Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

Aleš Čerin 16.11.2015 8:11
 

Nekje sem slišal: “Kjer moli oče, moli cela družina.” Ko sem slišal tale stavek, me je v resnici presenetil njegov pomen. Do takrat sem bil nekako prepričan, da je pravzaprav za versko vzgojo otrok in ohranjanje vere, bolj pomembna mama. Ali pa v naših razmerah stara mama. Nekje sem celo našel podatke iz neke raziskave, ki je pokazala, da veliko več ljudi ohrani vero v odrasla leta, če je v družini molil oče.

Molitev je za “babe”

Pred nekaj leti, ko mobilnih telefonov še nismo imeli, smo se (naša družina: midva in štirje otroci takrat stari nekako od 6 do 16 let) vračali s Krima. V gozdovih nad Podpečjo nas je zajela tema, izgubili smo se s poti. Tema je bila tako gosta, da nismo videli prav nič. Držali smo se za roke, najprej jaz, potem vsi štirje otroci, na koncu žena. Se spomnim, da je bila tema tako gosta, da sem z nogami tipaje iskal prehode. Korak za korakom smo se počasi prebijali po precej nevarnem kraškem terenu. Nismo vedeli, če sploh gremo v pravo smer. Ta male dva sta že malo “cmrgljala” … Prav vse nas je bilo strah. Takrat pa žena: “Usedimo se in zmolimo.” Niti na misel mi ni prišlo, da bi kaj ugovarjal v stilu “molitev je za babe”. Usedli smo se in neverjetno goreče molili. Vsi! Kmalu smo v daljavi zaslišali lajež psa, ki nam je pokazal pravo smer … O, kako Bog poskrbi!

Zadnjič sem imel v večernih urah, ko ljudje že pridejo s »šihta«, v manjšem kraju predavanje za starše birmancev, ki mu je sledil kratek sestanek s tehničnimi navodili za starše. Od 36 birmancev, se je predavanja udeležilo 27 mam (sem štejem tudi eno babico) in 1 oče. Pa še en možakar, ki je prišel od drugod, ter župnik. Razmerje med moškimi in ženskami je bilo torej 1 proti 9. Zdi se mi, da je to tudi kar dobra primerjava tudi glede molitve in odgovornosti za versko vzgojo. Tudi sicer se nam zdi, da je skrb za vzgojo, še posebej pa za versko, bolj “ženska reč”. Kje so očetje molivci, kje so očetje vzgojitelji?

Družine brez (vpliva) očetov

Očetje smo izginili iz življenj naših družin. Za vzgojo se zanimamo vedno manj. Ni več avtoritete očeta, ni več zgleda trdnosti, tudi ni zgleda očetove molitve. Očetov pravzaprav velikokrat tudi fizično ni več v družini. Po ločitvi namreč feministično naravnane socialne službe otroke večinoma dodelijo materi. Če že ne pride do ločitve, se moški velikokrat šlevasto umakne in v družino samo še hodi jest in spat. Prostorov za umik je pa veliko. Lahko je to kar šank, kjer se moški umakne v omamo alkohola in se raje kot s svojo lepotico, ukvarja z oblinami kelnarce. Umakne se lahko v pretirano ukvarjanje s poslom, kar je družbeno sprejemljivo in hvalevredno, lahko pa tudi v pretiran hobi, šport in tudi v pornografijo.

Mama se tako – kot ve in zna – trudi z vzgojo, a najkasneje v puberteti se zatakne. Mama velikokrat ne zmore sama postavljati jasnih meja (menim, da je za to bolj poklican oče), v naravnanosti “vse za ugodje otroka” ga scrklja, ne omogoči mu izkušnje nelagodja (dr. Viljem Ščuka pravi, da “spodbudo za neko dejavnost sprožijo čustva nelagodja, saj se želi človek že od nekdaj znebiti dolgotrajnega nelagodja”).

Otroci – največkrat sinovi – tako ostanejo tudi v pozna odrasla leta preprosto doma. Velikokrat se kot zajedavci pripnejo na mamo, uporabljajo njene storitve in zapravljajo njen denar. Če ni očeta, pa tudi, če oče nima moči, potem ni nikogar, ki bi parazita odstranil in ga brcnil v realnost življenja. Tako mama v kakršni-že-koli odsotnosti očeta vzgoji dečka pri štiridesetih, ki dejansko ni sposoben oditi “izpod njenega krila”, ki se ni sposoben zavezati v zvezo z žensko za več kot – malo pretiravam – eno noč, ki ni sposoben prevzeti polne odgovornosti za svoja ravnanja.

Obstajajo pa očetje, ki molijo. Tam doli.

No, nekaj jih je tudi v naših krajih, a “tam doli”, v svetu, ki sedaj trumoma prihaja k nam, pa molijo praktično vsi očetje.

Sam imam izkušnjo iz svetovnega komiteja odraslih skavtov (dvanajst ljudi, od tega trije iz arabskega dela sveta, eden iz Indije, eden iz Avstralije, ena iz Kanade, ostali iz Evrope). Kolegi iz arabskega dela sveta so edini redno molili. Od osmih iz zahodnega dela sveta, sem edini šel v nedeljo k maši, drugim se ni zdelo vredno v nedeljo niti za eno uro prekiniti zasedanja. V ogromni cerkvi v bogati četrti Bruslja, sicer spremenjeni v dvorano za orgelske koncerte, nas je bilo v nedeljo zjutraj zbranih kakih 30 ostarelih vernikov.

Foto: Josiah Knisely, www.freeimages.com

 
Značke:

37 komentarjev

  • Super prispevek!

    Prav zdaj berem dve "gejevski" knjigi, ena je Bil sem gej, druga pa je zgodba nekega geja z aidsom.
    Kako močno je v obeh knjigah vidno to, da je bila v otrokovem življenju samo mama … očeta ni bilo, nadomestil ga ni nihče, mama je svojo vlogo speljala, kakor je vedela in znala.
    Obe glavni osebi sta se še in še trudili biti moški, vsaj na zunaj. Hrepeneli sta po moškosti.

    No, tukaj, Aleš, pa smo pri družinah brez očeta, ki bi molil.

    Gotovo je zelo pomemben očetov zgled …

    • Ana, hvala. Ja, moškost da lahko le moški, najbolje oče. Če to ni mogoče, je lahko precej uspešen ded, če se tega zaveda. Lahko pa celo kašen športni trener ali drug moški. Pri ženski je moškost zaman iskati.

      In seveda obratno. Sem gledal ono solzavo-pocukrano oddajo od dveh ostarelih slovenskih gejih v ZDA, ki vzgajata deklico. Ne moreta ji dati zgleda mame, pa če sta še tako prijazna, ji vse nudita (celo bazen so šli kazati), si prizadevata, lahko imata lep odnos … Mamo bo deklica vedno pogrešala.

      • obveznoime

        Bolj solzavo-pocukrano kot “izgubljeni-molimo-bognamjepokazalpot”?… 🙂


        ne vem katero oddajo ste gledali, z zagotovostjo pa vem, da ne družine ne deklice same ne poznate, tako da ne veste kaj se jim dogaja in kaj bo deklica pogrešala in kako bo to vplivalo nanjo.

        (mislim, da bi name kot otroka precej slabo vplivalo, če bi se z očetom zgubil in bi on namesto, da bi po moško našel pravo pot, začel moliti…)

        • Ti si izgubljen pri belem dnevu… ves čas.

        • Spet so ti stopili na rep.

        • Obveznoime,
          iz pogojnikov, ki jih uporabljate, sklepam, da vaš oče ni molil, vi pa tudi ne. Kdor ne moli, pa ne more spoznati učinkov svojih molitev 🙂

          Vaše razmišljanje o slabem vplivu morebitne molitve vašega očeta na vas je neutemeljeno, saj izkušnje očetove molitve najverjetneje sploh nimate. Vaš posmeh tuji izkušnji pa temelji na predsodku, da molitev nima učinka.

          Zanemarjate dejstvo, da so Čerinovi, kljub temu, da so izgubili orientacijo v temnem gozdu, po skupni molitvi našli smer in varno prispeli domov. Ali si upate trditi, da njihova molitev ni imela pozitivnega učinka?

          • obveznoime

            Vanja – imate seveda prav – nismo molili. In mi je bilo všeč pri očetu, da ko so nastali problemi ni (po)kleknil, ampak se je z njimi soočil in jih začel reševati.

            Poznam pa druge učinke, ki delujejo na podobnih/istih bazah kot molitve: koncentracija, fokusiranje, nlp, mantranje, meditacija, avtogeni trening, “izgubljanje” v ponavljanju, odvračanje pozornosti iz sebe, usmerjanje pozornosti na sebe,…

            Predvsem pa poznam pozitivne učinke, da brez nič ni nič – naprimer, če človek želi narediti izpit, je treba pač študirati (molitev, razen na kakšnem fdvju ali upravnih faksih, pač ne pomaga)


            Ampak, recimo, da si je bog v tistem trenutku pač vzel čas od reševanja resnih problemov in jih je rešil pred, no, neprespano nočjo. Recimo. Potem pa recimo tudi, da je bog uslišal molitve zgornjega para in jima je pač zrihtal deklico.
            Torej Čerinu ni več treba vzvišeno in zaničevalno govoriti o njih, ampak naj to sprejme kot božjo voljo.

          • Oh, gospod, ki obvezno imate ime, vi o Bogu ne samo, da nimate pojma, tudi nočete ga imeti. Ampak! To je vaš problem.

            Naš problem pa je, da so taki tipi, ki trdijo, da je res samo tisto, kar vidijo, kreirali našo družbo. Tega ne bi smeli dopustiti.

          • obveznoime misli, da je nekaj več, ker je ateist.

          • obveznoime

            alfe – res je, ne vem vsega o bogovih – veste vi? In o katerem od tisočev bogov bi se še morali podučiti? Ali o katerem pogledu na istega boga?
            Nimam pa prav nobenega problema s tem.

            In na srečo zahodne civilizacije, se zadnjih nekaj desetletij res odmika od teh vplivov. Pred tem, pa se je kar aktivno skrbelo, da se ni dopustilo drugačnih mnenj.

            ..
            alojz – res no, ne smeši se. Če kdo neprestano izreka svojo večvrednost, si to zgolj ti.

            Jaz tebi in vam pustim (in mi je, milorečeno, čisto vseeno), da verujete v kateregakoli boga ste si pač izbrali. Dokler mi ne pridete z njim opletat pred moj nos in zahtevate od mene, da se mu tudi jaz skupaj z vami klanjam.

          • Nasprotno obveznoime, ti ves čas razkazuješ, da se imaš za nekaj več.

            Ti se izražaš žaljivo, pa zagovarjaš sankcioniranje drugače mislečih.

            Ti si daleč od strpnosti, če misliš, da imaš pravico, da od drugih zahtevaš naj aztirajo svojo lastno vero.

  • No, nekaj jih je tudi v naših krajih, a “tam doli”, v svetu, ki sedaj trumoma prihaja k nam, pa molijo praktično vsi očetje.
    ===========================================================
    A ja a res… in kaj nastane iz tega… Ženske molijo posebej… Lepo vas prosim nehajte s takšnimi primerjavami.
    Menda vidite kaj se dogaja. Za vas je molitev očetov prava tudi če gredo potem v boj…..
    Pravite, da ste se izgubili ko ste šli iz Krima…Odgovornost tistega ki vodi skupino po poti je da poskrbi za to da gre pravočasno na pot. Če je družina potem oče. To je problem odnosa.. Ja potem pa ko smo sami zašuštrali stvar pa bi molili. Če bi bili recimo temu v vojaških vrstah pa bi vojaško enoto spravili v tako položaj kot ste družino, bi vas nadrejeni kmalu naučili “kozjih molitvic”. Pravite, da je Bog poskrbel za vas s pasjim laježem… Mogoče pa vam je dal znak, da bi naredili kakšnen dober tečaj orientacije… Bog ni za vas odgovoren in za recimu temu nepremišlena dejanja. Odgovorni ste sami zase in za družino…

    • @falcon: Hvala za tale poduk. A veste, da sem se prav tega lotil? Začel sem trenirati orientacijski tek, v nahrbtniku je vedno lučka, bolj skrbim za pravočasen odhod, … Zelo prav imate tudi glede odgovornosti za vodenje. Vseeno pa sem sedel dol in goreče molil z ženo in otroki. V oni situaciji v kateri smo se takrat znašli. Lep dan.

      • Veste meni malce “navije obrate” pa ne zameriti ko marsikateri ljubi kristjani vse dajo kar v božje roke…Češ saj bo že Bog poskrbel.
        Povem iz lastne izkušnje. V naših gorah po dvanajstih urah hoje po samem skalovitem terenu in vročini sva z punco (zdaj žena) z skrajnimi močmi prišla do planšarije. Tudi tik pred mrakom. Čeprav sva bila izredno natrenirana za takšne pohode sva precenila razdaljo. Res sva bila potem tudi na Brezjah ampak za zahvalo. Sva pa potem res ocenila vso pot in recimo temu imela srečo vsaj po besedaj pastirja, ki je bil na tem področju priča bolj žalostnim koncem take poti.
        In še enkrat, če že bodimo najprej odgovorni do sebe potem pa tudi do drugih. To bo dragi Bog imel najraje.

    • “Bog ni za vas odgovoren in za recimo temu nepremišljena dejanja.”

      Res je. Ampak kljub vsemu pomaga. Vzemimo primer Lota iz Svetega pisma (1. Mojzesova knjiga, Abraham). Bog ga ni nikoli zapustil, kljub temu, da je celo oplodil svoji hčeri.

    • Pišeš, kot, da nikoli nisi naredil nobene napake.

      Bog pomaga in je odgovoren za nas, saj nas je ustvaril.

    • Družina ni vojaška formacija s komandanti in poslušno vojsko! Kot tudi begunske/ migrantske kolone niso osvajalska vojska.

      Poln kufer imam tega vojaškega načina razmišljanja in izražanja, ki preplavlja od oktobra Slovenijo. Poln kufer! Ker je ozkogledo, zavajajoče, lahko celo skrajno nehumano in hujškaško.

      • Vsakdo prebere kar hoče. Preberite kar sem napisal o načelu odgovornosti… Ta pa je enaka v družini in do tistih za katere si odgovoren kjerkoli.

    • “Za vas je molitev očetov prava tudi če gredo potem v boj….”

      LETA 1683 JAN SOBIESKI PORAZI TURKE PRED DUNAJEM

      12 09 1683-zmaga-nad-TurkiS tem odločilnim porazom pred Dunajem (Turki so ga oblegali od julija tega leta) je bilo konec turškega prodiranja v Srednjo Evropo. Poljska vojska pod poveljstvom kralja Jana Sobieskega jih je ob pomoči avstrijske vojske popolnoma porazila pred Dunajem in tako se je končalo dolgo obleganje habsburškega cesarstva. Z mirom v Sremskih Karlovcih so Habsburžani spet dobili Ogrsko, Banát, Slavonijo in Liko. Časnik Slovenski gospodar je leta 1933 (ob 250 letnici bitke) takole pisal: »Branilci Dunaja so se pod vodstvom Rudigerja Staremberškega in škofa Koloniča branili z največjim junaštvom. Odbili so vse turške napade. Dolgo pa ne bi mogli več vzdržati, ker so se njihove vrste jako razredčile in ker so bolezni in glad začeli zelo razsajati med njimi in dunajskimi prebivalci. Rakete, ki so se 11. septembra s stolpa cerkve sv. Štefana dvignile v zrak, so napovedale, da preti mestu največja nevarnost ter da je skrajni čas, da pride pomoč. In je prišla. Slavni poljski kralj Jan Sobieski je prišel z 20.000 vojaki ter se pridružil cesarskemu poveljniku ter Bavarcem in Saksoncem, ki so tudi prišli Dunaju na pomoč. V jutru 12. septembra — bila je nedelja— je bila na hribu sv. Leopolda pred Dunajem sv. maša, ki jo je daroval glavni propovednik vojne proti Turkom kapucinski pater Marko Avianski. Ministriral je sam poljski kralj. Po sv. maši je imel kralj nagovor na svoje vojake, v katerem jih je bodril ter rekel: »Bitka, ki jo bomo danes vojevali, ne velja samo rešitvi Dunaja, mar več tudi ohranitvi Poljske in rešitvi vsega krščanstva.« Boj je bil krvav. Turki so se krčevito upirali. Njihovi napori pa so bili zaman. Ob 4. uri popoldne so Turki omagali ter počeli bežati. V. neredu so zapustili tabor z velikanskim plenom, ki je prišel v roke zmagovalcem. Kralj Jan Sobieski je bil predmet velikih časti. Vse je drvelo k njemu, generali, vojaki in meščani, poljubljali so mu roke, objemali noge ter vzklikali: »Naš dobri kralj! Naš rešitelj!«
      http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/55-spominjamo-se/2277-12-september

      Poudarjam ne samo molitev, temveč celo ministriranje:
      “Ministriral je sam poljski kralj.”

      Kaj vam tu ni všeč, gospod Falcon?

  • Sicer pa verjetno za marsikoga, ki bo celotno vsebino članka ocenil kot pametno in modro, vendarle uvodni citat ali pregovor: “Kjer moli oče, moli cela družina” zveni obupno patriarhalno. Marsikatero sodobno mater ali odraščajočega otroka verjetno tak stavek kliče prej k uporu kot k sledenju. Ali in kdaj je tak upor dobrošel ali zgrešen, je pa drugo vprašanje.

    • Ni prav nič obupno patriarhalno. Osnova molitve je ponižanje pred Bogom. Popolna ponižnost. Torej ne more biti govora o patriarhalnosti (avtoritativni kontekst). Če pa oče moli avtoritativno, pa je prav če mu vsi zbežijo… 🙂

      • Moja poanta je predvsem, da ne vem, zakaj ženska ne bi mogla biti navdih in zgled. Ali celo otrok. Psihologije moškega in ženske seveda ne gre enačiti, a sheme deljenih psiholoških vlog enega in drugega grejo lahko tudi v pretiravanje. In nasilje nad svobodo in enkratnostjo vsakega človeka.

        • Saj je v konkretnem primeru celo bila.
          Ne vem pa zakaj ti vztrajno povzdiguješ ženske na nivo, kjer niti ženske ne želijo biti.

          • Naj svobodno same in to vsaka zase posebej, ne kot gender oz. jata slepih kur, izrazijo, kje želijo biti.

          • Poanta je tu, da moški zna spustiti nos in se ponižati pred Bogom v molitvi. Da zna krotiti svojo avtoritarnost, ki mu je sicer dana po naravi. In s katero lahko naredi veliko cirkusa, če je ne zna krotiti. Ženske praviloma nimajo tega problema.

      • Bog ne rabi tvoje ponižnosti in zakaj bi jo. Če je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti, še pomeni, želi od njega hlapčevsko ponižnost.
        Zaradi tega te ne bo imel nič rajši. To ima naš narod v genih..Naj bo priden in ponižen. Kolikor vem piše v svetem pismu je molitev pogovor z Bogom. Ne pa ponižno jadikovanje.

        • poprave še ne pomeni da želi od človeka hlapčevsko ponižnost

        • Kdo pa govori o kakšnem jadikovanju?!
          Ponižnost pred Bogom je ena izmed osnovnih kreposti. Bog nas je že ustvaril po svoji podobi, ampak ni nas ustvaril sebi enake. Kdo je že slišal koga, da bi rekel “jaz sem Bogu enak”?

        • Čeprav tudi jadikovanje. Celo jok in solze, če že ne krvavi pot, ko spoznaš svojo nemoč v grešnosti. Ko je treba pred Njim še lastno kožo slečt. Ja, tudi jadikovanje pride na vrsto.

          • Verjamem, da si človek načel in prave vere.Ampak morda sebe sodiš preveč strogo.
            Nemoč je samo včasih pomankanje zaupanja.Ampak najprej vase potem v Boga.
            Ne moreš zaupati v Boga če ne zaupaš vase.
            Jadikovanje pa je vse kaj drugega. Sicer pa lepo piše v evangeliju:Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, boste delali ne samo to, kar se je zgodilo s tole smokvo, ampak tudi če boste rekli tej gori: ›Vzdigni se in se vrzi v morje,‹ se bo zgodilo.

        • falcon ..¨”Bog ne rabi tvoje ponižnosti in zakaj bi jo. Če je ustvaril človeka po svoji podobi in sličnosti, še pomeni, želi od njega hlapčevsko ponižnost” .
          ———————
          Morda jo pa mi bolj rabimo, ker se s tem spustimo ravno toliko, kolikor lahko sprejmemo od Njega. S tem sicer nismo kot je On, se mu pa vsaj nekoliko približamo in na ta svet drugače gledamo.

  • Imeli ste pravzaprav veliko srečo,da se je vašega predavanja za starše birmancev udeležilo kar 3/4 staršev,pa čeprav je prišel le en oče:dandanes so tako mame kot očetje zaposleni po veliki večini kar po cele dni tja do večera in imajo zelo resne težave,če se hočejo več okvarjati z otroci in jih redno spremljati v vseh njihovih potrebah.Matere niso službeno danes nič manj obremenjene kot očetje-če želijo obdržati zaposlitev,jih njihovi delodajalci in predstojniki še bolj neuvidevno obremenjujejo kot moške,saj so pogosto manj uporne. Obstaja resna nevarnost,da bodo zato v bodoče še bolj kot do zdaj družine ostajale tudi brez mater.Samo za ceno velikih odpovedi manj pomembnim rečem npr.višjemu materialnemu standardu,napredovanju v službi in karieram itd.bo družina sploh še mogla obstajati kot takšna.

  • Odličen članek.

    Bolj kot oče je pomemben zakonski odnos. Da otroci doživijo kam se oba starša obračati po pomoč, ko sta v težavah. Kje iščeta navdih, uteho, moč. In komu (Absolutnemu) sta hvaležna za vse kar prejemata.

    Vera je bila babja (pocukrana, zjokana) kakih 20 let nazaj. Danes je tudi večino žensk postalo robotskih: ne rabijo Boga.

  • ena_bubika

    Odlično napisano. Preveč je zgodb, kjer oče odide iz družine in se mama sama trudi s celotno družinsko skupnostjo. Oče mora biti prisoten. Vendar mora biti dokaj sposoben biti varuh svoje družine.
    Ko sem brala komentarje o ponižnosti: ja, ravno pred Bogom moramo biti ponižni. Velika večina ljudi pa si domišlja, da so kar sami bogovi in ne rabijo pasti na kolena ter z iskrenim in ponižnim srcem se obrniti na Očeta. Res nas je ustvaril po svoji podobi, vendar ne da se poveličujemo nad njim, ni nas ustvaril kot božanstva. Adam in Eva sta prav zaradi svoje neponižnosti končala tako, kot sta. Hotela sta postati kot Bog. Pa sta hitro spoznala, da sta se uštela. V Sv. Pismu piše tudi: Kdor se povišuje bo ponižan in kdor se ponižuje, bo povišan (prilika o farizeju in cestninarju v templju). Je treba znat ločit med “ponižanji”. Neumno se je poniževati pred ljudmi in imeti strah pred drugimi, jim “nekam lesti”, ker so kao nekaj več (npr., če ima nekdo boljši standard, izobrazbo..). Ta svet je itak materialistično usmerjen in tisti, ki se “šlepajo” le na račun svojega bogastva, znanja ali svoje lepote, so ponavadi najbolj plehki in prazni v duši in srcu.

  • “Vera je bila babja (pocukrana, zjokana) kakih 20 let nazaj. Danes je tudi večino žensk postalo robotskih: ne rabijo Boga.”
    =======================================================
    Hm, Pavel. Ženske smo tudi tale stavek preživele, ker je naša robotkost nujno zlo za preživetje v tem svetu, v koordinatah Slovenije leta 2015, ker smo v sebi globoko verne, le časa nam ne dajo, da bi vero izrazile v časovno in prostorsko večjem izkazovanju pobožnosti. Moramo oprat cunje za zaposlenim možem in otroki, se zvečer pripraviti na zahtevno službo, ki jo moramo opravljati še bolj dosledno kot moški, ker smo zaradi porodniških in bolniških bolj ranljive in hitreje na cesti, kljub enaki izobrazbi kot moški….in nisem družboslovka…in ženska vera ni pocukrana, zjokana in babja…

  • V SP najdemo odgovor….O ženski veri govori božja beseda za današnji dan. Naključje?
    “2. knjiga Makabejcev 7,1.20-31, Mučeništvo sedmih bratov”

  • Ni kaj, nobena znanost ne zmore opravičiti odsotnosti niti matere niti očeta. Vse ostalo je individualno eksperimentiranje.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI