Je Slovenija še katoliška?

Stane Granda 12.5.2016 6:35
 

evharistični kongres množicaPolitika je strup za vero, vendar se mora pri njenih pripadnikih odražati tudi pri javnem delovanju. Da o osebnih vrednotah niti ne govorimo.

Prve demokratične volitve pred 26 leti so pokazale rezultat, ki je dajal neko upanje glede slovenske politične prihodnosti, nadaljevanje pa je bilo v nasprotju z vsemi pričakovanji. Danes je Nova Slovenija, ki se predstavlja kot krščanska stranka, najšibkejša v parlamentu. SLS, stranka z najbogatejšo politično dediščino, je izpadla in resničen čudež bo, če se bo vanj vrnila.

Slovenska osamosvojitev je pokazala, da je bila katoliška laična elita med vojno na Notranjskem, Dolenjskem in v Beli krajini načrtno in sistematično pobita. Nekaj jo je ostalo na Štajerskem. Svoje je prispevala vojna, povojni množični poboji, emigriranje v Argentino in v šestdesetih letih na »začasno delo« v tujino. Velike posledice imajo tudi strukturne spremembe, saj je po 1940 postal delež kmečkega prebivalstva manjši od polovice, sedaj pa je manj kot štiri odstotke. Podeželje je naseljeno, toda to niso kmetje. Slovenska »katoliška« politika je to povsem prezrla. Računa na ljudi, ki jih ni!

Slovenska vernost je glede na preteklost, ko so z njo na vse načine obračunavali, tudi z uboji, in evropske trende, ki se jim Slovenija ni mogla izogniti, čudežno močna. Ne upamo si napovedovati prihodnosti, toda pretirani pesimisti ne smemo biti. Lahko pa bi bilo boljše. Malo je verjetno, da se bo to pokazalo tudi v strankarskem življenju. Če nam je všeč ali ne, je pomemben del trdega jedra slovenskega katolicizma pri Janši ali pa je pasiven. Njegova stranka ni katoliška, ni pa ji nasprotna. Je najbolj nekompromisna glede komunistične preteklosti in to pri slovenskih vernikih očitno šteje.

Ne glede na vzroke je temeljni problem sama slovenska katoliška desnica. Z izjemo Ivana Omana, če omenjam najbolj vidne slovenske osamosvojitvene politike, svoje lastne zgodovine ne poznajo. O Kreku nimajo pojma, o Gosarju še manj. Bistvo krščanske socialne misli zaradi politike krščanskih socialistov nekateri vidijo le v kolaboraciji s komunisti. Nasedli so trditvi, da so slovenski »klerikalci« zlorabljali vero in vlekli za nos svoje volivce. Ne moremo zanikati posameznih primerov, večinsko pa je bila slovenska katoliška stranka izrazito demokratična in socialna. Zavzemala se je za kmete, delavce(!), ljudi na obrobju … Osamosvojitvenim politikom so zlasti delavci tuji. V sindikatih vidijo zgolj orodje komunizma in jih niti niso skušali pridobiti! Namesto krščanskega socialnega nauka je glavna predvolilna parola: »Hodim v cerkev!« Načela in stališča sedanjega sv. očeta Frančiška so mnogim tuja in bi ga najraje prišteli h komunistom. Namesto da bi se javno zavzemali za gospodarski in posebno socialni razvoj v skladu s slovensko tradicijo in potrebami, so jim glavna skrb dobra politična ali siceršnja donosna politična mesta. Od nečesa je treba živeti, toda v politiki je vendar potrebna tudi ideologija, gospodarski in socialni načrti, ne zgolj kariera. Socialdemokati bi rekli, da bolehajo za ministerializmom. Slovenske politične razmere naravnost kličejo po klasični krščanski desnici, ki se bo zavzemala za delavce, upokojence, mlade in ljudi z obrobja. Namesto gospodarskega liberalizma, ki ga tako poudarja vodstvo Nove Slovenije, se je treba zavzeti za družbo v smislu temeljnih krščanskih načel. »Navadni« ljudje, tudi neverni, morajo videti v Sloveniji prihodnost. Liberalizem je ne more dati, ker sicer ne bi bil, za kar se razglaša. Slovenija je brez liberalizmu konkurenčnih socialnih idej. Prav zato se nekateri mladi ozirajo proti levici, ki pa ima to »smolo«, da njeni voditelji poznajo socialne probleme in stiske zgolj iz knjig, ne pa praktičnega življenja.

Preteklosti ni mogoče spreminjati, usoda prihodnosti pa je na dosegu roke. Če verjameš, hočeš, znaš in si za to pripravljen nekaj žrtvovati!

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji za Slovence po svetu Naša luč.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI