V Sloveniji skrajna levica kot izhod ponuja socializem

Marijan Drobež 21.6.2015 10:32
 

socializemV Sloveniji se dogaja tisto, kar je značilno za sleherni mesec junij, vsak začetek poletja. Šolskega in študijskega leta je konec, želja večine Slovencev je, da bi vsaj za nekaj dni lahko odšli na počitnice, kam k morju, mnogi mladi so krenili v tujino, tujci pa so že v večjem številu začeli prihajati v Slovenijo. Vse se torej zdi kot vedno, toda v resnici gre bolj za podobo nekakšne sodobne “Potemkinove” dežele, ki svoje težave skriva v svoji notranjosti, o njih razpravlja v vsej silni gorečnosti, ki jo omogoča demokracija, toda ni voljna ali sposobna poiskati nobene poti, ki bi Slovenijo rešila ideološke in politične razklanosti in privedla do soglasja, kako napredovati v boljšo prihodnost in razvoj. Za ponazoritev razmer in tudi vzdušja ob začetku poletja navajamo dva dogodka iz tekoče kronike. Poslanka SDS Eva Irgl je 13. junija na spominski slovesnosti za žrtvami poboja v Hudi jami pri Laškem dejala, kako je pošastna ugotovitev, da država niti 70 let po koncu druge svetovne vojne oziroma domnevne osvoboditve pobitim domobrancem in drugim žrtvam protirevolucije ni zagotovila dostojnega pokopa in vrnitve dostojanstva, ki po rojstvu in naravnem pravu pripada vsakemu človeku. V TV Dnevniku nacionalne TV Slovenije pa so 13. junija povedali, da so dobili grožnjo, naj nehajo poročati o tem, katere ustanove oziroma vplivni posamezniki so se okoriščali s sredstvi Telekoma Slovenije, ker sicer tvegajo svoje mesto in zaposlitev na RTV Slovenija. Zaradi precej razširjenega molka o vlogi in odgovornosti medijev za razmere v državi preseneča razmišljanje Tanje Gobec, novinarke in voditeljice TV oddaje z naslovom Odmevi na prvem sporedu nacionalne TV Slovenije. Pravi: “Po petindvajsetih letih smo v Sloveniji danes tam, da vsak sogovornik – od uglednega intelektualca do delavca – reče, kako smo bili tako perspektivna država in kako smo lahko pripeljali tako daleč, da nam ne deluje noben sistem, nobeden od podsistemov, na vsakega so pripombe. Ja, ravno zato, ker smo bili tudi novinarsko preveč samo ogledalo družbe, namesto da bi tudi razpravljali, v katero smer bi morali iti”.

Gotovo gre za izvirna in zlasti pogumna razmišljanja televizijske urednice in časnikarke, ki pa tudi sama zelo marljivo izvaja informativni program. Le-tega zaradi primerov vsebinske pristranosti oziroma zelo razvidne leve ideološke in politične usmerjenosti kritizirajo mnogi plačniki obveznega RTV prispevka, pa tudi demonstranti iz kroga Odbora 2014, ki s svojimi protesti, zahtevami in predlogi pogosto prihajajo pred zgradbo TV Slovenije. Po mnenju prvega demokratično izvoljenega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, ki ga je izrekel v intervjuju na spletu Planet Siol. Net, “se pri nas zelo veliko govori o spravi, najprej pa bi morali državo urediti v skladu z ustavo. V ustavi ni naših in vaših, tistih na pravi ali na napačni strani. V ustavi so napisani samo državljani in prebivalci Slovenije. Ni vsestransko privilegiranih partizanov na eni strani in na drugi strani domobrancev, ki tudi 70 let po koncu vojne niso polnopravni državljani. Kar zadeva spravo, bi najprej morala Državni zbor in predsednik Republike Borut Pahor povedati, da se v Sloveniji ne gremo več partizanov in domobrancev. Sedemdeset let po koncu vojne, ko so še redki živi na eni in drugi strani, se tega ne moremo več iti. Prva stvar pa je spoštovanje ustave. Ukiniti je treba neustavne zakone. Zakon o vojnih veteranih je protiustaven, ker so partizani lahko veterani, nasprotniki pa ne morejo biti. Po zakonu o vojnih invalidih je partizan brez prsta vojni invalid, domobranec brez roke pa ne. Po obstoječem zakonu o žrtvah vojnega nasilja tisti, ki je pred nasiljem bežal v domobransko postojanko, ne more biti spoznan za žrtev vojnega nasilja. In slednjič: Brezna z umorjenimi protirevolucionarji so po veljavni zakonodaji le vojna grobišča, medtem ko so partizanski, italijanski in nemški grobovi povzdignjeni na raven vojaških pokopališč”.

V Kočevskem rogu, kjer so v mesecu juniju leta 1945, nekako mesec dni po koncu vojne in v Sloveniji revolucije, umorili večino iz Koroške vrnjenih domobrancev in tudi civilnih oseb in jih vrgli v brezna, so v nedeljo, 14. junija, znova obudili spomin na omenjeni genocid. Na prizorišču Pri kapeli ob breznu pod Krnom je sveto mašo daroval beograjski nadškof in metropolit Stanislav Hočevar, kulturno-umetniški spored pa so izvedli gledališki igralec Ivo Ban in operna solista Bernarda Fink Inzko ter Marcoz Fink. Govornik ob breznu pod Krnom je bil Tone Rode, direktor tednika Družina.

Ob spominjanju na povojne poboje je zgodovinar Mitja Ferenc, član vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, v dolgem in po slogu in vsebini skoraj dramatičnem pogovoru za tednik Družina javnost in politiko obvestil, da sta država in oblast hote zanemarili urejanje grobišč in obravnavo vseh vprašanj o položaju le-teh. Opozoril je, “da manjka samo še nekaj let tako slabega odnosa države in vlade, pa bo uresničen ukaz notranjega ministra Zorana Poliča z dne 12. junija 1945, da se morajo vsa medvojna grobišča okupatorjev in njihovih hlapcev, domačih izdajalcev, zravnati z zemljo in tako zabrisati vsako sled za njimi”.

V Sloveniji samo vlada širi optimizem glede stanja in razmer v državi, vendar so v resnici razmere slabe in negotove. Spričo bede in obupa posameznikov narašča tudi število samomorov, zelo se je v Sloveniji povečala tudi poraba pomirjeval, o čemer poročajo iz družinskih ambulant. Brezup v družbi in državi uspešno izkoriščajo skrajno leve stranke, združene v koaliciji z imenom Združena levica. Vodi jo mladi in javnosti všečni politik Luka Mesec, ki je dober govorec, sicer brez izkušenj, ki pa s svojimi nastopi vendarle vpliva na izbire dela slovenskih volivcev. Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

Zgodovinar, časnikar in nekdanji direktor TV Slovenija Jože Možina je v torek, 16. junija, v svoji televizijski oddaji z naslovom Pričevalci predstavil izredno tragično zgodbo iz naše polpretekle zgodovine. Bilo je pričevanje o tem, kdo je izdal prve protifašiste tigrovce, ki so se 13. maja 1941 na Mali gori pri Ribnici spopadli z vojaki italijanske okupatorske vojske. Med ubitimi v spopadu je bil tudi vojaški vodja domoljubne in protifašistične organizacije Tigr Danilo Zelen. Pričevalec v pogovoru, Bruno Tekavec, je prvič javno razkril, da je omenjeno skupino tigrovcev izdal njegov oče, Filip Tekavec. Bil je predvojni komunist, po izdaji tigrovcev na Mali gori pa je postal komandant Ribniške partizanske čete.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

 
Značke:

3 komentarji

  • svitase

    Urejanje zadev iz polpretekle zgodovine, ne bi smelo zavirati urejanje zsdev sedanjega in prihodnjega časa.

    Dober gospodar bo storil vse, da bo pospešeno urejanje zadev iz vseh treh obdobij, najboljši porok pozitivnemu razvoju.

  • Franc Mihič

    Žalostno je, da demokracija, toda ni voljna ali sposobna poiskati nobene poti, ki bi Slovenijo rešila ideološke in politične razklanosti in privedla do soglasja, kako napredovati v boljšo prihodnost in razvoj.
    Nazoren primer je: Državi okradenih delavcev ni mar!
    Ne državi, predvsem politikom, političnim strankam, poslancem in mogoče tudi njihovim volivcem ni mar, da so delavci okradeni! V DELU, 17.06.2015, namreč berem:”Državi ni mar, da so Javorjevi delavci okradeni”. Delojemalci pa so najpomembnejši volivci. Država smo vendar vsi, a odgovornost za delovanje države v službi ljudstva in za ukrepanje imajo vendar politiki. Če tega ne počno, ne opravljajo zaupanega dela in jim je na volitvah potrebno odvzeti mandat. Ali ni to kraja, če delodajalec prikaže izplačila prispevkov, dodatnega zdravstvenega zavarovanja, preživnin…, pa teh ne izvede? Da, to je kraja zame in kratenje lastninskih pravic, je že pred leti ugotovilo Ustavno sodišče. Za državo in njene inštitucije to očitno ni. Vse je prikazano na plačilni listi, a samo prikazano. Prikazano je izplačilo prispevkov, finančni upravi pa se obračuna ne dostavlja, kar pomeni, da prispevki niso plačani. Ali to ni očitna goljufija? Ali plačilna lista ni uradni dokument? Samo v zakonu o delovnih razmerjih je plačilna lista iztožljiva kategorija, v sodni praksi ni, ker je samo papir brez podpisa. A je to res dopustna nedotakljiva praksa, da se lahko goljufa delavce? Predlagam, da se vsem poslancem DZ in svetnikom DS, vsem funkcionarjem izvršne oblasti, tožilcem in sodnikom in drugim poklicanim odslej izdaja samo plačilna lista, izplača eventualno samo neto plača, vse prispevke pa seveda ne, vse dotlej dokler velja praksa »države, da se zaposlene lahko krade«. Naj to velja za vse, saj smo po ustavi enakopravni. Mar ne? Mene in mnoge državljane, volivce, kraja delavcev moti, saj je kraja vendar kriminal. Kdo ga torej že leta dopušča, vsem na očeh?
    Odgovornost za krajo delavcem je torej jasna! Kdaj bo ukrepanje, saj nas je lahko zelo sram?!

  • Franc Mihič

    Zakaj v Sloveniji skrajna levica kot izhod ponuja socializem? Tudi zato: Čemu sodniki – sodili bomo v pismih bralcev!?
    »Pa ne le kriminalcem – tudi najvišjim sodnikom! Tako v naši domnevno pravni državi žal ne mislijo nekateri, ki podobne misli objavljajo v naših časnikih. In niti ne samo v pismih bralcev – tudi nekateri novinarji in kolumnisti pišejo enake ali še večje modrosti. Kaj potem, če so vse družbe reševanje sporov od nekdaj zaupale takim ali drugačnim sodnikom, včasih vaškim starešinam pod lipo, danes takim v sodniških togah – Slovenija je očitno tudi tu nekaj posebnega, pri nas bomo to vzeli v svoje roke kar v časnikih«, tako upravičeno zapiše svoje zavračanje teh mnenj bivši ustavni sodnik Matevž Krivic. Po mojem mnenju g. Krivic javnosti povsem razumljivo, argumentirano, vestno in neumorno, zelo vljudno pojasnjuje svoje mnenje o razpletu zadeve »Patria« in vlogo ustavnega sodišča. Resnično sem razočaran, kako ga lahko mnogi žalijo. Kot volivec bivšega DEMOSa, sem zaskrbljen, kako nekateri tako lahkotno rušijo ugled in pristojnost ustavnega sodišča, najvišje ustanove pravne države, ki je temelj demokracije in države. Večina kritikov US v zadevi »Patria« je sicer politične opredelitve, ki je trdila: »Delu čast in oblast!« A ko se je to vsem na očeh kratilo, je vse tiho bilo! Ne pozabimo, da je politika mag. Ropa, LDS/ SD sprejela zakon, ki je omogočal kratenje lastninskih pravic delojemalcev, ki so pomembna volilna in fiskalna baza države. Šele Ustavno sodišče je odpravilo to civilizacijsko sramoto in goljufijo delojemalcev, kot je to poimenoval dr. Ernest Petrič, bivši predsednik US in sedaj ustavni sodnik. Politika, izvršna in zakonodajna oblast, ter tudi »humanistična« javnost je o tem še vedno tiho, nikjer ni opravičila in ni običajnih političnih sankcij. Kratenje ustavnih lastninskih pravic delojemalcev se še uspešno poskuša! Ponovno se zato sprašujem, zakaj imamo sploh zakonodajno in izvršno oblast, politične stranke in tudi humanistično stroko, če le ustavno sodišče odpravlja tako elementarne v nebo vpijoče krivice. Zato sem vesel, da lahko berem mnenja Matevža Krivica, in da imamo seveda v demokraciji izvoljeno Ustavno sodišče!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI