Cloaca Maxima

Jurij Pavel Emeršič 27.4.2016 6:21
 

of27. 4. 2016. Ljubljana, Rožna dolina, Vidmarjeva vila (na njej nemška zastava, pred njo spomenik OF).

Zazrem se v spomenik in spoznam, da mi laže. Laže o datumu, laže o vsebini, laže o imenu. Ko je Plečnik dobil ukaz za izdelavo spomenika (v totalitarni družbi je namreč tudi prošnja ukaz), je vanj bistroumno vgradil subliminalno sporočilo. Uspelo mi ga je razvozlati! Zgradil je megalomanski pisoar, ki predstavlja mojstrsko zlitje manipuliranja, sprevračanja resnice in reinterpretacij. Neinteligentnim partijcem je Arhitekt pojasnil, da ta »stenski vodnjak« in curki simbolizirajo »življenjsko moč slovenskega naroda.« No, življenjska moč je skupaj z vodnimi curki že davno usahnila, smrdljiva kloaka pa je ostala. Slovenska »Cloaca Maxima«.

Kje je zgodovinska resnica? »Vsegliharji« so prepričani, da ima vsak svojo, »spravaši« bi jo iskali nekje na sredini, lenuhi pa se o tem sploh ne sprašujejo. Kdor bi jo želel najti, bi jo zaman iskal v režimskih časopisih, leksikonih in učbenikih. Najdemo jo lahko predvsem v arhivih (od leta 2014 sicer omejeno dostopne in precej prečiščene), virih, pričevanjih preživelih, nerežimskih publikacijah z nizko naklado. Na zanimive drobce resnice naletimo včasih čisto naključno. Prejšnji teden sem v ljubljanski knjižnici kupil odpisano knjigo Eliten und Nationwerdung (Elite in narodovanje), v kateri najdemo zapis vodstva nemške obveščevalne službe (Reichsicherheitshauptamt) iz leta 1941, ki navaja kot glavna nasprotnika nacizma v Jugoslaviji škofa Rožmana in Stepinca!!! Zgodovinska maturitetna pola izpred nekaj let pa od dijaka na vprašanje o Rožmanu pričakuje zapis, da je kolaboriral z okupatorji! 1 točka na maturi.

Cloaca Maxima!

Še 1 točko na maturi pa dijak dobi, če za revolucionarni tabor zapiše, da so bili l. 1941 za takojšnji odpor zoper okupatorja. Kdor pozna vire, ve, da so z okupatorjem takrat tesno sodelovali. Tudi po 22. 6. 1941 so se glede vseh ključnih zadev uskladili z okupatorji (blejski sporazum z nacisti o nenapadanju iz 1942 in podoben sporazum na Primorskem l. 1944). Vse to in še mnogo več je dokumentirano! Ampak večine mladih to ne zanima, ker je odporništvo, četudi z napačnimi razlogi, »cool«. Množica hoče kruha in iger, hoče upor, hoče praznovati, tekati okoli ljubljanske žice in jesti golaž v Dražgošah!

Cloaca Maxima!

Prav. Naj se praznovanje začne. Ampak Vidmarjeva vila ni pravi kraj za slavje! Kje pa najdemo prave upornike? V TIGR-u, Slovenski legiji, vaških stražah, Peterlinovem krogu … Omenjene formacije so vodile razumno odporništvo, ne brezglavega »dražgoškega«. Odporniško gibanje, ki ima cilj: zaščititi Slovence pred okupatorjevim in totalitarnim terorjem. Takšen odpor je zagovarjala tudi britanska vlada. Med vojno je Angležem na Rokavskih otokih priporočala prijateljsko sodelovanje z nemškim okupatorjem, prepovedala odpor in celo odsvetovala pisanje pro-britanskih grafitov po zidovih!!! Njihov cilj je bil: zaščititi Angleže pred okupatorjevim terorjem. Slovenski partizani in VOS pa z nerazumnimi provokacijami, ki jih svetuje Moša Pijade na zasedanju AVNOJ-a v Bihaću l. 1942, povzročijo točo okupatorjevih represalij zoper civilno prebivalstvo, ki ostane brez imetja in odide v gozd. Od tam pa v partizane, ali pa v jame.

Cloaca Maxima!

Za konec še primer pravega domačega odporništva. Zgodil se je v vasi Kompolje v Dobrepoljski dolini. Spomladi 1942 so prišli v dolino partizani. Prirejali so mitinge, ropali kmete, omejevali gibanje, likvidirali po spiskih … Zaradi partizanskih provokacij so pričeli vas obstreljevati še Italijani. Situacija je bila nevzdržna, zato so vzele stvari v svoje roke ženske. V jutranji megli so se izmuznile iz vasi in šle k italijanskemu poveljniku s prošnjo, naj prenehajo obstreljevati njihove hiše. Ženska intervencija pa ni bila v skladu s partizansko strategijo, zato so ženske ob vrnitvi prijeli in hoteli dve odpeljati. Sledil je spontan odpor moških, ki so z vilami, sekirami in kosami pregnali »pogumne« partizane. To je bil najbolj herojski upor v dobrepoljski dolini. Ko so se ženske zavzele za svoje domove, moški pa za svoje ženske in rod. Herojski je bil, ker je bil spontan in nepreračunljiv in kot tak bi si edini v dolini zaslužil spomenik.

Da smo sposobni pristnega odpora se je izkazalo tudi ob slovenski osamosvojitvi. Zrežirano in preračunljivo odporništvo, ki si ga je leta 1941 privoščila KPS, pa je narodno izdajstvo. In zločin. In Plečnik je to vedel!

 
Značke:

34 komentarjev

  • Zelo dober članek. Nisem vedel za ta spomenik. Ne da ga je Plečnik delal. Ne da ga je bistri in hudomušni, očitno zelo duhovit Plečnik naredil kot pisoar.

    Tudi za goloroki upor partizanskemu okupatorju v Dobrebolju prvič slišim.

    Avtor piše o zgodovini zanimivo in meni blizu in dosedaj iz pisanja nisem naša našel vzorcev, ki so tako tipični za te naše jehovce. Nisem našel, da mi vsiljuje Stražni stolp.

    Edina stvar, ki me je zmotila, in kaže SDS kloniranje, je to tečno, zagrenjeno zmerjanje vseh, ki niste z nami, do pikice ne upoštevate naše resnice, ki se je edino mi lastnimo in edino mi “vodimo” sodobno zgodovino, tako da kdor ne stoji za komandantom JJ, ta je izdajalec in sovražnik. Ti tipični izrazi iz generalštaba, ki jih ti pisunski kloni ubogljivo in navdušeno kopipajstajo, da HKRATI ZMERJAJO IN HKRATI ŠPILAJO ŽRTVE. V duhu MI NIKOLI NISMO NIČ KRIVI, VI STE VSEGA KRIVI. Težko to kaj bolj natančno opišem subliminalno sporočilo, ki ga vedno prinašajo v vsakem dialogu in pisanju. In s katerim navdušijo samo “naše svoje” navijače in globinsko odbijejo vse ostale. Zato tudi strm padec volilnih glasov pod 100.000 na cca 70.000 in to ob katastrofalnih napakah in zlodelih vladajoče nasprotne koalicije, kar bi v normalni državi potrojilo velikost opozicije. Pri nas pa pada iz 330.000 na 300.000 nato 230.000, nato 100.000 in danes okrog 70.000. Kritiko dojamejo kot zlo in nad nobeno se ne zamislijo kar je obnašanje sociopata.

    “Kje je zgodovinska resnica? »Vsegliharji« so prepričani, da ima vsak svojo, »spravaši« bi jo iskali nekje na sredini, lenuhi pa se o tem sploh ne sprašujejo. Kdor bi jo želel najti, bi jo zaman iskal v režimskih časopisih, leksikonih in učbenikih.”

    Gleichschaltung je izraz za nacistični in komunistični kolektiv, kjer člani sinhrono plavajo, razmišljajo, se premikajo kot vojaki v paradi. SDS štab pa je kritike pri vstajah s tem nazivom “vseglihar” osramotil in linčal, da bi uspešno preusmeril upravičeno kritiko in gnev večine prebivalstva nase, kako so vsi fašisti (socialisti) isti.

    • Pavel,
      vaš komentar je čisto navadno internetno trolanje: na kratko pohvalite zapis, nato pa na dolgo zopet vsiljujete v debato tematiko, ki sploh ni predmet članka!

      K vašemu početju vas je vzpodbudil natančno en stavek v celem članku. Res ni težko ugotoviti, kateri je. Stavek, ki vas moti in si ga razlagate kot “subliminalno sporočilo”, ni prav nič subliminalen in govori o iskanju zgodovinske resnice: “Najdemo jo lahko predvsem v arhivih (od leta 2014 sicer omejeno dostopne in precej prečiščene).”

      Moti vas del stavka v oklepajih, ki govori o posledicah nazadnje sprejetega zakona o arhivih, ker pričuje o napačni odločitvi stranke NSi, ki je zakon podprla, čeprav njihova podpora dejansko ni vplivala na sprejetje zakona. Je pa glasovanje poslancev NSi za zakon gotovo vplivalo na zbeganost volivcev ob referendumu o tem zakonu.

      Magister Jurij Pavel Emeršič je profesor zgodovine na Gimnaziji Želimlje. Verjamem, da ve veliko bolje od kateregakoli izmed nas, nepoučenih komentatorjev, kakšne so po novem razmere v arhivih. Pa tudi ni edini med slovenskimi zgodovinarji, ki pričuje o istem: da so po sprejetju nove zakonodaje arhivska gradiva težje dostopna.

      Tako, Pavel, uspelo vam je, da ste me zapeljali v trolanje.

      Zgornji članek je posebej dobrodošel na današnji dan, ko del državne politike in del ljudstva poveličujeta in častita laži.

      • Ni moj namen trolanje in tega stavka sploh nisem opazil.

        Članek sem z veseljem prebral, napisal tudi 3-4 dobre, nove stvari.

        Beseda, ki me je vrgla pa je vsegliharji.
        Dosedaj sem članke avtorja vedno pohvalil, piše bolj sproščeno, bolj razumno in bolj duhovito.

        Ne iščite pri meni skritih sporočil, ker vam vaš “drek” vržem v obraz. To kar vi delate je trolanje. Ne gre vam za vsebino, ampak, da vsakemu kritiku mečete polena pod noge in se zmišljujete njegove napake, da ga lahko “likvidirate”. Spet komunistične metode: o vsebini in obnašanju mi odločamo, ti bodi tiho in ubogaj, drugače te bomo pred vsemi naredili za izdajalca in našega sovražnika.

        • Zdravko

          Vsegliharstvo kot tako obstaja in ni neka izmišljija SDSa. Ne vem zakaj bi se s tem avtor diskredititral.

      • Frančišek

        Alergija na visoke frekvence, draga moja, je težko ozdravljiva zadevšna, blažiti se jo da z udarnimi valovi nirvanske glasbe izpod tibetanskih vršacev, krotiti pa sploh ne.Buldožersko do poznih let, vse dokler tresavica ne zvibrira zadnjega živčnega končiča.Take mamo, da eni temi dodajo še eno ali dve
        za kateri je vsaj posredno kriv ali pa je bil zdraven.Oni nebodigatreba, JJ.Slava košta.In to gre našemu Paveljnu hudo na izčrpana jetrca.

      • Zelo se strinjam z vašim zadnjim stavkom,Vanja.Razen tega pa:zakaj neki se še kar pustite sprovocirati nekemu pavlu-savlu?

    • Frančišek

      Prekrasno, g.jurij Pavel! Hvala.

      Bravo, Kompoljci, kdaj bomo dvignili spomenik protibanditskozločinskemu Puntu, unikatne sorte na slovenskem?

      Prekrasno, mojster mojstrov, g.Plečnik.Fenomenalno.

      Zdaj vemo, hvala g.Emeršič! Sekret LAŽ OF. Dobesedno in de facto.

      Tukaj zgoraj pa prekrasen primer klaustrofobičnega sociopatskega nizkega dola in g.Pavel jetično bleje naprej pod visoko napetostjo in zadetostjo od alergije visokih frekvenc SDS.
      Pomaga pa valeriana, baldrijan in tapravi Teran z visoko vsebnostjo železa.Seveda, po terapiji je treba sedeti mirno in nežno vsaj 24ur brez, da trepne trepalnica.

  • Pozitivni primer: v tem članku ne najdem tipičnih gesel in subliminalnih sporočil JJehovstva.

    https://www.domovina.je/razkolnik-27-april/

  • VELIKI gospod ,arch. J. Plečnik umetnik, ki ga priznava vsa EU ………monument slovenskega ljudstva – bravo !!

  • ODLIČEN ČLANEK! Hvala avtorju!

  • Čestitke prof. Emeršiču v imenu OFM!

  • Ta pisoar je torej temelj predosamosvojitvene in pretežno poosamasvojitvene oblasti.

  • Frančišek

    Merda, skoraj pozabil, ampak mojster si zasluži! JJ je celo na dan LAŽOF nekaj kriv.Tokrat za pisanje nekih drugih ljudi.Pavel si piše, kaže vse močneje, drugo nadaljevanje veleuspešnice “Jaz sem JJ”.Unbeleivable.

  • Vidim, da je nad tem člankom precejšnje navdušenje. Mogoče je duhovit, v kolikor ne gre delno za duhovičenje. Mislim, da bi lahko bilo jasno, da si je dal avtor duška. In da komentarji tistih, ki avtorju dajo prav, valovijo na isti valovni dolžini.

    Vsebinsko gre pa za veliko podtikanje mojstru Jožetu Plečniku. Seveda ni res, da bi mojster imel v mislih pisoar, ko je delal ta spomenik. Mojster Plečnik je bil mnogo preveč spodoben in fin človek, da bi imel kaj takega v mislih.

    Očitno je precej manj spodoben in fin avtor tega članka, pa čeprav zgodovinar, ki uči na želimeljski katoliški gimnaziji. Podtikat drugemu svoje misli in svojo (ne)kulturo pa posebej ni lepo. Takemu asketskemu in poduhovljenemu katoliškemu umetniku in profesorju kot je bil Plečnik verjetno še toliko manj.

    Tudi opravljanje potreb po spomenikih, velikih ali malih potreb, po katerihkoli spomenikih, četudi se z njimi ne strinjali, ni dostojno početje. V nobenem primeru.

    Tudi pritrjevanje takim člankom ne kaže na pretirano dostojnost ali pa ne na pretirano inteligentnost, če nekateri res verjamejo Emeršičevi interpretaciji o Plečnikovih motivih.

    Če je med njimi tudi kakšnem župnik, ki svoje osebno mnenje poviša kar v mnenje celotnega reda ( slovenskega ali kar svetovnega?), ki mu pripada, zame spornosti nič ne zmanjšuje, niti me ne zadrži, da svojega ne bi napisal.

    Svetujem pa vsem skupaj, da malo pobrskajo po Plečnikovi arhitekturi in po njegovih najizrazitejših vzorih v italijanski renesansi in klasicizmu, preden se naslednič znebijo takšnih deplasiranih in kosmatih, podprtih še z manipulativnimi fotomontažami.

    • Zdravko

      preveč spodoben in fin človek, da bi imel kaj takega v mislih.
      ===========
      Žal, glup argument. Če sploh je argument. Morda avtor nima nobenega boljšega dokaza za to, razen svojega mnenja, tvoj je pa še slabši.
      O Plečnikovem odnosu do komunizma nisem doslej slišal še ničesar. Žal. Noben dokumentarec tega ne razkriva. Morda kdaj bo. Se mi pa zdi razlaga s pisoarjem verjetna. In Plečnikova finost in spodobnost se prej razkriva v tem pisoarju, kot da bi mu preprečevala takšno izražanje.

    • IF,
      da se ne boste preveč zgražali nad profesorjem Emeršičem in duhovito interpretacijo oblike spomenika OF v zgornjem članku, vedite, da je o Plečnikovi stvaritvi kot pisoarju v javnosti že pisalo:

      http://www.finance.si/8801415/Sto%C5%BEice-so-stare-73-let?src=clades

      Vsi véliki umetniki v svoje stvaritve vključujejo bolj ali manj skrita ikonografska sporočila, ki jih še stoletja po smrti avtorjev razvozlavajo umetnostni zgodovinarji in ostali poznavalci umetnosti.
      Zgodi pa se tudi, da skrivnostno sporočilo umetnine odkrije le malo bolj pozoren mimoidoči opazovalec. Morda je bilo tako tudi v primeru dotične Plečnikove fontane.

      Lahko namreč verjamemo, da je véliki mojster Plečnik je s svojo zamislijo spomenika OF prihodnjim rodovom zagotovo sporočil več, kot razkriva prvi pogled.

      Da je imel znameniti slovenski arhitekt bogato domišljijo in nenavadne zamisli, priča tudi odlomek iz Plečnikovega pisma, v katerem je prijatelju Janu Kotĕri zaupal: »Sem zelo nekulturen patron, z malo smisla za dom itd. Kljub temu mi že desetletja po glavi straši stolp, ki bi ga rad gradil. Spodaj bi bil hlev za mulo, nad njim delavnica, risalnica in stanovanjski prostor. Eno nadstropje bi bilo za hlapca ali za ‘gospodinjo’ ali za kogar koli drugega in na koncu rastlinjak na strehi. Seveda zaenkrat je jasno: stolp, mula, jaz in vrt.«

      http://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/kabinet-cudes-plecnikov-nacrtovani-prizidek.html

      Zakaj mula, je najbrž vedel samo Plečnik.

      ——————————————

      Opomba pod črto: že leta 1917, precej pred dogodkom v Vidmarjevi vili in kasneje Plečnikovo zamislijo o spomeniku, je francosko-ameriški umetnik Marcel Duchamp povzdignil formo pisoarja med umetnine.

      Če si je svetovna zgodovina umetnosti slikarja in kiparja Duchampa najbolj zapomnila prav po pisoarju, ne vidim razloga, zakaj bi med Slovenci intepretacijo Plečnikove fontane kot pisoarja razglašali za nedostojno 🙂

  • Seveda bi se s tem zapisom dalo soočiti tudi na podlagi zgodovinskih dejstev. Ampak ker ura ni primerna dolgi razpravi, le nekaj njih.

    1. Jože Plečnik je bil tesen prijatelj in dolgoletni sosed Frana Saleškega Fingarja, pisatelja, tudi župnika v Trnovem. Spadata v skupen prijateljsko idejni krog, ki je združeval vsaj še Izidorja Cankarja, Franceta Koblarja, brata Vodnik. Ta krog je katoliški, nihče od njih se tudi ni idejno zbližal s partijo, so pa vsi bolj ali manj simpatizirali s partizansko stranjo. Finžgar posebej očitno, za to je ogromno dokazov. In ga je po vojni nekaj časa režim še zelo častil. Za Cankarja je pa npr. ohranjeno pismo svojemu prijatelju škofu Rožmanu, ki ga prav dramatično svari, naj nikar ne podpira domobranstva.

    2. Plečnik je po vojni poleg sakralnih naročil naredil veliko število prav spomenikov posvečenih padlim partizanom in tudi partizanstvu oz. po njihovem NOBu. Res veliko število. Njegovo zadnje delo je pa pavilijon na ( Titovih) Brionih. Če bi mu bilo partizanstvo in NOB tako odvratno, kot podtika Emeršič, tega gotovo ne bi delal. V takem obsegu pa sploh ne. In tudi režim mu tega ne bi dal delati, če bi ga imel za nekega hudega političnega sovražnika. To je vendar očitno.

    3. Za poročilo nemške obveščevalne službe iz leta 1941, ki Rožmana in Stepinca označuje kot nevarna nasprotnika nacizma, smo nekateri slišali in ga brali že pred vsaj 15 leti. Emeršič ne pove, da je poročilo napisano pred začetkom vojne. Proti koncu vojne poročilo po vsej verjetnosti ne bi bilo podobno. Zna biti, da bi poročilo tedaj delalo veliko razliko med obema škofoma in bi ljubljanskemu pripisovali veliko kooperabilnost, zagrebškemu pa trmasto upornost.

    Ljudje, ki so bili med vojno v Zagrebu usmerjeni proti nacistom in ustašem, so z velikim veseljem hodili poslušat Stepinčeve pridige na Kaptol. Pogumne pridige, ki so jim dajale upanje. O tem piše in priča tudi pokojni Žarko Petan, ki je potem postal celo Skojevec, kasneje pa kulturniški disident. Škof Rožman pa je ob vseh grozotah nacističnega okupatorja na slovenskih tleh 4 leta ostajal tiho kot miška in se smehljajoč srečeval z vodilnim SSovcem Roesenerjem. Vosovske komunistične grozote je pa v istem času še kako znal javno pokarat. Če je to v redu, prepuščam presoji bralca.

    Če sumiram: članki kot je tale Emeršičev, mislim da je jasno, da zanesljivo niso prispevek k spravi na Slovenskem. Všeč mi je, da se avtor vsaj ne dela, da bi to bil njegov motiv pisanja. Motiv pisanja, razen precej visceralnega, da si da duška in to z žal kosmatim podtikanjem neki skrajno poduhovljeni fini duši, da je videla, kar on hoče videti, je zelo verjetno še ponavljanje tistega zelo slovenskega, kdo je imel prav: partizani ali domobranci.

    Mislim, da so ljudje v veliki večini več kot siti tega dokazovanja, kdo od teh dvojih je imel prav. Enih in drugih. ( Prav je imel Winston Churchill, tako mimogrede, moje mnenje)

    25 let so imeli pristaši domobranstva že šanso prepričevat in prepričat, da je vsa pravica bila na strani protirevolucionarjev in da so nastopali s pravimi motivi, pravo strategijo, pravo taktiko. Skratka, idealna vojska z idealnimi motivi, zgled za vse čase. Če bi res bilo tako, kako bi bilo možno, da so prepričali tako malo ljudi? Ne vem, če so prepričali 10% Slovencev in še to v glavnem samo potomcev sorodnikov te vojske in te strani.

    Kako je to mogoče? In kaj če bi se raje posvetili čemu bolj plodnemu, kjer bo vsaj kak zaznaven rezultat?

    • Tudi vi bi se lahko posvetili čemu bolj plodnemu …

    • “ker ura ni primerna dolgi razpravi”

      Dolgi??? Torej je to vaša kratka razprava. Kako potemdolga zgleda?

    • Domobranec

      Spoštovani g. IF,
      Ko gre za ocenjevanje škofa Rožmana, je očitno da vam je rdeči režim dobro opral možgane, saj ponavljate njegovo propagando. Pa vi veste zakaj se je škof Rožman sestal z generalom Rösenerjem? Če bi živeli takrat in imeli kakega svojca v okupatorskih zaporih, bi na kolenih prosili škofa, naj se smejoč sreča z nemškim generalom, tudi desetkrat če je potrebno, da bi izposloval izpustitev vašega bližnjega. Vsi Rožmanovi stiki z okupatorji so bili izključno humanitarne narave, vi pa jih v stari komunistični maniri razglašate izdajstvo. In ko pravite, da je bil škof Rožman “tiho kot miška” sploh niste originalni. To isto očitajo tudi papežu Piju XII. glede Judov in holokavsta. Očitno ste eden tistih, ki sodi stvari po zunanjem videzu in mu je pomembnejše pozerstvo od dejanskih rezultatov. Važno je javno obsoditi tirana in požeti slavo zase, pa četudi si s tem zapreš vrata do tega tirana in obsodiš na smrt tisoče ljudi, katerih upanje je tvoja uspešna intervencija zanje pri tiranu. Pač, o obsodbi bodo poročali mediji in te naredili slavnega, o smrti teh tisočev zaradi tvojega “junaštva” pa bodo molčali.
      Spotikate se ob Rožmanove obsodbe vosovskih umorov, čeprav njegova beseda ni mogla v ničemer škoditi žrtvam, saj on ni posredoval pri komunistih zanje (kot pri okupatorjih). Očitno bi po vaše moral škof Rožman molčati in ohranjati osvoboditeljski videz partizanov, čeprav je videl, da gre za v ovčje kože “borcev proti okupatorjev” odete volkove, ki nameravajo raztrgati njegovo čredo in kožo in podjarmiti celoten slovenski narod.
      Sram vas bodi!

      • Veste, da nimam tako enostranskega pogleda o Rožmanu, kot ste morda dobili vtis. Prepričan sem, da po vojni ni imel za kaj biti obsojen. V odsotnosti ali prisotnosti. Verjamem ali vem, da je njegovo zadržanje med vojno pogojeno s tem, da prepreči še večje zlo s strani okupatorja in da ima možnost posredovanja za ljudi različnih prepričanj, celo kakšnega vodilnega komunista ( Tomšiča). Vem, da je bil po rodu koroški Slovenec in to domoljuben in gotovo z averzijo do nacistov.

        Prav zato mi ga je škoda. Škoda, ker se ni obnašal podobno kot Stepinac in znal javno obsoditi vse očitno zlo, ki se je dogajalo med vojno. Lahko brez zlonamernosti rečem, da je bil pretirano servilen. In s to servilnostjo so bili takrat očitno na sedežu ljubljanske škofije okuženi.

        Namreč ko je 9. maja prišla v Ljubljano partizanska vojska in se je videlo, da komunisti prevzemajo oblast, so spet namestniki odsotnega škofa pohiteli z vdanostno izjavo. Zelo servilno. Tokrat komunistom. In prav Stepinac in hrvaški škofje so bili potrebni, da se je tedanja jugoslovanska katoliška konferenca nekaj mesecev kasneje postavila po robu in kritizirala omejevanje verske svobode in človekovih pravic novih oblastnikov.

        Moje prepričanje je, da duhovnik, še manj škof ali papež, ko oznanja evangelij, ne more ostajati v slonokoščenem stolpu in prezreti realnega dogajanja in življenja naokoli. Nek element moralnega vodenja, kjer so odzivi jasni in skladni z evangeljsko vsebino, po mojem nedvomno sodi k takšni službi. Če to umanjka iz kakršnihkoli razlogov, npr. taktičnih, takšna služba izgubi prepričljivost.

        Prvi mučenci bi se lahko taktično umikali in se reševali z zanikanjem svojega krščanstva. In tega niso počeli in izbirali pot mučeništva. Ki je bila kvas najdaljne rasti krščanstva skozi naslednja stoletja. In je luč še danes.

        Stepinac je izbral to pot jasnega pričanja in s tem pot mučeništva. Že ustaštvo ga ni preneslo, komunisti so ga najprej hoteli pridobiti na svojo stran proti papežu ( Tito osebno), potem so ga kot že kardinala izolirali in umorili ( sistematično zastrupljali v hišnem priporu z arzenom; do smrti).

        Rožman se je poti mučeništva, ko mu je prišla nasproti, izognil. Kar je racionalno po človeških postavah. Tudi po krščanskih? Slovenija bi ga po vojni rabila. Četudi kot mučenika v zaporih. Pa se je pustil odpeljati. Mučeništvo pa prepustil drugim, npr. Antonu Volku iz rodbine Prešernovih iz Vrbe, ki so ga sprejeli, četudi niso imeli ničesar pri medvojnih blago rečeno diskutabilnih odločitvah.

        Lahko ga razumem, ne morem ga v celoti imeti za vzor. Niti nisem dolžan, ne kot svoboden človek, ne kot katoličan.

        • Domobranec

          Spoštujem vašo argumentacijo, ne strinjam pa se s tem, kar ste napisali v zadnjem delu. Pravite, da bi moral škof Rožman izbrati pot mučeništva. Po mojem je ta pot smiselna le, če z njo olajšamo položaj drugih ljudi. Sicer gre za mazohizem. Tudi Kristus je izbral to pot zaradi odrešitve drugih ljudi, ne pa ker bi sam želel trpeti. Ne vidim pa, v čem bi bil položaj katoličanov v Sloveniji kakorkoli lažji, če bi škof Rožman ostal v domovini. Je bilo hrvaškim katoličanom v domovini kaj lažje, ker je nadškof Stepinac ostal? Vsekakor pa je škofov odhod pomenil mnogo tistim, ki so se leta 1945 odločili za pot begunstva, kot so imeli od njega korist tudi drugi Slovenci, ki jih je usoda raztepla po svetu. Skratka, če bi škof Rožman ostal doma, vernikom v domovini zato ne bi bilo nič lažje, bilo bi pa težje slovenskim vernikom v tujini, katere je škof dušnopastirsko oskrboval.

          • Hrvaška cerkev je bolj vitalna izšla iz komunizma kot slovenska, potem ko so bile startne osnove približno enake ( ali celo slovenske boljše). Že statistični podatki o tem pričajo, h katolištvu se zdaj prišteva nad 90% hrvaških državljanov, okoli tak procent otrok tudi obiskuje katoliški verouk. V Sloveniji sta ti dve številki trenutno le še okoli 50% in v stalnem padanju.

            Ne trdim, da je bistven razlog te razlike v različnih usodah Stepinca in Rožmana, vem pa, da je hrvaškim katoličanom bil Stepinac in njegov pogum v stalen in zelo prepričljiv navdih ( kar sem prvič spoznal, ko sem še v bivšem režimu služil v JLA in so mi z velikim žarom v srcu in kljubovanjem do režima, ki ga je lažno označil, govorili o njem).

  • “Škof Rožman pa je ob vseh grozotah nacističnega okupatorja na slovenskih tleh 4 leta ostajal tiho kot miška in se smehljajoč srečeval z vodilnim SSovcem Roesenerjem. Vosovske komunistične grozote je pa v istem času še kako znal javno pokarat.”

    Gospod IF! Očarali ste me. Če bi pa še zapisali kaj o pobegu škofa Rožmana iz svoje škofije, pa od presenečanja ne bi mogel nič zapisati!

    Jaz trdim, da je vzrok upadu vere na Slovenskem, verjetno pa ne edini, obnašanje škofa Rožmana. Oziroma njegovih naslednikov, ki namenoma tajijo resnico. Delna resnica, če poznaš vso, je namreč laž.

    • Domobranec

      Odhod škofa Rožmana v emigracijo je lahko problematičen le za tiste, ki škofu ne privoščijo njegovega dušnopastirskega in narodnobuditeljskega dela med Slovenci v svobodnem svetu, ki ga je opravljal po letu 1945, in namesto tega želijo, da bi ta čas preždel v komunističnem zaporu (podobno kot nadškof Stepinac), ali še bolje, da bi bil ubit od rdeče drhali.
      Da pa nasledniki škofa Rožmana tajijo resnico, pa se strinjam z vami. Ampak ne v tem smislu, kot si vi to predstavljate, ampak v tem, da je katoliška Cerkev na Slovenskem brez potrebe zadržana in se celo sramuje tega velikega škofa, namesto da bi ga povzdignila na piedestal – tudi tako, da bi začela postopek njegove beatifikacije.

      • Zdravko

        Nikjer ne vidim, da bi se kdo sramoval škofa Rožmana. Lahko smo prizanesljivi do njega. Vsaj jaz sem. Jaz razumem zakaj je emigriral.
        Res pa je tudi, da je služba, služba.

    • Nekaj o organizaciji katoliške Cerkve:

      Škof je najpomembnejši duhovnik v škofiji. Je odgovoren za svoje vernike. In jih ne sme zapustiti. V škofiji mora biti ves čas, ne sme biti odsoten več kot dva tedna brez posebnega papeževega dovoljenja.

      Dejansko je škof Rožman kot dezerter. Kot kapitan tiste italijanske ladje, ki se je potopila …

      • Definitivno mi je tu vloga škofa rožmana sporna. Ne tisto, kar je bilo na štadionu (izsiljena prisega itd.) ampak njegov beg in nezmožnost mučeniško pričevati za Kristusa. Iz tega vidika je tragična oseba. Je pa pravilno da počiva v slovenski zemlji. Njegova zgodba naj bo poduk za vse bodoče škofe, da je potrebno biti dosleden in pogumen in delovati kot PASTIR!!!!!!!

      • 1. Jaz ‘bega’ škofa Rožmana ne pojmujem tako – saj se je še sam težko pustil prepričati, naj se umakne, in še pri tem je mislil, da gre zgolj za kratkotrajni umik, stvar par dnevov. Da pa je v ozadju načrt, kako se ga na tak način znebiti, to se mu niti sanjalo ni.

        2. Tudi danes se nakazujejo časi, ko bomo morda imeli ‘možnost mučeniško pričevati za Kristusa’. (Mnogi to možnost že imajo, žal …) In takrat bomo lahko objektivneje presojali (svoj) pogum in doslednost (tega ali onega, mogoče tudi škofa Rožmana). Kako v določenem trenutku (stiska, negotovost, dvom, zunanji pritiski …) reagiram in kaj mi prihodnost pokaže kot najboljšo možnost tistega trenutka – to utegneta biti dve zelo različni odločitvi. Žal smo za nazaj (zlasti kar se tiče ravnanja drugih) lahko pametni, popraviti (svojih) prenagljenih odločitev pa mnogokrat ne moremo več.

        • Zdravko

          To pod 2. je še kako točno. To pod 1. pa je slaba razlaga. Zelo slaba. Kot bi škof bil otrok.
          V kar pa se gospoda še prerada zateka… Kar usposobljeni niso več, pa nimajo pravih šol, pa nič jim niso povedali, itd…
          Ampak prozornosti takih razlag se ne da skriti.

  • Ne vem veliko o Plečniku. Kar se spomnim iz pripovedovanja, je to, da je želel, da kljub prepovedi ob njegovi smrti (ali pogrebu?) zvonijo zvonovi. Hkrati je tudi poskrbel za plačilo kazni, za katero je predvideval, da bo sledila ‘prekršku’.

    Drugo pa je to: tudi v našem kraju, v središču, imamo spomenik NOB, Plečnikovo delo. Tam stoji ‘od vedno’ (izpred mojega rojstva) – torej je bila postavljena v ‘rdeče-železnih časih’. In vendarle se je Plečnik lahko smejal v brk naročnikom projekta: skulptura, sestavljena iz raznih kamnitih oblik, je v bistvu velik križ, ki pa na prvi pogled ni opazen …

  • Domobranec

    Drži pa, da kot je IF napisal, da je slovenska desnica storila absolutno premalo za rehabilitacijo domobrancev – svojih političnih in idejnih prednikov iz časa 2. svetovne vojne. Čeprav mislim, da ima vseeno več kot 10% Slovencev pozitivno mnenje o domobranstvu, pa drži, da bi bil ta procent lahko večji. Poleg lenobe in oportunizma je poglavitni problem ta, da ima tudi na desnici večina ljudi oprane možgane z mitom o NOB (IF je lep primer), taki indoktrinirani ljudje pa seveda ne morejo uspešno deindiktrinirati ostalih. To pa ni razlog, da bi enostavno vrgli puško v koruzo in se sprijaznili s stvarmi takimi kot so, češ da ni mogoče ničesar spremeniti. Ne gre se slepiti: dokler bo večina ljudi imela slabo mnenje o domobrancih, desnica kot njihova naslenica ne bo osvojila večine na volitvah. Pomemben razlog, zakaj je levica ohranila prevlado v Sloveniji tudi po koncu njenega formalnega političnega monopola, je v tem, da večina ljudi še vedno verjame njeni interpretaciji dogajanja na Slovenskem v letih 1941-1945, oziroma mitu o “NOB”. Vero v ta mit je mogoče spodkopati, saj ta mit temelji na zelo trhlih faktografskih temeljih, njegova glavna moč in razlog njegove trdoživosti je v sistematičnosti njegovega vcepljanja, zaradi česar se je mnogih tako prijel, da ne znajo osvoboditi sebe in drugih od tega mita. Morda lahko kot primer učinkovitega razbijanja tega mita sodijo komentarji uporabnika “vaški stražar” ob novici povezani z včerajšnjim praznikom na MMC RTVSLO: http://www.rtvslo.si/slovenija/pahor-gradimo-na-tem-kar-nam-je-skupno-in-spostljivo-ravnajmo-z-razlikami/391691#comments

    Nasploh lahko človek ob prebiranju spletnih komentarjev marsikaj novega izve, v vsakem primeru pa lahko izmeri stanje duha v nekem prostoru (“vaški stražar” je komentiral od 11h do 2h ponoči).

    • Boste že morali sprejeti, da znatnega dela Slovencev več ne prepriča ne ortodoksno partizanska ( komunistična), ne domobranska verzija dogajanja med drugo vojno.

      Ob tem da, naj bo jasno, osebno hočem biti spoštljiv do, kot je zapisano na nekaterih spomenikih ” vseh, ki so umrli za domovino”. Všeč mi je ta oznaka, ne le, ker ima zelo spravne posledice, če kot narod pristanemo nanjo, ampak ker verjamem, da je bilo res tako. Da so bili motivi domoljubni in dobronamerni pri večini slovenskih fantov na obeh diametralnih straneh državljanskega spopada.

      Vsi umrli zi zaslužijo svoj dostojen grob in pravico njim ljubih, da se jih spominjajo ob zavedanju njihovega polnega človeškega od Boga danega dostojanstva. In vsak zločin si zasluži obsodbe, razkrivanja in pravnih konsekvenc.

      Nimam slabega mnenja o protirevolucionarjih, moram demantirati vaš napačen vtis. Ko pridem na Šentjošt nad Horjulom, kraj ustanovitve prve vaške straže, kar ni tako redko, včasih sem bil večkrat tam s kolesom, včasih tudi postojim pred znano kapelico in zmolim za njih. Mislim, da so imeli polno upravičenje do takega načina samoobrambnega organiziranja pred boljševiškim terorjem. Ne bom na dolgo razlagal, mislim pa tudi, da so jih njihovi voditelji ( iz političnih, delno tudi duhovniških vrst) kasneje zapeljali, verjetno zaradi svojih omejenih intelektualno-spoznavnih potencialov, po napačni poti.

      To, da so se bili prisiljeni maja 1945 umikati čez Ljubelj skupaj s Hitlerjevo vojsko, to, da so jih zavezniki videli kot navadne kolaboracioniste in da so bili končno prepuščeni v nemilost krvoželjnih komunističnih maščevalcev, je vsaj zame zadosten dokaz, da so bili slabo vodeni. V takem položaju se fantje in dekleta, ki niso bili po svojem prepričanju nikakršni kvizlingi, torej pronacisti, ne bi smeli znajti.

      Ne krivim njih, posebej če na vesti niso imeli nobenega zločina ( zločini so bili med vojno na obeh straneh), ostajam pa pri tem, da so bili zgrešeno vodeni. Tako so mislili tudi protikomunistično usmerjeni vodilni Slovenci pri begunski londonski vladi, a so bila njihova jasna opozorila v letu 1944 gladko in neodgovorno preslišana.

      • IF: “Boste že morali sprejeti, da znatnega dela Slovencev več ne prepriča ne ortodoksno partizanska ( komunistična), ne domobranska verzija dogajanja med drugo vojno.”
        ==============================

        Sprejeti moramo, da resnica o komunistični revoluciji pride do vseh ljudi, potem se bo domobranstvo postavilo na pravo stran samo od sebe.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI