S. Granda, Reporter: Smo slovenski katoličani tako malo vredni?

Časnik 24.5.2015 0:02
 

Obvestilo, da »slovenski premier prihaja k papežu skoraj natanko dve leti po tistem, ko je papež Frančišek junija 2013 v avdienco sprejel tedanjo slovensko premierko Alenko Bratušek«, je precejšnje presenečenje. Še zlasti, ker je bilo njeno srečanje za položaj slovenskih katoličanov popolna polomija. Tedanja predsednica se je vrnila spremenjena in postala strupena sovražnica katoličanov, tega poprej ne javno ne zasebno ni bilo čutiti. To prvenstvo ji v parlamentu še danes pripada. Zakaj je bilo tisto srečanje potrebno, vedo samo tisti, ki so ga organizirali. Katoličani razen še več zmerljivk nismo imeli od tega nič.

Ker je Vatikan tudi sedež države in je papež tudi državni poglavar, nas vernike srečanje sv. Očeta s slovenskim premierjem ne bi smelo motiti. Mednarodni politični dogodek pač. Gotovo je fototermin s papežem eden največjih ciljev številnih politikov, zakaj bi se dr. Cerar od njih razlikoval. V tem pogledu ne gojim do njega ne zamere ne očitka. Še manj, ker je veren. Mogoče je celo boljši vernik od mene. Ne nazadnje se mu moram javno zahvaliti, ker ne naseda kulturnim bojnim poizkusom svoje formalne in neformalne koalicije. To mu v njenih očeh tudi najbolj zmanjšuje ugled.

Povsem drugače pa se ob vesti počutim kot slovenski katoličan. Naš položaj kot državljanov se slabša. Koliko je žalitev, zmerjanja in groženj! »Neodvisni časopis« je postavil celo »specialista« z manirami borbenega ateizma za obračunavanje s katoličani. Znamenita novela k družinskemu zakonu, ki ga je podprla tudi premierjeva stranka, s predmetom njegovega utemeljevanja dejansko nima zveze, ampak gre samo za poniževanje in klofutanje katoličanov, to so ti tudi takoj dojeli. Obstajajo resni indici, da »udba znotraj udbe« še vedno spremlja duhovnike. Od kod sicer borcem toliko podatkov o njih? Vem za ljudi, ki so imeli zaradi verske aktivnosti težave v državni službi. Koliko so problemi in težave slovenskih katoličanov del vsebine premierjevega obiska papeža?

Politika ima razne oznake. Je tudi trgovina. Kaj je iztržila slovenska Cerkev za obisk, ki prinaša korist predvsem premierju? Kaj velikega ne, saj je bila predolgo obglavljena in pogajanj ni moglo biti.

Več lahko preberete na strani Reporterja.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

3 komentarji

  • Brez zamere …
    ne verjamem v spodbujanje kompleksa manjvrednosti med kristjani. (Pa smo zelo ranljivi za to)
    In da ne bo pomote: to si delamo sami in to nam delajo ‘naši’. (in to ne glede da zadeva izvira iz druge strani)

    Zadnja stvar, ki nam koristi je užaljenost ‘kaj nam delajo’, jamranje in obračanje noža v lastni rani toliko časa, dokler rana ne krvavi tako zelo, da postane nevzdržna in nismo sposobni videti ničesar drugega več, kot svojo gnoječo se rano.

    Če se nekdo do mene obnaša kot da sem ‘manj vredna’ ali ‘drugorazredna’, zame ta ‘manvrednosti in ‘drugorazrednost’ postane resnična in velik problem šele potem, ko jo sprejmem vase, jo ves čas v sebi obujam in ponavljam. Šele potem me to začne hromiti. Mene začne spreminjati v to, kar prej nisem bila.
    Šele potem se začnem obnašati kot manjvredna in drugorazredna (!)

    Če tega ne delam, da so vse take besede in ravnanja drugih le eno od stvarnosti tega življenja: drugi ima pač o meni mnenje, kakršno ga ima. Drugi me pač hoče ustaviti, ko ga to, kar delam/živim, začne ovirati v njegovih načrtih. Drugi bo za to ‘ustavljanje’ pač uporabil tudi orodje prezira, če bo to name vplivalo in bo s tem dosegel, da se bom zarčela ukvarjati s svojo ‘manjvrednostjo’ (ki nima veze z realnostjo, kajti vsak človek je dragocen v Njegovih očeh, ki so edine, ki štejejo) in s svojo ‘drugorazrednostjo’, ki postane cokla šele ko jo sprejem v svojo psihološko strukturo, v svoje obzorje.

    Saj vsi to poznamo iz malih medosebnih odnosov: tudi otroci zafrkavajo in ponižujejo tiste otroke, ki se na to odzovejo z užaljenostjo in potem sčasoma tako postanejo to, kar vanje mečejo drugi. Tisti, ki je v sebi dovolj trden, se bo ob takih neumnih besedah posmejal in tuja beseda nanj ne bo vplivala. On vendar ve, kdo je!

    Naša užaljenost in konstantno spominjanje na žalitve, ki smo jih bili deležni, koriti žaljivcem. Dosegli so namreč svoj namen.

    Mi pa smo ustvarjeni, da bi bili v sebi svobodni.

    Dejstvo je: nismo manj vredni.
    In dejstvo je: nismo drugorazredni.

    Čas je, pa da se začnemo tako obnašati.
    Ne tako, da bi začeli mi druge žaliti – tako delajo otroci, ampak kot odrasli: da preprosto začnemo živeti kot svobodni, dragoceni ljudje, kot ljudje s svojo pomembno vlogo v tem svetu. (In jo imamo!!!)
    In če še ne zmoremo tega, če še nismo odrasli, potem začnimo odraščati. Nikoli ni prepozno za to. Nikoli!

    Povsem enako vredni smo.
    Kot kristjani pa imamo celo dostop do večje notranje trdnosti, kot tisti ki ne poznajo Njega, ki je ta trdnost.
    To trdnost bomo našli, če jo bomo začeli iskati v sebi, ne pa da svojo energijo izgubljamo s tem, se užaljeno ukvarjamo s ‘paradižniki in jajci’ ki so vržena v nas in to še leta in desetljetja po tem.
    In če nam kdo podstavi nogo, jo prestopimo in pojdimo naprej po poti, ki jo mi želimo hoditi, namesto da se ustavimo prav tam, kjer so nas hoteli ustaviti.

    Ne pravim, da je to lahko. Užaljenost (in kar je podbnih notranjih odzivov) daje neko ‘ukrivljeno’ zadovoljstvo, ki se mu je težko odreči, ker ima človek občutek, da bo izgubil še tisto ‘edino’ kar ima: ‘žrtev sem, JAZ sem žrtev’.
    Tej naši ‘edini lastnini’ se moramo prej odreči. V sebi. Presenečeni bomo spoznali koliko drugega še imamo, pa nismo opazili. Pravo preobilje dragocenosti, ki so zaradi naše prizadete osredotočenosti na eno samo pozabljene ležale v kotu.

    Potem bomo lahko delali velike stvari. Šele potem!

  • Zdravko

    »Včasih smo imeli komuniste, sedaj imamo pa nuncije.« Takrat nisem razumel, sedaj mi postaja bolj jasno.
    ==================
    Ne bi rekel, da vam postaja jasno. Temu duhovniku pa še manj. Stavek je iz nadaljevanja članka na Reporterju.
    Očitno vam ni jasno nič.
    Sužnje je potrebno tlačiti. Če vam niso bili dovolj komunisti, ste dobili nuncije. Pravično. Pa še mariborsko katastrofo zraven.
    Prav razjezi me, ko se začne naša gospoda pritoževat čez Vatikan. Vred z g. Štuhecom. Sami pa se ne bi premaknili niti za milimeter. Vsevedni slovenski duhovnik, razmisli že vendar.

  • (5Mojz 11, 26-29)
    »Glejte, danes polagam pred vas blagoslov in prekletstvo: Blagoslov, če boste pokorni zapovedim Gospoda, svojega Boga, ki vam ga danes dajem; prekletstvo, če ne boste pokorni zapovedim Gospoda, svojega Boga, temveč boste krenili s pota, ki vam ga danes zapovedujem in hodili za tujimi bogovi, ki jih niste poznali.«


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI