prazen papir, če za njimi ne stojijo možje, soljudje in sodržavljani torej, ki se zavežejo, da jih bodo spoštovali in udejanjili. Pravica do govora predpostavlja dolžnost, da prisluhnem.

To dolgujem vsakemu človeku in še posebej manjšinam. Ljudem, ki so na obrobju, bi rekel papež Frančišek. Ti obrobni niso vedno iste skupine ljudi. Niso nujno tisti, o katerih govorijo učbeniki in aktivisti. Za slovenski javni diskurz lahko mirno rečemo, da ženske zagotovo niso zapostavljena, obrobna skupina, prav tako ne istospolni in Titovi verniki.

Zapostavljenega prepoznaš po tem, da ga tisti, ki imajo moč, ne spustijo k mikrofonu, ali pa ga – če si je že izboril dostop do mikrofona – skušajo utišati. Če ga fizično ne morejo utišati, se zatečejo k smešenju, demoniziranju, izkrivljenju. To so že zahtevnejši procesi. Za začetek bi slovenskemu medijskemu prostoru koristilo, če bi se novinarji in uredniki vsak dan za pet sekund ustavili in se vprašali, ali so zmožni in pripravljeni priznati sočloveku nekaj tistega, kar zahtevajo zase. Predvsem spoštovanje in pravico, da je to, kar je.

 
Značke:

29 komentarjev

  • svitase

    Življenjsko logično.

  • Zdravko

    Pravica do malice, temeljna pravica pod katero je bila organizirana zadnja večja stavka pri nas, pred nekaj leti. Nisem se mogel dovolj smejati temu, a so to sindikati čisto resno ponavljali pred kamerami.

  • Feministka

    Lah: Za slovenski javni diskurz lahko mirno rečemo, da ženske zagotovo niso zapostavljena, obrobna skupina….
    ———————————————————–

    Ne bi se povsem strinjala. Ženske predstavljajo polovico prebivalstva in glede na njihovo številčnost in pomembnost za družbo so njihova stališča vsekakor premalo zastopana v javnem diskurzu, predvsem pa v centrih moči in odločanja. Še posebej to velja za radikalne feministke, ki se jih mnogokrat ne spusti do mikrofona oz. se njihova stališča “smeši, demonizira in izkrivlja”. Današnji diskurz vodi in usmerja predvsem vulgarni liberalizem, ki vsekakor ni naklonjen ženskam.

    • Zdravko

      Zate bi Slovenija morala biti koromandija. Tu so vse ženske sodnice. Takega napredka nobena družba na svetu še ni dosegla. V vsej zgodovini človeštva.

      • Feministka

        Slovenija dejansko ima določene stvari glede “ženskih vprašanj” dobro urejene, bolje od marsikatere bogatejše države kot npr. plačan porodniški dopust, dobro organizirano in subvencionirano varstvo otrok etc.

        Kar se tiče sodnic je pa tako kot na mnogih drugih področjih, bolj kot se vzpenjamo po lestvici pomembnosti, vpliva in moči, manj jih je.

        • Zdravko

          95% jih je. Nenasitna, kaj?!

        • Feministka

          Lažeš!!

          US = 5 sodnic in 4 sodniki
          VS = 12 sodnic in 18 sodnikov

          Predsednika sta oba moška, prav tako minister.

          • Važna je kvaliteta človeka na položaju, v poklicu, ne spol. Meni je za spol čisto vseeno.

            Očitno se na sedanjem ustavnem sodišču moški kvalitetnejši del ekipe. Že iz argumentiranja razsodb sodišča je to razvidno. Tudi same ustavne sodnice se tega očitno zavedajo, saj so one tiste, ki pogosto pritegnejo argumentacijam svojim moških kolegov in ne obratno.

            Če bi bila kvaliteta na strani ženskih kandidatk, ne bi imel nič proti, če je ustavno sodišče v celo z žensko sestavo.

            Kar pa je pogoj, da je sestava nazorsko dovolj pluralna. Kar je očitno problem pri slovenskih pravnicah, saj so se kot kaže bolj kot moški prilagodile na Bavconovo rdečo pravno šolo in je med njimi danes težko najti take, ki niso zagrete levičarke in “Titove pionirke”.

          • Feministka

            @IF

            V teoriji je važna edino kvaliteta, v praksi pa vemo, da je malo drugače, ampak dokler se ni pojavil “problem” ženskih kvot to ni nikogar pretirano motilo. In spol ni pomemben zgolj tistim, ki tako ali tako že držijo vse niti v svojih rokah. Me zanima, če ti spol ne bi bil pomemben tudi v primeru, da bi ženske obvladovale 90% vseh vzvodov in funkcij moči v družbi.

            Kar se tiče stanja na US govoriš bolj kot ne na pamet, ker ne verjamem, da si prebral vse njihove odločitve, v najbolj razvpitih primerih pa gotovo ni bilo opaziti trenda, ki ga omenjaš.

            Dejstvo je, da pri nas, zaradi preteklega sistema, najlažje napredujejo tisti, tako moški kot ženske, ki se udinjajo levim gospodarjem, kar pa še ne pomeni, da ni ženskih pravnic, ki temu niso podlegle, npr. Barbara Brezigar, Barbara Zobec, Lucija Ušaj, Dragica Kotnik ….

          • Zdravko

            95% sodnic je pri nas, tako da ne otresaj jezika.
            Poleg tega imamo največ sodnikov na prebivalca, menda na svetu.

          • Feministka

            @Zdravko

            Daj uradni vir za svojo trditev ali pa utihni!

          • Zdravko

            Kar poišči si ga. To je splošno znano.
            Za argument moči in moč argumenta še poznamo. Argument dolgega jezika pa nima nobene vrednosti.

  • Dober članek in dobro povedano.

    Navedene tri skupine so pri nas prej priviligirane kot zapostavljene. Zaradi ženskih kvot imamo nesposobne ministrice, nesposobni ministri so pa postavljeni po drugih, prav tako neustreznih kriterijih.

    Edini kriterij bi moral biti kakovost in ne kaj drugega. Toda to je očitno pri nas tudi v luči Listine pravic za enkrat misija nemogoče.

    • Feministka

      Zaradi ženskih kvot imamo nesposobne ministrice…
      ————————————————————–

      Japajade. Nesposobne ministre in ministrice imamo zato, ker so moški, ki so do sedaj obvladovali sceno, iz politike naredili greznico v katero se redko kateri sposoben človek želi spustiti, ker ima boljše alternative kot pa da ga dnevno polivajo z gnojnico ob dejstvu, da zaradi zbirokratiziranosti in koruptivnosti sistema itak težko kaj spremeni.

    • Feministka

      V Sloveniji smo imeli negativno selekcijo, ki je najbolj odgovorna za porazno stanje, še preden je fraza “ženske kvote” sploh obstajala.

      • Smo imeli??? IMAMO!!!

        In pa … imamo tak šolski sistem, ki maliči fante. Zato na mesta, kjer se zahteva visoka izobrazba, prihajajo večinoma ženske. Pa so resnično pametnejše? Šahistke to ravno ne dokazujejo.

  • Da bi videli, kdo je tej deželi res zapostavljan, bi bilo dobro iti na Tavčarjevo, v nacionalno RTV hišo in vprašat, katero ekipo trenutno odpuščajo.

    Ni slučajno, da to ni recimo ekipa Marcela Štefančiča Jr, vsekakor ne na podlagi kakršnegakoli spola, etnične ali celo spolne opredelitve ( LGBT), ampak ekipa Pavleta Ravnohriba.

    To, kar predstavlja gospod in imeniten igralec in voditelj otroške oddaje Pavle Ravnohrib, je v tej deželi diskriminirano že 75 let in vse delajo, da bi bilo še naprej, v neskončnost, tako!

  • > Za slovenski javni diskurz lahko mirno rečemo, da ženske
    > zagotovo niso zapostavljena, obrobna skupina, prav tako
    > ne istospolni in Titovi verniki.

    Asimetrije zelo hitro najdemo. Žensk je bistveno manj na vodilnih položajih: v politiki, gospodarstvu, … Na enakih delovnih mestih imajo v povprečju nižje plače. A po drugi strani večjo verjetnost, da jim bo sodišče zaupalo vzgojo otroka.

    Istospolni imajo kljub visokim davkom (transferjem k družinam in otrokom) več denarja, a si z njim ne morejo kupiti niti toliko vpliva, da bi se lahko javno predstavili v javnosti.

    "Titovi verniki" lahko javno uporabljajo vse simbole nekdanje države. A ne morejo zvedeti, koliko je sosed (bivši sovernik) prenakazal v Panamo…

    Verjetno bi avtor rad razvil tezo, da so dejansko zapostavljeni potomci belogardistov. Zelo možno. A za resno spravo je največja ovira še po skoraj stoletni distanci tako zelo velika neresnost pri priznavanju škodljivega vpliva belogardizma že za sam obstoj slovenskega naroda.

    • V Sloveniji imajo na enakovrednih delovnih mestih ženske praktično identične plače z moškimi. Mislim, da smo v tem pogledu najbolj egalitarna država na svetu. Če so moški na enakovrednem mestu bolje plačani, je razlog ponavadi, da ima moški več opravljenih nadur, dežurstev ipd.

      Če bi upoštevali število ur, realno posvečenih efektivnemu delu, bi mogoče prišli celo do presentljivega zaključka, da je v Sloveniji na enakovrednem delovnem mestu neredko ženska za eno efektivno uro plačana več kot moški.

    • Ne vem, kaj mešaš zraven pojme, ki jih nisem omenjal. Npr. belogardizem. Čeprav se strinjam, da ne v ustavi, ne v zakonih ni nobene osnove, da bi “potomci belogardistov” smeli biti v čemerkoli diskriminirani.

      Realno niso diskriminirani samo oni, ampak celoten spekter ljudi, ki ni bil v prejšnjem režimu na komunistični liniji in ki se po spremembi režima ni želel prisliniti in prisklediti k strankam, ki so nastale iz kontinuitetnih. Avantgarda s privilegiji so še vedno predvsem tisti, ki se šlepajo na LDS in njene derivate ( mislim, da si enemu od derivatov pripadal tudi ti; torej Zares, Pozitivna Slovenija, SMC), na SD in Desus.

      Povsem jasno je, da ima nek Marcel Šefančič takšno politično zaledje in varovalo in da ga Pavle Ravnohrib nima.

  • Igor D. … “A za resno spravo je največja ovira še po skoraj stoletni distanci tako zelo velika neresnost pri priznavanju škodljivega vpliva belogardizma že za sam obstoj slovenskega naroda”.
    ————————–
    Glede na tvoje podano mnenje predvidevam, da zelo dobro poznaš slovensko polpreteklo zgodovino, morda bolje kot marsikdo tukaj.
    Zato te prosim, če lahko to svojo izjavo na kratko utemeljiš, samo z bistvenim povzetkom.

  • Igor D., kolikor vem, pri nas bele garde nikoli ni bilo. Bila je pa v Stalinovi Rusiji.

    Razen za Titove vernike, seveda.

  • Tine, za razliko od zagorskih so slovenski domobranci bili prostovoljci. Tako niti slučajno ne bi bilo OK, da se obe vojaški formaciji enači. Ne bi bilo prav, da bi se šlepali. V okviru slovenske bele garde so se dogajala ostudna mučenja, česar v redni vojski ne moreš tako enostavno organizirati.

  • Amelie, hvala na komplimentu, a se bojim, da sem samo eden od sokomentatorjev. 🙁

    • No, potem sem se zmotila!
      Tako sem sklepala glede na tvoje ugotovitve.

  • Hvala vseeno. 🙂

  • Dober članek. Duhovit. Dogaja se nam socialistična inflacija pravic,zakonov,birokratov.

    Manjka pa temelj, ki ga v Sloveniji družboslovci nočejo zapisati. Gre za ščitenje svobode (pravic) posameznika nasproti Oblasti, Državi, Lah piše poslanci vs.kralj.
    Sploh zadnja stoletja socializma država postaja hegemon.

  • Igor D., bela garda je komunistično poimenovaje tistih, ki so se uprli pozverinjenim revolucionarjem in nedolžno prebivalstvo poizkušali zaščiti pred njihovim terorjem.

    Poimenovanje je bilo skladno z navodili svojih moskovskih mentorjev in gospodarjev.

  • Tine, zaščititi z mučenji po vzoru Svete inkvizicije? In tako da prideš na Štajersko in družini vzameš edino kravo? Ne govorim na pamet. Oba primera poznam iz prve roke.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI