Krščanstvo v pripovedništvu Alojza Rebule

Primož Sturman 9.1.2016 0:49
 
Foto: Novi glas.

Foto: Novi glas.

Kot je splošno znano, je krščanstvo ena od treh prvin opusa Alojza Rebule. Ostali dve sta namreč slovenstvo in antična tradicija. Časovno so se trije elementi razvili v različnih obdobjih, ki sem jih tudi sam v preteklih prispevkih o Alojzu Rebuli že obravnaval, zato se tu ne nameravam ponavljati. Še enkrat pa je vredno poudariti, da Rebulovo krščanstvo temelji v letu 1961 in je sad njegove osebne odločitve, do katere se je dokopal po precej zapleteni poti. Sam namreč pravi, da je iz semenišča po koncu druge svetovne vojne prišel bolj pogan kot kristjan. Rebulove miselne prehode in zorenje za vero je lepo opisal njegov dolgoletni prijatelj in sošolec, danes že pokojni akademik Stane Gabrovec, in sicer v uvodu k njegovim teološkim razpravam, ki so zbrane v manj znanem delu Skozi prvo zagrinjalo iz leta 1994. Ob esejih in meditacijah iz zbirke Smer Nova zemlja je prej omenjena knjiga pomemben in pomenljiv spomenik avtorjevega približevanja Bogu, Kristusu in Cerkvi. Naravnost pretresljivo namreč izzveneva njegova izjava, da spada med manj srečne, torej take, ki jim ni bilo dano zrasti v veri ter vanjo nikoli ne podvomiti ter da se je moral do nje dokopati po precej zapleteni in vijugasti poti, kot bi plezal na Triglav po najbolj zahtevni smeri. Podobno delujejo njegova razmišljanja o tem, torej s kopico argumentov in protiargumentov o tem, zakaj se odločiti za oziroma proti Bogu, zakaj oziroma ne izbrati Kristusa, kako se prepoznavati v katoliški Cerkvi, kako uskladiti zvestobo svojemu narodu in veri. Mistične in duhovne krize Alojza Rebule, ki jih Stane Gabrovec v svojem zapisu obravnava zelo natančno, saj gre velikokrat in medias res, je avtor tudi sam parafraziral v svojih pomembnejših pripovednih delih.

Roman, ki je hkrati poglavitno delo Alojza Rebule, in sicer V Sibilinem vetru – nastajal je dolgih sedem let – vsebuje največ njega samega. Količinsko in vsebinsko zelo obsežna pripoved premore veliko med seboj različnih dogajalnih prostorov, od Jacigije, Rima, Grčije, Partije, Sinajskega polotoka vse do naših krajev. Urednik Slovenske matice France Koblar, ki je leta 1968 v prvem natisu roman izdala, je tedaj avtorju zaupal, da je po njegovem mnenju zmogel tako delo napisati le kristjan. In to kljub temu da je v naraciji krščanstvo omenjeno kot ena tolikih veroizpovedi, ki se prepletajo v tedanjem rimskem cesarstvu. Tri duhovne krize, ki so Alojza Rebulo pripeljale do sprejetja krščanstva, pa so v delu nazorno parafrazirane s tremi zasutji, ki jih je protagonist Nemezijan (nekdaj Marbod) doživel v rudniku na Sinajskem polotoku, kjer je odsluževal kazen za rovarjenje proti državi.

Časovni predhodnik omenjenega avtorjevega najpomembnejšega dela je roman Senčni ples, ki predstavlja vrh Rebulove ustvarjalnosti prvega obdobja. Izšel je namreč leta 1960, torej leto dni pred Rebulovim dokončnim sprejetjem krščanstva. Čeprav je delo posvečeno bratu Niniju, ki ga v romanu predstavlja lik Sandra Kandorja, se glavni protagonist Silvan, predvsem v pogovoru in konfrontaciji z Noro, hčerko svojega nekdanjega profesorja Pilada de Martinisa, sprašuje o tem, ali Bog je. Dokončnega odgovora nam Senčni ples ne postreže. Našli ga bomo v dobro desetletje starejšem Divjem golobu, v prvi osebi napisanem pripovednem delu, ki se v zadnjih poglavjih idejno naveže na Senčni ples. Izseljenski duhovnik, ki službuje na Tržaškem, namreč naleti na Silvana Kandorja, ki tedaj piše svojo pripoved o Jerneju Jerobniku. Pot do vere pa Kandorju zgladi hospitalizacija v psihiatrični kliniki, v katero se je prisiljen zateči po pomoč. Iz zdravstvenega zavoda pa prihaja tudi ena od novel, ki so zbrane v delu Snegovi Edena. Protagonist namreč med svojim zdravljenjem besedno napade tako psihiatra, ki ga zdravi, kakor tudi duhovnika, od katerega v deliriju zahteva, naj mu pokaže Boga, če seveda le-ta obstaja.

Omenjena dela obravnavajo najbolj razburkano obdobje življenja Alojza Rebule, ko je slednji kolebal med različnimi svetovnimi in življenjskimi nazori. Ironičen oziroma celo nekoliko posmehljiv odnos do katoliške vere je namreč moč zaslediti v njegovi noveli Utrži, Adam. Izšla je v zbirki Vinograd rimske cesarice leta 1956, dve leti pa je starejše prvo Rebulovo samostojno knjižno delo, ki ga nekateri imenujejo povest, drugi pa roman. Gre namreč za Devinskega sholarja. Motiv vere je tu prisoten v večji meri, kot bi morda lahko pričakovali. Povezan je predvsem s tedanjim življenjem in zločinom devinskega graščaka, ki zlorabi Gomerjevo mater, ki kasneje izgubi življenje v nepojasnjenih okoliščinah. Bližina Ogleja nam prinaša prizore romarjev, vera pa je, podobno kot v Manzonijevem delu Zaročenca, prikazana predvsem kot priložnost, ki je posamezniku dana, da se spokori in poboljša. Postransko vlogo pa slednja igra v naslednji Rebulovi povesti, tudi tokrat manj znanem Klicu v Sredozemlje, ki je zgodba slovenske družine v namišljenem zaselku Goljak na dolenjem Krasu v prvi polovici dvajsetega stoletja.

Sedemdeseta leta so za Alojza Rebulo v verskem pogledu čas pomembnega družbenega angažmaja, predvsem na področju idejnega boja proti tedanjemu režimu v matici. O tem pričajo mnogoteri zapiski v njegovih dnevnikih, in sicer o velikem številu predavanj na temo vere in krščanstva. Omenjeno obdobje je tudi čas izida posebne številke revije Zaliv, v kateri je Alojz Rebula v sodelovanju z Borisom Pahorjem počastil 70-letnico Edvarda Kocbeka. Čeprav je kasneje za slednjega zapisal, da je njegov fenonem politično falimentaren in zato katoliku nesprejemljiv, ostaja v slovenskem prostoru še danes zaznavna veličina njegovega duha.

Skoraj prepotentno se krščanstvo v Rebulovo fikcijo vrne na začetku osemdesetih let, in sicer z romanom Zeleno izgnanstvo, v katerem je avtor opisal življenjsko zgodbo Eneja Silvija Piccolominija. Zanimivo je namreč, da je Rebula za svojo obravnavo izbral težko obdobje petnajstega stoletja, ki za katoliško Cerkev pomeni poskus preseganja avignonske shizme in priredbe za to namenjenega koncila v švicarskem mestu Konstanca. Čas namreč le za nekaj desetletij prehiteva danes še obstajajoči prelom v evropskem krščanstvu, in sicer začetek reformacije. Toskanec Piccolomini pa je prav gotovo prevelik duh in prefinjen mislec, da bi ga lahko Rebula kar tako pustil mimo sebe, v pripoved pa je vpletel tudi lik Tilna, ki ga je povzel po prezgodaj preminulem izsleljenskem duhovniku Frančku Križniku.

Roman Jutri čez Jordan, ki nosi letnico 1988, je marsikdo v času njegovega izida bral kot eshatološko parafrazo slovenske nacionalne epopeje, ki je bila tedaj tik pred ustanovitvijo samostojne države. Delo je danes moč brati v popolnoma različni luči. Njegov protagonist, sicer egiptovski Jud, se namreč tudi sam odloči, da bo sledil svojemu narodu, ki je za Mojzesom odšel čez Rdeče morje, njegovo kolebanje pa ga pripelje v ponovno suženjstvo, tako da se sam ne uspe podati obljubljeni deželi naproti. Hoja, za, ob in pred množico pa utegne biti tudi metafora za Rebulovo versko občutenje. Sam namreč pravi, da je vera v Boga predvsem stvar osebne odločitve, hkrati pa tudi potrebna vsakodnevne potrditve, saj je dvomov v zvezi z njo ničkoliko.

Od druge polovice devetdesetih let dalje je Alojz Rebula objavil celo vrst del, ne samo romanov, ki so količinsko zelo obsežni in v katerih je nadaljeval v svojem zrelem obdobju načete teme. Med tistimi, ki utegnejo biti nekoliko bolj mistično oziroma versko obarvani, prav gotovo izstopajo Nokturno za Primorsko z opisom usode duhovnika Florjana Burnika, Skrivnost kostanjevega gozda, ki obravnava versko čutenje pri pripadnikih nekdanje jugoslovanske tajne službe UDBE, ter Četverorečje, v katerem se bije boj med razumom in vero. Iz Rebulove bere kratke proze izstopa predvsem Arhipel, panorama slovenskih stoletij, ki so neločljivo povezana s krščanstvom.

Rebulov knjižni opus je tako obsežen, da ga v za stran tednika količinsko omejenem zapisu ni moč podrobneje obravnavati. Med njegova dela o veri in krščanstvu, ki niso pripovednega značaja, spadajo študije o teologu Jacquesu Maritainu, misijonarju Frideriku Ireneju Baragi, apostolu sožitja Jakobu Ukmarju, blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku. Poleg teh je tu še pogovor v vinogradu z Alojzijem Šuštarjem, pa tudi dnevnik s sinode evropskih škofov v Rimu Koraki apostolskih sandal. Intelektualno-filozofska konfrontacija z nevernikom-ateistom nam je dostopna v njegovem dopisovanju z danes že pokojnim Manliom Cecovinijem v zbirki Carteggio scazonte.

O neločljivi povezanosti in vsakodnevni odločitvi Alojza Rebule s krščansko vero nam že več kot desetletje pričajo njegove kolumne, ki pod geslom Credo vsak teden izhajajo v Družini. Brez težav je torej moč zapisati, da bi opus Alojza Rebule brez njegove odločitve za krščanstvo na začetku šestdesetih let preteklega stoletja bil veliko bolj siromašnejši od tistega, ki ga poznamo danes. Predvsem pa bi avtorja brez verskega občutenja sploh ne mogli zaznamovati prodornost in ostrina, ki sta prišli do izraza v za slovensko usodo najpomembnejšem obdobju in okoliščinah. Poleg že omenjenih teoloških predavanj in razprav ter Kocbekove knjižice gre Alojzu Rebuli prav gotovo pripisati veliko pomembnih zaslug za razvoj svobodne misli, ki se je v našem prostoru v prejšnjih časih razvila predvsem okrog Drage, pa tudi nekaterih drugih njenih podobnih sredin. Čeprav je danes Alojz Rebula v slovenski javnosti v veliki meri prezrt – sam pravi, da se ne more prepoznavati v današnjem času – ostaja (in bo tudi ostal) pisec še kako aktualen ne samo zaradi univerzalnosti lastne misli, ampak predvsem zaradi svoje duhovne širine.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

 
Značke:

54 komentarjev

  • Krščanstvo! Slovenstvo!
    Kako tuje in nevarno mi zvenita ti dve besedi. Malikovalsko, ideološko in kot avtor pravi PREPOTENTNO.

    Rebule nisem nikoli bral v knjigah. Par let sem bral njegove kolumne v Družini, ki so mi podoben egotrip kot Rodetovo govorjenje o krščanstvu. Kar ponižno priznam, da me je nekaj let prevzemalo, dokler nisem sam spoznal, da gre tu z idealiziranju vere, Slovenije, vsega kar mene določa. Poliranje, čaščenje krščanstva in slovenstva kot miselnega, ideološkega konstrukta.

    Oba avtorja se bojujeta proti slamnatim, ateističnim možem, ki imajo besedo samo na začetku. Potem prevlada, on, branilec vere in slovenstva, ki mojstersko v besedičenje in z intelektualno večvrednostjo triumfalno DOTOLČE nasprotnika v dialogu, ki razen prve iskre ni dialog, ampak triumfalni monolog, diareja. Temu človeku je kot vsem ujetnikom totalitaristične socialistične diktature manjkal pristen dialog. Iskren dialog. Tudi z Bogom. Predvsem pa s preprostim človekom, npr. Jožefom.

    Pravi, da je spreobrnjenec. Tudi jaz sem. Številne bitke. Jaz, jaz, jaz. Kje pa je milost??? In potem je fovš tradicionalnim vernikom, ki se nikoli ne sprašujejo, nikoli v nič ne po dvomijo, nikoli ne trpijo v verskih mukah? To niso verniki, to so neumne ovce, fanatiki.

    Ko so mene vedno senzacionistično spraševali kaj je bilo odločilno, da sem se vrnil k veri, sem bil vedno zmeden. Ker odvisno od obdobja, ni bil en razlog, ena beseda. To je proces. Verjamem, da oz zunaj (od Boga) voden. Proces milosti, vzgoje, ljubezni, zvestobe, vere.

    Če bi danes lahko izpostavil eno besedo, en pojem na kateri temelji moje iskanje in najdevanje Boga, je to tesnoba. V otroštvu je bila skrita v nemir, nagajivost, falotstvo, lumparije, trmo, neubogljivost, uporništvo. V dobi odraščanja pa v ne samostojnost, nepodjetnost. Gotovo je njen vir v otroštvu, v prvih stikih z mamo. Eksistencialno tesnoba.

    Danes vem, da je tesnoba normalna normalnemu človeku, ki ni zavit v vatko staršev in države, ki vsak trenutek ŽIVI in VERUJE.

    Skratka meni je Rebula nezanimiv zaradi idealiziranja (vsega, predvsem krščanstva in slovenstva) , moči, prepotentnosti, triumfalnosti, socialističnosti (Boris Pahor, Kocbek) , egocentričnosti, narcisoidnosti, zlorab..

    Upam, da bo nekoč v verskih učbenikih kot primer stranpoti vernika. Zelo kritičen sem do učiteljev vere, ker za seboj (pogubno) vlečejo množice. Perfect liturgija, perfect Cerkev, perfect Krščanstvo, perfect Slovenstvo. A kristjan je v prvi vrsti grešnik, ki skuša verovati, da je tudi Božji otrok.

    Dosedaj nisem imel enakopravne možnosti dialoga z g. Rebule. Vse to je samo moj osebni pogled na Rebulo . Bolj jezni kot pa ponižni. V dialogu z njim sem pač vrgel te karte na mizo. Če bo užaljen, bo potrdil, da ne pozna dialoga in živi v idealnem, svojem, močnem, fikcijskim svetu idealno spoliranega krščanstva (le kaj je to? Ideologija?) in slovenstva.

    • Albert

      Alojza Rebulo zaznamuje svobodna misel, tebe @pavel pa žal le zagrenjena. Njegova bo ostala tudi v času in ne le prostoru.

      • Res me veseli, če vam njegova svobodna misel pomaga pri rasti krščanskega veselja in Če ste manj zagrenjeni kot jaz.

      • mali martin

        Alojza Rebulo zaznamuje svobodna misel, tebe @pavel pa žal le zagrenjena. Njegova bo ostala tudi v času in ne le prostoru.
        ===

        In v tem se vidi razlika med njunima veličinama!

    • mali martin

      Še en, nov, na pavlovem spisku…

    • G. Pavel, mi je žal, da se ‘bojite’ Rebule. Njegovi dnevniški zapiski prinašajo številne vpoglede v zakulisje prejšnjega režima in prehoda v novo realnost, srečevanja z mnogimi ljudmi, ki so krojili ali soustvarjali našo narodno zgodovino. Obiski ‘rdečih angelov’ na njegovem domu. Gobarjenje in rižota z gobami. Družinski oče, ki ženi pretipkuje besedila. Učitelj. Da, tudi Slovenec (ali je domoljubje prepovedano? znak kakšne fobije? nacionalizem???). Slovenstvo, kakor ga lahko ceni človek, ki je živel v poitalijančenem okolju. Mnogo več kot to je g. Rebula.
      Če kje, potem ga v tistih zapisih spoznate s povsem človeške plati. Zanimiv vam utegne biti tudi kup povesti oz. romanov iz polpretekle zgodovine. Nobenega ega ne vidim v tem, kvečjemu sem hvaležna za poglede, ki mi jih odpira. (Priznam pa, da tudi sama nisem prebrala vseh njegovih del, ker mi nekatere teme ‘ne ležijo’.)
      A da bi kar tako, ‘čez palec’, pavšalno za krivoverca označila človeka, ki dnevno moli rožni venec in brevir, ki zvesto spremlja dogajanje v Cerkvi, jo ljubi in se boji zanjo, vsak dan znova trepeta za svojo vero …? Pišite mu kaj ali ga obiščite (pretirano bi bilo pričakovati, da g. Rebula bere Časnik, ker ima velike težave z vidom: časopisje in knjige po mojih zastarelih informacijah spremlja s pomočjo bralca) – mogoče bomo v kateri izmed prihodnjih Družininih kolumn brali o kakšnem zanimivem pogovoru dveh spreobrnjencev 🙂

  • pavel: “Rebule nisem nikoli bral v knjigah. ”
    potem je skrajni čas, da začneš
    http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?id=1026424263291584

    • Nisi me prebral ali razumel. Krščanstvo kot ideologija ali oblika mi je neprivlačno in odbijajoče.

      Morda ti bo tale esej pomagal pri dialogu, saj se Hribar zaganja v zlorabljevalske klerike, ki hujskajo svoje zgolj za svoje zemeljske cilje:

      http://www.delo.si/sobotna/mojzesov-pokol-in-islamski-terorizem.html

      Na podlagi takih izzivov bi lahko kristjani na odprtem forumu imeli dialog. Ne pa enovrstičnih zmerljivk hlapcev v kolektivu.

      • Vesela novica za vaju s Hribarjem:
        Pred dva tisoč leti je prišel nekdo, ki je starozavezno postavo dopolnil.
        (V Delu ta novica še ni bila objavljena!)

      • hotel sem samo povedati da je Rebula super romanopisec, vtis ki ga imaš po branju kolumnen in si ga (nehote) posplošil na njegovo celotno misel je zgrešen…

        • Ok. Nikjer nisem napisal, da ocenjujem njegove romane in leposlovje.
          Ocenjeval sem njegovo vsebino: slovenstvo, krščanstvo. O antiki nič.

          • mali martin

            Ocenjeval sem njegovo vsebino: slovenstvo, krščanstvo
            ==

            In kaj je narobe z vsebino, ki govori o slovenstvu in krščanstvu?

  • Meni se pa čisto krščansko zdi, da gospod Rebula ne nagovori enega pedra Opeke, nagovori pa prav gotovo kakšnega in ga spravi korak bližje Jezusu. Zato predlagam, da tisti, ki so ga že prerasli, pričnejo delati nekaj drugega kot brati zgodbice gospoda Rebule. Otrok ima otroško vero, nekdo drug pa že zrelo, odgovorno vero. Vsi ostali pa smo nekje vmes.

    Saj veste … ne bomo sojeni po številu kritik … ja?!

    • No, tebi se je pa še bolj odtrgalo. Sram te bodi!

    • Prezrl sem možnost, da si ime misijonarja pomotoma zapisal z malo. V tem primeru opravičilo.

      • No, hvala Bogu si normalen. V enem komentarju višje se mi je zdelo, da se je tudi tebi odtrgala in si postal tak kot večina komentatorjev: z enovrstičnimi zmerljivkami. Hej, hej, hej: kdor ne skače, ni naš.

  • Pevel: ” V otroštvu je bila skrita v nemir, nagajivost, falotstvo, lumparije, trmo, neubogljivost, uporništvo.”

    Ampak tak si še vedno. In povrhu domišljav in sila nerazsoden.

    Če ne bi bil to slednje, bi utegnil ugotoviti težke osebne izvore Hribarjevega stalnega napadanja katolištva in Cerkve. Ki ji ne more odpustiti tega, da je v otroštvu ostal brez očeta, ki so ga po vojni pobili kot domobranca.

    Če bi bil malo bolj razsoden, tudi ne bi spregledal veličine Rebule. Ali Pahorja. Ali Jančarja. Seveda boš rekel, da malikujem, a vendar: sv. Treh kraljev slovenske besede.

    • Da obrazložim Hribarja, če nisem bil razumljen. Za poboje poleg komunistov on dolži pojav domobranstva sam, izvor zanj pa vidi v klerikalizmu. Med Cerkvijo in klerikalizmom pa bolj ali manj postavlja enačaj.

      Zame od vsega zapisanega najmanj drži to zadnje.

      • Pri prvih dveh zna imeti vsaj delno prav. Pri zadnji pa ima zelo narobe. Cerkev nismo samo kleriki in v Cerkvi je toliko različnosti, čeprav je v slovenski Cerkvi tiha in večinska (nezavedna) podpora socializmu, ki ni komunistični.

    • “V otroštvu je bila skrita v nemir, nagajivost, falotstvo, lumparije, trmo, neubogljivost, uporništvo.”

      Ampak tak si še vedno. In povrhu domišljav in sila nerazsoden”

      Poglej, jaz sem govoril o zgrešenosti ideologije krščanstva in navajal osebne razloge. Ti si pa tukaj kot kak komunist potegnil ven kartoteko z mojimi lastnosti, ki niso nujno moje, ampak od kakega domišljavega ovaduha.
      Vzamem na znanje tvoje obsodbe, etikete in nalepke mene. Kako težko se je pogovarjati o vsebini: kdor ne sprejme moje ideologije, je hudič!

      • Ne strinjam se, da je Rebulova umetnost ideologija. Eden redkih si, ki se to upa trditi. Morda celo edini kristjan. Vsaj jaz drugega še nisem slišal.

        Pa še obenem priznati, da njegovih romanov sploh bral nisi. Tako ne gre, vsaj po moji pameti ne.

        Sicer pa, tiste kvalifikacije sem samo prekopiral, kaj si sam o sebi napisal. Vsaj za otroštvo. Če sem te s tem užalil, potem obžalujem.

        • Hvala.

          Poglej, jaz se Rebule nisem lotil z udbovskim spiskom njegovih lastnosti. Tudi me ne zanimajo. Zanima me vsebina, ki jo širi. A ni dovolj par let navdušeno brati njegovih podlistkov v Družini, ki sem jo imel naročeno. Bil sem navdušen tudi nad Rodetom. Sicer so me jezuiti pisano gledali, a noben ni nič rekel. Vse to pa ni nič pomagalo veri.

          Si zamišljaš, da kak politkomisar komunistov (Kučan) objavi na spletu rtvslo svoj esej o zažiganju njegove knjige. Kaj ko bi na vsako vsebinsko kritiko njegove knjige in njegove politike (konsenz z “desnico” : obdržimo naš “levi” socializem, od vas “desničarjev” pa sprejmemo nacionalni interes, “slovenstvo”) desetina komentatorjev pljuvala po Kučanu nalepke, dežurni politkomisarji pa bi pljuvali mene kot domišljav ega smrkavec, ki si upa napadati tako veličino in avtoriteto.

          Te vprašam:
          1.ali je naloga duhovnika, da je politkomisar slovenstva, ideologije ki je nastala v bog ve katerem murgeljskem laboratoriju
          2.ali je naloga kristjana, da je politkomisar ideologije krščanstva
          3. Kakšna je razlika med delom Alojza Rebule in Dobrice Čosića: oba sta zagovarjala socializem, oba slovenstvo (srbstvo) in oba krščanstvo (eden pravoslavno ideologijo, drug katoliško ideologijo). Dobro, drugi je bil zločinec. Bil je blizu fašistu Miloševiću. Rebula pa ni bil blizu fašistu Kučanu.

          • Zdravko

            Boš moral razložiti, kaj je narobe z Rebulinim slovenstvom (ki mu Triglav ni simbol slovenstva!), v čem je njegovo krščanstvo ideološko, ne pa da nam prepuščaš da si sami to prepoznamo v njegovih besedah.
            Kajti jaz vsaj tega ne najdem.

          • Zdravko,

            dolgo in utemeljeno sem napisal za tiste, ki hočejo videti. Imam te za razumnega človeka, prav tako IFa. Le da sta vsak na svojem polju “barvno slepa”.

            IF je na polju zdravstva čisti socialist, iz česar sklepam, da je zaposlen v zdravstvenem kolhozu in “desnica” mu omogoča položaj.

            Ti pa postaneš slep na področju cerkve kot institucije in tam njeno uredništvo, zbirokratiziranost, socializem… nočeš videti. Prav tako ti mora SDS držati štango. Oboje pišem po feelingu.

          • Zelo po feelingu, res.

        • Ne govorim, da je Rebulova umetnost ideologija. Govorim o vsebini, ki jo širi. Leposlovje prepuščam kritikom kot je profesor. Pibernik. Ne poznam tega področja in to bi se mi res zdelo domišljavost.

          • Vsebina njegovih idej je odlična. Če imaš ti lahko svojega Mrkaića, imamo pa mi lahko Rebulo. Se ti ne zdi?

          • No, saj o tem pišem. Potem pa mali Martin le prizna, da ga Rebula nagovarja tako kot tebe in tako kot Mrkaić je mene nagovarjal.

            Res si povzel bistvo.

            S tem, da mene nagovarja branje svetega pisma in bogoslužje. Mrkaić pa mi samo sporoča tehnične rešitve za gospodarstvo, da bi se delovni ljudje rešili diktature socialistične birokracije in sužnjelastnika Mafije.

            Rebuli se o tej bistveni problematiki suženjstva Slovencev v socialističnem Egiptu (ki so ga ZDA prav tako 50 let financirale kot SFRJ). Raje slika rožice o slovenstvu in krščanstvu.

          • Eden najboljših Rebulinih romanov je: Jutri čez Jordan. Kaj pa misliš, da to simbolično pomeni?

            Razen tega je bil v 70. in 80.letih ena najbolj od udbe spremljanih oseb, predvsem zaradi zapisov v zamejskem Zalivu, ki so imeli v bistvu na dolgi rok prevratniški pomen. Ki so rušili titokomunizem in njegove zlagane mite.

          • Še ena info: g. Rebula je po svoji naravi pesimist (tako sebe označuje). Ne slika veliko rožic. Je pa v njegovih delih precej (realističnega) trnja (ko opisuje zadnjih 70 let slo-zgodovine). Tako za slovenstvo kot za krščanstvo je zaskrbljen. In se sprašuje: “Bo našel Sin Človekov, ko pride, … ?”

        • Tako si me napsihiral, if, da sem edini, kristjan, ki si to upa trditi, da sem včeraj po maši na kavi vprašal svojega 84-letnega prijatelja, ki je še pri teh letih izreden mislec in študira krščanske mislec in moram priznati, da je name zelo vplival.

          Brez vnaprejšnje razlage sem ga vprašal, če je bral Rebulova in kaj si misli o njegovem delu.

          ” Ja, sem bral in mi sploh ni všeč. To je čista krščanska propaganda. ”

          Ko sem mu povedal, da se mi je med komentiranjem porodila ideja, da so duhovniki, ki agresivno zagovarjajo SDS pač tipično Janševo Ciril Metodovo društvo, mi je v smehu potrdil ta uvid politizacije (histeriziranja) cerkve.

          • Se pravi: “Vsake oči imajo svojega malarja.” Najbolje, da sami pokukate v katero izmed Rebulovih del – tista o polpretekli zgodovini po mojem mnenju gotovo ne spadajo med krščansko propagando.

  • Sarkazem

    Hvala Bogu, da imamo pisatelja, ki ljubi krščanstvo in slovenstvo. Premalo jih je, ki bi vzdrževali asimetrično ravnotežje s tistimi, ki tiščijo v ospredje ravno nasprotno – ateizem, razvrat in laži v skladu z režimsko sedemdesetletno politiko.

    • Avtorji moramo biti. Bojevniki. Iskalci. Odkrivatelji. Ne pa branilci.

      Komunisti so Cerkev z vsemi topovi uničevali. Vse je bilo zanič. Večina njihove pretirane kritike je bila nerealne. Pohval ni bilo. Predvsem pa Boga in Cerkve niso ljubili.

      Ne moreš braniti Cerkve tako, da njihove stvari negiraš:
      Samo hvališ in olepšuješ Cerkev.
      Ni pa pristnega iskanja Boga in osebnega spraševanja, samo refleksije v odnosu z Bogom. Kritičnih pogledov na “čudeže”, dogme in ideologijo cerkve.

  • mali martin

    Ai je lahko, za pravega kristjana, krščanstvo le ideologija ?

    • Ravno to, miško, je krščanska ideologija: kdo določi spisek lastnosti PRAVEGA KRISTJANA : Rebula, Rode, Janša, Novakova, papež. Kateri farizejski birokrati bodo vsakega od na pokljukali ali odkljukali.

      Ideologija krščanstva je ista farizejski in je tuja kristjanu. Jezus je bil najbolj jezen, celo besen prav na obnašanje farizeji, ki iz vere delajo ideologijo, sistem moči in gospodovanja nad verniki. Fritzlovo klet v Cerkvi.

      • mali martin

        Pavel, miško, meni, kot kristjanu, nihče ne določa spiska potrebnih lastnosti, da to lahko sem. Sem kristjan, ki se trudim živeti po Kristusovih načelih, v trenutkih, ko mi uspe, ko sem povezan z Njim, sem zadovoljen in vesel, v trenutkih ko padem, se pokesam in prosim Jesuza odpuščanja in ga prosim za pomoč! Vendar me taki padci ne navdajajo s tesnobo, samoobtoževanjem, vem, da sem le človek.
        Da bi ob tem premleval o neki ideologiji mi na misel ne pride.

      • mali martin

        Pavel, strpti Rebulo med farizeje je malo močna.
        Njegovo pisanje mnogokaterega, tudi mene, nagovori. Kar pa se tiče spiska lastnosti za življenje pravega kristjana, pri Rebuli jih ne zasledim, pa je tako, da te lahko pridejo le od jezusa Kristusa, lahko jih vzameš za svoje ali ne. Pri tem je potrebno razločevanje duhov, kaj je dobro zame in je v skladu nauka Jezusa Kristusa, kaj ne in to ni zame (Ali te jezuiti niso naučili tega ?). In če je tako, odpadejo vsa notranja frustracija, somoobtoževanje. Pač dobro za nas je tisto, kar nas približuje jezusu Kristusu.

        • “Njegovo pisanje mnogokaterega, tudi mene, nagovori.”

          Hvala. Saj je videti iz načina in vsebine tvojih sporočil, da te nagovori.

          Kateri politkomisar te še nagovori?

          Glej, oba sva zelo potrebna razlikovanja duhov in molitve. Predvsem je pri razlikovanju duhov pomembno tako kot za generala: kaj braniš. Kaj želiš osvojiti.
          Kaj so tvoji notranji vzgibi? Želje. Strasti. Vrednote.

          • G. Pavel, kako lahko sklepate, da nekoga nagovori g. Rebula, če ne poznate vsebine njegovih ‘nagovorov’? Sploh pa g. Rebula ne oznanja svojega nauka, tako kot mnogi (duhovni) pisatelji niso oznanjali, da bi sebe ‘metali ven’. Kdor želi, pa so mu sporočila lahko v veliko pomoč in spodbudo pri osebni rasti in zasledovanju Cilja ali razumevanju nauka. Nenazadnje so se tudi svetniki zgledovali po svetnikih (t. j. ljudeh), pa ne moremo reči, da so malikovali ljudi, saj so vse gledali v luči zvestobe Jezusu in njegovemu nauku. O kakšnih ‘politkomisarjih’ pa v cerkvenem učiteljstvu še nisem slišala. Zame so to bolj kot ne nekakšni kažipoti ali varnostna ograja, t. j. ‘orodje’, ‘sredstvo’, ki nam pomaga varneje hoditi, saj je (zame) veliko bolj enostavno, če se pri ‘hoji za Kristusom’ naslanjam(o) na (od Cerkve potrjene) preizkušene ‘recepte’ duhovnih učiteljev kakor slepo zaupanje v lastne sposobnosti in spoznanje (za katerega vemo, kako je omejeno in ‘motljivo’). Čemu bi se ‘matrali’ in vsak zase znova ‘izumljali nove bližnjice’ (ki se lahko katastrofalno končajo), ko pa so že mnogi pred nami to pot prehodili in nam zapustili stopinje?
            Tako kot se tudi svetnih znanosti ne (na)učimo kar sami od sebe, ampak jih večinsko osvajamo s pomočjo … ‘politkomisarjev’?? Jaz bi rekla, da bolj ‘učiteljev’, toda imam občutek, da je vsak človek, na katerega avtoriteto nekaj damo, za vas avtomatično ‘politkomisar’ oz. ideolog, birokrat, farizej ali kaj vem še kaj. Potem lahko kmalu pridemo do tega, da še Jezusa označimo za ‘politkomisarja’? In njegovo oznanilo za ideologijo? Jaz ne verujem v g. Rebulo, ampak v Jezusa, toda verjamem, da mi g. Rebula pri tem lahko pomaga.

          • Lepo ste napisali.

            Poznam nagovore in že tretjič tukaj pišem da sem jih bral več let v Družini. Prav tako sem prebral ta članek zgoraj. Ne vem zakaj imam občutek, da večina člankov ne bere in tudi komentarje bolj slabo. Važno je kar tko človeka zatolči.

            Politkomisar ni v stiku s seboj. On ne pričuje. Ne razmišlja. Nabija ukaze. Misli, da bo naredil nebesa na Zemlji. Sledi ideologiji in gospodarju. Jezus je učitelj, ki živi kar govori.

            Če bi g. Rebula srečal, bi se gotovo spravil v pogovor z njim o tem.

            O njem nočem govoriti, ker ga ne poznam. Govorim o ideologiji slovenstva in ideologiji krščanstva.

          • No, g. Rebula je prepričan, da se ni slučajno rodil kot Slovenec in da narodnost ni ‘kar nekaj’. Si katoličan in Slovenec. Najprej katoličan, vendar tudi Slovenec. Tako kot se je v Fatimi angel pastirčkom predstavil kot angel Portugalske (upam, da nisem česa zamešala), tako je g. Rebula prepričan, da imamo tudi angela Slovenije.

          • mali martin

            Kateri politkomisar te še nagovori?
            ===

            Nimam in tudi ne potrebujem nobenega politkomisarja. Čisto mi zadostuje moj osebni duhovni voditelj, človek in kristjan, ki ga ne najdeš kar tako.

  • mali martin

    Pavel, kdo določa ta spisek lastnosti?
    Katere od teh lastnosti poseduje Rebula?
    kako je s teboj ? tvoje lastnosti?

  • mali martin

    Ravno to, miško, je krščanska ideologija: kdo določi spisek lastnosti PRAVEGA KRISTJANA : Rebula, Rode, Janša, Novakova, papež. Kateri farizejski birokrati bodo vsakega od na pokljukali ali odkljukali
    ==

    V teh besedah vidim nek tvoj notranji strah, zagrenjenost, neko posploševanje.

    • Nek notranji strah, da bodo omenjeni dobili nagrado F21 za ustvarjalnost.

      • mali martin

        Vidiš strahove kjer jih ni !
        Vidim, da ti zares ti ni prijetno v tvoji koži

        • :D, res je. Človek je največji sovražnik samemu sebi. Vse se vrača, vse se plača. Obraz in telo začneta najkasneje pri 40ih neizbrisno kazati najpogostejša čustva.

      • mali martin

        In kaj imajo omenjeni opraviti s tvojim krščanstvom, tvojo vero? Samo toliko, kolikor jim sam dopuščaš ! Kriv si sam !

      • mali martin

        Nek notranji strah, da bodo omenjeni dobili nagrado F21 za ustvarjalnost.
        ==

        Lahko dobijo 1000 nagrad, pa to ne bo vplivalo na moje krščanstvo ! Bo na tvoje?

      • Ta notranji strah je nasprotje od Ljubezni. Ne sovraštvo, temveč ta strah. Mislim, da je to misel jezuita Marka Rupnika.

  • tolmun1 tolmun1

    A ni dovolj par let navdušeno brati njegovih/misliš prispevkov g.Rebule/ podlistkov v Družini, ki sem jo imel naročeno. Bil sem navdušen tudi nad Rodetom. Sicer so me jezuiti pisano gledali, a noben ni nič rekel. Vse to pa ni nič pomagalo veri.
    Praviš,da si navdušeno prebiral Družino,potem si gotovo bral tudi tednik pričevanje duhovnika,ki je bil med vojno kot mladenič pri sedemnajstih letih prisilno mobiliziran v nemško vojsko.
    Kaj meniš o njegovi kalvariji,ki je ni preživel zaradi “krščanske ideologije”,ampak zaradi MOČNE VERE
    v Boga in fatimsko Marijo,česar seveda nikakor ne moremo imenovati ideologija!
    Nobena vera na svetu ni ideologija,razen seveda komunizma,ki si ga privzel ti za
    svojo vero-ideologijo,ki jo zelo nespretno prikrivaš?

    • tolmun1 tolmun1

      popravek:…potem si bral gotovo tudi pričevanje…


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI