Sveta maša v Barbarinem rovu in doživetja udeležencev

Časnik 29.9.2015 0:03
 
Foto: Miran Prnaver

Foto: Miran Prnaver

V soboto, 19. septembra, je bila v Hudi jami maša v okviru pobude vseposvojitev.si v spomin na vse preminule v Barbarinem rovu, kjer je bilo ob koncu druge svetovne vojne pomorjenih več kot 3000 ljudi. Približno polovico naj bi bilo Slovencev.

Del rudnika, kjer so bili izvršeni poboji, je bil zaprt leta 1942 in po pobojih leta 1945 zazidan, zabetoniran z 11 pregradami. Preostali del rudnika je bil zaprt leta 1992. Leta 2008, ob odkritju tega grobišča, so del žrtev (okrog 460) našli v samem rovu, kje so bili nametani in posuti z mrtvaškim voskom. Ti so bili vsi pobiti s streli v tilnik. Vse ostale žrtve so bile zmetane žive v rov, ki je globok 45 metrov. Od odkritju so odkopali 13 metrov globoko in v globini med 8 in 13 metrov so odkrili 380 žrtev. Vse ostale žrtve (2500) so še zasute, zakrite v jašku v globini od 13 metrov naprej do približno 45 metrov globoko.

Somaševanje petih duhovnikov je vodil duhovnik in akademski slikar Jošt Snoj. Med duhovniki, ki sem jih poznal, sta bila Franci Alič (nekdanji župnik v Šentvidu v Ljubljani) in Janez Cerar (nekdanji direktor študentskega doma Vincencij v Ljubljani), poleg njiju Maksimilijan Matjaž (profesor biblicistike na TF) in p. Bogdan Rus OFM (duhovni pomočnik v župniji Šiška), diakoniral pa je Ferdo Rus.

Foto: Karmen Kristan.

Foto: Karmen Kristan.

Najprej smo se zbrali pred rovom pred kapelico, kjer je lahko vsak ob veliki sveči prižgal svojo svečko in povedal ime žrtve, ki smo jo posvojili ali pa smo povedali, koga se spominjamo od današnjem dogodku.

Sveta maša je bila pri jašku, kjer so žrtve. Po maši nam je spregovoril rudarski inženir Ivan Kenda, ki je sodeloval pri prebijanju pregrad in odkrivanju ostankov povojnih žrtev.

Potem smo šli mimo prostora (kostnice), kjer je shranjeno okostje približno 800 žrtev. Okostja so zložena v plastične zaboje. Približno 2500 žrtev pa je še vedno v jašku.

Sam sem imel to priložnost, da sem v jamo, v rov nesel oltarček (sicer preprosto mizico), na katerem se je darovala spominska sveta maša tako za žrtve kot za njihove krvnike.

Današnje srečanje z nepojmljivim, pa tudi z vero, da smrt in zlo nimata zadnje besede, smo končali s pogostitvijo in druženjem pred Hudo jamo.

Miran Prnaver

Foto: Miran Prnaver

Foto: Miran Prnaver

Nekaj utrinkov udeležencev

France D. Korošec
Moja mami je pri skoraj devetdesetih v soboto dočakala zvezni trenutek, ne samo vstop, celo sveto mašo na kraju umora svojega brata Tončka Debevec. Kako je to zmogla, tako psihično kot fizično, niti sama ne ve, saj je prejšnji dan zaradi šibkosti hotela odpovedati pot. V Hudo jamo jo je ponesel Oče naš. Ko sem hodil tik za njo, sem že obupaval, češ, saj ne bo zmogla. To bitje pa je na glas molilo in kar brzela je po tistih tračnicah. Bal sem se, da jo bo strlo na kraju, nad jaškom, pa je šla in gledala dol v globino kot mladenka v tistih letih, ko so ji ubili in hoteli izbrisati iz spomina očeta in brata. Za očeta hodi na domnevni kraj umora, na Hrastniški hrib, zase pa na kraj spominov groze, v Teharje, od koder jo je rešila nenavadno čudežna poteza.
Spominskega križa nisem vzel s seboj, ker sem ugotovil, da moram z obema rokama skrbeti za mami.
Vse to gre v zgodovino. Ne gre vsem v glavo, zato in marsičemu navkljub bom na ogled postavil nekaj fotografij o tej sveti maši v naši župnijski cerkvi.

Smo Varuhi spomina in g. Jošt ima še kako prav, da nas spominja, da posvojenim žrtvam posodimo svoj glas. On, ki ustvarja vrhunske barvne podobe njihove brezdušne mrtvaškosti ostankov njihovega telesja, je moral priti do tega, da jim nekaj manjka, glas torej. Zavedno in radostnoživo jim, obnemelim revežem, zdaj po mnogih letih posodimo še glas, da bodo lahko še dolgo pripovedovali zgodbe, ki so nam jih občudovalci zlatih boljševiških telet prepovedovali desetletja dolgo in nam jih poiskušali brisati v trajno pozabo.
Svoj glas posojam stricu Tončku, po katerem imam njegov osebni slikovni album, v katerega je, nepolnoleten, nekje leta 1944 zapisal sebi preroške besede: “Oropajte življenja me krvniki. V skodelo boste si krvi nalili, ki upirala se je vaši sili!” Iz sovraštva in v spirali neslutene zlobe so mu nočni tatovi in morilci njegove generacije po vasi, zažgali dom in ga hoteli vzeti s seboj v gozdove pri šestnajstih. Ni bil ne izdajalec in ne zločinec, samo borec za svoje vrednote in za svoje čisto golo življenje.
Vedel je, da nima izbire in ne velike možnosti preživetja. Komaj je začenjal svojo mladost, ko jo je udušilo neznosno izdajstvo, laž in podivjano pijano zlo v totalno izdivjanem mehaničnem nasilju in zasula jo je neznosna teža pobitih in pol živih, zalila sta jo kri in znoj raztreščenih sotrpinov v Hudi jami.
Posojam mu glas, saj mu niti niso dali možnosti, da brani svojo nedolžnost in da se ubrani norokrivih fikcijskih obtožb. Enostavno so ga pretepali kot izdajalca lastnega naroda, kot steklega psa, niso mu dali niti vode, dodelili so ga v skupino za takojšnji uboj. Enako so naredili njegovemu očetu, ki so ga odgnali kot klavno živino na Hrastniški hrib, kjer so na njih prežali jarki razklane rudniške zemlje. Niti ni vedel takrat, da v eni od sosednjih barak taborišča pobesnele krvoločne boljševiške smrti za življenje trepeta mladoletna, ničesar kriva sestra Bernardka.
Posojam mu glas, ker si v mislih predstavljam, v kakem trpljenju so končali, kajti nekaj preživelih iz gozdov Roga je desetletja sporočalo iz drugega konca planeta, kaj so jim storili.
Posojam mu glas, ker ni mogel tuliti v grozi obupa in prihajajoče smrti toliko močno, da bi ga mogla slišati trpeča mati, ki ga je potem čakala še najmanj do konca šestdesetih let, ko je še upala da bosta in sin in mož amnestirana, ko bodo končali z gradnjo udbovsko navrženega “podzemnega letališča, tovarn municije in orožja na Kočevskem …”. Meni, otroku, ki me je čuvala, je pripovedovala, največkrat v polsnu, ko spati ni mogla, bolečina sama pa je govorila iz njenega izsušenega trpljenskega telesa.
Zdaj še kako vemo, da so končali v orgijah pijanske nadutosti in velemoči zmagovalcev, gradnikov Novega rdečega razreda, polni domišljave nalagane fikcijske prihodnosti v zlatih prividih materialne nagrmadenosti zastonjkarsko užitkarskih dobrot preobložene boljševiške mize. Niso vedeli, da s pomočjo ostudne laži postajajo žrtve lastnega verjetja pohotni psihopatski poblaznelosti, ki je prihajala iz veledežele vseobširnega rdečega kulta in kulture smrti skozi mrliško zmaličeno čudovito Sibirijo.
Razčlovečili so jih do brezčutnosti za bolečino, do ravnodušnosti do telesne smrti in jih stolkli na nivo paničnega hlipanja za brezbolnim in sivim Onostranstvom, ki se jim zaradi neznosnega razočaranja, bolečin in v strahu posušenih solz obupa ni hotelo svitati na nobeni valovni dolžini še neznane odrešujoče svetlobe, ki jim je Jezus Nazareški ni prižgal do trenutka zemeljske smrti telesa in doklej ga niso videli prihajati v nevidenih žarkovjih Nebes.
V istem hipu je bil rešen vseh muk in izginilo je peklensko mrcvarjenje udarcev in oranje morilske krogle v njegovem tilniku in izprhnel je vonj vroče klokotajoče krvi v njegovem dušečem se grlu, ki je bila v bistvu kri njegove matere. Zginili so vonji po krvi in znoju smrtnih strahov in zginil je smrad pijanih sap podivjanih slovenskih Kajnov in zamrli so besi nadutih zlikanih morilskih oficirjev v zloščenih jahalnih škornjih naivnega Novega zlaganega in bolno shizofrenega razreda Črtomirovega rodu izpod Triglava.
Po tem, ko ga je zaobjela zatrdno obljubljena Svetloba Večnosti pred samimi vrati Novega Jeruzalema, je bil Tonček na dokončno svojem cilju za vse čase Večnosti v slavljenosti, v barvitosti in v angelskih glasovih ob Stvarniku vseh vesolij in Nebes.

Foto: Miran Prnaver

Foto: Miran Prnaver

Marija Stanonik
Rada bi ohranila besede gospe iz Begunj na Notranjskem: Meni je pa zdaj odleglo!
Povedala je, da je (kot mladoletna?) prestala Teharje in da še zdaj ne verjame (kaj, pravzaprav nisem upala spraševati).
Svoje vtise bom lahko spravila na dan šele čez dolgo časa. Če kdaj!

Karmen Smodiš
Po obhajilu sem zaznala blago prisotnost tistih, ki so tukaj ostali. Nič srhljivega, obupnega, ali sovražnega. Ne. Četudi že doumejo vsepresegajočo ljubezen Najvišjega, sem čutila, da se je v rov naselila hvaležnost in tihi spokoj, da smejo ostanki teles biti deležni svete daritve.

Karmen Kristan
Želim si, da bi se zmogli odpreti resnici, sprejeti jo v sočutju in odpuščanju do vseh, da se postavijo osnovni pogoji za spravo in bi dali prostor Bogu, ki tudi najhujše stvari lahko uporabi za dobro. Še vedno me spremlja … Pretresljivo podoživljanje hoje teh mučenikov po rovu. Vedeli so, da poti nazaj ne bo. Pogled v jašek, kjer je še 2500 okostij. Žive so zmetali vanj in so več dni umirali v kupu teles. Moja stiska je smešna napram temu. Jokala sem ob kostnici z več sto zaboji, v katerih so kosti, lobanje … Vsi ti mučeniki so že v Očetovem objemu, takoj so bili, verjetno že med umiranjem …TE KOSTI SO ZA NAS, V OPOMIN, KAJTI BRATSKA MORIJA SE LAHKO KAJ HITRO PONOVI … NAŠA RAZDVOJENA SITUACIJA JE ZRELA ZA TO.

Foto: Karmen Kristan

Foto: Karmen Kristan

Ariana Libertin
V boju za lagodno življenje kričimo: »Pustite, kar je bilo, je bilo! Vsaka vojna je kruta!« In potiskamo nazaj v rov ostanke mladih življenj, neizpolnjene sanje, neizpeto ljubezen do domovine …
S plastenkami vode in slovenskimi jabolki podpiramo reke beguncev na poti v lagodno življenje.
Toda, strma je pot …

Emilija Kladnik Sorčan
Nisem več mlada, in hkrati ne dovolj stara, da bi se me dogodki sredi prejšnjega stoletja neposredno dotikali. V srečnem otroštvu se je v našo družino, podprto z neizmerno očetovo ljubeznijo, kdaj pa kdaj ob večerih prikradla zgodba o stricu, ki ga nismo poznali. Ime mu je bilo Marko, v dvanajstem letu je odšel v večnost tik pred koncem zmage nad nacizmom. Pripoved so pogosto spremljale očetove solze in jeza nad krvniki, ki so utrnili mlado življenje. So to storili v gorečnosti za “našo stvar” ali so bili preprosto do konca podivjani? Tega nihče ne ve, precej drugih okoliščin pa je očetu v dolgoletnih prizadevanjih uspelo sestaviti v zgodbo s kar banalnim začetkom: Kmečka družina s Harja nad Laškim je imela v delu pri čevljarju v Zgornji Rečici za tisti čas pomanjkanja precej dragoceno stvar – čevlje. Iskat bi jih naj šel moj oče, pešačiti bi moral precej kilometrov, se vmes registrirati pri okupatorjih v mestu in srečno prestopiti na partizansko ozemlje v Rečici. Za skoraj petnajstletnega fanta bi to pomenilo veliko nevarnost, saj bi bil eni in drugi strani sumljiv, zato mu ded ni pustil na pot. Vmešal se je mlajši Marko, neugnan fantek z izjemno voljo, češ, naj grem jaz, saj sem še otrok in se nimam česa bati. Odšel je in ni ga bilo več nazaj. Mater, ki je drugi dan odšla za njim, so ustrahovano spodili nazaj, da je ostala živa, je zaslužna dobra gospodinja hiše, kjer so imeli partizani štab. S pravo besedo je pomirila zasliševalce, mami pa povedala kruto resnico, da je prišla prepozno. Družina je po koncu vojne postala žrtev montiranega procesa, razseljena po zaporih, moj mladoletni oče in najmlajši brat pa sta medtem morala z lastno iznajdljivostjo preživeti. Zgodbo bi lahko z zanimanjem poslušala in nato pozabila, a kaj ko ji je umanjkal konec: Oče ni smel z resnico na dan, breme, ki ga je nosil globoko v sebi, ker je šel v smrt bratec namesto njega, mu je zasejalo usodno bolezen in moji otroci so se morali še čisto majhni posloviti od (pre)zgodaj umrlega dedka.
V soboto sem odšla na kraj zločina namesto pokojnega očeta, ne vem točno, ali je Marko na dnu rova ali pod smreko v bližnjem gozdu. Moj oče je hodil z mano in skupaj sva prosila za mir, ki ga sedaj najbolj potrebujem jaz. Lahko bi rekla kot mnogi drugi – kaj me to briga, a preden izustiš zadnji glas te floskule, že veš, da to ni res. In ko te od glave do pet obide spoznanje, da je usodna zamenjava, ki se je nekoč tako po neumnem zgodila, pogoj, da ti obstajaš, ti ostanejo samo solze, ki si same utirajo svojo pot.
Marko, lahko bi živela oba, jaz in ti, če bi bil svet drugače narejen.
Hvala vsem znanim in neznanim ljudem, ki ste me spremljali na tem romanju.

Foto: Karmen Kristan.

Foto: Karmen Kristan.

Bogdana Počivavšek
Marec 2009: “Glejte nocoj poročila!” mi je dejala dr. Dežmanova po predavanju na OŠ Podčetrtek in res sem jih. Šokantne slike iz rova svete Barbare in primitiven odziv sodelavca naslednje jutro: “Saj to so bili Hrvati” še danes odzvanjajo v moji notranjosti.
“Kajn, kje je tvoj brat Abel?”, vprašanje, ki celo človeško zgodovino odmeva, pa nas ničesar ne nauči!
Nisem čutila potrebe, ali pa nisem želela priznati, da nisem vredna stopiti na sveto zemljo….
September 2015: Spoštovani varuhi spomina, v soboto, 19. septembra ob 10h, bo v Barbarinem rovu v Hudi jami sveta maša za vse tamkajšnje žrtve, njihove svojce, rablje in varuhe spomina. Mašo bo daroval duhovnik Jošt Snoj. Ker je prostora v jami malo, je število ljudi zelo omejeno. Zato se čim prej oglasite, če bi se želeli dogodka udeležiti. Vse dobro želim, Romana
In se odločim – moja hči namreč razmišlja drugače. Že od odkritja želi videti kraj zločina.

Vračam se z zmedo v glavi. Zavijemo še levo, kjer med mizami z oštevilčenimi zaboji s kostmi preštejem 50 korakov, potem pa so tam še vreče, polne zemlje in kosti, ki ponavljajo večno vprašanje: “Kajn, kje je tvoj brat Abel?” Kot Dachau v primerjavi z Auschwitzem! Relikvije nagovarjajo!
Sedaj vem, zakaj so bili Jobovi prijatelji ves teden tiho, ko so videli njegovo bolečino!
“Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti!” je dejal moj brat in strinjam se z njim!

Silva Matos
V Barbarinem rovu sem dobesedno dihala molk. Globoko pod nami so v jašku pokopana telesa, ki so v grozi padala drug na drugega. Niti strela ni bilo, samo padec v objem umirajočih.
Ko sem ob čudoviti, pomirjujoči sv. maši nad jaškom zrla v sliko duhovnika g. Jošta Snoja, je v mojem srcu iz bolečine sočutja zasijala svetloba. Iz globine moje duše sem začutila prošnjo, da bi zmogli odpuščanje, tisto veličastno potezo, ki je nihče ne more zahtevati, saj se prebudi in raste le z dobrotljivostjo in milostjo Njegovega odpuščanja. Odpuščanje in ljubezen vsem, ki jih ta kraj spominja na grozo smrti, nasilja, zla. In potem sem v vsem, kar se je v temnem, a osvetljenem rovu, ožarjeno tudi z malimi lučkami, ki smo jih prinesli s seboj, doživljala nežnost. Nežnost duš, ki so že zdavnaj pri Bogu, nežnost ob njihovih nepokopanih, a s spoštovanjem odloženih ostankih. Ki čakajo, nas čakajo, da njim in njihovim svojcem, vsem nam damo dostojanstvo, vsakemu posebej svoj grob.
Lučke, ki smo jih prižigali ob kapelici pred vstopom v rov, so bile nežen simbol naših iskrenih misli in bolečine, da še nismo uredili, kar moramo.

 
Značke:

46 komentarjev

  • Zdravko

    Tabla: Vojno grobišče, Republika Slovenija?!
    Sramota za Republiko Slovenijo. Grobišče?!

    • Zdravko: “Tabla: Vojno grobišče, Republika Slovenija?!
      Sramota za Republiko Slovenijo. Grobišče?!”
      ==================

      Gre za zakon na katerega je NSi tako ponosna. Plod “osvobajanja”.

      • Sem hotel napisati: Žal so tudi to tablo vseposvojili.

    • Kdo in kdaj je sprejel zakon in odločitev, da se morišče civilistov po vojni, komunistična industrija množičnega revolucionarnega pobijanja in skrivanja LAŽNO poimenuje VOJNA GROBIŠČA?

      • mali martin

        Če se ne motim ima nsi prste vmes pri tem zakonu.

  • Zdravko

    In celo križi so gor na tabli. Naša Cerkev pa nič. G. nadškof!?

    • Frančišek

      Prevzvišeni g.nadškof, z največjo verjetnostjo ne bo rekel nobene, Zdravko.Ne zaradi zakona Ludmiline zablojene stranke in ne zaradi novega zakona.Še manj zaradi napisov “Vojno grobišče”. Vsi vemo, da to ni to.TO JE VELIKA LAŽ.Konsenzualno sprejeta laž!Jasno je in v nebo vpije to slovenceljansko vsegliharsko laganje! Napisana bi morala biti RESNICA.Resnica je:
      revolucionarno ubijališče, mučilnica, klavnica = MORIŠČE! In Ludmilina stranka, ki je uveljavila novi zakon z vso to lažnivo kramarijo v svojem zapisu se še imenuje Krščanska.HALO!??? Razmišljam pa o Zdravkovem vprašanju ali bo RKC reagirala, takole:
      Ne bo reagirala.G.nadškof pa sploh ne.Zakaj sklepam tako?Tam, okoli nj.ustoličenja so Slovenske Novice objavile celostransko, lepo reportažo o našem novem dušnem vrhovnem pastirju.V udarnem rumenem okvirju pa je bila izjava g.Zoreta, novega nadškofa slovenske Cerkve, da je njegov stric bil major partizanske vojske.Poznal pa, da je domobranca s konca vasi, ki ,da je bil dober človek.Tako, vemo!Po vsej krvavosti boljševiške klavnice in mučilnice na slovenskem, bi lahko bilo povedano samo, da je g.Zore poznal dobrega človeka, domobranca s konca vasi in, da bi tistega majorja v žlahti lepo, za en čas, še zamolčal, če ga niso ravno vprašali.Po vsem, kar vem, je malo ljudi, ki bi bili ponosni na partizanske majorje, ki so morali biti “nekaj”, da so lahko bili majorji.To pa si gladko predstavljamo kaj to je “za ena huda žvau”!Če se je namenil, visoki gospod prikupiti vsegliharski rdeči srenji, ki ga ne hodi poslušat v Božje hrame Slovenije, pa tudi prav.Njegov, škofov prav! Nima moje odobritve.Bojim se zagotovila Jezusa Nazareškega, mojega kralja! Mlačne bom izpljunil, nam je povedal.
      Zaradi vseh žrtev krivičnih pobojev 41-53 in zaradi njihovega žrtvovanja, krvave daritve lastnih življenj zaradi ŽIVE VERE V JEZUSA KRISTUSA, se z nadškofovim
      nastopu v časopisu ne morem in nočem strinjati, ker nisem mlačen.Velikanska večina pobitih je bila na svoji strani v velikanski večini primerov zaradi verjetja in niso imeli izbire ter bili so do čistega konca kristalno čisto zvesti Jezusu Nazareškemu in Božjemu sinu in nič drugega.In glavno: koliko časa bomo
      še čakali ZAHTEVO, POZIV RKC, da se mora Država in slovenski narod razbremeniti strahotnega komunističnokriminalnega zla preteklosti in krivde ter dostojno pokopati žrtve tega zla v posvečeno zemljo in to nemudoma. Časa za to kar naenkrat ne bo več!

      • Tudi moj stric, mamin brat je bil dober človek. Priznam, da nisem bil seznanjen z besedami, ki jih je nadškof dal za ta rumeni cajteng. Če res drži, da je imel partizanskega majorja a priori za pozitivca, med tem ko je slučajno poznal “dobrega” domobranca, ker je vendar jasno, da so bili domobranci a priori slabi ljudje – potem njegove maše niso verodostojne. To so namreč satanske besede. Bog ne daj, da je res tako!

        • Našel sem citat na Mladini v zvezi s tem, ki pa se ne bere tako grozno. Morda le ne gre za tako strašno stvar in je le novičarski fdvjevec malo zabrkal izjavo. Tudi jaz upam, da si je nadškof ozavestil besede iz knjige Razodetja: “O ko bi le bil mrzel ali vroč! Ker pa nisi….”

          • Važno mi je, da škof ni leden človek (psihopat), vroč aktivist politične stranke in brez treznega razuma.

        • Frančišek

          Spoštovani Anthon, tako je pisalo in nihče ni kaj dosti komentiral ali dvigal prah okoli tega.
          Nisem rekel, da je kdo rekel.Bral sem, pisalo je.Saj ne, da ne bi smelo biti, da ne bi smelo biti povedano, pisano.Očitno gre za dejstva, za resnico.Komentiram le zato, ker je bilo to takrat,ob umestitvi tako pomembne osebnosti na tako pomembnem tronu, ob celostranskem bogatem in pozitivnem članku.Ni kaj.Ono o stricu majorju in o dobrem domobrancu pa je bilo bombastično v rumeno barvanem okencu, češ, gleeeeejte toooole!Znajo, a ne? Tudi on je malo “naš” in tako dalje iun tako dalje.Pisano je in ostaja, saj vse shranijo, poišči in študiraj, dragi moj vse tiste besede.In lepo te prosim, ne soditi.Vse dobro!

          • Saj, dragi Frančišek, tudi moje odobritve nima nadškof, kot vidiš. Seveda, če je svojo izjavo res tako zastranil, oziroma če kot božji mož zmore tako misliti.

  • Ob branju zgornjga članka sem se poskušal vživeti v občutenja piscev. Eden naj bi vedel vse, kdo in kje. Jaz sem obrnil na glavo Kazino za svojega strica, pa tega ni možno ugotoviti. Nekdo drug samo moli. Prav, to je dobro, čeprav se lahko enako kvalitetno moli v ljubljanski stolnici in ni treba v Hudo jamo. Spet nekdo pravzaprav ni tipičen, ker pri njih niso izgubili domobranca, saj jih nad Laškim ni bilo.

    Ne morem se prav vživeti. Tudi sam sem bil v Hudi jami in v rovih Sv. Barbare, pa uradno nismo smeli v rovu zaviti desno, kjer so izkopani posmrtni ostanki v zabojih. Najbrž so ti imeli drugačno dovoljenje z ministrstva, si mislim. Njih je ministrstvo imelo raje, se mi vsiljuje druga misel.

    Članek zame ni več pretresljiv, zdi se mi celo premalo iskren. Kdo so ti, ki vseposvajajo? In, kot je nekdo že omenil, nič jih ne moti Vojno grobišče, ki ga veselo pofotkajo.

    Upam, da bom na tale komentar dobil kakšen resen odgovor.

    • Frančišek

      Žal,g.Anthon, težko boš dobil komentar.Verjetno, da je najbolje, da začneš od začetka in bereš vse še enkrat.
      In razumi, kar razumeš.Morda se bo sčasoma še kaj naložilo, zaokrožilo celoto.Trkaj,Vrtaj, pa se bo odprlo.Saj je obljubljeno.Ni strahu.kdor vztraja, dočaka.

  • Odzivi pod tem člankom v komentarjih zgledajo tako, kot da imajo pijani SDS funkcionarji svoje orgije…

    • mali martin

      Pavel,ali te spet sds in jj preganjajo ?
      Ubogi revček, kje vse vidiš strahove !

      • Ja, strahovi. Ko zadnjih 25 let berem pričevanja o teh morišče, je dostikrat proti večeru ekipa morilcev z orgijami pijano proslavljala svoje pravičniško delo in se naslajala z mučenji “izdajalcev”… Ledeno krohotanje, vročični aktivizem in mlačna razumnost.

    • Frančišek

      A’s kej predoziral, tovariš ?

    • Zdravko

      Če imaš kaj za povedat, povej!

  • Ob komentarjih o tabli in škofu:

    1. Trije križi, od katerih je srednji višji, je za vernega predvsem simbol Kalvarije. Simbol Kalvarije pred vhodom v kraj, kot je Barbarin rov, pa je po mojem mnenju komaj kaj takega, zaradi česar bi hotel kak škof protestirati. Ne vem zakaj bi.
    Komaj kaj drugega je bližje pogledu Cerkve na tak kraj. Kraj strahotne pozabe, da je človek človek in ne ‘nekaj, kar je koristno odstraniti’, kraj poizkusa doseči svoj politični cilj z množičnimi poboji – tudi Jezusa so skušali ‘odstraniti’, ker se jim je zdel nevaren (Bo kdo protestiral, da sem napisala uporabila izraz ‘odstraniti’. Umor je gotovo močnejši izraz, toda zastre pogled na to, da gre za sprevrženost umora kot politične metode. In zamegli pogled na to,da bi morda kdo, ki je že danes vajen uporabljati sprevržene metode političnega boja, kot so diskvalifikacije, navadne laži, poizkusi onemogočanja nasprotnika, v neki drugi situaciji zlahka uporabil tudi take ‘politične metode’, ki jih danes na ‘onih drugih’ obsoja. Saj je tudi to ‘obsojanje’ za marsikoga pogosto le ‘politična metoda’ doseganja svojega lastnega političnega cilja in ne delo za prenehanje vsakega podobnega zla, kot je bilo tisto iz rova, ki smo vanj poromali. Samo korak naprej je in ‘samo’ drugačne okoliščine jih ločujejo od tega.
    Bojim se… Toliko ljudi se pusti zmanipulirati besedam, ki se zdijo ‘pravičnost’, pa so le sprevržena pravičnost.
    Toda če se tak človek zaveda, kaj je ‘le korak naprej’, se bo mogoče že danes z vso grozo ‘vrgel nazaj’, prenehal uporabljati sprevržene politične metode, ki človeka morda ne ubijejo fizično, zato pa mu ubijajo dušo. To celo delajo z obema: žrtvijo in storilcem)

    2. Tudi ‘grobišče’ je komajda moč imenovati neprimeren izraz za kraj, kjer (zaenkrat še) ležijo posmrtni ostanki ljudi.

    Ko pa berem komentarje pod to temo o škofu, iz njih razumem, da se moj škof ne odziva na politične pritiske (sicer ne bi bilo treba na ta smešen način skušati sejati dvoma vanj).
    Sem vesela za to (posredno) informacijo. Dober škof pač ni (ne sme biti) orodje v rokah enih ali drugih političnih ciljev. Posebej ne takih, ki poglabljajo sovraštvo, ki jim je sejanje razdora politična metoda.

    Berem iz tega še nekaj: če uporabljajo proti njemu nekaj, kar vsak malo pozoren bralec vidi, da je smešno, to pomeni, da nimajo nič ‘močnejšega’. Lahko samo upajo, da se bo nepozoren bralec odzval že na zgražanje samo, brez da bi razmislil, če je zgražanje sploh na mestu.

    3. Ima strica partizanskega majorja? Večina Slovencev ima sorodnike na obeh straneh.

    4. Tudi to, da škof more videti dobroto v človeku, je komajda kaj, kar bi govorilo proti njemu.
    Hudo bi bilo, če je ne bi bil sposoben videti. Od škofa pričakujem še več: da dobroto vidi tam, kjer je prisotna samo v sledovih, šele kot speče seme. (pravzaprav ne le od škofa, ampak prej ali slej od vsakega kristjana, ki hoče biti to več kot zgolj po imenu. Toda majhni smo in rastemo.) Samo če je to seme sposoben prepoznati, mu bo lahko pomagal rasti. A rasti takim semenom škof mora pomagati, kajti vsa taka (tudi speča) semena so v nas zato, da rastejo h Kristusu. (to je del pomena Jezusovih besed apostolom ‘naredite vse narode za moje učence’)

    Stranski učinek tega tako globokega ‘rasti k Njemu’ pa je v nas tudi ta, da smo manj podložni temu, da bi se nam metode zla zdele edine možne in edine uporabne v težkih situacijah. In če se nam taka misel ponudi, se proti njej lažje borimo. Ker imamo trdnejšo oporo, kot je naš strah.

    🙂 Hvala za to, da s svojimi komentarji o škofu, pozornemu bralcu poveste, da je dober škof 🙂 .

    • Zdravko

      Se čutim pozvanega, glede na prvi dve točki, da ti odgovorim:
      1. Križi na tabli pravijo, da se nas tiče, nas Cerkve. Če bi bila zvezda na tabli, bi bilo drugače. Potem bi bilo vsem jasno zakaj gre.
      2. Ti se politično zelo slabo izražaš. Kar je sicer čisto normalno in ti nič ne očitam. Vendar pojem “vojaško grobišče” je zelo neprimeren. Ti se ukvarjaš z žrtvami, govoriš o umorih kot politični metodi. Ok, politika ti ni ravno najmočnejša plat. Vsekakor to ne more biti nikakršno vojaško grobišče.

      • Strinjam se z Zdravkom, “vojno grobišče” je v konkretnih slovenskih razmerah samo lažniv evfemizem za resnično “prizorišče povojnega pokola” oziroma “prizorišče zločina”.

        Vojno grobišče bi lahko kvečjemu imenovali prostor, kjer so bile žrtve vojnih spopadov improvizirano pokopane zaradi vojnih razmer.

        Civilizirani narodi pa so že med vojno, sploh pa po koncu vojne poskrbeli za civiliziran pokop žrtev v posvečeno zemljo in v za ta namen zgrajene kostnice. Naj spomnim le na mnoga pokopališča Soške fronte, kjer so v vojno vpletene države različnih strani poskrbele za civiliziran pokop posmrtnih ostankov svojih sonarodnjakov ter za izgradnjo spomenikov in hkrati opomnikov naslednjim rodovom.

        http://www.potmiru.si/slo/log-pod-mangrtom

        http://www.potmiru.si/slo/nemska-kostnica

        http://www.potmiru.si/slo/italjanska-kostnica

        http://www.potmiru.si/slo/zemljevid-seznam

        Vsaj Cerkev in kristjani bi morali biti sposobni stvari poimenovati s pravim imenom, če že neverni tega nočejo ali niso sposobni. Izraz “vojno grobišče” daje hinavsko potuho zločincem in to celo v imenu Republike Slovenije!

        Ker smo v Sloveniji brezbrižni in brezčutni že samo do poimenovanja krajev zločina s pravim imenom, ni nič presenetljivega, da že najdene in izkopane žrtve povojnih pobojev še vedno ležijo v rudniških rovih in jaških.

        Darovanje maš na teh krajih je nujno, saj ob posvečujoči milosti obenem ohranja spomin na žrtve grozljivega zločina, vendar pa nas niti sto darovanih maš ne bo odrešilo te necivilizirane sramote, če kot državljani z delujočo vestjo ne bomo povzdignili glasu in zahtevali dostojnega pokopa žrtev.

        Odpuščanje in sprava gor ali dol – potrebujemo pokop in obsodbo zločinskega režima, ki je botroval žrtvam, pa bo sprava samoumevna posledica civiliziranih gest.

  • In še ob prispevku:
    Vsaka vaška opravljivka zna videti temo v človeku, zna videti zlo v človeku. Za to ni treba imeti posebej prodornega pogleda. Tudi zna vsaka vaška opravljivka potencirati videno zlo do te mere, da se zdi, da ni nič drugega. Zlo se samo od sebe ponuja, da bi zastrlo vse obzorje tistega, ki vanj upre svoj pogled. Tak zastrt pogled, ki ne vidi nič drugega, je celo cilj zla, saj z malo nepozornosti, tako človek v strahu pred zlom, ki ga vidi, postane delež na zlu, ki ga dela sam. In to je mnogo, mnogo, mnogo hujše!

    Samo nekdo, ki je z vso svojo osebo ukoreninjen v Njem, pa zmore v pogledu na Kalvarijo (prostor totalnega zla) videti prostor odrešenja. Prostor upanja.
    (Šele tak pogled je moč – seveda v zelo, zelo malem – primerjati z Njegovim, ki je Resnica sama, ki je Odrešenje samo. Ki je Življenje samo.)
    Bog ne spreminja zla v dobro. More pa spremeniti prostor zla (pa naj bo to človek ali kraj ) v prostor upanja. V prostor novega življenja. V prostor spreobrnenja (nas, predvsem nas, šele nato morda še koga drugega)

    Vaška opravljivka, ali nekdo, ki mu je trud, da bi naše poglede povsem napolnila tema zla, koristna politična metoda, vidi zlo, obupa nad tem kar vidi in sam postane košček zla.

    Nekdo, ki nosi Kristusa v sebi, pa lahko stopa (v zavedni ali nezavedni molitvi,ki je vedno povezanost z Njim!) tudi v prostorja zla, kot je Barbarin rov in je lahko tam del Njegovega spreminjanja kraja zla v kraj upanja.

    Tisti, ki vam to nekaj pomeni, že veste, kaj sveta maša stori…
    Tisti, ki vam ne, pa tega ne boste razumeli, a nič hudega…

    A tudi za vas, ki tistega o globini resnične dejavnosti svete maše ne razumete, se vam morda zdi smešno in brezveze (pa tudi za tiste, ki samo še ne zberete poguma, da bi se posmehnili tistim, ki vas z očitkom, da ste ovce, priklepajo na svoje zlo):

    Zelo po človeško in precej sploščeno: že vsak, ki vstopi v prostorja zla in ne postane sam del zla (naprimer v malem, s sovraštvom v sebi) je ŽE prostor upanja, je že dokaz, da zlo nima zadnje besede. In tega malega, mnogim neopaznega (ker so njihove oči zastrte), samo človeškega dokaza ne more izbrisati tisoč ljudi, ki se kot tiste vaške ‘dame’, o katerih govorim zgoraj, na zlo samoumevno odzovejo z lastnim zlom.

    Še en način, kako te stvari povedati tako, da jih lahko razume tudi nekdo, ki ne pozna globine življenja z Njim: ‘Naj se zlo ustavi pri meni.’ je edini resnični, edini učinkoviti način ustaviti zlo.
    ( Samo On nam omogoče to biti tudi ko se zdi to človeško nemogoče. Korak po korak… )

    Večina nas je v Barbarin rov šla na take vrste romanje. Vsak na svoj lastni način. Kakemu komentatorju se to morda zdi nič. Lahko se posmehuje želji v vsakem človeku videti brata (nekoga kot sem jaz, nekoga blizu) in ne tujca.
    Toda nič hudega 🙂
    Neskončno več je to od stalnega poizkušanja zastrirati oči bratom z potenciranjem zla.

  • Nobenemu Slovencu ( apropos nadškof Zore) po mojem danes ni potrebno ne sramovat se, ne opravičevat se, če je bil njihov stric ali dedek partizan, ali pa če je bil domobranec. Ali kaj tretjega. Če to javno počenja nek Boštjan Videmšek z Dela, je to njegov problem. Ni potrebno, res ne, da bi mu sledil naš nadškof, sicer v drugi smeri.

    Žal iz druge vojne med nami ostaja veliko prizadetosti. Tudi bolestnosti in potlačene agresivnosti. Morda bi Darja, katere um je sicer težko kaj drugega kot ceniti, lahko šla svoje moralne lekcije in izkušnje kdaj deliti tudi drugi strani, ki jo je najmanj enako potrebna. Srhljivo sporočilo izpred par dni s Kongresnega trga, s področja predvidenega spomenika vsem žrtvam, je opozorilo tistim, ki na to bolestno stanje duš pozabljajo.

    • Veš IF, tudi ‘na drugi strani’ govorim. Približno iste stvari (včasih z drugimi besedami), ker gre nekaj, kar se na podoben način dogaja v vsakem človeku.
      Večinoma ljudem, ki jih osebno poznam. Tudi zato, ker nobenega drugega portala ne doživljam na ta način kot svojega in vrednega besede, kot Časnikovega. Vsaj odkar so ukinili rkc forume.

      Toda brez skrbi, tudi ‘z druge strani’ prihajajo brat Časnik, kot včasih vidiš po tudi po kakem koemntarju.

      Mora biti pa človek Kristusov najprej med svojimi.
      Oziroma še drugače: najprej v sebi, potem med svojimi.
      Ker če začne z moraliziranjem ‘na drugi strani’ in ’tistim drugim’, potem je to samo moraliziranje in soljenje pameti.

      Moj temelj pa je (hoče biti), kot veš, Kristus in evangelij. Drugega dovolj trdnega za to, kar govorim, ne poznam. (oz. še enega, bolj neoprijemljivega … tisti splošni zelo intimni občutek za drugega, položen v človeka ob stvarjenju. Tega se da nagovoriti v osebnem srečanju iz oči v oči, ne z moraliziranjem. )
      Kar govorim večinoma temelji na temu, kolikor poznam Njega in evangelij, oziroma bi želela, da temelji. (Samo upam lahko, da v tem rastem. Tudi preko padcedv. Samo ljudej smo.)

      Samo če bomo kristjani res kristjani, potem se bodo tega lahko ‘nalezli’ drugi ‘ljudje dobre volje’.
      Če ne bomo, potem tudi besedam, ki jih govorimo, ne bodo verjeli. Jih bodo imeli (in jih imajo) le za soljenje pameti drugim (govorijo, sami pa ne delajo), moraliziranje, poizkus nadvladovanja drugega. (in roko na srce – zavedno ali nezavedno, vsekakor pa zelo človeško – to pogosto tudi je )

      Zato govorim kristjanom, ker smo v svoji ranjenosti podobni vsem drugim, ker smo nagnjeni (ker smo ljudje) k povsem istim zablodam, kot drugi, k povsem istim samoopravičevanjem: svoje zlo je vedno težko videti, težko ga zdržati toliko, da bi se v sebi zjokali nad njim, še težje se mu odpovedati, posebej takrat, ko se zdi koristno in uporabno .

      Toda mi imamo temelj, na osnovi katerega to lahko storimo. Drugi pa lahko ta Temelj spoznajo samo preko nas. Ne po tem, kar jim govorimo (čeprav imajo tudi besede svoje mesto), ampak po tem, ko (če) nas vidijo, da se obnašamo v težkem (tudi ko se zdi, da nam je to v škodo) drugače, kot se obnaša svet. Na ta način (!) edini zares lahko širimo to lepoto, ki je po učlovečenem Bogu vstopila v človeka. Ni drugega načina.

      Včasih slišim prizadeto besedo: zakaj pa ateist lahko ‘to-in-to’, jaz pa ne smem? Na podobna vprašanja nimam drugega odgovora kot: Kdo ti brani? Saj ‘lahko’ tudi ti. Vprašanje je, če res hočeš. Res hočeš biti delež na zlu? Verjemi mi, zares nočeš. Če vi v nekem trenutku bil sposoben uzreti vse tisto, kar tvoje zlo pusti v temi in svetu okoli tebe, bi se v grozi vrgel nazaj, podobno kot odskočimo v pogledu na (recimo) strupeno kačo.

      Nihče od nas noče biti delež na zlu. Naš problem je, ker smo svoje zlo sposobni opravičiti skoraj kot da bi bilo nekaj dobrega ‘glede na okoliščine’.
      Ni! Zlo nikoli ni ‘nekaj dobrega glede na okoliščine’. V najboljšem primeru je ‘manjše zlo’ od nekega konkretnega ‘večjega zla’, ki se tudi ponuja. V takem primeru je manj slabo izbrati ‘manjše zlo’, še vedno pa ni nekaj dobrega.

      In zato pišem predvsem kristjanom. Ker lahko razumejo, temelj (Temelj) , iz katerega govorim. Ker pa se nam ravno tako z vso silo ponuja zlo. Morda na nek način celo bolj, ker preko nas lahko naredi več škode v svetu. Ker posledica našega zla nikoli ne bo le tista materialna sled v svetu, ampak vedno tudi rana na evangeliju.
      Kristjani bomo vedno s svojim zlom vzeli tudi kredibilnost Kristusu in njegovemu evangeliju in Cerkvi. Temu se kot kristjani ne moremo izogniti.

      Ne gre za moraliziranje. Zares ni moj namen moralizirati. Ne govrim o osebni popolnosti. Ne zanima me nekakšna ‘osebna brezmadežnost’ človeka, ki je sama po sebi zelo hitro past in njena posledica ‘skleroza srca’, kot temu reče neka moja prijateljica (‘sklerokardija’) .

      Govorim o tem, da smo po krstu postali prostor evangelija (s Kristusom umrli in s Kristusom vstali). Mi smo (pa če nam je to vedno všeč ali ne) po Njem v nas LUČ na tem svetu.

      In če se ta luč stemni, potem je tema res strahotna.

      Tisti zunaj… tisti ‘na drugi strani’, tisti pa s svojimi besedami in dejanji govorijo samo o sebi. Morda še o ideologiji, ki ji pripadajo. Drugega nič.

      Mi pa vedno s svojimi osebami govorimo o Kristusu. Če smo delež na zlu, potem podobi Kristusa, ki jo nosimo v sebi, ne verjamejo. (!!!)
      ZATO ni vseeno…
      Zato javno govorim (oz. pišem) predvsem v prostorjih Cerkve.

      Tudi zato, ker je ena najepših stvari na ‘biti kristjan’ to, da imamo možnost. Kristjan je človek, ki IMA MOŽNOST. Lahko je ne izkoristi. Seveda jo lahko ne izkoristi. Nihče ga ne more prisiliti, da jo izkoristi. (ti časi so hvala Bogu mimo)
      Toda ima možnost.
      Zato pišem… Ker človek, ki se čuti sam v svojiem razmišljanu lahko obupa in ne verjame več tistemu najglobljemu v sebi – evangeliju … lepoti Njegove besede, lepoti Njegove možnosti podarjene človeku… svobodi, ki je v njem….

      Ti ne veš kolikokrat sem zasebno slišala, ko sem se v kaki skupini v Cerkvi glasno postavila proti čemu krivičnemu, kar ‘se govori’: joj Darja.. hvala ti… tudi jaz ne verjamem v to, kar se govori. Tudi mene boli…

      Ne spreobračam in to tudi ni moj namen. Govorim zato, da človek, ki tisti tihi, neagresivni glas Njegove lepote sliši, ali vsaj sluti v sebi, lažje verjame njegovi resničnosti in tehnosti. Ker vidi, da mu verjame še nekdo.

      IF, ta glas je nekaj naglobljega, nekaj najmočnejšega in nekaj najlepšega. Je pa tišji od glasov strahov in sovraštev.

      Ne delam se lepše kot sem: v sebi vem, kako težko se je včasih odpovedati glasu zla, ki se ponuja. Ponuja celo kot edina možnost. Včasih to močno čutim. Tudi meni kdaj hoče tema zatemniti ves pogled. In včasih to stanje vztraja in ga je težko zdržati. Tudi zato pišem, ker vem za moč zla in teme v človeku…
      (Tudi sem zelo daleč od neke ‘krščanske popolnosti’. Ljudje, ki me osebno poznajo, to dobro vedo 🙂 . )

      • Običajno ne popravljam tipkarskih napaka, ampak tale spremeni pomen. Pravilno je :

        Res hočeš biti delež na zlu? Verjemi mi, zares nočeš. Če vi v nekem trenutku bil sposoben uzreti vse tisto, kar tvoje zlo pusti v TEBI in svetu okoli tebe, bi se v grozi vrgel nazaj, podobno kot odskočimo v pogledu na (recimo) strupeno kačo.

        • Veliko časa si, draga Darja, vzameš zato, da ubesediš te misli vpijočega v puščavi. Želim ti, da nisi preveč razočarana, ko kot odmev slovenska realnost udarja ob tebe nazaj.

          • Ne 🙂 . To vendar ne… Razočarana ne.
            Včasih boli. Predvsem nemoč besede. Ko ne moreš nič povedati in storiti. Nič…

            Človeku, ki je prepričan, da točno ve, ne moreš nič povedati. Prijet ga pa tudi ne moreš in ‘prestaviti’. Le gledaš ga in … ja, nosiš, kar je treba nositi. Moliš… Ne ‘da bi ta človek spoznal’ (konec koncev … kaj pa jaz vem, ko se nekaj tiče velike slike, mislim tiste, ki jo vidi Njegov pogled), bolj moliš za blagoslov in … da bi nas Veliki Spremljevalec vse vodil tja, kamor nas hoče pripeljat .

            Veš … me je pa malo stisnila svetopisemska povezava ‘vpijočega v puščavi’, ko sem te brala.
            Ker konec koncev je res: vse take besede so kot sejalec, ki gre sejat (tudi svetopisemsko).
            Tistemu velikemu Sejalcu (čeprav se je hkrati vsega izpraznil, vse do..) zares ni za malo sejati na pot, trnje in skalo. In mu tudi ni škoda semen, ki niso vzklila (ali se tako zdi), ali pa so vzklila in zaenkrat usahnila.
            On seje in … (Hvala Bogu 🙂 )

            Vem iz svoje zgodovine, da nekatera ‘semena’ rabijo desetletja, da sploh veš v sebi, da so bila posejana. Besede slišane pred leti in leti lahko naenkrat dobijo smisel in celo veliko težo.
            Čez leta včasih pogledaš nazaj, pa si rečeš: tale človek, tale beseda … vse drugače bi bilo, če je ne bi slišala. In si hvaležen za tisto besedo, na videz vrženo v prazno. Ker takrat nisem slišala. In tudi ni bila ponovljena tista beseda. Samo čez leta je naredila v meni, kar jo je po tistem človeku Sejalec poslal meni.
            Hecno 🙂

            Ne, večinoma nisem razočarana. Saj vem, kako stvari gredo…
            Največkrat sem razočarana nad kom, ki se mi zdi pa zares dober. Mislim res dober. Mali ljudje ki jih srečujemo. Ampak ni njegova krivda. Moja je. Človek ni malik, zares ni nikogar, ki bi bil Dober. Samo ljudje smo… mali… In pravzaprav lepi v svoji majhnosti in nepopolnosti…

            Ne pravim, da je to lepoto vedno lahko videti. Ob kom bi človek ‘butal z glavo ob zid’ 😉

            Vse dobro IF!

        • Frančišek

          Odlično, Darja.Perfektna Pridiga, hudo znanje in fantastično zavedanje ter krasna volja deliti nam, ostalim, drugim, itd.Velika hvala, Vaše pisanje pa spravim v predal za učenje.

          AMPAK:
          Tabla in Križi in Vojno grobišče, ki to ni…

          Šele te dni je gdč.Irglova, ta strastna profesionalna in čustveno inteligentna borka za Pravico in za Resnico in za Sočutje razložila slovenskemu Parlamentu in zahtevala, med drugim, da Morišče,Ubijališče ni Vojno grobišče in še manj, da Morišče ni in ne more biti arheološko najdišče in, da morajo najdbe na morišču kazenskopravno obravnavane in preganjane.

          To že dolgo časa vemo, ampak v hramu Demokracije se je zasukalo in zaropotalo šele edaj, hvala Bogu.

          In v tem turobnem in zaostalem kaosu, se je, normalno in pričakovano, g.Anthon, kot glas iz ljudstva vprašal:”Ja pa vendar, kaj tudi Cerkev-RKC-ne bo , spet, zinla nobene??In sam sem, samo pikro navrgel hudo kost, ,češ-pozabite, ne bo, saj imamo škofa, ki je tako in tako-bilo zapisano v dneh posvetitve …ja, pikro! Ost.Zakaj ne govoriti o faktih, prosim, o dvomih? Te bolne dvojnosti, nejasnosti, zablojenosti in razčlovečevanja in puščanja ljudi na cedilu je preveč in
          nejasnosti in nove neumnosti samo ubijajo.
          Pridigati o eni sami zveličavni Ljubezni je eno krasno poslanstvo, ljudi izpostavljati turbulencam in jih pustiti volkovom
          (medijem,itd)je pa drugo.Rabimo jasnino in podporo in nobenega jadikovanja in jokcanja, še najmanj prilizovanja volkovom! To je bilo sporočilo.In v tem ni bilo nobenega zla.Malo pikrega radikalizma v zahtevnosti, to da, seveda.
          S teoretiziranjem, seveda, pa ga lahko, zlo, izpraskamo na površje.Živimo med volkovi, kot rečeno, v neizčiščeni preteklosti toliko desetletij in Cerkev, jez ne vem drugega, v zadnjih 25 letih nikoli ZAHTEVALA-zdaj je pa dost, ljudje vseh barv, rešite to in to, pokopljite svoje mrtve, ničelna toleranca!
          Žal, jaz tega nisem zasledil.Močno upam, da se grdo motim. Samo nalaganje, prelaganje, nauki o spravi,bodite dobri, milostni, imejte se radi……pa ni bilo rečene nobene, “da duhovniki pa ja ne bodo blagoslavljali in s tem omogočali transfer Morišč v Vojna grobišča”…groza ! Ne mi nalagat o ločenosti od Države, prosim.A je dragi Ljudmili in njenim mladincem v ,kakor, krščanski stranki kdo povedal, kako narobe je to, da se zaradi politične koeksistence, političnega preživetja in skladnosti kompromisarstva in vsegliharstva tega ne sme delati…?
          Jaz jih v zadnjih dveh letih ne kapiram.Žal.

          Darja, velika hvala za jasnino, za neizprosne nauke!

          • No, tole si pa lepo napisal. Se strinjam.

          • Vseeno hvala, Frančišek, za tole. Tudi to, da si rekel, da boš Darjino pisanje shranil v predal za učenje. To je bilo treba tako reči, jaz sem razmišljal bolj o farizejih. Bili so nadvse učeni, a vendar imajo za nas poseben pomen.

            Meni se včasih zdi namreč vendarle napačno, da bi molil, naj me neha boleti zob, namesto da bi šel k zobozdravniku….

          • Ne moreš zmagat 🙂 🙂 🙂

            Lej Frančišek, oprosti, bojim se, da sem govorila, kot da te ni. Reagirala na tvoje komentarje, ampak zares ne govorila tebi. Kot da te ni. Oprosti!

            Saj veš, saj vidiš, redkokdaj se strinjam s tabo in drugače gledam in drugače reagiram. (malo se mi zdi, da ti doživljaš mene podobno) Za marsikaj, kar tebi dvigne pritisk, si kdaj po tihem rečem, da ‘hvala Bogu, da ni tako kot bi ti hotel’, meni ne bi bilo všeč in morda bi meni dvignilo pritisk.
            Ampak lej … 🙂

            Ja, vem, še vedno tudi včasih ‘pridigam’, čeprav pridig v medosebnih dialogih načeloma ne maram. (kar se Janezek nauči v otroških letih, pogosto Janezek zna, drugo je pa težko in počasi… celo če noče, se človek vedno najde prav tam.)
            Je pa z ambona dol kaka dobra pridiga res zlata vredna! Ampak … glej, glej … tudi od tistih ‘s prižnice’ so meni pogosto naboljše tiste, ki so zelo osebne. Mislim … ne nujno, da govori o sebi, ampak ko vidiš, da te (nas) pridigar vidi, sliši, zazna, mu ni vseeno, da mu je res mar (ne pa da samo gradi lastni ‘popolni krščanski’ image). Pa da je to, kar govori, šlo skozi njega, včasih ‘na trdo’ skozi njega. Da ni poceni ‘pridiga’. Da si je kolena znucal in se tudi potolkel kdaj vmes, preden … Tudi da je človek resničen in ne izdelana maska za nastop.

            Danes sem poslušala eno takih boljših, močnejših, me je … Pa ne boš verjel, ravno nadškofova je bila 🙂
            (Tebi verjetno ne bi veliko pomenila. )

            Ampak lej… 🙂

            Blagoslova na tvoji (!) poti…

            (Še enkrat oprosti… ne bom lagala, bilo je namenoma, zavedala sem se, kaj delam, ampak mi je žal, ko gledam nazaj. Nikamor tako ne pelje …
            Blagoslova Frančišek! )

          • Zdaj pa imam 🙂 . Anthon vidi v meni farizeja in me hkrati hvali. Jaz pa ravno farizejev ‘ne morem’. Če koga preziram, se spet in spet najdem, kako preziram farizeje. (ne nujno tiste zgodovinske, ki so menda zares imeli tudi zelo pozitiven vpliv na to, da je judovstvo po propadu templja sploh preživelo )

            🙂 🙂 🙂
            Dovolj ste mi ‘naložili’ 😉

            Lahko noč fantje 🙂 ! Lepo noč …

          • Saj res, sami fantje. Kot kak londonski zaprašeni klub namišljenih elitnežev. Ali pa, mogoče je pa današnji svetnik sv. Hieronim preveč moška figura, da bi ženske imele kaj z njim početi in se za ta dan, z redkimi izjemami, umaknejo na samo.

            A dan se umika, s prvim oktobrom prihaja sv. Terezija Deteta Jezusa. Ta je pa druga pesem. Pričakujem torej, da vse krščanske ženske in dekleta jutri pridejo na plano. 🙂

    • Zdravko

      Tisti spomenik žal izziva in kliče takšne provokacije. Znajo prileteti tudi z druge strani. Zato pa je vse narobe s tistim spomenikom. Težko obsojam to kar se je zgodilo. Je le nadaljevanje provokacij.
      Ker bi z obsojanjem branil ta spomenik. Torej, kaj naj? Popolna past. Naj ga razbijejo, zaradi mene. Še najbolje bi bilo tako.

      • Zdravko

        Uh, tole je pa pod napačnim člankom!

      • Zdravko

        To je odgovor IFu na:
        Srhljivo sporočilo izpred par dni s Kongresnega trga, s področja predvidenega spomenika vsem žrtvam, je opozorilo tistim, ki na to bolestno stanje duš pozabljajo.
        =============

      • To je neploden predlog. Če že prašiče tja prinašajo, naj prinesejo zraven še kakšno upodobitev sv. Antona Puščavnika. Lahko tudi povsem naivno. Kriteriji za to, kaj je umetnost so tako ali tako povsem drugačni kot recimo v časih Francesca Robbe. Torej poleg prašičev še vsaj sv. Antona Puščavnika. Pobožni ljudje, pač.

        • Zdravko

          Ne vem, če si ti to razumel. To s sv. Antonom je čisto mimo.

  • Bila sem pri prvi maši 13.06.2015 in sedaj , žalosti me da se takih dogodkov premalo število udeležuje, kakšen odnos imamo do prikritih- morišč nedolžni otrok celih družin deklet kaj so storili -zvezali cele vasi otrok starčkov in deklet jih pobili jih zmetali v brezna ali jaške kot tukaj v Barbarinem rovu- zazidali sedaj pas se peščica trudi pod neutrudnim Romanom leljakom, ki ga udba preganja zato ker odkriva žrtve povojnih pobojev? Bo treba še desetletja čakati na dostojen pokop?

    • Draga Antonija,
      rada bi ti napisala … morda boš lažje razumela, zakaj morda koga ne srečaš na tistih krajih. Ne pomeni nujno, da jih ne obiskuje. In tudi če jih res ne obiskuje fizično, jih morda obiskuje na druge načine.

      Veš, tudi jaz sem hotela biti pri tisti junijski sveti maši.
      Veselila sem se jo že dalj časa. Potem pa so se v tistem tednu prej pojavila drugačna vabila, kot prej. Toliko drugačna, da sem zdvomila, če morda kaka stranka ne skuša uporabiti tistega naboja v ljudeh za svojo promocijo.
      (Sem pa vesela, Antonija, da si tisto slovesnost ti doživela predvsem kot mašo. Mi je v olajšanje… Hvala ti!)

      Zato nisem mogla iti tja. Res ne. Bilo bi v nasprotju z mojim lastnim dotikanjem teh krajev.
      Toda želela sem se vseeno dotakniti tistega kraja. Pred tem še nisem bila tam.
      Popoldne pred tisto slovesnostjo sem po službi sedla v avto, se na poti ustavila pri bratih kapucinih v Celju pri večerni maši (ne bi imela moči iti brez tega) in se odpeljala v Hudo jamo.

      Nikogar drugega ni bilo tam. Parkirala sem tik ob vhodu v jamo. Počasi se je bližal večer.
      Priznam, bila me je groza. Počasi sem se približala vratom, ki zapirajo vhod v rov. Močna sapa je vlekla iz zunanjosti v rov. Ta veter je še poudaril kraj. Pred štirinajstimi dnevi sem potem videla, da še vedno visi rožni venček na rešetki, kamor sem ga obesila. Bala sem, da ga je morda kdo odstanil. Pa je še vedno tam. Pozna se mu tri mesece vlage in vetra, ki od zunaj (od nas) piha (k njim) v jamo in ga je ves čas zanašal navznoter, proti tistemu kraju… In ni več sam. (V malem me spominjajo na ‘goro križev’ v Litvi, ponoči smo se pred dobrim 20 leti ustavili tam in se samo v soju žarometov avtobusa dotikali tiste bolečine in tistega upanja, tiste vztrajnosti ljudstva kljub temi v deželi. Toliko miru in trdnosti je bilo na tistem kraju)

      Kako naj napišem kaj več o tistem junijskem obisku Hude jame, na večer pred množičneješo slovesnostjo?
      Ne da se…

      Oni niso več tam, čeprav tam še ležijo njihovi posmrtni ostanki (ne, ne gre za kosti, za umrla telesa gre, čeprav je ostalo komaj kaj več od njihovih kosti. Kot do teles umrlih bi se morali obnašati do njih tudi takrat, ko v roki držimo fotoaparat. )
      On niso več tam. Toda oni so z nami. Tudi in še prav posebej, ko naše noge počivajo na tisti zemlji.
      Katoliki s tem, da so nam na poseben način še vedno blizu, da se jih lahko dotaknemo v svoji notranjosti, nimamo težav. To je del naše vere. Vera bratov protestantov je v tej točki rahlo drugačna, a menim, da ta razlika ni toliko bistvena, da bi nas smela ločevati. Vse kar je onkraj črte smrti, je zavito v meglo in drugače, kot si predstavljamo. Vedno je drugače. Drugim ostaja to, kar poznajo – dotikanje v spominu.

      Toda vsi vemo, da se jih lahko v svoji najgloblji globini ‘dotikamo’ (ne zla, ljubi Bog, ne zla, ampak njih! Ljudi…), dotikamo se jih prav v tisti globini svoje osebe, v kateri se dotikamo Boga, v kateri smo z Njim , v kateri se dogaja molitev – ta skrivnostni odnos z Njim. Molitev je vedno tam, v neznani globini naše osebe. Pa če je že glasna, če usta šepetajo molitveni obrazec (rožno venec, očenaš, katerikoli drugi, ki nam odzvanja …) , ali pa ustnice mirujejo in glas miruje in včasih celo misel miruje. Molitev je tam v globini.
      In v isti globini, v molitvi, objeti v to, kar je med nami in Njim, skriti v to, kar je Njegovega v nas, so tudi oni – vsi naši pokojni, vsi, ki niso več tukaj, pa so vendarle tukaj ( v neznanki večnosti je ‘tukaj’ nekaj prav posebnega).

      Hočem reči … ti kraji potrebujejo nas, da prihajamo k njim. Da se jih dotikamo kot ljudi, kot človek človeka. Ker sem človek in ker je drugi, ki je črto življenja in smrti v grozi in bolečini prestopil na tistih krajih, ker je tudi on človek. In več od tega ni.

      In celo tisti, ki je bil vzrok in orodje tiste smrti, je … je človek. Mali skrivenčeni človek, ki ga je do te skrivenčenosti pripeljala pot njegovega življenja: izbire, ki jih je delal, strahovi, ki jih si ni dovolil objeti ampak je pustil, da so se v njem razrasli in ga začeli dušiti, strahovi, iz katerih ni z vso močjo življenja dvignil pogleda, sovraštva, ki se jim ni uprl in jih iz sebe izgnal, dokler je bil še čas. Vsi ti koraki so ga morda celo tako zverižili v notranjosti, da mi danes, ko mislimo na to, včasih čutimo odpor do tega, da bi v njem videli človeka.

      A ni tako enostavno: če v človeku (pa čeprav ubijalcu, morilcu, ali morda še kaj hujšega) ne vidimo človeka, ampak le spako (morilca), smo na dobri poti, da bi v nekih drugih okoliščino to spako hoteli … in bi sami postali taka spaka. Tega v sebi ne bi videli, ker na ta način zverženi človek tega nikoli ne vidi v sebi. Ne bi prenesel, če bi zagledal. Samo dve možnosti bi imel če bi zagledal: prostovoljno smrt, kot Juda, ali globoko kesanje, kot Peter. Jok … Toda za kesanje in jok moraš vedeti, da je ta možnost nekaj varnega. Moraš poznati nekoga (vsaj Nekoga), ki te bo v kesanju sprejel, objel tvoj jok nad lastnim zlom, ki je že onkraj tega, da bi ga bilo moč preprečiti, ker je že in se tu ne da nič več storiti… nekloga, ki bi kot mati odpoljubil.

      Mnogi, večina tistih, ki ne verujejo vere Cerkve, ko gre za Božje usmiljenje, v taki situaciji tudi sebi ne bi pustili možnosti, ki je ne dovolijo drugim (sploh ne vejo, da ta možnost obstaja). ‘Volk dlako menja, čudi nikoli’ je eden od slovenskih pregovorov, ki tragično odseva stanje naše vere v možnost kesanja. In v resnično možnost odpuščanja. (Pa čeprav je ta morda le pri Bogu, ker ljudje smo tako radi trdi in ne bomo nikoli, nikoli povsem…)

      Ko se na takih krajih kot človek, v svoji najgloblji notranjosti, v tistem delu mene, ki je Njegov, dotikam takega človeka, ki morda nikoli več ni v sebi bil sposoben spet najti človeka, takrat tudi njemu .. že ‘danes’, ‘danes’ v tej ‘večnosti’, kjer ni časa, kot ga poznamo, pomagam (zares je to Njegovo delo) da človek spet postane, da to najde v sebi, kar morda ni zmogel najti še za časa tega življenja.
      Cerkev ima za to ime: ‘molitev za duše v vicah’ in to je vedno mnogo več kot zgolj …
      Je dotikanje brata, ki ga njegova rana (taka ali drugačna) še teži, ker je v njej prestopil črto telesne smrti in ki po tisti nevidni vezi ki nas povezuje z našimi predniki, teži tudi nas, ubija tudi nas, tudi nas ne pusti, ne izpusti iz vijug zla.

      Vidiš Antonija, zato zato ne hodim na to, kar prepoznam (morda napačno) kot ‘manifestacijo’ namenjeno temu, da ‘mobilizira’, pa čeprav so na takih krajih. Zato ne verjemem vanje. Zato ne verjamem v nič od tega, kar na takih krajih v nas samih poglablja tiste sence sovraštva, tiste oblike sovraštva, ki jih skoraj nikoli ne prepoznamo v sebi kot sovraštvo (v drugem to vidimo zelo ostro), pa so njegove tesne sorodnice, izvedenke, ista kri…

      Na se zlo ustavi v meni, ljubi Bog, naj se ustavi v meni. (Samo v Tvoji moči je to, kar je skregano z našo človeško logiko in daleč onkraj naših moči) Naj se ustavi v meni…

      In glej čudo čudno . Tisti moji bratje in sestre, ki se jih dotikam na ta način, kot človek človeka, kot brat v duši umrlega brata, prav oni takrat, ko sem v svoji neznani globini tam z njimi in zanje, radi pomagajo meni, da izpustim te sence sovraštva, ki se ponujajo, iz svojih zakrčenih rok.
      Gospa Silva je v opisu svojega doživetja spregovorila prav o tem . Niti besede nisva izmenjali, razen pozdrava pred vstopom. Iz drugega vira je to najino skupno doživljanje…

      Lej Antonija .. IF je imel prav. Mala Terezka je pripeljala še eno ženo… 🙂

    • Še tole bi ti rada napisala: zelo cenim delo gospoda Leljaka ob skritih grobiščih. Je eden od tistih, ki večinoma daleč od medijske izpostavljenosti delajo dragoceno delo.
      Kar naj ostane (če se da) daleč od medijske izpostavljenosti. Je manjša navarnost, da bi kdo hotel kovati svojo politično korist iz njegovega dela (tako ali drugače) in bi bilo morda zato manj uspešno. In več polen pod noge. In več strahov.
      Skorajda na kateri koli od teh krajev pridem, najdem tam sledi njegovega dela. Poklon…

      (ultra cineres hostium ira non superest)

  • Frančišek

    Srčni Darji v Spominsko knjigo!

    Preden Urednik tega članka ne spravi v klet, v Arhiv Časnika.

    Bi lahko zapisal pr’srčni prjat’lci Darji v knijžico spominov, če bila bi midva mulca in bi ne bilo življenje ena dolga skakljiva poskakulja v času, ki odletava.
    Proč z nametavanjem Farizejev, sam jih tu na tem naslovu v tej sekvenci s spominsko in zakrivenčeno vsegliharsko tablo Potemkinovega Vojnega grobišča niti ne vidim.
    Čisto po naše.Hlapčevski bećkim kočijažem podobno.

    Mi, pisunčki pa smo izgubili rdečo nit.V naslovnem članku in v prispevkih posvojiteljev jo imamo. Huda Učna ura.Krasni prispevki in odrešenjsko delo čezinčez.

    Iz srčno naravnanega skočimo na tablo in k prevzv. g.Škofu.
    Darja, vem, da tvoje srčno, dušno in duhovno visokodoneče pisanje ni pridiga.Ma, Uoštja, kej, murem, če sem po bližnjici usekal. Saj sem razširjeno potem raztegnil smejoči ksiht v eno samo hvalo tvojemu izdelku, k učni uri in ne vem kaj še vse! Drži? Ma, pol spet rečeš, usekaš nazaj;”Zmagat ne moreš!” Malora, sej nis’m tekmovou
    Lepu je de si mi brala Levite, prou. Finu! Krasnu in u temu je poanta. Saj vejm, de je presvitli Škof Zore ena velik oseba in prvi škof Slovencev(naroda, zato je automatsko, de so Slovenke fiftififti enakopraunu zestupane, alora?)Ma četudi je sveti človek in mu moramo biti in hvaležni in dostojni in vsi prima- veš, mu moramo dati vedeti, da od njega veliko pričakujemo in, da mu to nič kaj pobožnjakarsko inu naravnost tud povemo. Vsi dobro vemo, da ima okoli sebe ponižno in spletkarsko inu kunštno kurijo, kot jo ima Papež u rimu in mu ni lehku!
    Ne bomo samo jokcali in stokcali in sklonjenih betic čakali de se nam bo dalo. Tudi terjali bomo izpolnjenje naših pričakovanj in lehku se zgodi, de bomo šli en dan in kej povejdali kar tam pred Škofijo, če bo treba.Cerkev ločena od države ali ne, to sploh ne spada u to debato.

    Ergo: Darja, zmagala si sz svojo petdelno lepokrasno Pridigo, pa čeprav to ni bila pridiga.Ostani srčno duhovna dušica! Use duobru!

    • Ej Frančišek, saj tistega, da ‘ne moreš zmagat’ nisem napisala ravno tebi, sebi sem napisala, čeprav pred tabo. Zato sem se tako široko smejala . V sebi in sebi. Malo tudi zato, ker nisem bila prepričana, če resno misliš, ali me zafrkavaš, pa sem hotela pustiti v sebi obe možnosti. In se nekako smejati sebi v obeh.
      Toda priznam, pomota ni bila težka.
      ‘Ne moreš zmagat’ je pač izraz iz slanga ob katerem sem odrasla. Kot ti ob tvojem. Ne, tudi jaz nisem tekmovala s tabo.

      Vse dobro, brat! Všeč mi je, da si se ‘razpištolil’ v svojem dialektu 🙂 .
      In .. ogenj v človeku mora bit! Mora!!!

  • Frančišek

    Ejga, Darja!
    Danes je 22.Oktober in semle not sem zašel, ker prepošiljam Enaslov p’rjatlu, da bo bral kaj se nam je dogajalo.
    Pa sem se iz tiste noročustvene euforične raztreskanosti, ki me je preplavila po Maši v Hudi jami, že povsem skulirou in pohladu na normalno delovno toploto.
    Moram pa reč’t, da mi je bilo in mi je v strašno zadovoljstvo, da smo se pogovarjali na tem naslovu točno tako, kot smo se. In-prou n’č d’rgač! Tako je prav.na široko, iz srca in prešerno, odprto na vse registre.Svobodno, torej.

    Samo tole še, bistvo in jedro srži prekletsva, ki ga še vedno skušajo rablji, njih potomci in nasledniki grmaditi na puklne žrtev in na puklne njihovih svojcev še dandanes.Sam sem odpuščal že kot otrok, saj me je učila stara mati in moja mati, ki sta mi povedali in me ogromno naučili.
    Odpustili smo dokončno in povsem v celoti in še vedno odpuščamo, ko letijo puščice in kopja zlobe in slepomišenja enoumja in ego zmagoslavnosti, ki umira.
    Važno in pomembno je, da vemo čim bolj zakaj smo in kam
    po kaj odhajamo s čim večjim veseljem in zadoščenjem.
    S hvaležnostjo do prednikov, ki nas, tudi, vodijo in nas učijo do tukaj kjer smo.
    Bilo mi je v veselje in vsem lep pozdrav!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI