‘Vsi smo v.’

Jurij Pavel Emeršič 3.6.2015 6:42
 
Veliki briljantni valček, foto: SNG Maribor.

Veliki briljantni valček, foto: SNG Maribor.

Ob obletnici konca 2. svetovne vojne prebiram razne spletne članke in nanje vezane komentarje. Posebno pozornost mi pritegnejo tisti, ki se dotikajo junijskih pobojev, se sprašujejo, zakaj je do njih prišlo, se bodisi zgražajo, bodisi opravičujejo. Ali pa brez sramu povedo, da se jim povojni poboji ne zdijo v ničemer sporni, saj naj bi bili logični zaključek vojne. Nobene druge spletne novice nimajo toliko komentarjev, kot prav te. Ob vsakem odkritju novega množičnega grobišča se jih usuje cel plaz. V civilizirani družbi bi bili mnogi ožigosani za sovražni govor, odstranjeni, ponekod tudi sankcionirani. Pri nas pa administratorji navadno zatajijo (primer nedavna novica na MMC-ju o shodu s križi na Kongresnem trgu 30. 5. 2015).

Civilizirane družbe vseh časov svoje mrtve pokopavajo in za njimi žalujejo. Američani imajo posebno komisijo (ABMC), ki kot neodvisna agencija ameriške vlade skrbi za označevanje, urejanje in promocijo ameriških vojaških obeležij za obdobje po 6. aprilu 1917. Prejšnji mesec sem z gimnazijci obiskal eno izmed odlično urejenih ameriških pokopališč v Normandiji. V neposredni bližini imajo podobno pokopališče še Nemci. Tudi na Slovenskem so na osrednjem pokopališču na Žalah pokopane različne vojske, naše in tuje (italijanska, nemška, vojaki JLA) … Zakaj pa naša družba ni sposobna dostojno pokopati upornikov proti komunizmu? Kosti domobranskih vojakov ter dolge kite njihovih deklet in žena so še vedno naložene v plastičnih »gajbicah« v Hudi jami, posmrtni ostanki razmetani po breznih, zaliti z industrijskimi odpadki… Njihovo pokopališče na Orlovem vrhu sredi Ljubljane je še vedno vandalsko oskrunjeno. Oskrunjen pa je tudi spomin nanje, za kar skrbijo mediji in šola. Ob vsakokratni omembi pobojev se takoj pojavijo »pravičniki«, ki v spletnih komentarjih nestrokovno rogovilijo s t.i. domobransko prisego. Zanjo so kljub pomanjkanju ur zgodovine v zadnjem letu šolanja zagotovo slišali tudi tisti, ki nato niso uspeli predelati osamosvojitvene vojne. V njihovih »krščanskih« dušicah se ob omembi domobranstva takoj utrne analogija z Judeževim izdajstvom. In komunistični zločin se naenkrat ne zdi več grozen. Namesto, da bi obsodili zločin, pričnemo debatirati o pomorjenih. Podobno, kot če bi ob polnih krematorijih Nemci modrovali o židovskih finančnih transakcijah…

Na tem mestu me srbijo prsti, da bi kot zgodovinar pokazal na ogabno pritlehnost takšnih stališč. Da bi na podlagi strokovne literature prikazal nacistično izsiljevanje prisege in »moraliste« opomnil, da je izsiljena prisega, obljuba, zaobljuba, (celo poroka!) nična. Nekoliko starejše bralce, ki kritizirajo prisego, bi lahko spomnil, da so tudi sami nekoč morali brez debate priseči zvestobo eni totalitarni združbi, Titu, JLA, pionirski organizaciji … Ima me, da bi citiral haaško konvencijo, ki govori, kdaj je kolaboracija dopustna in da bi s pomočjo dokumentov dokazal, da je bilo komunistično sodelovanje z nacisti veliko intenzivnejše kot protikomunistično, saj ni bilo le vojaško, ampak tudi ideološko… A vse to je bilo že 1000 krat razloženo in dokazano s strani strokovnjakov (Boris Mlakar, Tamara Griesser-Pečar, Janez Peršič … ), pa se povprečne pameti ne prime nič. Zakaj ne? Ker v svet VEROVANJA DEJSTVA NIMAJO VSTOPA, kot se je lepo izrazil Marcel Proust. Kdor bi to želel, bi se lahko o zgoraj navedenem že zdavnaj natančno podučil. Ni problem pomanjkanje virov in literature, ampak pomanjkanje volje. Večina noče slišati nobenega argumenta, ki bi omajal črno-belo delitev sveta, s kakršno je postregla komunistična vera. Ta vera, ki šteje leta od 1945 in katere odrešenik je bil rojen v Kumrovcu, je pri nas močna konkurenca krščanstvu. Tudi kristjani smo prevzeli veliko nove vere, njene dogme (npr. da je Mahnič naredil izvirni greh z razbitjem slogaštva, da so domobranci Judeži, da sta leta 1945 nastopila novo nebo in nova zemlja), praznike (npr. 27. april – vemo kaj se je takrat zgodilo?), verske shode (npr. Dražgoše – vemo kaj se je tam zgodilo?), verski tisk (npr. skoraj vso dnevno časopisje), zbor »svetnikov« revolucije, ki krasijo naše parke, dedka Mraza, revolucijsko terminologijo

Vsaka razumska razprava z verniki revolucije in sivolasimi pritlehnimi svečeniki pa ni samo brezplodna, ampak tudi škodljiva. Zakaj?

  • ker v zadnjih 20 letih niso revolucionarji naredili nobenega resnega spravnega dejanja (npr. predložitev seznama množičnih grobišč ali pa eksemplarična obsodba vsaj enega zločinca iz svojih vrst).
  • ker delujejo v duhu dialektike in nujno potrebujejo našo antitezo, potrebujejo družbeni konflikt, da ostajajo aktualni, da vodijo zgodovinski diskurz, polemizirajo, moralizirajo in ostajajo mentalno vitalni.
  • ker jim odpiranje čustveno močnih tem navadno služi za preusmerjanje pozornosti od gospodarskih in drugih dnevnopolitičnih problemov.
  • ker dialog poteka vedno znotraj kategorij, ki so nam jih vsilili ex cathedra in zaradi katerih smo vselej pahnjeni v obrambno držo.
  • ker so v preteklosti revolucionarji izigrali mnoge pomladnike, ki so šli z njimi v iskren dialog (Šuštar, Pučnik …)
  • ker je Kača vselej bolj prebrisana kot Eva…

Skratka, ko se pustimo zvabiti v dialog, dajemo veter v jadra stari partijski »avantgardi«, ki ohranja središčno mesto v družbi, namesto da bi se doma pripravljali na Dies Irae. Pa nič ne kaže, da bi jih to skrbelo. Pri nas praktično ni primerov javnega kesanja, priznanja zločinov, samoovadbe za storjene zločine vsaj na enem od več kot 600 množičnih grobišč… Nasprotno. Revolucionarji so si tukaj naredili Partijska nebesa in se prav nič ne pustijo motiti pri tem svojem rajskem oddihu. V procesu lastninjenja in privatizacije so si zagotovili ugoden gmotni položaj, visoke pokojnine in druge privilegije. Dobro nastanjeni, prehranjeni in zdravstveno preskrbljeni želijo družbeno-politično varno okolje: potrebujejo politično lojalne tožilce in sodnike, ki jih ne bodo klicali na zagovor in obsodili, potrebujejo nekritične in nesamozavestne novinarje, ki ne vidijo in tudi nočejo videti ozadja družbenih dogodkov, potrebujejo pedagoške delavce, ki ne bodo prebujali kritičnega čuta in zdrave pameti v svojih učencih, zgodovinarje, ki ne bodo brskali in tudi ne bodo mogli brskati po arhivih, ampak ponavljali napisano v učbeniku, filozofe, ki relativizirajo resnico, različne nadzorne urade in inšpekcijske organe, ki bodo selektivno izvajali pooblastila … Potrebujejo pa tudi kakšnega lojalnega teologa in duhovnika, ki jim pridiga, da »Bog« pozabi vse naše zločine in je pekel itak prazen, zato naj se ne bojijo in ponoči jim ni treba prižigati luči…

Tako institucionalizirano Zlo se v zadnjih letih krepi (obnavljanje zločinske ikonografije, poskusi legalizacije montiranih sodnih procesov, boj proti tradicionalni družini…) in dobiva podmladek. Vsako sodelovanje z njimi je flirtanje z Zločinom. Sodelovanje s strankami, ki so izšle iz totalitarizma in se še danes napajajo v njem, bi moralo biti za demokrate sporno. Pa žal ni, ker ni bilo lustracijske zakonodaje in ker smo z raznimi »podajanji roke« 20 let dajali Zlu legitimnost. Rezultat tega pa je, da celo novi ameriški veleposlanik v Sloveniji ne zaznava totalitarizma v t.i. levih strankah pri nas, kot se je izrazil v enem zadnjih intervjujev.

70 let po veliki moriji na koncu tunela Hude jame še ni luči …

* Naslov je vzet iz drame Draga Jančarja Veliki briljantni valček, kjer bolničar Volodja pravi: “Nihče ni od zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v.”

 
Značke:

11 komentarjev

  • Slovenec 33

    Spoštovani – ne strinjam se z vami.
    Po mojem videnju (videnje enega Slovenca) naša bližnja preteklost v osnovi ni skoraj nič prizanesljiva do nas.
    Vplivi kvazi znanstvenikov pa jo zamegljujejo, da ni videti osnovnih dejstev opisanih v nadaljevanju.

    (okupacija in izdaja – en drugačen pogled)
    Leta 1918 prvega decembra so bile slovenske dežele okupirane od Srbije (uradno je šlo za združitev SHS in Srbije, ki pa ni bila združitev, za kar je dokaz protestiranje enega od podpisnikov te združitvene listine, dr. Korošca, ki je bil zaradi protestov, da ni bilo tako dogovorjeno, kot se je dogajalo, interniran najprej v Bosni in nato na otoku Braču, kjer je tudi umrl). In po slovenski zemlji so hodili vojaki z orožjem in govorili tuji jezik (definicija okupacije).
    Potem je ta okupacija trajala in v tem času je nekaj izdajalcev slovenskega naroda zaradi svojih koristi začelo sodelovati z okupatorjem I.
    Prišla je druga svetovna vojna in v slovenske dežele sta prišla še dva okupatorja, ki sta si tudi pridobila nekaj izdajalcev slovenskega naroda na svojo stran. In vsi trije so se stepli za to ubogo slovensko zemljo. Zaradi preigravanj med njimi so umirali Slovenci, ker pravih spopadov med njimi pa le ni bilo.
    Pri kapitulaciji enega okupatorja je ta predal orožje prvemu okupatorju, da je lahko napadel turjaški grad. Ni ga predal izdajalcem slovenskega naroda, ki so se mu priključili in bili takrat v gradu (zanimivo kajne).
    Drugi okupator je pri preigravanju s prvim okupatorjem posluževal podobne taktike.
    Ko je prvi okupator z izdajalci slovenskega naroda prišel v slovensko vas je nekajkrat ustrelil proti drugemu okupatorju in nato junaško pobegnil v zavetje slovenskih gozdov. Seveda je drugi okupator pribesnel v vas, jo požgal, nekaj domačinov postrelil, ostale pa odvedel v internacijo – koncentracijska taborišča.
    Ko je kapituliral še drugi okupator je prvi okupator z izdajalci slovenskega naroda počistil one druge izdajalce in z njimi še veliko zavednih Slovencev ter tistih, ki so kaj imeli in so pomenili moralne avtoritete v slovenskem in lokalnem okolju med njimi tudi veliko žensk in otrok in jih zmetal v brezna ter zazidal v rudniške jaške.
    Zadnjič sem prebral, da je bilo srečanje preživelih ob obletnici osvoboditve nemškega koncentracijskega taborišča.
    Srečanja preživelih iz Teharij ni – ni nihče preživel in enako velja tudi za one iz Hude jame.
    Potem se je okupacija slovenskih dežel nadaljevala in še vedno so po naših deželah hodili vojaki, ki so govorili tuj jezik in nosili orožje.
    To je trajalo do osamosvojitve, ko je bila okupacijska vojska izgnana iz slovenskih dežel, pravi osvoboditelji pa so bili ob tem zaznamovani.
    Ker je bila Slovenija osamosvojena in ni bila ob tem tudi osvobojena (vsi vzvodi oblasti so ostali v istih rokah), se nam dogaja, da osamosvojitelje zapirajo in šikanirajo, tiste, ki so pa so po Sloveniji streljali in delali škodo pa so sodišča oprostila.
    Prav tako ta sodišča oprostijo tiste, ki so pokradli težke milijone zaradi procesnih napak in pomanjkanja dokazov in tudi za narkokartel velja podobno.
    Ravno tako se je v tem času zgodilo slovenskemu odposlancu v mestnem parlamentu, da je bil z ukazi v tujem jeziku na ukaz župana odstranjen iz parlamenta.
    In ko se pripelješ v Ljubljano po južni vpadnici z Barja te na levi strani z objekta ob cesti še vedno pozdravi okupatorska rdeča zvezda.
    Zato lahko le ugotovim, da nikjer na svetu okupatorji in domači izdajalci ne spoštujejo osnovnih etičnih in moralnih norm in tudi v Sloveniji ni nič drugače.
    To so po mojem mnenju glavni razlogi katastrofalne situacije pri nas, ki so posledica opisane okupacije in zaradi katere imamo veliko množico nezaposlenih, že skoraj četrt milijona revnih, ki potrebujejo pomoč, da preživijo, doplačevati moramo zdravila, ukinjajo ambulante javnega zdravstva, intenzivno poneumljajo mlade generacije z usmerjenim izobraževanjem, ki ga vodi fdvizem.
    Iz povedanega lahko sklepam, da je cilj te okupacije osiromašenje in poneumljanje slovenskega naroda.

    Kot Slovenec pa ne vidim možnosti za spravo, če se izdajalci slovenskega naroda in okupatorji ne bodo opravičili in prosili za odpuščanje.

    • Amelie

      Saj odličen prispevek g. Emeršiča ni v nasprotju z vašim videnjem, gre le za opis iz enega drugega vidika.
      Tako da nasprotovanje ni potrebno.

  • Zdravko

    Pri nas praktično ni primerov javnega kesanja, priznanja zločinov, samoovadbe za storjene zločine…
    ===============
    Dokaz nesposobnosti. Je to vzrok, da nič ne uspe? Je to vzrok, da so še vedno kosti zagrebenih vsepovsod? Mislim, da je.
    Odveč je reči, kakšna neumnost je kaj takega sploh pričakovati, kaj šele biti odvisen od tega.
    Slovenco bomo šli v svetovno zgodovino kot najbolj nesposoben narod.

  • Avtor pravi, da 70 let po veliki moriji na koncu tunela še ni luči. Morda je je res zelo malo. Ampak žal na način avtorjevega pristopa do luči kot narod in nacija niti ne moremo priti. Lahko pa tavamo po labirintu podzemnih rovov, vsak po svoje, v neskončnost, stoletja ali več …

    Pripravljenost na dialog, s komerkoli o čemerkoli in to na kultiviran in spoštljiv in potrpežljiv ( včasih je tudi to potrebno) način, je temelj. Ni druge poti za to, da bi postajali manj razdeljen in znotraj sebe usodno konflikten in bolj med sabo spravljen, harmoničen narod.

    Motiv na nedialoškost je navadno strah za svojo identiteto, za svoj prav, torej za nekaj, kar duhovno osmišlja življenje. Ni pa vsakršno osmišljanje nujno smiselno in plodno, najmanj tako, ki zapira poti do vzajemne komunikacije s sočlovekom, v kateri vsak nekaj daje in obenem vsak nekaj prejema in v odsotnosti duhovne prostosti zapira dostop do novih dejstev, novih spoznanj, stalnih revalvacij in revizij.

    Resnica je redko črno-bela, tako kot so v naravi stvari ne 100%, ampak kvantitativno določljive in še spremenljive in minljive obenem. Resnica o 2. svetovni vojni na Slovenskem je daleč od črno-bele in je sila kompleksna. Človeku odprtega duha, radovednosti in temeljne razgledanosti se vsak trenutek lahko odpirajo vprašanja in očitki katerikoli vojaški formaciji, ki je tedaj nastopala na Slovenskem, zakaj ste tako ravnali, zakaj niste drugače. Katerikoli: partizanski, četniški, vaškim stražarjem, domobrancem. Tedanjim etabliranim politikom, revolucionarjem, cerkveni hierarhiji. Izvirni greh vsega je bila pa seveda agresija in okupacija s strani treh tedanjih sosed ( tako da ni treba vso krivdo za strahote v celoti na svoje rame metati.)

    Ogromno je bilo storjenih napak med 2. svetovno vojno na Slovenskem in mnogo več kot napak. S strani najbolj odgovornih ali s strani tistih, ki so si odgovornost sami vzeli na rame. Na vseh straneh. ( Vsebina prisege domobrancev na bežigrajskem stadionu je ena med mnogimi, naj se še tako skuša zanikat. Le simbolno pomembna sicer.) Slovenstvo tistega časa je žal izkazalo malo poglobljenih in moralno utemeljenih strateških uvidov. Nobenega slovenskega De Gaulle-a, nobenega slovenskega Alojzija Stepinca.

    Žal. A po bitki je lahko biti general in soditi.

    Vsekakor ne želim soditi tistih preprostih fantov, ki so se vojaškim formacijam, enim ali drugim ali tretjim, priključevali bolj po tem, kakor je hotela usoda in povsem zunanje okoliščine in ne po nekih globokih političnih premislekih, najmanj pa po volji po ubijanju sobrata. Teh slednjih krvolokov je bila gotovo le neznatna manjšina, ki pa ji je žal zgodovina dala šanso, da se je prebila v ospredje in na oblast.

    Vsem Slovencem, ki so med vojno in po njej domovini dali največ, kar premore človek, to je življenje, velja globoko spoštovanje in zahvala. Poudarjam, vsem.

    Če damo iskreno spoštovanje vsem, ker je tako res in tako prav, smo na poti k spravi. Živi pa bomo bolj spravljeni, če se bomo spoštljivo pogovarjali in si odpuščali, če bomo priznavali drug drugemu legitimnost različnih pogledov in če ne bomo nevrotično trmarili okoli nekega svojega prav za vsako ceno, pa četudi na način izolacije od sveta in od realnosti, kakršna je lastnost kakšnih skrajnih verskih sekt.

    Kdor iz pogleda na zgodovino dela področje religioznega, svoj religiozen talent po nepotrebnem zapravlja in banalizira.

    • Zdravko

      Saj ti sam torej “nevrotično” trmariš in vztrajno govoriš o zločinu…
      Rehabilitacija krivično likvidiranih je po mojem dosegljiva in nujna. In bo tudi osnova sprave.
      Amnestirani so že. Treba jih je še pokopati tako kot se spodobi. Krivičnosti masovnih tajnih likvidacij ni mogoče spregledati. To pa zahteva družbo, ki spoštuje pravico.
      Slovenska družba tega ne spoštuje. Uveljavilo se je prepričanje, da je pravično, če se vsem godi krivica. Če so zaj* mene, naj še tebe, da bo pravici zadoščeno. Takšen je nivo kulture pri nas.

      • IF: “… Slovenstvo tistega časa je žal izkazalo malo poglobljenih in moralno utemeljenih strateških uvidov. ”
        ==============

        “Poglobljeno” vsegliharstvo.

    • “Strateško” vsegliharstvo.

    • IF … Ampak žal na način avtorjevega pristopa do luči …
      ——————
      Žal ni drugega načina.

  • Odlična analiza o žalostnem stanju družbe, ki nima občutka krivde (v kolektivnem sodelovanju, kolaboriranju s komunističnimi zločinci). To je psihopatsko družba, katere edini logični cilj je nova klavnica.

  • Nedavno tega sem na enem TV kanalu videl reportažo, ki je predstavila profesionalno rusko ekipo predvsem mladih, katerih služba je, da 24 ur na dan visijo po forumih, da branijo Putinov sistem. Iz intervjujev se je razbralo, da je to njihova plačana služba. Ne vem ali je v Sloveniji potrebna taka služba, ali to ljudje počnejo prostovoljno. Zdi se mi, da se v Sloveniji vsaj del teh propagandistov preživa na ta način.

    • Zdravko, glede na ta zadnji zapis, pa le priznaj končno, kdo je plačnik tvojih komentarjev na časnik.si in po koliko ti plačuje za propagandno delo. 🙂


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI