Odlikovanje z zadržkom

Igor Omerza 14.9.2015 9:02
 

V torek, 15. septembra 2015, bosta odlikovana starejša, a še zdaleč ne zastarela „Tržačana“, Primorski dnevnik in Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. To zadnje zaradi prirejanja študijskih dni Draga. Vse lepo in prav, saj verjetno večina Slovencev in Slovenk upravičeno vidi v obeh, čeprav je Primorski veliko bolj prepoznaven kot DSI, pomembna nosilca in zaščitnika narodne skupnosti v Italiji.

Čeprav gre za slavnosten in lep trenutek, pa se sam glede na to, da sem se kar nekaj let profesionalno ukvarjal tudi z grdimi dogodki v tržaškem zamejstvu, ki so bili neposredna posledica sovražnega odnosa totalitarne socialistične Slovenije do Kocbekih novel Strah in pogum v letu 1952, njegovega tržaškega pričevanja v Zalivu oziroma Pahor-Rebulovi ediciji Edvard Kocbek – pričevalec našega časa (1975) in študijskih dni Draga nasploh, ne počutim niti slavnostno niti lepo, posebej še zato ne, ker je Primorski dnevnik tu odigral, milo rečeno, neprimerno vlogo in je izkoristil svojo medijsko moč v zamejstvu in tudi matici za pljuvanje po Borisu Pahorju, Edvardu Kocbeku in Dragi oziroma Društvu slovenskih izobražencev.

Da ne bi ostal pri splošnih verbalnih obtožbah, bom konkretno argumentiral nekaj teh obžalovanja vrednih ravnanj Primorca. Tako Boris Pahor piše v knjigi Ta ocean strašnó odprt, da se je Primorski dnevnik od 1. januarja 1952 dalje tvorno vključil v hajko proti Kocbeku in „zvesto ponatiskoval članke, ki so se s Krpanovo mesarico lotevali Kocbekovega Straha in poguma in moje ocene“. Tako npr. je Primorski dnevnik od 20. do 24. februarja 1952 (od srede do nedelje) nanizal pet nadaljevanj Od laži do resnice, v katerih avtor Dušan Furlan napada Kocbeka in Pahorja. Poleg tega pa Pahorju, razen kratkega Odprtega pisma, Primorec ni hotel več objavljati obrambe knjige in njenega avtorja.

Preskočimo v leto 1975. Potem ko je 18. marca tega leta izšlo v Zalivovi Kosovelovi knjižnici delo Edvard Kocbek – pričevalec našega časa in v njem Kocbekovo pričevanje o povojnih pomorih, je režim v matici sprožil strašno medijsko kampanjo proti pričevalcu. Temu je sledil, kot verni sekundant režimu v Sloveniji, tudi Primorski v zamejstvu in tako je 13. aprila Stanislav Renko napadel Pahorja, Rebulo in Kocbeka. Članek v Primorskem dnevniku nosi naslov Pogrevanje obrekovanja in v njem najdemo tudi poimenovanje Zalivove knjige o Kocbeku kot „obrekovalno brošurico“.

Tako v medijih v matici kot v zamejskem Primorcu se je aprilsko napadanje Kocbeka nadaljevalo, v Primorskem dnevniku s povzetkom govora Borisa Raceta v tržaškem Slovenskem klubu in objavo „zavedenih“ podpornikov knjige o Kocbeku (o „zavedencih“ je Primorec pisal tudi še maja).

Kaj pa Draga in Primorski dnevnik? Poglejmo Drago ’75 in ’76, se pravi študijske dni sredi t. i. svinčenega desetletja. Najbolj odmeven del študijskih dni v letu 1975 je bil prav gotovo nastop Borisa Pahorja, izzvan zaradi napadov slovenskega režima in njegovih podrepnikov v zamejstvu na Kocbeka, Pahorja in Rebulo zaradi izida že omenjene Pahorjeve in Rebulove knjižice Edvard Kocbek – pričevalec našega časa.

Primorski dnevnik je o tem 9. septembra 1975 (sestavljavec teksta ni omenjen) zapisal: „Sklepni poseg, ki je bil vrinjen v zadnjem trenutku, pa je imel Boris Pahor, ki se je v bistvu omejil na že običajen žolčen izliv osebnega gneva proti oblastem in družbenemu sistemu v Sloveniji, SKGZ in našemu dnevniku.“

In kaj je tam tako hudega in žolčnega povedal Boris Pahor? Pomagajmo si kar s skrajšanim udbovskim povzetkom iz njihovega rednega biltena (8. september 1975), namenjenega slovenskemu komunističnemu vodstvu (Sergeju Kraigherju, Francetu Popitu, Mitji Ribičiču, Andreju Marincu, Francu Šetincu, Janezu Vipotniku, Marijanu Breclju, Edvardu Kardelju, Stanetu Dolancu): Boris Pahor je „ihtavo in nesramno sovražno izpadel, češ da primorski Slovenci v boju proti fašizmu dve desetletji pred začetkom vojne niso potrebovali pomoči in navodil marksistov, kako naj se borijo. Bili so le Slovenci in ne komunisti“. Dalje: „On sam je odločno proti vsakemu totalitarizmu, kakor je bil tudi proti fašizmu. Komunizem in fašizem sta diktaturi, ki uničujeta svobodo“. Tudi Kocbek je nasedel komunistom, ko je skušal napraviti ,zgodovinski kompromis‛ s partijo. Kocbek naj bi ne uspel, ker je prevelik človek, ker v Sloveniji ni prostora za dva velika človeka (pri tem je mislil tovariša Kardelja).“ In končno sporočajo tajni politični policaji svojim političnim voditeljem tudi to, da so „udeleženci Drage Pahorjeva izvajanja večkrat prekinili z aplavzom“. In prav je bilo tako, saj je bil, po mojem mnenju, to doslej najboljši javni nastop Borisa Pahorja v njegovem dolgem življenju.

Naslednje leto je bila ocena Primorca o Dragi še hujša. Tako lahko 7. septembra v članku Reakcionarnih parol na pretek na nedeljski „Dragi“ na Opčinah preberemo tudi tale pasus: „Letošnja ,Draga‛ je torej povsem potrdila sodbo, da ne more postati demokratični forum za izmenjavo misli med različno mislečimi Slovenci o naših skupnih problemih, tako v matični domovini, kot predvsem v zamejstvu. Z razliko od prejšnjih let so na njej imeli glavno besedo ljudje (če izvzamemo prvega, sobotnega predavatelja), o katerih bi lahko rekli, da še vedno živijo v ozračju prvih povojnih let in da so se povsem izolirali od novejšega družbenega in političnega razvoja in dogajanja ne samo v Sloveniji, ampak tudi v zamejstvu. Trdno smo namreč prepričani, da preživele in reakcionarne parole, ki smo jih slišali na pretek v Finžgarjevi dvorani, nimajo več nobene odmevnosti celo v tistem miselnem krogu, h kateremu se prištevajo organizatorji, in bi lahko zvenele prepričevalno kvečjemu v kakšnem točno opredeljenem ambientu odmaknjene Argentine.“

Zaradi tega članka je nekaj dni po Dragi ’75 DSI čutil potrebo, da se z izjavo „Po Dragi ’76“ obrne na javnost in protestira proti pristopu, „s katerim se je letošnje Drage lotil tržaški slovenski dnevnik. Etiketirati letošnjo Drago s takšno stalinistično preproščino, in to v letu 1976, ko pluralizem jemlje ne samo kot taktično, ampak tudi institucionalno izbiro celo Komunistična partija Italije, še več, v istih dneh, ko predsednik RK SZDL Mitja Ribičič, v bližnji Lipici, vabi h kritičnosti celo matične kulturnike, je početje, kateremu se zdi DSI pod čast odgovarjati“ (navajam po Zborniku Draga 76).

Bodi dovolj. No, iz vsega povedanega je razvidno, da Primorski dnevnik ni vseskozi zagovarjal in udejanjal spoštovanja posameznika, pluralizma, sožitja in strpnosti, še posebej tudi ne do Drage. Zato bi bilo primerno, da se – na sami slovesnosti ob podelitvi odlikovanj tako PD kot DSI – predstavniki Primorskega dnevnika opravičijo predstavnikom Društva slovenskih izobražencev. Tako bi ta slovesnost ne samo dosegla, ampak tudi presegla svoj hvalevredni namen!

Igor Omerza je izdal novo knjigo Karla. Udba o Dragi, ki jo lahko naročite na povezavi.

 
Značke:

12 komentarjev

  • Zdravko

    In kako je lahko tako pisal tržaški dnevnik? Mislim, tržaški, ne vem, koprski?! Odkod to, da bi Pahorja napadali tržaški slovenci?

    • O, pa saj veste od kod to, Zdravko, od ‘bilo kuda, Udba svuda’, vendar 🙂

    • Primorski dnevnik je bil vseskozi na liniji močne povezanosti z režimom v Jugoslaviji. Niti približno ni bil idejno pluralen in še vedno ni. Precej ljudi v njem je delovalo za jugoslovansko udbo, ne vem, če več kot v časopisih osrednje Slovenije, ampak precej. Marsikaj pokaže tudi tesen osebni odnos med urednikom PD Bogom Samso in Milanom Kučanom, ki sta bila na vrhu približno v istem času.

      Primorskemu dnevniku je šlo ( še gre) pri tej usmerjenosti na roko tudi to, da je večina tržaškega slovenstva po drugi vojni simpatizirala in volila komunistično stranko. Stranka Slovenska skupnost, ki je združevala ( združuje)zavedne demokrate in večino katoličanov je med vsemi zamejci imela podporo kvečjemu ene tretjine narodovega telesa. Čisto drugače kot pri Južnih Tirolcih, ki skoraj plebiscitarno volijo SVP ( SuedTirrolerVolksPartei).

  • Zasluge nezaslužnim… ja, tako je, ko spregovorijo dejstva in dokumenti časa.
    Hvala gospodu Omerzi za ves njegov trud v sledenju in obelodanjanju resnice.

  • Primorski in Tržaški dnevnik sta zločinski orodji v rokah totalitarcev.
    Boris Pahor je res pogumen mož, ki je leta 1975 upal javno izreči, da je komunizem totalitarni, zločinski sistem. Tega še danes po 40ih letih večina Slovencev ni zmožna javno reči. Kaj šele narediti intimno distanco do socializma.

  • Zdravko

    Kdo hudirja potem podeljuje to odlikovanje?

    • Kdo neki. Sicer tu ne piše, ampak če slovenska država, potem še en B.Pahor. Predsednik republike. Ima da zaborave prošlost i da se svi skupa dobro izljube. 🙂

      • Zdravko

        Pol mi ne omenjaj njegove iskrenosti v prizadevanjih za spravo, prosim.

      • Sicer za dopolnitev tistega zgoraj- povsem enosmerna zgodba Primorskega dnevnika po leti 1990 vendarle ni. Ko je šel skozi krize, se je zbralo zastopstvo obeh manjšinjskih polov, obeh krovnih organizacij in so imeli dogovore okoli skupnih reševanj časopisa; Brezigar npr., ki je za en čas prišel na PD za urednika ali direktorja, sploh ne vem, če je še tam, ne spada na levi pol slovenstva. Prevladujoča pa vendar ostaja rdeča smer. Ne sledim dovolj, ali bolj kot pri Delu ali Dnevniku ( sicer; bolj od tega zadnjega verjetno skoraj ne gre).

      • Še to: medijsko situacijo manjšine v IT sicer sam ocenjujem kot kar posrečeno izbalansirano. Sicer razdeljeno, a uravnoteženo med levi in narodno demokratično+ katoliški pol. Če so prvi imeli Primorski dnevnik, so drugi imeli slovenski Radio Trst. Slovenskemu programu državne TV hiše RAI3 je tudi v informativnemu aspektu težko dati očitek enostranskosti. Pošteno pokrivajo cel spekter zamejske problematike in vse struje znotraj manjšine – izčrpno tudi o dogodkih znotraj cerkvenega občesta ( za razliko od televizij v matici). Osvežilno mi je včasih slišati njihova poročila.

      • enkrat sem že napisal mojemu prijatelju primorcu nekako v tem stilu. Primorci so se osvobodili od Italjanov potem pa so komaj čakali, da so v njihovih gostilnah Italjani jedli in puščali lire.
        Čeprav ni bila ne vem kako konvertibilna je bila deviza. Danes pa so tako pomešani narodnostno z drugimi narodi bivše juge..pa tudi Italjani. Ampak oni bi še vedno pisali po Sabotinu…
        Tolminici pa so čisto nekaj drugega oni pa so res bili vedno svobodomiselni in preganjani skozi zgodovino.

  • Frančišek

    Ja, nisem, pokorno javljam, nikak poznavalec.
    Berem prve stavke spoštovanega g.Omerze, pa se mi koža ježi,
    brenči mi za ušesi, v črevesju nekaj brbota in new da se mi drugega, kot reči: slovenistansko gulaška shizofrena slzuzavo smrdljiva greznica. Samo tukaj je mogoče to, kar je povedano.Totalno bolno.Kombinacija teh dveh naslovnih dejstev.
    To in podobno bo ta narod zbolelo do take padavičnosti, da
    se nikakor in z nobeno notranjo in zunanjo dozo zdravljenja ne bo zmogel več pobrati, kaj šele vstati.Rdeče lučke gorijo že zdavnaj, kurbe skačejo skozi okna, zvodniki bi pa še kar tržili in gonili svoje zlo do končnega lastnega in našega konca.
    Če so se Pezdir in podobni upi tega časa ulegli v hladno senčico, ko so Viranti Virantovali in ni nobenega Mesije na obzorju sredi zaudarjajoče morilskosti in oblastopovzpetne korumpiranosti boljševiške kloake, ne vidim ob butnskalskosti kocbekjansko-kardeljanske “socialističnosti” slovenceljanstva in dela cerkvenih hierarhov prav nobene variante v kakem čudežu več!

    Janša ima ves znanstveni, izkušenjski, trpljenskomučeniški
    in svetovljanski potencial, da bi mirnim potom, če bi mediji objavljali vse to vedenje in znanje, enostavno potegnil ta kučanski kupleraj s Kučanom in njegovo penzijo vred iz gnojnega blata in zagotovil uspeh in razvoj.Ne dvomim niti sekunde, vendar pa vem, da je za zmagovalni vzpon potrebna, ne samo resnicoljubnost, pravičnost in dejanskost, pač pa tudi všečnost, retorika, nalezlijiva veselost, prešernost in retorika in veliko pozitivnega izziva, ki daje polet nacije.Janša bi, to zdaj tvegam izreči v polni končnosti, ker časi pohajajo, moral svoje resnobne projekte delegirati svojim operativcem, ki znajo opletati z jezikom, sam pa se lotiti samo z najožjim timom samo ene stvari “vzpon na vrh, zadnji raztežaj, pa makar brez varovalne vrvi !”

    In prišli bi časi v katerih si nihče in nikakor pri Primorskih novicah(in podobnih)ne bi bil niti drznil maltretirati urednika Tina Mamića, ko bi napisal članek o enem od pokončnih Slovencev, duhovnikov.Na primer. In zdaj prejemajo še neko Priznanje.

    Nič drugega kot trdobetonski kučanovski multikoruptivni
    in smrdeči aparthajd Gulag Slovenistan po meri rdečih fašistkov.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI