Resnica in sočutje: Prava govorica, na pravi način, na pravih mestih (FOTO)

Aleš Čerin 28.5.2015 13:31
 
Golobi miru Foto: Aleš Čerin

Golobi miru Foto: Aleš Čerin

Pobuda Resnica in sočutje 1945-2015 organizira v maju vrsto dejavnosti v spomin na trpljenje in žrtve slovenskih ljudi med drugo vojno in po njej. Včeraj je bilo v Uršulinski cerkvi Sv. Trojice maša, na kateri so se zbrali ljudje, ki so v okviru projekta Vseposvojitve, posvojili (katerokoli) žrtev 2. svetovne vojne in dogodkov po njej. Maša se je začela s prižiganjem sveč posvojiteljev v spomin na žrtve in javno izgovarjanje njihovega imena.

Mašo je daroval pater Miran Špelič, frančiškan, ki je v nagovoru poudaril pomen trikotnika žrtev-rabelj-posvojitelj. Takole je povedal: “Varuh spomina – v vsem svojem uboštvu in nesposobnosti – je poklican delati isto kot Kristus. Povezati žrtev in rablja v odpuščanju in v kraljestvu. Tudi s svečko in nedeljsko mislijo ob angelovem češčenju. S prekinitvijo kroga maščevalnosti in z usmerjanjem pogleda na Kristusa.”

Glasbeni del maše je pripravila Vlasta Doležal Rus, skupaj z violinistom Dragom Arkom in pevci iz Glasbene šole Zavoda sv. Stanislava pod vodstvom Barbare Tišler.

V Uršulinski cerkvi je v tem času tudi razstava ’70 klekljanih belih golobov za 70 let miru’. Zanimiva in impozantna inštalacija bo na ogled v Uršulinski cerkvi še jutri potem se pa seli po drugih slovenskih krajih. Na inštalaciji je napisan sonet pesnika Leona Oblaka, z naslovom Da bi se nikdar več ne ponovilo!.

Sonet Leona Oblaka Foto: Aleš Čerin

Sonet Leona Oblaka Foto: Aleš Čerin

Po mnenju pobude Resnica in sočutje lahko umetniška govorica včasih pove več in seže globlje v srce. V okviru Sakralnega abonmaja, je bil tako včeraj v Slovenski filharmoniji slavnostni koncert z naslovom Rože sočutja. Simfonični orkester RTV Slovenija je pod vodstvom dirigenta Gregorja Klančiča izvedel Fauréjev Requiem ter krstno izvedel delo Slovenski vojni requiem skladatelja Andreja Missona. Nastopil je tudi zbor Consortium Musicum. V odmoru smo si lahko v zgornjih prostorih filharmonije ogledali razstavo slike umetnice Marte Jakopič Kunaver. Med skladbami pa smo lahko poslušali recitacije med vojno pobitih slovenskih pesnikov ter na začetku drugega dela koncerta odlični nagovor dr. Katarine Kompan Erzar.

Hvala ekipi pobude Resnica in sočutje za izvrsten večer. V resnici smo brez težkih besed, obtoževanj in laži, ki jih je polno slišati v teh tednih, začutili sočutje do vseh – žrtev, rabljev, svojcev, …, začutili pomen molitve in se preko umetnosti povezali – z ljudmi, ki so šli skozi pekel vojne, pa tudi med seboj. Na pravi poti smo.

Bolj podrobno zapisan nagovor patra Mirana Špeliča na spletni stani Uršulink.

Foto: Tatjana Splichal, Aleš Čerin

 
Značke:

8 komentarjev

  • “Varuh spomina – v vsem svojem uboštvu in nesposobnosti – je poklican delati isto kot Kristus. Povezati žrtev in rablja v odpuščanju in v kraljestvu.”

    Hvala Aleš :-). Ja, res je bilo lepo…

    Ko sem poslušala Slovenski vojni requiem – za vse, ki so bili otroci v tisti grozi vojne (tam sredi vetrov), sem prvič razumela naslov Mahlerjevih Pesmi za mrtve otroke. Razumela po letih in letih, desetletjih, kar sem jih prvič slišala.

    Če kdo more, vabljeni tudi na Pasijonke v Škofjo loko in okolico:
    http://www.pasijonke.si/
    In na razstavo ‘Človek glej’:
    http://katoliska-cerkev.si/media/datoteke/2015/%C4%8CLOVEK,%20GLEJ%20-%20sporo%C4%8Dilo%20za%20javnost.pdf

    Pretresljivo in globoko lepo…
    Ko se s spoštljivo občutljivostjo, z odstrto lastno ranljivostjo dotaknemo bolečine brata
    (…tudi svoje … vedno se zgodi, da se dotaknemo tudi svoje, tudi kadar se je ne zavedamo, ali jo skrivamo celo pred samim sabo),
    takrat jo pomagamo umiti, očistiti, presvetliti.
    Ne da bi sami vedeli kako.
    Ne da bi sami znali kako.
    Ne da bi se to nam samim sploh zdelo na ta način možno ali smiselno.

    Rana se izpira, ker smo mi takrat
    (na Njegov presenetljiv način)
    prostor Njegove svetlobe tukaj sredi tega sveta,
    Njega, ki je ta Solza, ki umiva,
    ki joka z nami in za nas,
    v Njem samem objame našo grozo, bolečino
    v Svoji rani, v Svojem mesu
    jo nosi onkraj zla,
    ki se nam ponuja prav v tisti rani,
    prav v takih bolečih,
    gnojnih ranah…

  • Hvala, Darja, za poglabljanje identitete.

  • Frančišek

    Enkratno vrhunsko skromno veličastno preseganje vsega nabijaštva preteklih proslavljanj v odmevu sija krvaveče, potolčene in zaukazane lažikvazisvobode!
    Čestitke vsem!
    Kqam, v katere kraje pa potuje razstava? Kdo ve?

  • Žal nisem mogla priti, slišala pa sem same dobre stvari o tem večeru!

    V zadnjem času sva se z najmlajšim sinom ponovno pogovarjala o Petričku, pa o tem, kako oblast more narekovati, kako mora človek misliti in da posledično mnogi še vedno mislijo samo tako, kot so jih učili v šoli … kot je dovolila oblast. Tudi sodobni učitelji zgodovine niso vsi široko razgledani.

    Človek dostikrat težko spremeni svoje miselne vzorce.
    Še težje pa sprejme, da so bili mogoče njegovi predniki morda celo zločinci … Zato niti ni tako čudno, da se ljudje divje branijo videti drugače … 🙁

    • Zdravko

      Saj, zato pa s sočutjem mimo razuma jo lahko spet skupiš. Mar mislite, da ljudje sprejemajo “zločince” iz samega veselja do hudobije?! Sprašujem, se ali vaš občutek za realnost še vedno deluje.

      • Zdravko 🙂
        (nisem povsem prepričana, da te prav razumem, toda: )
        skupiš jo lahko tako ali drugače.

        Najhuje pa jo skupi (znotraj, v svoji osebi, v svoji identitieti) tisti, ki (z razumom ali mimo razuma) sprejme metode zla za ‘koristno orodje’.

        Ta ‘jo skupi’, ta umre v sebi, tudi če preživi v telesu. Kar ostane je človek, v duši ubit, samomorilec samega sebe. Tudi če še ‘živi’.
        Nekdo v malem, zdi se mu, da skoraj nepomembnem.
        Kdo drug v velikem. Pa si še vedno laže, da je živ.
        Mrtva temu, kar bi lahko bila, kar je vanju položeno, da postaneta, tej lepoti, ki je odsev Njegove, temu sta mrtva oba. Mrtva sta sebi, le lupina še ostaja.

        O skrajnem primeru tistih, ki so jo skupili ‘drugače’, je na Brezjah pred 14 dnevi govoril škof Stane – o tistih, ki so se jim končno vsi odrekli: tisti, ki so jim ti pobijali svojce, in tisti, ki so jim naročili ubijati tiste svojce.
        Vedeli so, da bi jih ubili, če bi zavrnili ukaz, misli so, da se bodo morda nekako rešili, če ga poslušajo. Toda umrli so – že takrat in kasneje ob uri svoje telesne smrti – težje smrti, kot bi bila tista takojšnja, takrat, preden so vzeli puško v roko in jo usmerili v brata. Preden jih je pijanost od krvi in lastnega zla potegnila za sabo.

        Skrajni primer, seveda, toda vsi manj skrajni deležijo na isti smrti.

        Upreti se krivici, reči ‘Ne!!!’ se je možno tudi drugače, kot z istimi metodami zla.
        Uporeti se zlu, pa se je možno SAMO TAKO, da ne uporabimo metod zla (malih, ali velikih). Nobenih!

        In če se zalotimo, da smo katero uporabili (ljudje smo :-), komaj zmoremo drugače) , vrniti se TAKOJ, čim prej na začetek in reči ‘Ne!!!’ najprej svojemu zlu.

        Vem, to je storiti lažje človeku, ki pozna Roko, ki umiva in more človek v Njegovi moči začeti znova. Ki je vajen tega Njegovega ‘vračanja na začetek’.
        Toda ni to nedosegljivo niti tistim, ki te poti ne poznajo. Tista Roka, tisto Obličje 🙂 rade volje v tem pomaga vsakemu . Tudi tistemu, ki Ga ne pozna, ali pa ima morda o Njem kake čudne predstave in zato misli, da je iluzija to, kar govorijo o Njem. (vsak je Njegov)

        Resnično življenje (že tukaj, že tukaj!) je v tej veri v Njegove metode. V veri in ravnanju po njih tudi takrat, ko se človeku zdi, dajo bo skupil, če se jih bo oklepal.

        Človek z uporabo Njegovih metod vedno bolj postaja on sam, tisto najlepše za kar je bil ustvarjen 🙂 , tista lepota za katero je bil dan med te brate in sestre. Te polomljene in ukrivljene in včasih neznosne brate in sestre, prav kot je on sam, a ki nosijo isti čudoviti potencial v sebi.

        Vredno je. Tudi za ceno možnosti, da ‘jo skupiš’ .

        Vse dobro Zdravko!

        • Zdravko

          Stvari se zakomplicirajo. Ko je nevarno “premalo pritrjevati”, ko je nevarno biti “premalo navdušen”. Takih je bilo vsaj 50 let. Kdo torej ni pritrdil? Kje je junak?
          Vsi smo pritrdili in še pritrjujemo. Tako kot so Nemci pritrjevali Hitlerju, ko jih je potegnil v vrtinec 2. svetovne vojne, tako smo mi pritrdili Titu in komunistom, da nimajo resne opozicije. Da je že Udba pošiljala poročila v Beograd, da ni opozicije razen v gostilnah pod vplivom alkohola in nekaj psihično motenih. Vsi drugi so pridno “za”.

          Ravno tako je to javno promoviranje sočutja. Kje ste videli “javno sočustvovanje”? Razen v Stanovnikovem “obžalovanju” pobojev. Ali Kučanovem opravičilu. To je edino možno “javno sočustvovanje”.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI