Vanessa Čokl, Večer: “Moški in ženske smo, tako je” (pogovor s p. Cestnikom)

Casnik 31.12.2015 0:02
 

Branko Cestnik je teolog, klaretinec, župnik v Frankolovem, koordinator zadnjega programskega načrta Katoliške cerkve v Sloveniji.

……….

Ampak niso vse družine mama, oče, otrok.
“Jaz sem tudi iz družine samohranilke, moj oče je zelo zgodaj umrl in vem, kaj je nepopolna družina. Mislim, da je bil referendum dober tudi zato, ker smo se, praktično sočasno z rimsko sinodo o družini, začeli zavedati tudi nepopolnih družin.”

Smo se?
“Jaz mislim, da smo se. V zadnjih letih smo se premaknili iz idealiziranja družine oče, mati, osem otrok kot bandere katolištva, katoliškega natalizma, k družinam, kakršne so. Da so tudi razporočeni, samski. In da obstajajo tudi homoseksualne zveze. Duhovniki smo se že pred referendumom, vsaj za našo podeželsko dekanijo Nova Cerkev lahko to rečem, pogovarjali, kaj če nekdo reče, da je gej, pa bere berilo pri maši. Kako postopati. To smo reševali človeško, ne ideološko.”

……..

Kaj pa papeževa izjava. Kdo sem jaz, da bi sodil. Nekaj se je tu izgubilo s prevodom?
“Vsi poudarjajo drugi del papeževe izjave, celotna je pa: Če homoseksualno usmerjena oseba išče Boga, kdo sem jaz, da bi jo sodil. Moramo vedeti, da je papež Frančišek iz Južne Amerike. Ne prav z območja teologije osvoboditve, ampak gotovo z območja, kjer je teologija globoko prepredena s socialnimi vprašanji. Socialno usmerjeni teologi kritizirajo našo evropsko, severnjaško obsedenost s spolnostjo. Češ da smo do onemoglosti obsedeni s šesto božjo zapovedjo, ne prešuštvuj, sedmo, ne kradi, pa puščamo. Znak tega da je tudi velika korupcija v katoliških deželah. Obsedenost s šesto, fokus na spolnost je prišel s protestantizmom in se je v zadnjih stoletjih zelo potenciral. Mogoče je kriv Martin Luther, ker se je poročil. Oziroma njegova žena Katarina von Bora, ki ga je vzela. (Smeh.) Z lahkoto pa se je spregledalo družbene krivice. Ali pa se jih je celo teološko opravičevalo, češ, božja volja je, da so bogati in revni. Papež Frančišek je na liniji, da je sedma zapoved enako pomembna kot šesta.”

Pa tako zvesto bere slovensko zakonodajo. Papež. Njegova podpora nasprotnikom v nedeljo na referendumu padlih paragrafov …
“Papeža se je poprosilo, tako se vedno naredi.”

Seveda se ga je. Pa je videl celotno sliko?
“Ah, to pa me preveč vprašate. Nisem eden tistih, ki zna lobirati. (Smeh.) Papež je imel nekaj izjav, pa so se v civilnem slovenskem prostoru preslišale. V Neaplju je jasno povedal, da teorija spola obstaja in da je to ideološka kolonizacija, ki se je moramo varovati. Papež ni čisto iz tega dogajanja, oglaša se. Slovenija je strateška točka. Prva postkomunistična država, ki bi šla v takšno zakonodajo, in zgledi vlečejo. Zdaj pa se jo lahko vidi kot prvo državo, ki je takšno že sprejeto zakonodajo zavrnila, ti zgledi tudi lahko vlečejo. Vse do Irske. Če je Slovencem uspelo zavrniti že sprejeti zakon, ga lahko tudi Irci. Tako da, čeprav smo majhni, ima naš referendum tudi v mednarodnem smislu strateški odziv.”

…….

Redefinicija zakonske zveze v skupnost dveh oseb. Kaj bi podrla, če bi obstala?
“Potem to gre naprej. To je razpoka na jezu. Razpoka pa pomeni, da bo jez padel. V Rimu smo enkrat profesorja moralke Klausa Demmerja vprašali, zakaj smo katoličani tako trdi, zakaj ne bi kdaj malo popustili. In je rekel, da imamo izkušnjo razpoke na jezu. Če malo popustiš, gre razpoka naprej. Jez pade. Drugi vidik je iz krščanske zgodovine, zgodovine teoloških razprav in koncilov. Kristjani dobro vemo, kako pomembno je, da je prava beseda na pravem mestu. Beseda je kot kretnica. Vlak bo šel, kakor bo kretnica rekla. Celotno kompozicijo preusmeri, pa za koga ni nič drugega kot železna palica. Skratka, iz ozadja preži teorija spola in pelje v razspoljenje človeka. To pa lahko vpliva na družinske odnose, na šolstvo, na vse. Takratni premier Zapatero, ki je veljal za naprednega, je pred leti v Španiji vsaj poskušal po sredinski poti. Iz družinskega zakonika ni šel brisat, da je zakonska zveza zveza moškega in ženske. Zakonske zveze ni zamenjal z dvema osebama, ampak je dodal, da so učinki zakona enaki bodisi za osebe istega ali različnega spola. Izenačil je, ne da bi bil redefiniral družino. Pri nas pa se je šlo bolj radikalno. Ne smo izenačitev, tudi redefinicija.”

Pa verjamete, da bi bilo kaj drugače, če bi kopirali Špance?
“Mogoče ne bi bil takšen vihar. Opozicija pa bi še vedno bila. Tudi katekizem Katoliške cerkve ne izenačuje poroke in zveze dveh istospolno usmerjenih. Če so že hoteli spreminjati, zakaj so brisali moškega in žensko? Mislim, da se vsi danes zavedamo težav, ki jih imajo istospolni partnerji, in da jim bo treba naproti. Aktivistična homoseksualna skupnost pa bo tudi morala malo premisliti, ali še biti spajdašena s skrajno levimi idejami in s teorijo spola ali pa se premakniti proti sredini, v klasični realizem, kjer bo še vedno napetost s krščanskim polom, a se bo lažje iskalo neko politično rešitev. Idealno bi bilo, ko bi to znala narediti bolj sredinska stranka, SMC recimo. Pa ni. Prepustila je vse skrajni levici.”

……

Da je vsaka skupnost sveta za tistega, ki jo živi, do tega pa ne pridemo?
“Vsaka ljubezen je sveta, ja. Homoseksualec ima v izvoru dramo, ker gre njegova spolnost mimo biološke reprodukcije vrste. Ampak je kje kak umetni zakon, ki bi to njegovo globoko intimno dramo razrešil? Da se na koncu ne bi spet počutil zaznamovanega? Jaz takega zakona ne vidim.”

Kaj bi vam, meni bilo vzeto, če bi dojemanje partnerskih skupnosti pluralizirali?
“Ves čas so govorili, da nič ne jemljejo, a so s parlamentarnim hitrim postopkom v startu vzeli razpravo. Vzeli pa so jo zato, ker so zavestno ali podzavestno vedeli, da je ta reč zelo delikatna. Ampak natančno zato, ker je delikatna, se tako ne bi smeli obnašati. Pa tudi če bi ljudje še tri leta to temo mleli. Zapovrh se je spet sprožil stari revolveraški proticerkveni refleks. Češ, klerofašistična Cerkev. V priročniku Amnesty International je duhovnik narisan kot vodja napada na šolo, ki ščiti mlado lezbijko. Duhovnik med dvema nacističnima simboloma. Prek ramen mu štrli velik kljukasti križ in ob njem stoji neonacist. Ta neumna, nam vsiljena fašistizacija slovenskega katolištva! Na to ne pristanem. Moje župnišče je 30 metrov od šole in zelo spoštujemo avtonomijo enih in drugih. Zelo dobro sodelujemo. Zdaj pa ilustracija, iz katere lahko sklepam, da sem neonaci, ki napada šolo? To ni pošteno. Sploh, kot država, ves čas lezemo v smeri nestrpnosti. V novo fazo surovosti, se zdi. Kljub vsem govorancam o strpnosti. Malo me je strah tega. Strah naše nemoči, da to zaustavimo. Kot katehet se sprašujem, kje smo, ko slišim od otrok, desetletnih, dvanajstletnih, nestrpne šale o Romih. Od kod to jemljejo? Je predsodek v zraku, v družini? Mora biti fant, ko odrašča, v določeni fazi razvoja nestrpen do drugačnega, da se počuti močnega? Kako to, da tega skozi vzgojo ne znamo preprečiti.”

……

Ampak medreligijskost, multikulturnost, strašno daleč se zdi to tačas. Malo mimo je šlo ob črnem pariškem petku oglašanje rabinov, da Evropa ni več domovina Judov, da ni več varna. Kaj se je zgodilo, kdaj?
“Judje se na tiho izseljujejo. Več tisoč jih gre vsako leto iz Evrope v Izrael. Velik udarec za Evropo bo, če judovska korenina izgine. Judje so bili vedno tu. Sožitje je bilo včasih težko, veliko so pretrpeli, a na koncu se jih je priznalo za starejše brate kristjanov, Janez Pavel II. je to rad poudarjal. Rabin Giuseppe Laras pravi, da je bil greh storjen pred desetimi leti, ko se je razpravljalo o ustavi Evrope in je bil predlog, da se vnese judovsko-krščanske korenine Evrope, zavrnjen. Naslednja faza, pravi Laras, tako ne bo več judovsko-krščanska, ampak krščansko-islamska Evropa.”

S papeževo sinodo o družini nisva končala. Kaj je prinesla, je kaj prinesla?
“Prinesla je dokument, iz katerega bo papež slej ko prej napisal posinodalno spodbudo. Sinoda je dala pospešek notranji demokraciji v Cerkvi. Spet smo videli, česar že od koncilskih časov ni bilo, slavna konzervativni in liberalni krog v odprtem spopadu. Papež je zahteval odprt, jasen govor in to je veliko prineslo. Malo smo se tudi ustavili v našem idealističnem opevanju družine. Ideal je ideal, ampak ljudje ga ne dosegamo. Vrh gore je ozek, pobočje pa široko, treba ga je prehoditi. Ločenci so na primer dejstvo Cerkve, pa so doživljali krivice. Mož zapusti ženo, ki je cerkvena bralka, in župnik, ker se boji mehanizma javnega pohujšanja, reče, da ne sme več brati. Pa ni nič kriva. Cele vrste teh ljudi nismo znali vključiti v cerkveno življenje, oni pa so doživeli dvakratni udarec: ločitev, ki je psihološki stres skoraj kot smrt, in potem še udarec verske skupnosti, ki se je ogradila od njih. To bomo presegli. Zdaj se te ljudi že malo bolj vidi. Pa vsi ti mladi pari. Katoličani se sploh več ne poročijo. Kakor da jih vodi strah pred dokončno odločitvijo. Živijo skupaj, imajo otroke, pošljejo jih k verouku. Nekje na robu župnije so. K obhajilu ne hodijo, pridejo pa k maši za veliko noč in na polnočnico. So in niso v Cerkvi, ki ve in ne ve, kaj bi z njimi. Institucionalni okvirji ljubezenskega doživljanja po njihovem zmanjšujejo svobodo. Ta referendum je v tem oziru bil tudi malo smešen. V času, ko se nihče več ne poroči, smo imeli referendum o definiciji poroke.”

……

Napisali ste zadnji programski dokument Katoliške cerkve v Sloveniji. Po velikih kadrovskih menjavah so vsi kaznovani škofje nazaj. Odkaznovani. Upokojeni, a nazaj. Lekcija je uspela ali ni?
“Ne vem. Ne vemo natančno, ni jasno, zakaj so bili kaznovani in potem odkaznovani. Nobena obtožnica ni bila nikoli prebrana. Občutek je, kakor da lobiji, temotne sile delujejo na relaciji Ljubljana-Rim, transformirajo informacije, se igrajo z usodami škofov. Ta občutek nestabilnosti je še malo v zraku. Ni razčiščeno. Verjetno bosta, ker sta človeka na mestu, nova nadškofa Zore in Cvikl zgladila počasi vse te ostre robove, sicer pa nimam dobrega občutka. Zadeve niso bile dobro izpeljane. Slovenska Cerkev ima izvirni greh: glavne stvari se povedo na hodniku, brez mikrofonov. Da ne bi vznemirjali. Ta večni strah, da ovčke zbezljajo, ker jih pastir ni dobro usmerjal. Ampak ljudje niso več ovce! Upam, da bomo to prerasli. Sploh obstaja nekakšen užitek vodilnega sloja, užitek konspirativnosti, da sodeluješ pri nečem več, v tajni operaciji, imaš tajne informacije …
Formalno kanonične kazni škofom niso bile izrečene. Povabilo k odstopu še ni kazen. Kanonična kazen je suspenz, prepoved, odstavitev. In normalno je, da tistega, ki odstopi, leto ali dve potem ni tam, kjer je prej deloval, da lahko novi nastopi. To je stara praksa, bolj pastoralna kot kazenskopravna. Star kleriški pregovor pravi, da je kakor da bi smrt nazaj hodila, če župnik prihaja nazaj v faro.”

Privid moči, pri tem sva? Pater Marko Rupnik, vodilni rimski teolog, ki po svetu vodi duhovne prenove za škofe, je ta mesec doma spet povedal, da je funkcionarska Cerkev napaka, stranpot.
“Ja. Imamo mentaliteto administrativne Cerkve, stoletja smo bili upravitelji duš in smo pozabili, kaj pomeni oznanjevalec dušam. Svobodni oznanjevalec. To moramo usvojiti, ker zdaj je pluralna družba. Mnogi ljudje, čeprav formalno katoličani, se požvižgajo na to, kar župnik reče. Farani znajo tudi vstati in oditi, če jih župnik pri pridigi trdo prime. Dobro je, da smo prišli do tega. Le prilagoditi se še moramo na ravni pastorale. Rabin Laras je zapisal, da smo evropski kristjani erozivna manjšina z mentaliteto večine. Ker smo vajeni biti večina, nismo vajeni oznanjati v pogojih, ko smo manjšina. Preleviti se moramo v oznanjevalno Cerkev, ki zna povedati, nagovoriti. Od upravljavske, paradržavne v oznanjevalno.”

…….

Pogovor v celoti,  z še veliko več vsebinskimi področji na: Večer

 
Značke:

1 komentar

  • Odličen intervju. Ne poznam Vanese Čokl, a sprašuje ga iz najbolj zoprnih stališč ZA. Kot bi bila težka socialistka iz ZL. V obilju plačanih in PR intervjujev je v njem res ogromno strasti in življenja. Odličen dialog.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI