Verena V. Perko: ‘Moj odhod je odgovor na kratenje svobode izražanja’

Marko Jerina 11.8.2015 6:10
 
01 verena

Verena Perko, foto: M.J.

Ddr. Verena Vidrih Perko (1952) je leta 1978 diplomirala na temo provincialne arheologije in zgodnjega srednjega veka. Magisterij in doktorat iz arheologije je opravila na ljubljanski univerzi, doktorski študij muzeologije pa je leta 2011 zaključila na zagrebški univerzi. Dodatno se je med drugim izobraževala na Češkem, v ZDA in v Veliki Britaniji. Na Filozofski fakulteti je docentka za arheologijo in pokriva področje materialne kulture na arheološkem oddelku ter področje muzeologije na individualnem doktorskem študiju heritologije. Zaposlena je bila v Mestnem muzeju v Ljubljani, od leta 1997 je delovala kot kustosinja v Gorenjskem muzeju v Kranju. Zadnje pol leta je opravljala funkcijo v.d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino.

Ddr. Vidrih Perko je avtorica prek 150 znanstvenih in strokovnih prispevkov s področja arheologije in muzeologije ter različnih poljudnih člankov v domačih in tujih revijah. V soavtorstvu z možem Andrejem Perkom je pisala o človeških stiskah. Je tudi pravljičarka in pesnica.

Predvidevam, da funkcije v.d. direktorice Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo niste prevzeli z namenom, da bi se po pol leta poslovili?

Ne, ker ničesar v življenju ne počnem neodgovorno in na kratke proge. Sem se pa od vsega začetka zelo dobro zavedala, da je to delovno mesto mandatno in lahko zelo kratko traja! Navkljub temu sem ga vzela kot nalogo do dediščine in ljudi, kot priložnost, da združim teoretično znanje s prakso in se v skrbi za dediščino povežem z veliko zakladnico znanja svojih sodelavcev na Ministrstvu za kulturo. Vodenje direktorata je bilo zame poslanstvo v službi dediščine in ne funkcija, najpomembnejša dediščinska naloga po mnogih letih študija. Direktorat sem vodila v smer dialoga in prve tri mesece so se sestanki kar vrstili. Že zelo kmalu pa so mi dali v kabinetu vedeti, da to ni zaželeno. Delala sem odgovorno kot dela večina strokovnjakov na Direktoratu in na Ministrstvu za kulturo, žal pa je odnos do teh ljudi podcenjevalen in žaljiv. Delovni proces je na dediščini silno kompleksen in zahteven, zahteva maksimalni napor intelekta in etosa. Meni je izobrazba s področja dediščinskih ved, ki sem jo pridobila po svetu, pomagala do celostnega razumevanja dediščine. Delovne procese sem zelo hitro osvojila z maksimalno pomočjo sodelavcev, ki so mi izkazali vse zaupanje, za kar sem jim izjemno hvaležna. Če povem, da je moj delavnik na Ministrstvu trajal od pol sedme zjutraj do večera, po 12 ali več ur in da sem bila tudi za vikend tako rekoč priklopljena na računalnik in telefon, si lahko vsaj približno predstavljate moje in delo mnogih na Ministrstvu. Danes lahko zatrdim, da prave potrebe za tako histerijo ni in kar je še huje, ker je površinsko usmerjeno ni prineslo nobenih rezultatov ali vsebinskih premikov! To je za vsakega pravega strokovnjaka frustracija, ki pripelje ljudi slej ko prej v resne stiske in ustvarja psihotično delovno vzdušje, kar je prava pozeba za ustvarjalnost.

Kaj je bil razlog za konec vašega vodenja Direktorata?

Pravi razlog za odhod je spoznanje, da ne smem in ne morem asistirati pri odločitvah, ki vodijo v škodo dediščinskih procesov, in s katerimi se ne po človeški, še manj pa po strokovni plati, ne morem in ne smem strinjati, kaj šele, da bi jih podpirala! ‘Dediščina smo ljudje’, je prvi stavek, ki ga povem študentom, drugi pa je, da smo izobraženci dolžni odgovorno reflektirati družbo. Kdor je pričakoval, da bom zavoljo zveneče funkcije in dobre plače zatajila svojo profesionalno vest, se je zmotil.

Moja odločitev za odhod torej ni zgolj posledica ministričinega odziva na mojo udeležbo na Balantičevem večeru, je pa odločilno vplival nanjo. Moj odhod je namreč kategoričen odgovor na kratenje ustavne pravice do svobodnega izražanja misli. Je izraz osuplosti nad odnosom do ljudi, posebej do strokovnjakov in vseh zaposlenih na Ministrstvu za kulturo, ne le mene same! Pomislite, pravica do izražanja je temeljna vsebina demokracije in jedro dediščine Zahoda – meni se pa je to zgodilo, nota bene, na Ministrstvu za kulturo! Prepoved izražanja misli ali klicanje ljudi na odgovornost zaradi tega, je (bila) značilnost fašističnih režimov, to zelo dobro poznamo Primorci in tako so me učili v šoli – in nisem seznanjena, da bi kakšna nova teorija to zanikala!

03 verenaPovsod po Evropi se muzeji in raziskovalne ustanove posvečajo odrinjenim, nezaželenim temam narodnih zgodovin. Govora je o ‘težki dediščini’. Kaj bi motiviralo Slovence, da bi se odrekli retoriki o zmagovalcih in poražencih in uvideli tragiko osebnih zgodb?

Zdi se mi, da tako kot je pri osebnem zorenju potreben čas, se tudi pri narodu ne da ničesar preskočiti. Poškodbe, ki so se zarezale v polpreteklosti v kolektivni spomin Slovencev, so dodatna ‘prtljaga’, ki bi jo morda lahko na dolgi rok odpravila vzgoja k odgovornemu državljanstvu (doma in v šoli) in zavestna odločitev, da kot narod naredimo korak k demokratizaciji družbe. Ko vidim, kaj se dogaja v »očesu« slovenskega tornada, nisem optimistična. Je pa res, da se Evropa zaveda simptomov in čeri ‘ostalgije’, kot imenuje dediščinska teoretičarka Barbara Misztal ljudsko nostalgijo za vzhodno evropskim socializmom. Po drugi strani pa je tudi res, da pod pritiskom sodobne družbe ni vzdržal niti Berlinski zid, pa se je zdelo, da bo stal tisočletja!

O retoriki grmenja in obkladanja nasprotne strani z »domiselnimi« izrazi, je treba vedeti, da sodi k tehnologiji razdvajanja in ničesar ne ureja. Čas bi že bil, da bi tudi Slovenci sodili svoje »kneze« po dejanjih, ne le po besednih akrobacijah in praznih obljubah.

Kakšna je pri tem specifična vloga muzejev?

O vlogi muzejev pišem in predavam že domala dvajset let. Muzeji na Zahodu so se že v sedemdesetih soočili z brutalnim kapitalizmom in kleščenjem proračunov. Temu so se uprli na eni strani z ustanavljanjem ekomuzejev, to je muzejev, ki temeljijo na izvornem dediščinskem okolju in v njih deluje lokalna skupnost. Na drugi strani pa je nastala nova dediščinska teorija, ki temelji na družbeni vlogi muzejev in dediščine. Razvoj informacijske tehnologije je postavil muzeje med medije in njihova osrednja vloga je postala komunikacija. Sodobni muzeji so se uprli elitizmu, ki dediščino interpretira po meri družbenih elit. Tudi pretirano ukvarjanje muzealcev z znanostjo štejemo k elitizmu. Sodobna heritologija izhaja iz stališča, da je dediščina last vseh in ima tudi javnosti pravico do aktivnega vključevanja v dediščinske procese.

Sodobni muzeji so prostori dialoga, povezovanja in demokratizacije družbe. Odpirajo ključna družbena vprašanja, so kritični do znanosti in establišmenta. So nekakšna dediščinska vest sodobne družbe. Muzeji povezujejo vse dediščinske ustanove v živi komunikaciji, s skupnim ciljem, da postane dediščina v izvornem okolju (torej ne le zbirke v muzejih) kvaliteta življenja. V prvi vrsti domačinov, lokalne skupnosti, marginaliziranih skupin pa še posebej. Vendar ne zadostuje, če se samo razglašamo za sodoben muzej! Da bi bili kos tem kompleksnim in družbeno aktivnim nalogam, je treba osvojiti temeljna heritološka znanja, izdelati državno strategijo razvoja Kulturne dediščine (Slovenija je ne premore!), usposobiti ustanove za skupne družbene cilje in, ne navsezadnje, zagotoviti finančna sredstva, ki omogočajo odgovorno izvajanje dediščinskih služb.

Kako je mogoče spoznanja sodobne muzeologije in potrebe po vključevanju javnosti v prezentacijo dediščine uresničevati v danih formalnih in političnih okoliščinah? So pri tem kakšne ovire?

V vsaki družbi so ovire, Zahod se je s tem srečal že v sedemdesetih. Edino pravo orožje je skupno teoretično znanje, ki dediščinskim službe povezuje z razumevanjem in usmerjanjem v družbene naloge. Takega znanja pa na slovenskih univerzah še ne ponujajo v rednem študijskem programu, kot ga na primer poznajo Hrvatje že skoraj 30 let, Čehi pa 50.

V vaši knjigi Muzeologija in arheologija za javnost ste razpravljali tudi o družbeni vlogi muzejev, ki ne smejo postati del ideologije, ampak nujno predstavitev dejanske preteklosti. Nam lahko več poveste o vašem videnju vloge muzejev, morebiti tudi v luči glavnega sporočila knjige?

Delno sem odgovorila že v prejšnjih vprašanjih. Predstavljanje preteklosti ni enostavna naloga. V resnici preteklosti ne poznamo, to kar pišejo knjige, kažejo filmi in če hočete, razkriva arheologija ali zgodovina – je zgolj interpretacija preteklosti. Sodobnemu človeku pa je največja muka priznati, da nečesa ne zmore. In vendar je tako. Drži sicer, da več kot imamo podatkov, bolj natančna je naša podoba preteklosti. Popolna pa nikoli ne bo. Prav tako tudi ni mogoče objektivno predstavljanje preteklosti. Vsakega od nas določa njegova vzgoja, vera ali nevera, okolje in nenazadnje ustanova v kateri deluje in vse to zaznamuje njegovo razumevanje posameznih podatkov in s tem tudi interpretacijo preteklosti. Da bi se muzeji temu izognili, morajo dobro poznati heritološko teorijo, ki jih usposablja, da lahko prepoznajo ideologiziranje. Ker tega znanja pri nas ni, je kritični razmislek domala odsoten in večina izenačuje rezultate znanstvenih raziskav z resnico. Da na področju dediščine zares ne gre tako enostavno, nam dajo misliti znanstvene raziskave, ki so postale temelj rasne politike in pripeljale do iztrebljanja manjvrednih ras.
Zato se je v s sedemdesetih letih pojavilo stališče, da sodobni družbi ne zadostuje zgolj ena sama, ponavadi znanstvena razlaga in ne eno samo stališče. Razvoj je šel v interdisciplinarnost, celo multiparadigmatičnost na polju znanosti in v aktivno vključevanje javnosti. Posledično so izginile metanarativna prikazovanja preteklosti skozi velike zgodbe o herojih, interpretacija se je nagnila v prid osebnih zgodb o trpljenju malega človeka.

Cilj takega prikazovanja preteklosti je vzbujanje sočutja in usmerjanje obiskovalčevega pogleda v samega sebe. Obiskovalci se na ta način empatično odpirajo tragiki na osebni ravni, prisiljeni so razmišljati, kako bi v takem primeru sami reagirali. Taka postavitev vodi k spoznanju, da se največje zlo skriva v nas samih in se mora vsakdo vedno znova izrekati v prid skupnosti in občečloveškega dobrega. Temu pravimo katarza, ki je velikega pomena za duševno ravnovesje vsake skupnosti in oblikovanje kolektivnega spomina. Muzeji danes promovirajo idejo miru in osebne odgovornosti.

08 verenaKakšno vizijo dela ste imeli na področju varstva kulturne dediščine, ki ste ga pokrivali? Ste uspeli kaj od načrtovanega uresničiti?

Moja vizija je bila strniti področje, povezati dediščinske stroke in odpreti dialog z javnostjo. V Sloveniji je nepremična dediščina izključno domena Zavodov, premična pa muzejev in posebej slednji ne prevzemajo v zadostni meri vloge »mostu« med strokami in nimajo opaznejše družbeno aktivne vloge medija v dediščinski celoti, kar je temeljna paradigma sodobne muzejske doktrine. Posebej boleča je nepovezanost stroke z javnostjo in sprejemanje odločitev o dediščini zgolj s formalnim konsenzom ali pa celo brez vpliva javnosti. Posledica takega, sodobni družbi povsem nesprejemljivega dogajanja vodi na eni strani do nezrelega odnosa Slovencev do dediščine, na drugi pa v izkoreninjenost na kolektivni in osebni ravni. Tu so tudi najusodnejši izvori slovenske mlačnosti do okolja in svoje lastne preteklosti. Če pa k temu dodamo še brezvestno manipuliranje odgovornih, dobimo mračno, samomorilsko nastrojeno slovensko družbo.

Že dolgo se tudi zavedam, kako zelo potrebujemo skupnih izobraževanj, pa sem želela tudi na tem področju kaj storiti ali vsaj vzpodbuditi in prevetriti, npr. že desetletja nespremenjene programe strokovnih izpitov, ki vsebinsko ne odražajo sodobnih dediščinskih konceptov. Je pa tudi nujno potreben enoten register nepremične in premične dediščine, pa uredba o varstvenih področjih, pa e-arheologija, pa strategija…in vseh teh »prevratniških« idej nisem niti skrivala, tako da sta bila kij in mesarica že kmalu pripravljena… Ni mi ostalo skrito, kdo od najbližjih sodelavcev si je za to prizadeval! Bog jim pomagaj!

Sedaj ste na ministrstvu od blizu spoznali slovensko politiko, vzvode njenega delovanja. Kaj ob tem čutite?

Zgroženost. In globoko čudenje nad slovensko naivnostjo in brezbrižnostjo. Slednje leti predvsem na izobražence!

Ker sem že po dveh mesecih tekanja, pisanja vedno novih in novih odgovorov novinarjem, poslancem, urah sestankov, nezmotljivo ugotovila, da so vse sile naravnane zgolj v vzdrževanje fasade, medtem ko vsebinska kolesa meljejo v prazno in bistveni problemi pa ostajajo nedotaknjeni, me naraščajoča nemilost kabineta ni niti kaj dosti ganila.

Morala sem si priznati, moje znanje, moja prizadevanja za dialoškost in povezovanje so bili odvečni. Sem pa pogosto poslušala v medijih, da ima Ministrstvo za kulturo vrhunske strokovnjake in tako sem si bila v duhu Ericha Fromma dolžna odgovoriti: haben oder sein (imeti ali biti)? Meni slavospevi niso potrebni, slovenski dediščini pa bi bila ta hip vsa naša skrb in vsi razpoložljivi finančni viri premalo! V Belgiji sem se aprila udeležila najvišje konference evropskih kulturnih ministrov, ministrica je bila menda tedaj zasedena, za kar sem ji zelo hvaležna. (Konferenca je sad slovenskih prizadevanj in se tudi imenuje Portoroški proces!). Na ministerialu je bila sprejeta deklaracija o uničevanju dediščine kot zločinu proti človeštvu in oblikovana skupna evropska dediščinska strategija. Belgijski minister nas je nagovoril z besedami: kamni so nemi, mi smo dolžni jim dati glas, dediščina je naša skupna dolžnost.

Ta konferenca mi je z najvišjega vrha potrdila , da se ne motim in mi utrdila prepričanje, da sem se dolžna reagirati v duhu profesionalne etike.

Teh šest mesecev je zlata vredna izkušnja, ki me bo pri ustvarjanju še dolgo navdihovala, hvaležna sem ministrici za povabilo. Odhajam brez zamer in polna novih idej, žal mi pa je, da ni realnih možnosti za njihovo uresničenje na Ministrstvu za kulturo.

Drugi del pogovora z Vereno Vidrih Perko boste lahko prebrali jutri.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

36 komentarjev

  • svitase

    Aktualen in briljanten intervju.

    Na vsakem koraku vidimo po Sloveniji kako kulturna dediščina propada, pa se nihče ne zgane.

    Tako bi bilo tudi s cerkvami, če bi zanje ne skrbela cerkev sama.

    Izvor te malomarne, odklanjajoče miselnosti do naše kulturne dediščine je sistem v bivši državi, ki je spoštoval le zgodovino, ki se je začela z njim in še danes zavira razvoj resnične kulture.

    To pa je skrajno nekulturno, nevrednotno obnašanje, ki je podobno tistim, ki ga ima ISIS muslimanska država.

  • svitase

    Pustiti propadati slovensko kulturno dediščino ali jo zmaličiti je isto kot to počne kalifatski muslimanski sistem v odnosu do kulturne dediščine.

  • Strokoven intervju. Vidi se ji, da ima veliko znanja. Tudi v Kamniku je odločno in dobro začela, potem pa nisem razumel zakaj je izjave drugih zategovala z ročno.

    Kot intelektualke je ne razumem kako je fevdalno-birokratsko-socialistično zlo na vseh porah družbe opazila šele danes (res pa je, da večina intelektualcev in prebivalcev zaradi socialistične indoktriniranosti tega še danes ni zmožna klub milijonom dejstev in dokazov zločinov in zla socializma).

    Jedro:
    … da so vse sile naravnane zgolj v vzdrževanje fasade, medtem ko vsebinska kolesa meljejo v prazno in bistveni problemi pa ostajajo nedotaknjeni, me naraščajoča nemilost kabineta ni niti kaj dosti ganila.”

  • Zmotila pa me je njena ” lahkotna” kritičnost do kapitalizma, ki jo tako radi velikokrat uporabljajo socialisti in birokrati, ne da bi se bili kdajkoli pripravljeni iskreno poučiti o kapitalizmu in ga videti celostno, ne pa celo življenje indoktrinirano, samo kot vidi bik rdečo zastavico. Morda je tu vzrok dveh stvari, ki sta me intuitivno zmotili pri tej gospe od kar sem jo pred dobrim mesecem prvič srečal oz. sploh zvedel, da obstaja (naletel v medijih).

    Ogromno mi daje njena potrditev zgodovinske znanosti, ki se stalno redefinira s stalnim ugotavljanjem in odkrivanjem novih dejstev.
    Ter da se v ranjenih družbah zgodovina in dediščina osredotoča na osebne pripovedovalca (otroke, pričevalce), ki s pripovedovanjem opravljajo boleč terapevtski proces na sebi in narodu (tistih, ki niso empirično, psihopatsko zabetonirani).

    • Črkovalnik mi je empatično spremenil v empirično.

  • Taki ljudje, kot je ona bi morali vztrajati na takih odgovornih položajih, zaradi referenc, zaradi vesti, zaradi dejanske moči argumentov oz. znanja, ki jih imajo. Družba te ljudi potrebuje, da se zoperstavijo nevednežem in neozaveščenim na položajih.

  • svitase

    Kar precej naših politikov in kulturnikov časti nasilje nad ljudmi, zato se udeležujejo proslav, ki to nasilje častijo ( dediščinska nekultura).

    Namesto, da bi se udeleževali proslav oziroma dogodkov, ki častijo človekoljubje, torej našo dediščinsko kulturo ( dogodki v Prešernovi Vrbi ali Slomškovi Ponikvi itd.

  • Sarkazem

    Prehitro so opazili, da gospa ni “naš” človek. Nič hudega, bosta že Repe ali Pirjevec poskrbela za pravo usmeritev naše heritologije!

  • Anton Urankar

    Spoštovana gospa Verena!
    Hvala za vašo pokončno držo in kleno ter jasno besedo! Vaš odstop je očiten in jasen poduk našim izbrancem, lahko ga uvrstimo ob Ronny-jevega.
    Strinjam se z vami, da je naše izobraženstvo veliko razočaranje! Ni ga, je priskledniško, tudi pohabljeno, saj ne išče resnice, zadovolji ga neresnica, ki ogroža slovensko narodno bit.

  • Gospa je res znanstvenica in strokovnjak na svojem področju.
    Hkrati pa je tudi dokaz, da ti tudi dva doktorata ne pomagata, če zapadeš naivnosti… Ravno ona je dokaz zakaj je stanje duha v Sloveniji takšno kot je.

  • svitase

    Evropska deklaracija torej vsebuje opozorilo, da je malomaren odnos do kulturne dediščine zločin proti človeštvu.

    Kar poglejmo po naših mestih in tudi na podeželju, koliko arhitekturnih kulturno dediščinskih draguljev propada, pa smo tiho, namesto da bi sprožili alarm!

  • svitase

    Zanima me, ali boste gospa doktor sprožili ta alarm, ne pa se potuhnili v kot?!

    • Saj je sprožila alarm s to objavo.
      Kot da nimamo svoje države in da je ta samo na papirju, no še ta je kot kaže ogrožena.

  • Me ne čudi, da gospa z aktualno ministrico za kulturo JBM hitro ni več želela sodelovati. Tej ministrici približno podobno pristaja vodenje kulturnega resorja kot njenemu strankarskemu šefu vodenje diplomacije. Sicer pa so se jo že v njeni prejšnji stranki SD vsi pomembneži od Pahorja do Lukšiča najraje izognili v velikem loku. Sama se je predvsem videla kot ministrica za zdravje, a je imelo slovensko zdravstvo vsaj to srečo, da ga ni prizadela še ta katastrofa.

  • Sicer pa mi manjka, da Verena Perko ne konkretizira posebej bistvenega očitka, da aktualna kulturna politika vodi v “škodo dediščinskih procesov”.

    Eno je, če je premalo denarja za dediščino in znano je, da leve vlade znotraj resorja ponavadi manjšajo prav deleže za dediščino, medtem ko financirajo vse mogoče kvazikulturnosti in neumnosti ( ne bi se čudil, če bi financirali tudi Laibachovce za njihovo severnokorejsko ekspedicijo). Drugo pa je, če gre za napačne načine ukvarjanja z dediščino kot bi se dalo razumeti intervjuvanko, samo žal svojih obtožb ni razvila in razložila.

    Gotovo obstaja latentni konflikt ne le med gospo in politiko njene bivše ministrice. Namreč konfliktonost s stališči liberalne desnice. Bolj neotesani med slednjimi bi gospo opredelili vsaj kot nepotrebnega birokrata, če ne kar parazita in bili pripravljeni diskutirati le o tem, za koliko oklestit proračunsko postavko in za koliko oklestit plače kulturnega in celotnega javnega sektorja. Kar veliko jih je, ki se jim fučka za neko kulturno dediščino naroda.

    Res pa je, da je po drugi strani dobro videti tudi priložnosti, ki bi jih odpiranje privatni pobudi in investiranju privatnega kapitala lahko prineslo k boljšemu ovrednotenju in boljši skrbi za kulturno dediščino. Praviloma je vendarle v kultiviranem kapitalizmu bolje poskrbljeno za kulturno dediščino kot pri nas, dedičih jugosocializma.

    • If, v Sloveniji je socialistični “ISIS”

      komaj kdo še sporoča normalnost

      Hvala Bogu za Kavarno Hayek, ki piše tokrat o kulturnih parazitih

      https://kavarnahayek.wordpress.com/2015/08/10/ne-za-pistolo-za-mitraljez-primem-ko-slisim-besedo-kultura/

      • obveznoime

        začnemo rezat pri 1,7 miljona €, ki jih katoliška cerkev dobi na leto od ministrstva za kulturo? (za plače&prispevke duhovnikom)
        kako je že napisal hvalaboguzakavarnohayek – če kdo želi kulturo/cerkev – naj si jo sam financira ane?

        • Bi se takoj strinjam z vami, samo kaj ko imate namen začeti in končati pri RKC.
          😉

          • Zdravko

            Kaj gre v nos tistim, ki ne štekajo kako svet in civilizacija deluje. Ki se jim pamet in razum ustavi pri vrtenju zemlje.
            Nivo financiranja KC se bo samo še dvignil. Že tako je najmanjši na svetu. Pa tudi če bi ga zmanjšali, ne bo iz tega nič. Njihova luknja v glavi bo samo še večja.

        • Začnimo pri socialističnih umetnikih in končajmo pri Cerkvi.

          Ti pa le sovražiš Cerkev in bi Cerkvi vzel vsa sredstva, tvojim bi pa dajal vse, kar si zaželijo.

          • obveznoime

            alojz – Glede na to, da “vaši” želijo zagrabiti metlo, mislim da bi bilo najbolj pošteno, če se potem začne najprej pometati pred lastnim pragom. (in glede na to, da plače duhovnikov nimajo čisto nič s kulturo in umetnostjo – sploh ne vem po kakšni sprevrženi logiki so se zažrli c kulturno pogačo, ampak pustimo to…)

            Alfe – se globoko strinjam, da (tako kot skoraj vse ostalo v naši mali gnili) bi bilo potrebno zelo prevetriti budgete in kdo in na kakšen način je na njih prisesan.

            zdravko – tvoj svet se pač vrti okoli drugih stvari, kot moj. Žal se preveč dobro zavedam kako svet in civilizacija delujeta (zato sem tako nastrojen proti inštituciji cerkve in religij ter proti sodobnemu kapitalizmu)
            ….
            vsem štirim pa, mimogrede, če se zgledujemo po tanajboljših in največjih kapitalistih, pa se zgledujmo po naprimer po nemčiji, ki za kulturo vseskupaj na leto “zapravi” po skoraj 10 miljard evrčkov .. za še eno primerjavo pa, pred par leti (čisto svežih primerjalnih podatkov se mi ne da iskati) smo po kulturnem budgetu bili v takili fajn družbi z albanijo, azerbajđanom, gruzijo, bulgarijo, estonijo in moldovo
            (se v redu v tej družbi počutite? .. s tem , da so nas sedaj estonia in azerbajđan že prehiteli)

          • Nasprotno. Glede na to, da so komunajzerji 50 let delali škodo, je edino pravilno, da se najprej vzame komunajzerjem.

            Vzemimo najprej komunajzerskim umetnikom.

          • Zgledujmo se po ZDA, kjer se kulturniki financirajo na trgu.

          • obveznoime

            Katerim komunajzarjem? Prav komunistične stranke mislim, da pri nas nimamo?
            Imamo pa precej zabite (rad bi rekel slovenske, ampak ker je situacija precej podoba po celem svetu, recimo samo hudo omejene in zaplankane) volivce (na levici in desnici) in nobene pametne alternativne stranke), ki že 25 let volijo iste ljudi (z leve in desne). IN ker imamo sedaj demokracijo to, hočešnočeš pomeni, da so tisti, ki so trenutno bolj na oblasti tam pač zato, ker smo jih legitimno izvolili na demokratičnih volitvah.

            Kot rečeno, sem za orenk prepucanje odjemalcev kulturnega evra (tako kot vseh ostalih) ampak morda bi vseeno bilo veliko pametneje in konstruktivneje se najprej lotit ostalih 99% proračuna?

          • Komunajzerjem, kakršen si ti, saj si sam priznal, da si, ker si proti komunizmu.

            Imamo zabite ljudi na levici, ker, če ne bi bili zabiti, ne bi bili levaki.

            Začnimo jemati sredstva komunajzrjem oziroma komunajzerskim umetnikom, pa bo boljše.

            Ti umetniki, ki se morajo napajati od države, so itak slabi umetniki. Dobri delajo na trgu.

  • obveznoime

    čisto za hec pa še spisek lanskih največjih porabnikov … direktno večalimanj ni nobenega umetnika vmes. posredno pa seveda so…

    ZAVOD ZA VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE SLOVENIJE – ZVKDS 14.097.830,07
    SNG MARIBOR 12.741.415,23
    SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE Opera in balet Ljubljana 11.651.391,67
    NUK 7.015.301,88
    SF 6.549.140,84
    Cankarjev dom 6.043.231,80
    SNG DRAMA LJUBLJANA 5.327.051,11
    Slovenski filmski center 5.159.506,72
    JAK 4.756.286,50
    JSKD 4.540.508,65
    KOLEKTOR KOLING d.o.o. 3.736.048,34
    PLAČE 2.964.825,93
    NARODNI MUZEJ SLOVENIJE 2.925.793,87
    SNG Nova Gorica 2.897.532,50
    VG5 d.o.o. 2.581.352,17
    MGL 2.458.255,82
    MODERNA GALERIJA 2.106.324,42
    SEM 2.027.492,87
    KATOLIŠKA CERKEV 1.867.090,51
    OBČINA PIVKA 1.848.162,61
    NARODNA GALERIJA V angl.j.: National Gallery of Slovenia 1.814.354,07
    MESTNA OBČINA LJUBLJANA 1.648.103,76
    SMG 1.587.926,27
    ZAL 1.545.640,18
    S L G Celje 1.454.519,94
    TMS 1.368.405,62
    OBČINA KRŠKO 1.314.169,20
    PRIRODOSLOVNI MUZEJ SLOVENIJE 1.282.966,31
    ZVEZA DRUŠTEV SLEPIH IN SLABOVIDNIH SLOVENIJE 1.251.610,53
    MUZEJ NOVEJŠE ZGODOVINE SLOVENIJE 1.174.172,36
    LGL 1.096.384,25
    ARBORETUM VOLČJI POTOK 995.118,27
    MAO 928.206,89
    Kinoteka 900.855,08
    POKRAJINSKI ARHIV MARIBOR 887.384,94
    IMP, d.d. 846.862,32
    MGML 782.681,26
    GALERIJA BOŽIDAR JAKAC KOSTANJEVICA NA KRKI 738.279,44
    ZPIZ 733.918,80
    PMPO 699.235,06
    ZGODOVINSKI ARHIV CELJE 659.619,99
    FS VIBA FILM LJUBLJANA 653.529,65
    SLOGI 589.460,49
    GORENJSKI MUZEJ 561.510,07
    POKRAJINSKI ARHIV KOPER 514.176,19
    GORIŠKI MUZEJ 510.633,56
    OBČINA PIRAN 461.449,51
    ZGODOVINSKI ARHIV NA PTUJU 457.968,26
    POKRAJINSKI ARHIV V NOVI GORICI 447.536,13
    NOVA KBM d.d. 443.803,43
    DRUŠTVO ŠTUDENTSKI KULTURNI CENTER 429.391,05
    DM NM 422.865,19
    KOROŠKI POKRAJINSKI MUZEJ 398.398,88
    LGM 395.772,24
    POKRAJINSKI MUZEJ CELJE 382.546,63
    MNZC 358.295,69
    OGP 354.872,56
    POKRAJINSKI MUZEJ KOPER, MUSEO REGIONALE DI CAPODISTRIA 352.195,95
    POKRAJINSKI MUZEJ MARIBOR 335.410,62
    POMORSKI MUZEJ – MUSEO DEL MARE PIRAN – PIRANO 320.659,63
    OBČINA ČRNA NA KOROŠKEM 315.849,04
    UGM 304.915,78
    Mestni muzej Idrija 299.675,00
    BUNKER, Ljubljana 296.635,42
    MGLC 293.929,07
    PMMS 281.493,88
    POSAVSKI MUZEJ BREŽICE 270.991,60
    MUZEJ KRŠČANSTVA NA SLOVENSKEM 264.685,41
    MNO MARIBOR 258.695,38
    LOŠKI MUZEJ ŠKOFJA LOKA 255.804,67
    ZKMN Lendava – MNMI Lendva 253.028,00
    SGP ZIDGRAD Idrija d.d. 250.553,87
    MUZEJ VELENJE 249.072,93
    EURO GRAD d.o.o. 247.843,28
    KOROŠKA GALERIJA LIKOVNIH UMETNOSTI 222.855,31
    OBČINA VIPAVA 221.028,67
    Zavod EN-KNAP 218.358,01
    DRUŠTVO BALETNIH UMETNIKOV SLOVENIJE 211.851,72
    OBČINA GORNJI PETROVCI 177.291,18
    EUROINVEST GRADNJE d.o.o. 175.672,11
    ZAVOD ZNANJE POSTOJNA, javni zavod 173.583,21
    OBČINA ŠENTJUR 171.668,59
    MRO 171.210,76
    Avtorske in podjemne pogodbe FO 168.665,80
    MKL 162.115,00
    SLOVENSKA ŠKOFOVSKA KONFERENCA 161.992,00
    STREHA KUHAR, d.o.o. 156.655,15
    Beletrina 156.607,86
    PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ 153.983,22
    KULTURNO UMETNIŠKO DRUŠTVO MREŽA 152.784,57
    ZMT 148.769,37
    APT 147.348,73
    MMK 147.191,49
    FSK 144.100,00
    SIGIC – SLOVENSKI GLASBENOINFORMACIJSKI CENTER, DRUŠTVO 140.000,00
    DRUŠTVO SLOVENSKIH SKLADATELJEV 140.000,00
    DELO, d.d. 139.062,02
    NT&RC d.o.o. Celje 137.000,00
    BMM 133.161,79

    • Ne nakladaj, na prvem mestu so zavodi slabih umetnikov.

      • obveznoime

        Pravijo, da o okusih se ne razpravlja, vseeno pa mislim, da muzeji, gledališča, filharmonija, cankarjev dom, arhivi, filmarji, jak, kulturna društva in še marsikdo, ki se napaja (tudi) iz državne blagajne niso slabi (nekateri so celo zelo dobri). Sigurno pa si ne bi drznil reči, da so slabi!
        Če ti ne koristiš nobene od njihovih storitev (oz. misliš, da je ne koristiš) je to pač tvoj problem (in morda kar precej pove o tvoji kulturni razgledanosti. glede na to, da smo se slovenci osnovali ravno na podlagi kulture….)

        • Če so dobri, ne potrebujejo državne pomoči, ampak se lahko financirajo na trgu.

          Ti pa poskušaš manipulirati. In ja. Je tudi moj problem, ker sem prisiljen plačevati.

  • obveznoime

    aja, in jaz osebno se po ameriki resnično ne bi rad zgledoval na marsikaterem področju, na kulturnem pa še toliko manj.
    (no razen če padaš na tisto malo seksuljico, ki zna tako dobro otrepat z ritjo in na drage butaste filme, kjer je eksplozija glavni igralec in celotna zgodba. katerih edini namen in umetniško sporočilo je – dejte nam gnar)

    • Vemo, da je za komunajzerje Amerika sovražnik številka 3 – takoj za JJ in RKC.

      Čeprav ponižujoče gledaš na ameriške umetnike, pa je dejstvo, da služijo denar na trgu. Naši pa cuzajo državo, pa jih nihče ne šmirla, ker so tako zanič.

      • obveznoime

        amerika zame ni sovražnik, jo pa preveč poznam, da bi jo lahko gledal skozi tako rožnata očala, kot jo ti.

        in če ti misliš, da naših umetnikov in kulturnikov v tujini nihče ne šmirgla, to zopet pove veliko o tvoji nerazgledanosti. in moraš biti res Nadumetnik in kritik in sploh veliki Človek, da lahko tako lahkotno generaliziraš, da so naši kulturniki/umetniki zanič. sem pa prepričan, da si ti že veliko Dobrega in Velikega ustvaril za Slovenijo…

        • Jaz gledam Ameriko skozi realistična očala, ti pa skozi sovražna.

          Tisti umetniki, ki so priznani pri nas ali v tujini -ni treba financirati iz državnega proračuna.

          Ampak, ker si zagrizen komunajzer in misliš, da imaš pravico siliti druge, da plačujemo tebi všečne ljudi, manipuliraš, češ, da, če ne podpiram tvojih, sem pa kar nerazgledan.

          Tisti umetniki, ki so dobri, ne rabijo državnega denarja.

          Slavko Avsenik se je financiral na trgu, ne pa od države. V Sloveniji ga tiste čase niti niso preveč marali.

          Pa še so dobri umetniki, ki so šli v tujino, ker jih država ni marala, ker so bili dobri.

          Država financira slabe umetnike.

          • obveznoime

            Nekatere stvari se lahko financirajo na prostem trgu z lahkoto, druge malo težje. Med drugim je tudi velik problem naša majhnost in s tem majhnost trga in majhna kupna moč (slovenija pač nima krtične mase). Ne vem, če je ravno pametno si postaviti za naš cilj, da nam vsi dobri umetniki, raziskovalci, znanstveniki, športniki, zdravniki pobegnejo v tujino, kjer si bodo na veliko lažji način služili veliko več denarja?
            Da o raznih muzejih, ki hranijo in skrbijo za slovensko zgodovino sploh ne govorimo (ali resnično misliš, da bi naprimer, narodna galerija preživela na slovenskem prostem trgu?)
            Koliko slovenskih pisateljev bi lahko preživelo na prostem trgu (brez subvencij) – s po par sto ali morda tisoč (če je velika uspešnica) prodanimi izvodi? Se bomo odrekli slovenski pisani besedi zavoljo prostega trga? (kot že omenjeno, ravno slovenska pisana beseda nas je sploh naredila za narod) .. žal smo (pre)majhni.

            Avsenik(i) je bil čist fajn in sposoben in na svojem področju med najboljšimi (če ne celo najboljši), vendar pa je tu govora o narodno-zabavni muziki. Ne ravno velika umetnost.

            Ne trdim, da si nerazgledan zato, ker naj bi, po tvojem, bil komunajzar, temveč zato, ker trdiš povprek,da so slovenski umetniki zanič – kar več kot očitno dokazuje, da o umetnosti in kulturi pač nimaš pojma in da zgleda tvoj pogled/okus res ne seže dlje od avsenikov. Lahko pa se motim in si reden bralec slovenske knjige, obiskovalec muzejev in galerij, reden gost koncertov, ter si pogledaš vse slovenske filme.
            (in kdo daje vam pravico, da mene silite, da plačujem vašo rkc?)

          • Če zagovarjaš prisilno financiranje tistih, ki so tebi všeč, potem se ne pritožuj, čez Cerkev, ki itak na člana dobi najmanj od vseh.

            Po drugi strani pa – izgovor, da se omejijo le na slovenski trg – lahko velja le deloma za poete. Proza se da prevesti in lahko ciljajo na cel svet.

            Slovenski del tukaj ni tako problematičen.

            Na take finte, da je pa dobra umetnost le tista, ki je nihče ne razume, pa ne padam.

            Sicer pa lahko umetniki subvencionirajo sami sebe ali se pa združijo. S komercialnimi deli naj si potem sami subvencionirajo res umetniška dela ali si pa najdejo mecene.

            Tudi Spielberg s komercialnimi filmi subvencionira umetniške – pri tem pa poskrbi, da so tudi umetniški gledljivi za dovolj široko publiko.

            In jaz ne trdim, da so slovenski umetniki zanič. So pa najbolj glasni glede državnega denarja najslabši.

            Nekoč je Miću Mrkaiću grozil z nasiljem en umetnik – katerega število izposoj knjig v knjižnici je bilo 0.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI