Da bosta mož in žena eno telo

Milan Knep 5.10.2015 7:22
 

Poroka (Large)Ali je mogoče o odnosu med moškim in žensko, med možem in ženo, zapisati kaj bolj jasnega, globokega in resničnega kot so besede v četrti Mojzesovi knjigi: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo.« Besedilo je staro okoli tri tisoč let.

Stara zaveza z besedo telo označuje celega človeka, njegovo fizično telo, njegovo duševnost, se pravi čustva in razum, in tudi človekovo duhovno razsežnost. Ko Sveto pismo pripoveduje, da je večna Beseda postala meso, misli na celotno Jezusovo osebnost, na vse tiri vidike, ki smo jih prej omenili. Jezus, učlovečena Beseda, ki je bila od začetka, pred stvarjenjem sveta, je imel telo, zato se je hranil in trpel bolečine, imel je čustva, zato se je znal razveseliti, se razžalostiti in tudi razjeziti, vse to pa je bilo prežeto z duhovnostjo, ki je bila v tem, da je živel ljubeč odnos do svojega Očeta, Stvarnika vsega.

Stavek, da bosta mož in žena eno telo, je za nas tako vsakdanji, da v njem ne vidimo nič posebnega, zato se tudi ne zavedamo njegove veličine, njegove absolutne izjemnosti med vsemi religijami in filozofijami, predvsem pa se malo ljudi zaveda, kakšna praksa, kakšen model partnerskega življenja iz njega izhaja. Zato mi dovolite kratko primerjavo, ki nam bo vsaj malo pomagala do uvida, da je ta stavek tako daleč nad vsem, do česar lahko ljudje pridemo s svojim spoznanjem, da ga enostavno ni mogoče imeti za kaj drugega, kot za razodetega od Boga samega.

Če stavek, mož in žena sta eno telo, primerjamo s Platonovim odnosom med moškim in žensko, o čemer Platon, eden od treh največjih grških filozofov, govori v svoji knjigi Država (Platon, Zbrana dela I., MD 2004), vidimo velikansko in nepremostljivo razliko. Platon (427–347), ki predstavlja enega od vrhov človekove misli, sploh ni poznal zakonske zveze v današnjem pomenu besede, ali partnerske zveze na način kot je opisan v Svetem pismu. O kakršni koli edinosti – telesni, čustveni in duhovni – med možem in ženo pri Platonu ni niti sledu. Platon namreč sploh ne pozna pojma osebe v krščanskem smislu. Zato ne razmišlja o osebi, temveč o polisu, o varovanju mestne državice in o blaginji ljudi v polisu. Najtežje vprašanje za Platona je bilo, kako vzgojiti čuvarje črede, torej tiste, ki bodo skrbeli za polis. Pri svojem razmisleku uporablja za naša ušesa popolnoma nesprejemljive pojme, govori namreč o tem, kaj pomeni »pravilno posedovanje in uporaba žensk in otrok« (str. 1109). In nadaljuje: ‘Če hočemo torej ženske uporabljati za iste dejavnosti kot moške, jih je treba v istih rečeh tudi poučiti’ (prim.: str. 1110). … ‘Mužično umetnost in telovadbo,’ je treba nakloniti tudi ženskam’ (prim.: str. 1110). In še: ‘Takšne ženske’, namreč uvedene v muzično umetnost in telovadbo, ‘je potem treba s takšnimi moški izbrati za skupno bivanje in čuvanje’ (prim.: str. 1114). In nato: ‘Vse te ženske’, torej te najbolje vzgojene, ki jim je omogočena najboljša vzgoja, da bodo varovale polis, najvišjo vrednoto ljudstva, ‘bodo skupne vsem moškim in nobena ne bo živela skupaj posebej s komer koli. Tudi otroci bodo skupni: in roditelj ne bo poznal svojega potomca niti otrok svojega roditelja’ (prim.: str. 1115).

Platon je imel torej popolnoma kolektivističen pogled na ljudi. Posameznik je bil v službi polisa in ne polis v službi osebe. V evangeliju pa je izhodišče vsega oseba, vse družbene ustanove so v službi osebe in ne obratno. To Platonovo zamisel so skušali izpeljati v Sovjetski zvezi v prvem obdobju po oktobrski revoluciji. Projekt se je končal katastrofalno, zato ga je Stalin opustil.

Platonovo razumevanje zakonske zveze in družine, ki nam je popolnoma tuje, je toliko bolj nenavadno zato, ker je imel Platon zelo prečiščen odnos do Boga. Popolnoma je zavrgel grško mitologijo, zato je ostro kritiziral grške pesnike, vključno s Homerjem, avtorjem slovite Iliade in Odiseje, in se distanciral od njihovega pojmovanja bogov. Platonova podoba o Zevsu, najvišjem božanstvu, ni bila daleč od svetopisemske podobe o Bogu. A kljub temu Platon ni našel nobene duhovne povezave med Bogom in zakoncema. Zakonska duhovnost, edinost moža in žene v Bogu, mu je bila popolna neznanka.

Nad tem, kar je učil Platon o odnosu med moškim žensko, se skoraj zgrozimo. Platon očitno ni poznal Stare zaveze, čeprav je njegov nauk nastal vsaj 500 let pozneje kot svetopisemski.

Toda naša zgroženost nad Platonovim naukom je povsem neupravičena. Platonov polis, njegovo kolektiv, je v sodobni kulturi zamenjalo njegovo nasprotje, namreč popolni individualizem, ki je samo zrcalna slika kolektivizma. Če je bilo pri Platonu vse podrejeno polisu, je danes vse podrejeno individuumu. Danes sodobna antropologija, ki izgrajuje pojmovanje novodobnega subjekta, človeka ne motri v perspektivi krsta, poklicanosti po imenu, ampak ga dojema kot nekakšno prosto bivajoča monado, fizično in psihično enoto, ki se ima za središče sveta.

Dve osebi, mož in žena, v kulturi, ki se ne ozira na Boga, ne moreta najti skupnega duhovnega prostora. Ta je možen izključno v krščanstvu, nikakor v islamu, nikakor v hinduizmu ali kaki drugi azijski religiji; samo v krščanstvu zato, ker se je samo v krščanstvu Bog razodel kot skupnost, kot Trojica, kot občestvo ljubezni. Tako v krščanstvu noben posameznik ni prosto bivajoča monada, temveč je vsak od nas po krstu eno z Jezusom, v bitnem odnosu z njim; in ta odnos je odnos ljubezni. Pa tudi vsak zakonski par je poklican v občestvo notranjega življenja Svete Trojice, in prav za to gre pri zakramentu sv. zakona.

Zato je problematična tudi psihologija takrat, kadar hoče biti izključno znanost. Noben psihološki postopek ne more dveh oseb, moža in žene, pripeljati do tega, da bi bila eno telo. Kajti to je možno izključno v veri, v prestopu iz območja tvarnega, zgolj psihološkega, v obzorje Boga in njegove ljubezni.

Sodobni človek, ki sebe dojema zunaj območja Svete Trojice, sploh nima nobenih osnov za edinost v smislu današnje Božje besede. Ko v sodobnem partnerskem odnosu oslabi kemija, ko umrejo čustva, strast in interes, da sem s kom zato, ker sem navezan na skupno imovino in otroke, ko pridem do prepričanja, da ob partnerju ne rastem več – čeprav sem brez jasnih kriterijev, kaj to je, namreč rast osebnosti – se s partnerjem razidem, si z njim razdelim, kar je za razdelitev na voljo. V tem kontekstu tudi otroka uporabim za sebe, za svoje čustvene potrebe, povsem enako, kot je govoril Platon, le da je on otroke predvidel za porabo pri utrjevanju polisa, sodobni starši pa otroke uporabijo za zadovoljitev svojega starševskega nagona. Seveda to ni vsa resnica o odnosu med straši in otroki, gre mi le za poudarek.

Zunaj Boga je vse govorjenje o ljubezni do otrok in večni ljubezni med partnerjema samo nemočna želja. Ta želja pa je odslikava našega hrepenenja po Bogu, ker smo ustvarjeni v njem in zanj, le da smo se izgubili in živimo samo še zase in za svoje interese.

Če nočemo slepiti sebe in bajati o svoji ljubezni do otrok in sozakonca, se lahko postavimo na realna tla le, če vstopimo v to, kar edino resnično je, v zavezo z Bogom. Samo ta zaveza je namreč prava in dokončna, ker je Bog, edini pravični in zvest, njen porok in temelj. Tu pa je bil Platon bolj jasen kot sodobna psihologija in antropologija. Bil je namreč prepričan, da je Bog edina resničnost, vse drugo pa je njen posnetek. O tem je govoril v svoji sloviti Votlini, ki je opisana v sedmi knjigi njegove Države.

Ljubezensko spolno življenje, ki je uresničevanje hrepenenja, da bi bila mož in žena eno telo, lahko zakonca postavita v zavezni odnos, uresničen v Jezusu Kristusu. Kot je Kristus ljubil Cerkve, svojo nevesto, in zanjo dal samega sebe, tako naj v njegovi moči tudi mož ljubi svojo ženo; naj jo ljubi kot svoje telo, potem bo eno telo tudi z njo. Zato mistični pisatelji opisujejo svoj intimni, duhovni, mistični odnos z Bogom s podobo, z jezikom zakonske ljubezni. Tako bo mož ne samo fizično, ampak tudi čustveno zapustil najprej svojo mamo, potem tudi očeta, in nato svoj dom, in se z vsem bitjem pridružil svoji ženi, da potem nikoli več ne bo odšel od nje.

Besedilo je razmišljanje ob 27. nedelji med letom.

 
Značke:

5 komentarjev

  • Zdravko

    Hvala Bogu, bolj kakor vi vsi govorim z darom jezikov, toda v Cerkvi raje povem pet besed s svojim umom, da bi poučil tudi druge, kakor pa na tisoče besed z darom jezika.
    1 Kor 18-19

    Teološko seveda pravilna pridiga. Odlično predavanje! A kaj, ko v njej ni spoštovanja do božje skrivnosti. To pogrešam. Kakor da duhovnik pozna božjo skrivnost, samo noče povedat; ali pa predava kardinalom.

    ps. In ti prevodi: iz “pet razumljivih besed” je nastalo pet besed s svojim umom”?!

  • Nisem filozof. Toda številne platno ve ideje so bile podlaga sanjačev in zločincev za socialistične totalitarizma v 20.stl. Komunizem je mrtev, komunistične oligarhije so po svetu (predvsem v Sloveniji) varno v sedlu, čeprav se jim svet podira.

    Ne moremo pa tega reči za socializem, ki se je skrival v obliki fašizma in danes preko družbenega inženiringa (socialna država, potrošništvo, eko fašizem, gender, multikulturnost,…) vari nove strupene zvarke, da se obdrži v sedlu.

    • Platonove ideje so humus totalitarizma.

      BTW odlična pridiga, odlično razmišljanje.

  • Brez grške antike ne bi bilo zahodne civilizacije. Če je kdo v grški misli posebej dragocen za to civilizacijo, so to Sokrat, Platon in Aristotel. ” Sv. Trojica” grške filozofije. Seveda, vsako idejo še tako genialnega človeka je treba vzeti cum grano salis in v zogodovinskem kontekstu.

    Sicer pa Knep lepo opredeli človekovo stranpot tako v razosebljenem kolektivizmu kot v narcisoidnoegocentičnem individualizmu, ki v svoji potrošniški brezglavosti dokazuje, da končni rezultat ni kvalitativno kaj drugačen kot pri najtotalitarnejšm kolektivizmu.

    Le to, da je družinska enost možna le v krščanski in nobeni drugi veri ali neveri, to se pa teološko lepo sliši, lahko pa človek izkustveno vendarle postavi pod vprašaj.

    • Zdravko

      Grško antiko je krščanstvo pošteno predelalo, da je danes za nas uporabna. Predvsem filozofija srednjega veka se je temu precej posvetila.

      Ločencem najbrž ni težko ugotoviti, da je nekaj na tem. Ločitev je dovolj krvava, da je dokaj očitno, da gre za “eno telo, eno meso”. Sicer bi bile ločitve zelo lahke, brez travm.
      To o duhovni enosti pa ne vem, če bi se prav zlahka strinjal.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI