Narava in pokrajina (foto): Viskača

Janez Mihovec 31.1.2016 8:34
 

3087a

JUŽNA  GORSKA VISKAČA (LAGIDIUM PERUANUM)

Zanimivi glodalec Južne Amerike

Južni Peru, severni Čile in osrednja Bolivija tvorita enotno ekološko okolje. Ujeto je med Andi, ki preprečujejo, da bi se vlažne gmote iz Amazonskega nižavja prebile do Altiplana in med Tihim oceanom. Ob Južnoameriški obali v smeri proti severu iz Antarktičnih voda proti severu teče izredno mrzli Humboltov tok. Hladne vode ohlade tudi ozračje nad njim in ta v sebi lahko zadrži le majhne količine vlage. Posledica takšnih ekoloških razmer je, da sta puščava Atakama in južni del Altiplana dve izmed najbolj sušnih pokrajin sveta.

V teh krajih izredno redko dežuje, poleg tega pa ima pokrajina še precejšno nadmorsko višino. Posledično preživijo le tisti organizmi, ki so prilagojeni za bivanje v ekstremnih razmerah.

Ena izmed teh je prav gotovo Južna gorska viskača. V primerjavi z evropskimi razmerami približno zaseda življenjsko nišo, ki jo pri nas zasedajo svizci (marmota marmota). Tudi viskača spada med glodalce in sicer v družino činčil. Na pogled je žival nekoliko nenavadna. Še najbolj je podobna domačemu zajcu, vendar ima bistveno krajša ušesa, zato pa dolg in zelo košat rep, ki je podoben veveričjemu. Prednje noge so nekoliko krajše od zadnjih, zato pa ima košat kožuh. Na nogah ima mehke blazinice, ki mu omogočajo gibanje po kamniti podlagi. Odrasla žival doseže težo treh kilogramov.

Južna viskača živi v goratih področjih južnega Peruja, zahodne in centralne Bolivije, severnega in centralnega Čila in v delih Argentine. Najdemo jo v gorah, ki imajo preko 2500 višine vse tja do pettisočakov.

V marsičem so viskače podobne našim svizcem. Aktivne so ob zori in ob večeru. Takrat prilezejo izpod podzemeljskih rovov kjer počivajo in se hranijo s travami, lišaji in mahovi. Zaradi ostrega podnebja se na soncu tudi zelo rade sončijo, da bi se ogrele. So socialne živali, vendar se običajno ne podajajo daleč stran od skalovja in rovov, ki so jih predhodno izkopale. V primeru nevarnosti se na varno zapode v podzemlje. Največja nevarnost jim grozi s strani andske gorske mačke, za katere je viskača poglavitni plen.

Viskače žive v razširjenih družinah, ki štejejo nekaj deset članov. Med seboj so tesno povezani in si posamezni primerki med seboj delijo življenski prostor in podzemeljska domovanja. Tudi na površini jih ponavadi vidimo v skupinah. Pri hranjenju se menjajo. Nekateri se hranijo, spet druge živali so na straži zaradi morebitne nevarnsoti. V življenskem okolju viskač v Južni Ameriki letnih časov v evropskem smislu ne poznamo in zato so viskače aktivne preko celotnega leta. Hibernacije preko zime tako ne poznajo.

Brejost samic traja 130 dni in samica rodi enega ali pa včasih po dva mladička. Že takoj ob rojstvu imajo mladički odprte oči. Novorojenec sesa mleko pri materi približno dva meseca. V primeru, da mati nima mleka, pa je že takoj spočetka sposoben preživeti ob hrani iz okolice. V naravi ob trdih življenskih pogojih posamezni primerki dočakajo le nekaj let življenja, življenska doba pa se proti dvema desetletjema podaljša v primeru, če živali ob ustrezni prehrani žive v ujetništvu. Viskače niso ogrožene, saj je njihovo število stabilno. Žive namreč v življenskem okolju, ki je za ljudi praktično nezanimivo. Celotno življensko okolje viskač je z izjemo nekaj oaz in rudarskih naselij praktično nenaseljeno.

Posledično viskače ni tako enostavno najti. Potrebno je najti skalnat teren, ki je čimbolj razdrobljen. Med skalovjem so življenskih pogoji za rast trav, mahu in lišajev nekoliko bolj ugodni. V globelih pa občasno teče tudi voda. Da vidimo to zanimivo žival je tako potrebno kar nekaj potrpežljivosti. Vsedeš se na skalovje, sončiš na višinskem soncu in gledaš naokoli. Takrat iz svojih podzemeljskih rovov pridejo viskače in se ti pridružijo pri sončenju in nabiranju toplotev negostoljubni gorski pokrajini, ki jo večino leta pometajo vetrovi.

 

 


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI