Otroško upanje umira zadnje

Damijan Ganc 20.9.2015 6:30
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Deček, 14 let: »Ali si želim, da bi starši ostali skupaj? Ja. Mislim,­ kdo si pa ne bi?«

Otroci ločitev doživljajo skozi prizmo svojih trajnih in nenadomestljivih odnosov s staršema, zato jo doživljajo kot nelogično in krivično. Zanje je soočenje z ločitvijo staršev dobesedno travmatično. Oba starša so globoko ponotranjili, postala sta del njihove predstave o življenju, odnosih, svetu. Globoko v sebi čutijo, da je odnos, ki sta ga imela starša, temelj njihovega obstoja, in sedaj ta temelj razpada. Otroci izgubljajo nekaj, kar je bilo temelj njihovega razvoja – družinsko strukturo. Težko si predstavljajo življenje zunaj obstoječega modela odnosov, ki so ga živeli, pa naj je bil še tako boleč. Zato ni presenetljivo, da predvsem otroci pred vstopom v najstniška leta pogosto fantazirajo, da bodo starši ostali skupaj oz. znova vzpostavili partnerski odnos. Še več, pogosto od sebe pričakujejo, da lahko vplivajo na razplet odnosa med staršema: »Če bom zares priden, bosta mami in oči mogoče ostala/spet prišla skupaj!« Zanikanje dokončnosti ločitve otroku v tem obdobju pomaga zdržati z bolečino izgube, saj bi bila ta sicer nevzdržna zanj.

Za otroka bo izredno pomembno, ali sta starša sprejela dejstvo, da je prišlo do ločitve, in se prebila skozi proces žalovanja. Če bo eden izmed staršev obstal globoko v odnosu in ne bo mogel sprejeti spremembe, ki jo je prinesla ločitev, bo to lahko pomenilo resno grožnjo otrokovemu razvoju. Otrok bo čutil starševsko nepredelano bolečino in skušal prevzeti vlogo tistega, ki naj razreši konflikt med staršema in njuno bolečino. Ne le, da ni čustveno pripravljen za tako zahtevno nalogo, v resnici tudi ne more ničesar prispevati k razreševanju zapleta, ki ostaja nerazrešen med staršema. Zato ga morata starša pred tem zavarovati. Posledica otrokovega prevzemanja odgovornosti za predelovanje odnosa med staršema je lahko le ta, da se počutijo poražene in prevzamejo nase izredno globoke občutke nemoči in nesposobnosti, saj ne morejo ničesar rešiti, če starši ne sprejmejo, da je nekdo odšel. Le če starši uspešno predelajo ločitev, se bodo otroci lahko v celoti sprostili in tudi sami sprejeli vse spremembe, ki jih je v njihovo življenje prinesla odločitev staršev o razhodu.

Nasveti za očeta:

Biti v stiku s tem, kaj doživlja in potrebuje vaš otrok, ter odgovarjati na njegove potrebe

 Spoznavajte razvojne teme, izzive in potrebe svojega otroka. Precej dober uvid v njegove potrebe boste poleg literature in strokovne pomoči dobili tudi tako, da se poskusite spomniti in podoživeti lastno doživljanje v njegovih letih.

Aktivno spremljajte otrokovo doživljanje in se odzivajte na njegove potrebe.

 Otrok potrebuje gotovost glede pripadnosti obema staršema. Otroku dajte vedeti, da ga bosta še naprej oba imela rada in skrbela zanj. Povejte mu, da mu ni treba izbirati med vami in mamo, saj bo ohranil povezanost z obema. Poskrbite, da bo otrok zelo dobro čutil, da ga popolnoma podpirate glede njegovega odnosa z mamo.

 Dovolite otroku, da izrazi vsa svoja občutja, tudi v zvezi z ločitvijo. To, da se otrok lahko jezi na vas ali da ob vas joče, je dobro znamenje za vaše očetovstvo. To pomeni, da pri vas čuti dovolj varnosti in vam lahko pokaže svoja občutja, hkrati pa od vas pričakuje zgled oz. model, kako z njimi ustrezno ravnati.

 Dovolite otroku, da vam pokaže, kako rad vas ima. Vaš otrok potrebuje zagotovila, da ga imate radi. Hkrati pa si želi tudi začutiti, da vi čutite, kako rad vas ima! Na različne načine vam želi pokazati to svojo ljubezen. Bodite pozorni na ta drobna znamenja in pokažite, da se vas dotaknejo.

 Razbremenite otroka občutij krivde za vaš odhod. To je ena izmed prvih in ključnih nalog vsakega starša ob ločitvi. Starši so v obdobju ločevanja pogosto tako obremenjeni s svojo stisko, da jim stres precej otežuje sočutje do otroka. Otrok tudi zlepa ne bo izražal občutka krivde, doživljal ga bo globoko v sebi. Dobro je, da starš zmore dati pogosta in odločna zagotovila, ki bodo otroka razbremenila vsakršnega občutka krivde.

 Držite se dogovorov in obljub. Poskusite to pravilo vzeti zares, kolikor je mogoče. Bodite previdni oz. realni pri obljubah. Če vam jih kdaj ne uspe izpolniti, si vzemite čas, da se otroku opravičite in mu pojasnite, zakaj se je to zgodilo.

Prispevek je odlomek iz knjige Izzivi očetovstva po ločitvi, ki jo lahko naročite na povezavi.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI