Polnokrvna hagiografija

Aleš Maver 27.3.2016 6:15
 

francisek filmTik pred veliko nočjo je (tudi) medijsko zelo opazni papež Frančišek oživel še na filmskem platnu. Kar je po eni strani priložnost, da se ozremo na “filmsko zgodovino” papeštva, po drugi strani pa njegov kinematografski portret postavimo ob bok drugim.

V glavnem statisti 

Glede na vlogo papeštva v zahodnem svetu je možnosti za srečanje z njim v igranih filmih pravzaprav manj, kot bi človek pričakoval. Še takrat, ko se papeži pojavijo na platnu, so na njem velikokrat statisti ali, v najboljšem primeru, v opazni stranski vlogi. Inocencu III. je kljub vsej njegovi slavi pot v Hollywood tlakoval zgolj Frančišek Asiški, kot jo je strumnemu vojaku Juliju II. Michelangelo ali nesrečnemu Klementu VII. angleški ženskar Henrik VIII. Tako je bil od rimskih škofov iz starejših obdobij pravzaprav le “španski bik” Aleksander VI. dovolj zanimiv, da so se mu režiserji in scenaristi posvetili zaradi njegovih lastnih podvigov (če jih naj človek tako imenuje). Pri tem sem kajpak odmislil papežinjo Ivano, ki so ji Nemci pred leti ravno tako posvetili celovečerec, saj je ne glede na vso pikantnost njene zgodbe bolj ali manj jasno, da ni nikoli papeževala.

Z nasledniki apostola Petra iz 20. stoletja je druga pesem. Svetnika med njimi, Janez XXIII. in Janez Pavel II., sta bila deležna samostojnih filmskih portretov, zadnji celo (vsaj) dveh. Pavel VI. in Janez Pavel I., zlasti slednji, sta v napol fiktivni preobleki postavljena na pomembno mesto v tretjem delu Botra (ki pa se dogaja v letu 1979, ko sta bila oba že pokojna, verjetno zato, da bi se Puzo in Coppola izognila težavam). Pij XII. je osrednji lik v filmu Amen. Štirideset let starejša drama Namestnik, po kateri je ta posnet, vse do danes sooblikuje zgodovinsko podobo papeža iz časa druge svetovne vojne in diktira tempo razprav o njem, čeprav gre za leposlovno besedilo. Sam kot precejšen poklon Vatikanu in papeškim izročilom dojemam tudi Morettijevo komedijo Habemus papam, četudi ga lahko kdo ali celo večina gledalcev dojema tudi drugače, kot norčevanje.

Med hagiografijo in biografijo

Argentinsko-španski film Frančišek – pot do svetega sedeža torej v nobenem smislu ne orje ledine. Frančiška zgolj umešča v vrsto predhodnikov, ki že imajo svoj “biopic”, kakor se glasi posrečen angleški izraz za tovrstne filmske izdelke. Marsikdo se je ob njegovem nastanku sicer pridušal, češ, kako, da filmsko biografijo dobiva živ človek. Sam gotovo ne bi bil med zadnjimi, ki bi vpili, da je oživljanje sedanjega papeža na platnu nov korak h kultu osebnosti, če se ne bi dobro zavedal, da tudi tovrstnih filmov mrgoli. Samo v zadnjih dveh desetletjih so jih bili že za življenja med drugimi deležni papež Janez Pavel II., in to razmeroma kmalu po izvolitvi, nobelovec John Nash, legendarni Južnoafričan Nelson Mandela ali “železna lady” Margaret Thatcher. Da ne omenjam Erin Brockovich in Williama ter Kate.

Večina navedenih biografij se ni mogla izogniti značilnosti, ki jo opažamo celo v knjižnih različicah žanra. Avtorji življenjepisov se vse preradi tako potopijo v zgode in nezgode osrednjih ljudi svojega zanimanja, da naredijo iz njih prave neoporečne junake. Sorazmerno redki so pri tem zmožni naslikati res večplastno podobo z zaslugami in madeži. Od zgoraj navedenih zgledov je slednje uspelo ustvarjalcem Železne lady, na zanimiv način tudi Čudovitega uma o Johnu Nashu. Od papeških filmskih biografij nekako samoumevno pričakujemo, da bodo skoraj bliže hagiografiji, svetniškemu in ne navadnemu življenjepisu. Portreti rimskih škofov iz 20. stoletja so taki praviloma, če kajpak odmislimo do Pija XII. kritični Amen.

Pot do svetega sedeža se vzorcu ne izneveri. Njen Jorge Mario Bergoglio, oče Jorge, je junak, ki uspešno in brez prevelikih osebnih zagat prebrodi vse preizkušnje. A to ne pomeni, da pred seboj nimamo gledljivega izdelka. Enako kot večina sodobnih igranih filmskih portretov se režiser posrečeno spopade s težavo, kako v dobro uro in pol stlačiti osemdeset let življenja, in se osredotoči na eno osrednjo zgodbo, kot sta v zadnjem času storila recimo režiserja nič manj hagiografsko obarvanih filma Invictus o Mandeli in Lincolna. Gotovo Pot do svetega sedeža od dosedanjih “papeških” filmov odstopa po tem, da je v tem glavnem toku pripovedi, vpetim med leta 2005 in 2013, prikazan odnos med nadškofom Bergogliom in (razmeroma mlado) špansko novinarko. Tudi sicer imajo ženske glede na doslej videne zakonitosti žanra zelo izpostavljeno vlogo, kar je dobrodošla novost. Čeprav se vsaj meni osebno zdi, da ima v delnem pomanjkanju dramatičnih preobratov priostreni prikaz materine nesprijaznjenosti s sinovo odločitvijo za duhovniški poklic skoraj že poteze karikature.

Ob lepo tekočo osrednjo zgodbo, ki nadškofa in novinarko spremlja od enega do drugega konklava, so smiselno razporejene posamezne, v glavnem anekdotično prikazane epizode iz zgodnejšega papeževega življenja. Njihova glavna rdeča nit je, enako kot v osrednji zgodbi, tisto, kar je pri papežu tudi sicer najopaznejše, njegova poudarjena preprostost in bližina izključenim ter potisnjenim na rob. V film je na bistvenih “vatikanskih” mestih vključenega še nekaj dokumentarnega gradiva, na koncu ne manjka niti zdaj že pregovorno papeževo telefoniranje.

Od Poti do svetega sedeža sicer zaman pričakujemo kakšno bolj poglobljeno študijo zgodovinskih okoliščin, v katerih je Bergoglio zorel in deloval, ali tudi polnokrvne portrete ljudi, ki so nanj vplivali. Vendar v tej svoji potezi, kakor sem že nakazal, “biopic” o Frančišku  ni drugačen od glavnine podobnih izdelkov o ljudeh iz drugih sfer. Je vsekakor bliže hagiografiji kot kritični biografiji, a je tudi, zlasti zaradi smiselne okvirne zgodbe, polnokrven film. In lepa popestritev letošnjega velikonočnega časa.

 

 
Značke:

5 komentarjev

  • Kot prvo: manjka lektor.
    Kot drugo: kaj je hagiografija? Poznam izraz hagioterapija? Z Duhom? Popisovanje duhovnih bojev neke osebe v življenju.

    Kot tretje: zelo me nervirajo takile stavki, ki jih moram iti nazaj 5x prebrati, ker ne razumem pomena. Evo enega:
    ” Sam gotovo ne bi bil med zadnjimi, ki bi vpili, da je oživljanje sedanjega papeža na platnu nov korak h kultu osebnosti,… ” Bi vpil med prvimi, ali sploh ne bi vpil?

    Večino filmov sem gledal. Najgloblje mi ostajajo v spominu Amen, kjer se jezuit žrtvuje v koncentracijskem taborišču, ker papež ne jemlje resno njegovih tajnih sporočil o genocidu.
    Potem Aleksander II., ki kaže posvetnost (častihlepje, moč, uživanje, orgije) in p spletkarstvo psihopatskih Borgijcev.
    Potem pa še Morretija, ki se ponuja zmedenemu in prestrašenemu papežu za psihoterapevta.

    V ostalih filmih je papež žalosten statist, birokrat. Nikakršen gospodar ali dobri gospodar. V avtobiografskih pa je vse pocukrano. Morda o JP2 ne njegova zgodnja duhovniška pot, ko je z mladino in zakonci gojil tesne in iskrene odnose, pristna prijateljstva: smučanje, obiski. Česar častihlepna psihopatska (fevdalno mafijska) duhovščina ni zmožna, ker ni zmožna ne pristnosti, ne iskrenosti in ne prijateljstva. Zgolj mafijske lojalnosti.

    • Hagiografija (iz grščine: ἅγιον [hagion] = sveti, svetnik + γράφειν [grafein] = pisati) je proučevanje in opisovanje življenja svetnikov. V ožjem smislu hagiografija pomeni življenjepis konkretnega svetnika.

      V prenesenem pomenu se izraz uporablja za označevanje nekritične in slavilne biografije katerekoli osebnosti.

      Tako Wiki na https://sl.wikipedia.org/wiki/Hagiografija . enostavno, klajne? Pa se sploh ni treba razburjati, če nekdo uporabi izraz, ki ga ne poznaš, kajne?

  • Aleš Maver

    Za napake sem kriv seveda jaz (sam sem našel tri, upam, da jih vi niste bistveno več). To pač naredi pisanje zgodaj zjutraj, posebej po premiku ure. Odgovor na vprašanje, kaj je hagiografija, je v besedilu podan (svetniški življenjepis), in to celo v precej nezapleteni obliki. Pa veselo alelujo.

    • Hvala za voščilo. Želim enako.

      Ni bilo mišljeno kot napad. Preberem in impulzivno napišem svoje doživljanje.

      Vsi pišemo in delamo napake. Zato je fino, da vsaj nekdo za piscem prebere.

      Glede hagiografije sem prebral prevod, a me je primerjanje s hagioterapijo begajo. Definicije nisem šel gledati, zato hvala Alfe.

      Sem šel še enkrat vse prebrati in očitno film priporočate. Filma še nisem gledal, ga pa imam namen. Ni hollywoodsko plehek, površinski, tipično katoliško pocukran?

      Razloži kakšne temelje njegovega življenja in njegovih dejanj?
      zakaj je tako preprost?
      Je morda to samo PR?
      Razloži dileme okrog Teorije osvoboditve, marksizma pri jezuitih?
      Sodelovanja z mafijskimi, peronističnimi socialisti?
      Slepoto glede islama?

      Morda bi sedaj lahko definiral izraz “hagiografija” kot katoliška pocukrana žajfnica, mitomanija? Papež ima v času življenja še možnost opisati težke in ključne dogodke trpljenja v svojem življenju na iskren, pristen način. Morda bo to njegova najpomembnejša značilnost, ki jo večina papežev ni imela, ker je večina oblastniških (običajno častihlepnih in močihlepnih ljudi) niti pod razno niso sposobni imeti niti v ščepcu. Kot bi rekel eden od mojih DS, ” TO PA TUDI NI KAR TAKO”

  • Ta trenutek je za kakršno koli grafijo o papežu Frančišku prezgodaj. Ima neka zanimiva sporočila sprejemanju beguncev, o islamu kot “religiji miru” pa molči:
    Grozljivo: Džihadisti na veliki petek križali krščanskega duhovnika
    http://nova24tv.si/aktualno/grozljivo-dzihadisti-na-veliki-petek-krizali-krscanskega-duhovnika/

    AMPAK! So muslimani resnično morilci Evrope? Ali so samo prišli na pogreb in grabijo po premoženju pokojnika?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI