Drago Ocvirk: “Ne verjamem, da Bog ne bi dal ‘second chance'”

Jani Drnovšek 4.8.2015 6:10
 
Foto: M.J.

Foto: M.J.

Drago K. Ocvirk je zaslužni profesor, teolog in publicist, nekdanji predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti in na Salomonovih otokih. Vrsto let je vodil dobrodelne in razvojne ustanove Papeške misijonske družbe in Misijonsko središče Slovenije. Ustanovil in urejal je revijo Misijonska obzorja. Nekaj let se je na Salomonovih otokih posvečal razvojnim in solidarnostnim projektom. Je oče dveh otrok.

V preteklih letih smo bili navajeni v javnosti slišati vaše besede, vaša mnenja. Bila so tehtna, jasna, pogosto tudi kritična. V zadnjih dveh letih vas le redko slišimo. Kako vi doživljate to navzven opazno spremembo? Pogrešate, da ne nastopate več v javnosti?

Moram reči, da tega prav nič ne pogrešam. Umaknil sem se zato, ker je bilo po eni strani že preveč naporno, po drugi strani pa se mi je zdelo, da vse skupaj nima nobenega smisla več. Nikjer se ni opazilo kakšnih sprememb in imel sem vtis, da besede letijo na kamnita tla. Čemu bi potem sejal!? Vedno bolj vztrajno mi je prihajalo na misel Jezusovo svarilo, ki ga je podal v drastični prispodobi: »Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« To občutje je bilo eden glavnih vzrokov, da sem se umaknil iz javnosti. Na vse to se je zatem navezala želja in potreba po spremembi življenjskega sloga in okolja, po družini. Ob mladi družini in malih otrocih pa so prioritete druge … Čeprav se z njihovim odraščanjem tudi vse bolj kaže, da se človek prav zaradi njih ne sme odpovedati družbeni odgovornosti, prizadevanjem za bolj zdravo družbo in bolj obetavno prihodnost otrok.

Kristjani imamo v življenju temeljno nalogo odkrivati božjo voljo. Duhovništvo naj bi bil sad razločevanja tako posameznika in predstojnikov. Kako po izkušnji očetovstva, ki v službeno duhovništvo, ki ste ga živeli velik del življenje, ni bila “vračunana”, razumete božjo voljo?

Sam verjamem, da je Jezus prišel, da bi imeli življenje v izobilju, in vsak stan, naj bi k temu kaj prispeval. In ko se mi je zgodilo, da sem se znašel v strašni osamljenosti in praznini, sem videl, da tu življenja ni in da to ne more biti v duhu tega, kar evangelij nudi. Potem se je pojavila priložnost, pride človek, ki reče: »Pomeniš mi vse!« In začneš tuhtati, kaj je zdaj to. Če uporabim tisto obrabljeno frazo, ki sem jo tolikokrat slišal in se mi je zdela malo smešna – zdaj pa se mi zdi resnična – če se zaprejo vsa vrata, ti Bog odpre okno. Zvestoba samemu sebi, polnemu življenju, je tudi zvestoba Bogu, ki je Bog živih, ne pa Bog mrtvih.

Mi smo lahko v nekem stanu, pa se v nekem trenutku zgodi, da v njem le še životarimo, ne živimo več. Če povem, da je bila dolga leta moja edina velika želja, da bi ob koncu življenja umrl pri oltarju. Predstavljal sem si, da se bom zgrudil mrtev potem, ko bom ljudi odslovil s »Pojdite v miru!«. Prevelika želja? Bog ve! Zdaj gojim še drugo veliko željo, in sicer da bi bil dober mož in oče, da bi otroke ‘gor spravil’ in da smo skupaj srečni. Bog bo razsodil, kaj in kako je z mojimi dejanji in odločitvami.

Dolga leta ste na Teološki fakulteti poučevali študente osnovno bogoslovje, religiologijo in misiologijo. Gre za področja, na katerih se krščanski nauk srečuje s pluralizmom človeštva. Kako Cerkev prepoznava in odgovarja na moderne izzive s teh področij?

Zelo različno, odvisno od obdobja. Pristop je drugačen, probleme že zaznavamo. Pod Janezom Pavlom II. je prevladoval medijsko zelo odmeven pristop, v smislu zbliževanja na vse strani, ampak je to bilo na visoki ravni, s predstavniki različnih verstev. Če govorimo o dialogu verstev in s predstavniki kulture, v navezavi s kulturniki je bil Janez Pavel II. zelo močan.

Za časa Benedikta XVI. je šlo v globlje razmišljanje. To je tako kot dihanje, enkrat se odpreš, izdihneš, potem pa spet vdihneš. Pri mnogih to ni bilo najbolje sprejeto, češ da se Cerkev zopet zapira. Mene osebno so motile določene folklorne zadeve, mi je bil pa Benedikt zelo všeč zaradi skromnosti in ponižnosti, res izjemen človek. Vendar nisem mogel nikoli razumeti, zakaj je moral dati na sebe pet, šest ‘kikl’ ali kako bi rekel. To res ne bi bilo treba, a videti je, da je imel rad bolj pompozno liturgijo.

Je pa Benedikt miselno marsikaj dorekel in v ozračju razčiščevanja izpeljal. Najbolj pa mi leži pristop Frančiška, ki se tudi odpira, a za razliko od Janeza Pavla II. je to odpiranje k ljudem. Če prav razumem, verjame namreč, da se bodo spremembe zgodile od spodaj navzgor. Zato apelira na ljudska gibanja, kar smo videli med obiskom v Latinski Ameriki, računa na civilno družbo in je dokaj kritičen do političnih, kulturnih, medijskih elit, ki dejansko obvladujejo svet. Če se civilna družba na globalni ravni ne prebudi, ne angažira, bomo šli po isti poti naprej. Papež dobro analizira, ko pravi, da imamo opravka s kulturo odmetavanja in na tej poti odmetavamo milijonske množice ljudi. Če se te množice na določen način ne bodo uprle, z demokratičnim uporom, ne z nekakšno revolucijo, s spremembo življenja, razmišljanja, določanja političnih voditeljev, tudi odstavljanja političnih voditeljev torej, se stvari ne bodo kaj dosti spremenile.

To je novost v sami Cerkvi. Ta papež ne stavi toliko na hierarhijo, kakor ravno na celotno verno ljudstvo, na vse katoličane. Zbornost, ki jo kaže, je najprej pokazal, ko je zelo močno poudarjal, da je rimski škof. Ni se šel od prvega trenutka papeža, ki je nad vsemi. Takoj si je tudi pridobil sodelavce z vsega sveta, delovno skupino kardinalov. Presenetljivo je tudi, da v svoji novi okrožnici »Bodi hvaljen« ne navaja le dokumentov različnih škofovskih konferenc (kar je že ogromna novost), marveč tudi znanstvenika jezuita Pierra Teilharda de Chardina, ki mu je Cerkev pred koncilom prepovedala objavljati, carigrajskega »ljubljenega ekumenskega patriarha Bartolomeja«, protestanta Paula Ricœurja in, presenetljivo, muslimanskega panteističnega mistika Alija al-Havasija. Doslej so papeži citirali sami sebe, Sveto pismo in cerkvene očete, ker se pač naj ne bi spodobilo, da se »vrhovni učitelj« sklicuje na »nižje od sebe«, kaj šele nekatolike ali drugoverce. S tem še pokaže, da računa na porazdelitev odgovornosti za ta naš svet, da smo zanj odgovorni vsi. To je ogromen premik v pristopu. Na dogmatični ravni so sicer stvari vedno tako stale, saj velja sensus fidei oz. sensus fidelium – čut vere ljudi – za eno od odločilnih in zadnjih meril. V praksi pa temu žal ni bilo tako. Papež Frančišek poskuša to, kar je dogmatsko jasno in kar je koncil poudaril, spraviti v življenje.

Z letom usmiljenja skuša tudi pokazati, da so predpisi, kanonsko pravo sicer potrebni, drugo pa je življenje, ki gre po drugih svojih poteh, ne vedno po ‘reglcih’. Življenje je treba izročati Božjemu usmiljenju, ne pa (samo) pravnikom – vsaka jim čast, potrebni so, saj nam je vsem za pravno državo, tudi v Cerkvi je potrebno pravo, ki preprečuje samovoljo – pa vendarle se papež zaveda, da to ne more biti tisto zadnje merilo. Nek pravniški fundamentalizem. Človek je veliko več, pravo pa samo bergla, pripomoček za bolj polno življenje. Zato ta poudarek na Božjem usmiljenju. Mislim, da papež pelje k razrešitvi vprašanja ločenih in ponovno poročenih z več front. Ne gre z glavo skozi zid, ampak tipaje, z več koncev, da bi ljudem, ki se jim je svet enkrat podrl, pomagal, da ga živijo kot verniki v polnosti, če jim ga je uspelo spet postaviti v drugo. Konec koncev je nenavadno, ko pravijo, da je treba dati second chance, še eno priložnost, in če delajo to ljudje, jaz ne verjamem, da Bog ne bi dal second in mogoče še third chance vsakemu od nas. Enkrat padeš tu, drugič tam in ne zvoziš, ne gre. Zdi se mi, da je Frančišek tu blizu ljudem, ki se spotaknejo, in poskuša zadeve reševati evangeljsko.

05 ocvirkOdmetavanje množic – kaj ste s tem mislili?

Papež govori o kulturi odmetavanja, ko so številne kategorije ljudi odvržene zaradi okolja, v katerem prevladujeta materializem in individualizem. To je najbolj očitno pri delitvi materialnih dobrin, na primer hrane. Na svetu je več sto milijonov ljudi, ki so pod pragom revščine in s tem v lakoti. Na drugi strani imate določen odstotek ljudi, nekaj milijonov, ki živijo v silnem razkošju in izobilju. Takšno ureditev, miselnost sprejemamo, da se lačne množice odvrže, ker so moteče. A ne le one, tudi otroke (rojene ali ne), ostarele, brezposelne …

Drug primer, na katerega opozarja papež od začetka – njegovo prvo potovanje je bilo na Lampeduso – so begunci in migranti. Eni bežijo zaradi vojn, da zgolj rešijo življenje, drugi zato, da bi imeli vsak dan kruh. Trkajo na vrata bogatih dežel, a so največkrat ‘odvrženi’.

Tudi Cerkev je del te kulture, te miselnosti, še zlasti takrat, ko v Cerkvi prevlada klerikalna miselnost, potem so odvrženi laiki v celoti, odmetavajo se njihove sposobnosti, pripravljenost za sodelovanje … V takih primerih se kaže nezaupanje ‘kleriške kaste’, ki svoje vloge ne dojema več kot služenje, ampak kot gospodovanje. Saj vidite, kako je papež kritičen do nekaterih pojavov v Cerkvi, ker gre za kulturo odmetavanja, ko odrivaš ljudi od soodgovornosti in sodelovanja. A smo vsi člani Cerkve na isti ladji in od vseh nas je odvisno, kako pluje in opravlja poslanstvo, ki ji ga je naložil Jezus.

Posebej ste se ukvarjali tudi z islamom. Kako vidite nadaljnjo integracijo islama z evropskimi vrednotami laicizma?

Sam mislim, da je kar dobro, da se je v zahodnem svetu pojavil islam. V sebi ima namreč še dovolj moči, da ne popušča, ne klone pred izjemno nasilnim laicističnim, sekularističnim fundamentalizmom. Žal smo se kristjani navadili nanj, ker je napredoval počasi, korak za korakom, dobrih dvesto let, dokler nas laicistični fundamentalisti niso popolnoma zrinili v zasebnost. Religija v zasebnosti pa ne more več opravljati svoje vloge. Kako naj bo kvas, kako naj bo luč, sogovornik pri upravljanju sveta, če je zgolj zasebna zadeva? Islam je pokazal, da v takšni prisilni jopič ne pristaja, da je mogoče nor, a ne tako nor, da bi ta jopič sprejel. V tem smislu kaže vsem kristjanom, kako moramo zavzeti drugačno stališče do laicističnega fundamentalizma in narediti nekaj, da se vzpostavi pošten odnos do religije.

Res pa je tudi, da ima islam zadnja desetletja v sebi problem, kako se razumeti v soočenju s kulturo, ki negira religijo ne le teoretično, marveč tudi praktično, s tem pa tudi ljudi, ki jo imajo za svojo. To je ena težava, in sicer predvsem muslimanov v Evropi. Drug pereč problem pa ima islam v državah, ki so nastale po razpadu Otomanskega cesarstva. Da bi preprečili vojne med ljudstvi tega področja, sta dobili Francija in Velika Britanija mandat, da ga politično uredita. Ob razvoju in pretresih se je ta ureditev obdržala celo stoletje. V tem času jo je zaznamovalo več ideologij in politik predvsem panarabizem in socializem tako Naserja v Egiptu kot stranke baas v Iraku nazadnje s Sadamom Huseinom na čelu, v Siriji pa z Hafezom el-Assadom in zdaj njegovim sinom Bašarjem. Ker ne od prvega ne od drugega ljudje niso imeli kaj veliko, so se za rešitev vse bolj obračali k islamu.

Za razliko od države in politike, se je islam prek svojih ustanov izkazal kot tisti, ki skrbi za revne množice. To je pripeljalo tudi do političnega islama, islamizma, ki pa tudi ni dal želenih rezultatov in je tako deloma botroval džihadizmu tako tipa alkaida kot daech (ISIS).

Veste, na Zahodu je zdaj ogromno sprenevedanja, ko se govori, da uporablja džihadizem srednjeveške metode. Po mentalni in dejavnostni strukturi je namreč primerljiv s komunizmom in z nacizmom. To je totalitarizem 21. stoletja s predhodniki v 19. in 20. stoletju v Evropi in Rusiji. Ne nazadnje se je pred sedemdesetimi leti nekaj podobnega dogajalo v Sloveniji. Primer je tudi internacionalizem španskih borcev, s katerim se mi še vedno kitimo, in ti so, kot kaže, pri nas večni: kdo ve, koliko jih za to prejema pokojnino, imamo Dom Španskih borcev v Ljubljani. Toda ti »heroji«, ki so se šli revolucijo, so enaka ‘sorta’ ljudi kot Evropejci, ki se gredo danes džihad za ISIS. Skupni imenovalec je: radikalizacija. Ta pojem so izdelali sociologi, ki preučujejo, zakaj se posamezniki in skupine radikalizirajo in preidejo v nasilno delovanje, če ali ko prevzamejo oblast pa vladajo s terorjem. V to smer gre tudi teorija antropologa Renéja Girarda o »grešnem kozlu«, ki pokaže, kako kakšna skupina, ki se hoče notranje poenotiti in obvladovati družbo, ustvari oz. določi zunanjega in notranjega sovražnika. Spomnite se, koliko obojih smo imeli v komunizmu in koliko jih še ustvarjajo post-komunisti – včasih je to Janša, včasih Cerkev, domobranci … – da so še naprej na oblasti in pri koritu. Metoda ista, le stopnja ali dve za džihadisti, radikalizacija (še) ni potrebna, dokler naši mediji in sodstvo služijo pravi stvari!

Letna poročila Europola o razmerah in trendih terorizma v EU kažejo, da so do zdaj daleč največji del terorističnih dejanj načrtovali in nekatera izvedli separatisti, sledijo jim anarhisti in levičarji, nato desničarji. Religijsko motiviranih tovrstnih dejanj je bilo do leta 2012 komaj kaj, odtlej pa rastejo in so večinoma plod evropskih džihadistov. Medtem ko mediji obširno in nekompromisno razpredajo o desničarjih in džihadistih, pa je levičarjem vse oproščeno, ker se menda žrtvujejo za boljši svet, separatisti pa naj bi bili osvoboditelji.

04 ocvirkKako se po vašem mnenju islam na svetovni ravni odziva na nasilje in barbarstvo ISIS-a, ga dovolj jasno obsoja?

Islam ni enoten. Ko rečemo ‘islam’, si predstavljamo, da je podobno strukturiran kot Katoliška Cerkev. V njej se ve, kdo jo vodi in govori v njenem imenu. V islamu takšne ali podobne strukture in avtoritete ni. Zato se islam razlikuje od dežele do dežele, močno pa je tudi izvorno nasprotje, celo sovražnost, med šiiti in suniti. Eno je islam v arabskem svetu, drugo na ozemlju nekdanjega osmanskega cesarstva, drugačen v črni Afriki, drugačen v Aziji … Vedno je vezan na dogajanje na tistem koncu sveta.

Omenil sem že, da je dosedanji sklop držav na Bližnjem vzhodu, kjer deluje ISIS, nastal po razpadu Otomanskega cesarstva. Angleži in Francozi so zarisali neke meje tako, da so bili večinski suniti povsod v manjšini ali pa pod oblastjo manjšin. Suniti so se imeli zato za izigrane in zatirane. V Iraku je bilo drugače, tam so bili večinski šiiti pod oblastjo manjšinskih sunitov. Ta sistem je z vsemi pomanjkljivostmi trajal sto let. Na to pomislim, ko berem pri nas: »Zdaj pa padajo kolonialne meje … niso dolgo zdržale …« Lepo vas prosim, Jugoslavija je po petdesetih letih propadla, pa ni bila »kolonialni« konstrukt! Spet moramo sami pomesti pred svojim pragom. Na Bližnjem vzhodu razpadajo države zato, ker so se po eni strani stvari spremenile demografsko, po drugi pa je to interesno območje zaradi nafte. Zato so tu glavni igralci ZDA, Rusija in vse bolj Kitajska, regionalni pa Turčija, Iran, Savdska Arabija, Izrael in seveda domači igralci, ki pa so v tej šahovnici le kmetje … Tu je tako močna koncentracija interesov, da je to eksplozivni koktajl.

Jasno je, da islam igra pri tem pomembno vlogo, hkrati je pa tudi izjemno zmanipuliran. Kako ta ‘osir’ umiriti, ne ve nihče, sicer bi se to že dogajalo. Je pa to pred našim pragom, kar seveda ni dobro, in posledice nosimo vsi predvsem zaradi vala beguncev. Hkrati pa to poganja ekonomije vpletenih (vele)sil, ker na veliko prodajajo orožje vojskujočim se stranem.

To brutalnost pri uničevanju človeških življenj človek ne more dojeti, ko to vidi na posnetkih s teh vojnih področij. Omenjali ste vse svetovne igralce … ampak kako si razložiti, da vse krutosti jemljemo v zakup? Kako si razlagate, da civiliziran svet ne poseže odločneje, da bi rešil ljudi, ki so izpostavljeni tem grozotam?

Kako poseči, da se grozote ne bi dogajale? To bi bil lahko samo vojni poseg, ko bodo spet največja kolateralna škoda civilisti, otroci. Na eni strani je kruto, medijsko podprto pobijanje, na drugi strani pa hladno, tehnološko pobijanje: droni, ‘čiste bombe’, ki naj bi pomorile samo določene tarče … Ne vem, če je slednje kaj boljše od prvega zato, ker je tehnološko, hladno in si ne umažejo rok.

Bi pa spet potegnil vzporednico. To kar dela ISIS, se je delalo v komunističnih in nacističnih državah pred 70 leti. Nacizem se je obsodil, komunizem se ni. Sprejemamo, da ‘dobri in napredni’ lahko morijo, ‘zaostali’ pa ne smejo. Dokler ne bomo odločno obsodili vseh, ki to počnejo, se bo to delalo naprej. Meni je vedno žal, da še ni bilo prevedeno Solženicinovo delo Otočje Gulag. Tam vidite, kako strahotno uničevalna mašinerija so bila ta komunistična koncentracijska taborišča. ISIS je v primerjavi s tem amater. Solženicin ima poglavje z naslovom Kanalizacija. Kar dobesedno kanalizacija, ker so milijone ljudi naredili za ‘izmečke’ in jih kanalizirali v Sibirijo oz. v smrt. In to na najbolj krute načine. Ni na eni strani civilizacija, na drugi pa barbarstvo. To dvoje je kot sončna in senčna plat vsake družbe, tako kot pravimo, da se zlo in dobro srečujeta v srcu slehernega človeka. Tega se moramo ozavestiti, to razkrinkati, in tudi če so naši delali hudo, moramo reči, da je to hudo, potem se bo lahko stvar malo premaknila.

Drugi del intervjuja s prof. dr. Ocvirkom boste lahko na Časniku prebrali jutri.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

54 komentarjev

  • Meni je gospod Ocvirk zelo všeč zaradi dejanja, o katerem dvomim, da bo govora v tem intervjuju:

    Ker je kot duhovnik padel in zaplodil otroka, je duhovništvo vrnil in skrbi za otroka! Naj bo zgled vsem očetom! Naj noben oče več ne pusti svojih otrok samih!

    • Menim, da gospod Ocvirk ni “padel” kot duhovnik, saj ni prekršil zapovedi ljubezni do Boga, temveč je le spremenil svojo odločitev za celibat. V skladu z določili katoliške Cerkve se je odpovedal duhovniški službi in prevzel odgovornost za posledice svojih dejanj. Odgovorno je namreč vstopil v ljubeč odnos z bližnjimi, z ljubljeno žensko in z otroki.
      Mnogi moški “padejo” kot možje in očetje ter zaradi samoljubja prekršijo zapoved ljubezni do bližnjih, svoje žene in otrok. Pa še takim so nekatere žene sposobne odpustiti 🙂

      Jezus postavo razlaga v luči dvojne in ene same zapovedi ljubezni: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki” (Mt 22,37-40).

      • Gospod, gospa Vanja,
        kako je to sedaj? Je duhovnik ali ni duhovnik? Kot je meni znano, ni več duhovnik. Se motim?

        • Gospod Alfe,
          v Katekizmu katoliške Cerkve (citirano z internetne strani Kapitlja Ljubljanske stolnice) piše o učinku duhovniškega posvečenja tako: “Maziljenje Svetega Duha vtisne duhovniku posebno duhovno neizbrisno znamenje, ga upodobi po Kristusu duhovniku in ga napravi sposobnega delovati v osebi Kristusa, ki je glava Cerkve.”

          Kot laik si pomen ‘neizbrisnega znamenja’ v zgornjem kontekstu razlagam, da ko postaneš enkrat duhovnik, si za vedno duhovnik. Enako neizbrisen duhovni pečat je posamezniku podeljen tudi ob zakramentih krsta in birme.
          Duhovnik, ki prekrši določilo katoliške Cerkve, ki ga zavezuje k celibatu, pravzaprav iz disciplinskih razlogov ne sme več opravljati duhovniške službe, vendar pa ostane duhovnik.

          Če si zadeve zmotno razlagam, naj me, prosim, popravi kdo, ki ve prav in bolje 🙂

          • Hvala za pojasnilo, gospod Vanja! Samo … ta duhovnik ne mašuje, ne spoveduje. Vsaj kot je meni znano.

          • Gospod Alfe,
            ko se zahvaljujete, imejte v mislih, da gre le za mojo laično razlago 😉

            Priporočam, da si preberete komentarje pod člankom na portalu iskreni.net, kjer obširneje o tem razlaga Lojze, duhovnik:

            “Duhovništvo je zakrament in noben zakrament se ne more izbrisati. Torej iz tega sledi, da vsi duhovniki, ki so se poročili so poročeni duhovniki, čeprav ne smejo več opravljati duhovniške službe, razen v slučaju, da bi prišli na kraj, kjer bi nekdo umiral in ni mogoče dobiti drugega duhovnika, lahko da tudi on odvezo…,” dalje razloži: “Obljuba celibata ni zakrament, poroka pa je zakrament. Celibat je samo dosciplina v cerkvi. Lahko bi ga tudi ukinili, pa bi prav tako obstajalo duhovništvo…”

            https://iskreni.net/forumi/druzba/poroceni-duhovniki-2002.html

            Morda se bo oglasil še kdo drug, ki je natančno poučen o pravilih katoliške Cerkve?

  • Zdravko

    Lepo. G. Ocvirk je res dobil “second chance”. Kot duhovnik je ( … OP. admin: neprimrena vsebina … ) zdaj pa razmišlja, tehta, presoja, govori kot človek. Za razliko od prej, bi se sedaj z veseljem usedel z njim h kavi. Zanima me pa kaj počne, kaj dela.

  • Sarkazem

    Kar je všeč g. AlFeju, meni ni, pa ne iz ideoloških pač pa medicinskih razlogov: kolikor vem, je zaplodil 2 otroka po 64. letu in po manjši kapi, ki jo je prebolel. To za “mlado” družino in njeno prihodnost ne more biti dobro. Pa kljub vsemu, naj jim vsemogočni Bog nakloni čimboljšo, čimbolj zdravo in čimdaljšo second chance! Se pa z njegovim, tu objavljenim razmišljanjem popolnoma strinjam.

    • Oh, to bo pa verjetno nesporazum. NIKJER NISEM ZAPISAL, da mi je všeč, da je zaplodil otroka. Všeč mi je, da ga je priznal in se gre sedaj družino! Mnogi duhovniki ne postopajo tako.

  • svitase

    Zanimiv intervju, ki odkriva mnogo resnic.

    Intervju dokazuje, da bi gospod Ocvirk še moral duhovno delovati in pisati, čeprav ima družino.

    S tem, ko ima družino, je njegovo videnje mnogih življenjskih problemov še popolnejše in bi lahko dopolnil v strokovnem in verskem pogledu tisto, kar je zdaj zapostavljeno ali zanemarjeno.

  • Meni je odličen intervju. Odlična vprašanja in odlični odgovori.

    Pri takih letih je dokaj neodgovorno iti še družino. Jaz imam tri mulce in nekaj desetletij manj, pa sem vsak večer čisto izčrpan.

    Osamljenost, praznina in tesnoba so vsakodnevna težava vsakega od nas. Slabo se je na podlagi te skušnjave tako ekstremno odločati.

    Nadutost in samopašnost nekoč se ne da čez noč z eno akcijo ali eno zaljubljenostjo pozdraviti. Manjka vprašanje o zaljubljenosti, ga je razdelal, ali sanjari naprej kot tisoče infantilnih pubertetnikov.

    Islamizem jaha na socializmu. To se vidi v ugrabitvi in zlorabah religije, v množičnosti, psihopatskosti, narcisistične ti.

    Kje Ocvirk vidi individualizem? To me je razbesnilo, kajti že zadnjič sem o tem poslušal lapati enega ultra gospodovalnost klerika, ki ne dojame, da ne more več vsem gospodovati z blebetanje Besede. Povsod
    same zasužnjuje množice in njihovi skriti GOSPODOVALCI, ki so med drugim gnili pastirji, zanič gospodarji in prototipi Hudiča.

    Kristjani moramo obvezno ustanavljati lokalne okrogle mize in dialogizirati islam, islamizem, socializem, Cerkev, Evropa. Ker nas bo islamizem znotraj 10 let poklal in nas pometal v jame. Ocvirk naj na teh mizah ne manjka, prav tako mufti in islamski kleriki, prav tako Brščič ne, ki je včeraj v Reporterju objavil odličen članek.

    • Zdravko

      Individualizem v smislu narcisizma in egoizma.

      Ne razumem klerikov več, v čem bi sploh radi še gospodovali. Duhovnik je postal simbol ponižanega in poraženega človeka, za katerim je težko hoditi. Tu je nekaj fundamentalno narobe in s tem se nihče noče soočit. Ni duhovnik Kristus!

      Islamizem je velik problem, a mi Slovenci imamo žal, večje probleme.

      • Če gledam duhovnike, ki imajo greh gospodovanja: ali se kot Furman silijo k negospodarnim in nepodjetnim F21 mafijcem.

        Drugi pa se pripopajo SDS in JJ, ki je prav tako simbol gospodovanja in neuspešnega vodenja, a za vsako ceno mora ostati Gospod. Ta vzorec je tudi v vernikih. Reve, neuspešni v družini in družbi, a bi radi GOSPODOVALI (to je najmočnejša osebna in prikrita želja, obsedenost) , čeprav so slabi gospodarji, slabi podjetniki. Moč, aroganca jim stopi v glavo. Radi bi vodili neumne množice. So nesposobni dialoga in kot narcisist, psihopat ne prenesejo nobene kritike, merjenja rezultatov dela, uspeha. Ponorijo ob vsaki minimalni kritiki. Poživinijo!

      • Individualist, ki ne zna bolj graditi odnose, prijatjstva in skupnosti kot kolektivne ovce, je samo beden čudak, zavožena kreatura o kateri Ocvirk govori v prvi osebi pred poroko. Bogastvo osamljenosti, praznine in tesnobe spremlja tako osebo.

        “Islamizem je velik problem, a mi Slovenci imamo žal, večje probleme.”

        Mi imamo čisto podobne probleme. Tudi pri nas je socializem ugrabil in spridil religijo in družbo:množica poživinjenih, oseba ni pomembna nič. Množica čaka da jih Firer odreši.

    • “Pri takih letih se je dokaj neodgovorno iti še družino. Jaz imam tri mulce in nekaj desetletij manj, pa sem vsak večer čisto izčrpan.
      Osamljenost, praznina in tesnoba so vsakodnevna težava vsakega od nas. Slabo se je na podlagi te skušnjave tako ekstremno odločati.” Podpišem.
      Ne vemo, v kakšnem procesu odločanje je, a z odločitvijo je po mojem deloval razdiralno in naredil nove rane vsem nam, ki se trudimo vztrajati v življenjski odločitvi poročenosti. Nasprotno kot on, bi mi v težavnih obdobjih najraje pobegnili kam v samostan…bi bilo zanimivo, koliko nas poročenih bi predstojniki/ce sprejeli/le…

    • Še to. Prosim, da mi vpletene osebe že vnaprej odpustijo. A vendar. Precej lahkotno razmišljanje o “second chance”. Kaj bo, če si bo mati otrok gospoda Ocvirka (prosim, gospa, oprostite, a moram napisat) tudi vzela možnost “second chance”, če bo videla, da ji jo pošilja Bog? Gospod je tega jokerja že izkoristil…kakšno rešitev posledičnega trpljenja se bo nato izbral…Potemtakem so vse nove partnerske zveze “second chance” od Boga….zanimivo…

      • Oprostim. Vendar Jezus VEDNO podari novo možnost, če se le iskreno obrnemo nanj. Iskreno in v veri njegovega brezmejnega usmiljenja.

        Če pa gospod Nrk misli na greh predrznega upanja pa ima popolnoma prav.

      • Zdravko

        Saj zato pa Ocvirk ni za duhovniško službo. Čudi me, da je bil na tako visokem položaju. Ampak to je že drug problem, ki jih v naši Cerkvi ni malo…

        • Zdravko,
          čudi me, da si upate o nekom, čigar več desetletnega delovanja sploh ne poznate do potankosti, tako vehementno trditi, kar trdite.

          Kako bi se vam zdelo, če bi vas nekdo ozmerjal, da po 42 letih vestnega službovanja, niste primerni za opravljanje vašega poklica?

          • Gospod Ocvirk je že sam pokomentiral svoje 42 -letno delovanje: “Umaknil sem se zato, ker je bilo po eni strani že preveč naporno, po drugi strani pa se mi je zdelo, da vse skupaj nima nobenega smisla več. Nikjer se ni opazilo kakšnih sprememb in imel sem vtis, da besede letijo na kamnita tla. Čemu bi potem sejal!?” Kje si, blažena mati Terezija in tvoja vztrajnost tudi v največji duhovni suši?

          • Nekateri ne morete in ne morete brez obsojanja, kaj 🙂

            Nrk, koliko svetniška je vaša življenjska naravnanost? Koliko vztrajnega žrtvovanja za druge ste sami sposobni?

          • Zdravko

            Mislim, da moje besede ne zvenijo kot kaka huda obsodba.
            Z dolžnim spoštovanjem ne obrekujem nikogar, niti dr. Ocvirka ne, ki se mu je celo odrekel (z umikom).
            Žal jih je precej, ki jim nisem pripravljen pokazati nič več od dolžnega spoštovanja.
            Njemu se ne zdi vredno povedati niti tega kaj sedaj dela. Mi vemo kaj pomeni biti zakonski mož, kako je treba streči pri mizi.

          • G/Ga Vanja, prejem zakramentov nas kristjane obvezuje. Nikogar ne obsojam. Sodbo/obsodbo vseh naših opravljenih in po malomarnem in zaradi lenobe opuščenih del bo dal Bog.

          • Nrk,
            kaj pa je vaše vklikanje o blaženi materi Tereziji in njeni vztrajnosti kljub največji duhovni suši, če ni slabo prikriti očitek gospodu Ocvirku, da ob duhovni suši ni vztrajal??

            Potem, ko ste človeka perfidno obsodili, da ni dovolj vztrajen, pa še trdite, da ne obsojate nikogar 🙂

          • Zdravko

            Res se je dr. Ocvirk sam obsodil. Vprašati se, ali ima smisel sejati, lahko reče samo padli človek. Njegova primerjava z biseri svinjam, pa je še hujša. Kaj pa če je kamne metal, namesto biserov?

          • Zdravko,
            česa naj bi se sam obsodil?

            Težke so vaše obsodbe o padlem človeku.

          • Zdravko

            Sam sebe je obsodil obupanosti in prevzetnosti.

          • Zdravko

            Padla duša. Pademo vsi. Če ne vstanemo pa si nakopljemo obsodbo.

          • Zdravko,
            če g. Ocvirku že očitate, da je padel kot duhovnik, mu pa še priznajte, da je vstal kot človek. V bolezni, občutju osamljenosti in nesmisla ni obupal, temveč je iskal in našel nov smisel in motiv, ki ga v življenju vodi naprej.

            Ne vem, zakaj bi človeku, četudi je ta duhovnik, očitali iskreno spoznanje in priznanje, da ni več videl smisla v svojem dotedanjem načinu življenja in je izbral drugačnega. S svojo izbiro nikogar ni osebno prizadel in ni postal zločinec zaradi nje!
            Bog živih, ne Bog mrtvih, Zdravko – razmišljajte tudi o tem, preden človeka tako trdo sodite.

          • Zdravko

            Ponavljam, sam sebe je obsodil. Pa tudi sicer, velike ljudi strožje ocenjujemo. Če bi bil dr. Ocvirk poštar, bi bilo vse mnogo manj pomembno.

          • Amelie

            …Padla duša. Pademo vsi. Če ne vstanemo pa si nakopljemo obsodbo…
            ———————
            Tega si pa jaz ne bi upala izreč.

          • G. Ocvirk: “Umaknil sem se zato, ker je bilo po eni strani že preveč naporno, po drugi strani pa se mi je zdelo, da vse skupaj nima nobenega smisla več. Nikjer se ni opazilo kakšnih sprememb in imel sem vtis, da besede letijo na kamnita tla.” G./ga Vanja. Odgovarjam samo še zato, ker se v tem citatu prepoznam kot kamnita tla, ki niso bila sposobna sprejeti njegove besede. Torej se je iz svoje dosedanje službe umaknil tudi zaradi mene, zaradi moje kamnitosti, moje samozaverovanosti vase, sebičnosti, moje nesposobnosti pomagati delati svet lepši, bolj pravičen,…Res, pod črto, tudi zaradi mene ni zmogel več prenašati naporov svoje službe. To me v resnici žalosti. Ne komentiram pa več vaših besed: napad, obsojanje, zmerjanje,…so preveč negativne in razdiralne.

          • G/ga Vanja! Popravljam moj prejšnji komentar. Besede napad ni v vaših komentarjih. Vsem se opavičujem za navedbo neresnice z moje strani.

          • Opravičujem se tistim, ki so se počutili kakorkoli napadeni z moje strani.

            Besede g. Ocvirka o kamnitih tleh me osebno niso prizadele, čeprav tudi meni pogosto ni všeč lastna podoba v ogledalu, ki mi ga nastavljajo drugi ljudje in se zato neupravičeno jezim nanje 😉

            Menim, da ima vsak človek pravico do svobodne izbire, ki se (če smo popolnoma iskreni) tiče predvsem njega osebno in njemu najbližjih ljudi.
            Poudarjam, da ni storil nobenega zločina, zato ne čutim nikakršne potrebe po negativnem ocenjevanju njegove življenjske izbire.

            Kje smo bili (ali kje bomo), ko je bil (ali bo) ta (ali drug) človek v življenjski stiski?
            Če me ni bilo zraven, ko mu je bilo težko, tudi nimam pravice, soditi o njegovih življenjskih izbirah.

            Indijanski pregovor nazorno predoči pomen empatije: “Nikoli ne kritiziraj človeka, dokler nisi prehodil nekaj poti v njegovih mokasinih.”

          • Vanja: “Nrk, koliko svetniška je vaša življenjska naravnanost? Koliko vztrajnega žrtvovanja za druge ste sami sposobni?” Ne vem, Vanja. To vidijo drugi,…meni pa nastavijo ogledalo. Vsak dan znova. Vanja, lahko sva še včeraj kot skesani duši skupaj pri oltarni mizi prejeli obhajilo in prosili Boga odpuščanja, ne veva, kje so se najine poti srečale, ali se še bodo…moliva za ozdravljenje notranjih ran….čemu sedaj ta potrata hudih besed? “Ta spodn” se pa nama smeje, pa še kdo drug, ki to bere…resnično.

          • Nrk,
            če smo besede tratili do tu, jih dajmo še malo 😉

            Oprostite, ker ne razumem, zaradi česa se vam zdijo moje besede hude – meni se pa zdijo hude vaše dramatične besede na račun duhovnika Ocvirka.

            Zapisali ste: “…z odločitvijo je po mojem deloval razdiralno in naredil nove rane vsem nam, ki se trudimo vztrajati v življenjski odločitvi poročenosti. Nasprotno kot on, bi mi v težavnih obdobjih najraje pobegnili kam v samostan…”

            Naj povzamem odgovore duhovnika Lojzeta na portalu iskreni.net (če želite njegove komentarje prebrati sami, kliknite na povezavo zgoraj v enem izmed mojih odgovorov Alfeju): celibat je cerkvena zapoved in ne božja. Prav zato lahko Vatikan odobri spregled duhovniku, da se po odpovedi duhovniški službi cerkveno poroči. Obljuba celibata ni zakrament kakor sveti zakon (cerkvena poroka). Če bi celibat ukinili, bi duhovništvo še vedno obstajalo.

            Škoda, ker se pod tem člankom zaenkrat ni oglasil nihče, ki bi kompetentno pojasnil zadeve, da ne bi bilo nepotrebnega pohujševanja na račun duhovnika, ki se je pač odločil za družinsko življenje.

          • Vanja: “Oprostite, ker ne razumem, zaradi česa se vam zdijo moje besede hude – meni se pa zdijo hude vaše dramatične besede na račun duhovnika Ocvirka.”
            Nrk: “Dramatično dejanje zasluži dramatičen komentar.” Itak je pa že škoda časa…..

  • jurij15

    Slovenci in “Slovenci”, ki smo tako pametni, da vse poznamo, vse razumemo, da bi se vsi morali “špeglati” po nas … A bomo kdaj izplavali in brali ter zgolj poslušali (brez predsodkov!) misli ljudi, ki odstirajo obzorja, kažejo na probleme, ki jih (mogoče v sveti preproščini) ne vidimo … Kajti, mi vemo, kaj je prav, kdo ima prav … Sicer pa, obstoječi svet ni optimalen svet našega Boga; če bi bilo tako, bi že tu bila nebesa, vsi bi bili božji odvetniki, ki bi lahko mirne duše metali kamne v Magdaleno, razsojali kaj je pravilo in kaj ne, bili tako čisti … Bog pa je človeku dal izbiro, da je lahko samo človek, ki ima rad drugega človeka ali pa je človek, ki sočloveka “nateguje” na svoje kopito … Mislim da nam je Drago Ocvirk, ki ne govori v prazno in slovenski javnosti odstira vprašanja … natrosil nekaj misli, ki dajo misliti. Kaj je že nekdo rekel: Človek, ki si ne postavlja vprašanj, je … A smo še sposobni samorefleksije?

  • Tadej Vengust

    Zelo zanimiv intervju treh poglavij. V primeru, da ne bi bil intervjuvanec Ocvirk, ki bil prvi osebni deli izpuščen, ker ne paše zraven, kajti eno je osebna zgodba, drugo je predstavitev svojih pogledov.

    Videnju treh zadnjih papežev, bi dodal, da je tu ključen vrstni red. Predvsem bi bilo odpiranje papeža Frančiška zelo oteženo, če ne bi Benedikt postavil predvsem s svojima dvema enciklikama temelja za to odpiranje. Da je Benedikt lahko odstopil , se gre zahvaliti Janezu Pavlu II, kajti ob njegovi bolezni, je rimska kurija ušla iz vajeti. Ko je Benedikt videl,da jih ne bo mogel brzdati, je odstopil.

    Glede islama pa sem pogrešal zgodovinski oris nastanka radikalnega islama salafizma. Muslimanski bratje so nastali v Egiptu, kot odgovor na laično Turčijo Atatürk-a, kar pomeni, da je islam v vsakem pogledu nasprotnik laične države, družba lahko temelji samo na šeriatskem pravu. S tem, ko je laičnost postaja nova državna religija, ki ruši tradicionalno družino, ko ekstremna feministična in gajevska gibanja vršijo preobrazbo družbe, se istočasno radikalizira tudi islam. Kar na enkrat smo se znašli med dvema diktaturama. Presenetljivo je, da je med ISIS-ovimi vojaki vedno več spreobrnjenki katolikov v islam.

    • Odlično razmišljanje. Kako gledate na dejstva, da Turčija in v ozadju ZDA spodbujajo ISIS.?

      Muslimanski bratje niso Alkaida, ISIS, Šabah, Boko Haram,…

      • Tadej Vengust

        Muslimanki bratje, ki so nastali 1929 leta so temelj vsem tem gibanjem. Arabska pomlad je pokazala njihovo moč. Tako v Tuniziji kot v Egiptu bi vedno zmagali na volitvah, če bi izpeljali volitve na evropski način. Od vsem bojevnikov ISISa je proceduralno največ Tunizijcev. Alkaidin idejni vodja je bil Egipčan.

        • Kronologije ne poznam.
          Tudi pri nas vse volitve v 95% dobijo socialistični bratje. 25 let na 45let podlage. Komunistična sekta je ves čas najuspešnejša pri brutalni kraji davkoplačevalcev.

        • Pa imajo volivci resnično vedno prav? Res dobijo vlado, kakršno si zaslužijo ampak! Imajo vedno prav?!

  • Zame je g. Ocvirk zgubil vso kredibilnost, če jo je sploh kdaj imel. Duhovnik obljubi s celibatom zvestobo Toedinemu Bogu, Jezusu. Tako kot si zakonca ob sklenitvi zakonske zveze pred Bogom v navzočnosti duhovnika obljubita zvestobo. Tako da to ni nič drugega kot prešuštvo, upor Jezusu. Najbolj žalostno pa je, da mnogi, celo verniki, odobravajo to potezo, dejanje g. Ocvirka. Ne moreš sedet na dveh stolih. Zgled vsem duhovnikom je lahko Sv. Janez Vianej, ki je tudi njhov zavetnik, in pa še mnogi svetniki, ki so zgled – mrtvičenja strasti, čutov. O tem govori tudi Sv. Devica Marija v raznih prikazovanjih, tudi v Medjugorju. Dejstvo je, da satan in njegova vojska zelo napada najbolj duhovnike, zato je potrebno za duhovnike zelo moliti, ker so zelo ogorženi.

    • Jap! Imate prav. Treba je samo paziti, da tudi mi odpustimo gospodu Ocvirku, ker Bog mu je že.

      • Ne vemo, kako je s trenutnim stanjem odpuščanja, a le Bog bo sodil in ne mi. Se strinjam.

    • g.p.p.-za razliko od vas mi”celo verniki”dejanj ali besed g.Ocvirka niti ne odobravamo niti ne obsojamo. Preprosto ga sprejemamo kot brata,sodbo-ampak prav vsako sodbo kaj šele obsodbo!o njegovih dejanjih in o njem pa prepuščamo Edinemu upravičenemu Sodniku.

  • Zdravko

    Tega si pa jaz ne bi upala izreč.
    =========
    Amelie, zakaj ne?

    • Ker si samo človek … in jaz tudi … zakaj bi se spuščala v obsojanje če ne poznam dovolj vzrokov za take odločitve.
      Zato!

      • Zdravko

        Pa saj vse kar sem rekel je, da je po padcu potrebno vstati. Kaj je to tako hudega.
        Če pa obležiš na tleh, te pa prav gotovo doleti obsodba. Vsi padamo. Vsi pa tudi vstajamo.
        Dr. Ocvirk je zelo silovito in zagnano razlagal stvari, za katerimi kot se je izkazalo ne stoji. Vsi smo malo užaljeni zaradi tega. Razkomolčaril se je do profesorja na fakulteti! Imel se je za zelo pametnega.
        Priznam pa, da mu ne prizanašam prav zelo. Tako kot tudi mnogim drugim v slovenski Cerkvi. Mnogi nas imajo za svinje, ki jim zastonj mečejo bisere. Medsebojno spoštovanje je očitno povsem na koncu.
        In po vsem tem, dr. Ocvirk sporoči, da je obupal. Krasno. No, jaz nisem!

      • Zdravko

        Pa še to, vsem morebiti nadutim duhovnikom: to kar nam “mečejo” so evangeliji. Evangeliji še niso biseri. Biseri so pravičnost, resnica, življenje. Tega se pa niti s prstom ne dotaknejo!

  • Dramatično dejanje zasluži dramatičen komentar.

  • Ponavljam del komentarja Petrus Piusa: “Dejstvo je, da satan in njegova vojska zelo napada najbolj duhovnike, zato je potrebno za duhovnike zelo moliti, ker so zelo ogroženi.”

  • Ocvirkovo “second chance” zelo olajšuje pokojnina zaslužnega univerzitetnega profesorja. Še dobro, saj bi se brez le-te njegova družina verjetno težko prebijala. Tudi drugim posvečenim osebam, ki se na starost odločijo za izstop iz reda, mora biti brez zaposlitve ali s skromno pokojnino taka “second chance” precej težavna.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI