Ponovilo se je leto 1996

Aleš Maver 18.3.2015 12:05
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Izrael je že dolgo znan kot pravi raj za ljubitelje volilnih kriminalk. Vsak zagret ljubitelj volilnega dogajanja pozna zgodbo o tem, kako so prebivalci judovske države maja 1996 šli spat prepričani, da je njihov premier tesno (p)ostal Šimon Peres, zjutraj pa se je najslajše smejal takrat še relativno neznani Benjamin Netanjahu. Skoraj dve desetletji pozneje se je scenarij ponovil v pomnoženi različici.

Likud je mobiliziral

Presenečenje so bili pravzaprav že izidi vzporednih volitev. Pet dni pred glasovanjem je bilo še videti, da je volilno telo sito Netanjahuja in da o relativni zmagi laburističnega izzivalca Jicaka Hercoga, sina nekdanjega predsednika države, ni dvoma. Na volilni večer se je potem videl uspeh Netanjahujeve mobilizacije nacionalno ali kar nacionalističnih čutečih državljanov, saj je z izjavo, da ne bo dovolil dveh držav na območju Palestine, očitno preusmeril v svoj tabor velik del tistih, ki so vseskozi zatrjevali, da bodo podprli z naseljenci na Zahodnem bregu povezano stranko Judovski dom. Pat, ki se je nakazoval, bi lahko že sam obveljal za senzacijo in večina komentatorjev je takoj prepoznala več možnosti za “Bibijev” četrti kot za Hercogov prvi mandat. Ko je Hercog za nameček še priporočil svojim aktivistom, naj gredo mirno spat, in ko je Netanjahu vehementno razglasil zmago, je bilo jasno, da oba voditelja vesta več od izvajalcev vzporednih anket.

Podobno kot 1996 so žebelj v krsto laburistične naveze z mobilizacijskim imenom Sionistični tabor po vsem videzu zabili pravoverni in desno usmerjeni volivci, ki se na volišča odpravijo pozno zvečer, ko morajo merilci utripa svoje izsledke v glavnem že izročiti naročnikom. Mrtvi tek se je ob štetju dejansko oddanih glasov tako spremenil v prepričljivo prednost Netanjahujevega Likuda. Osvojenih trideset od sto dvajsetih sedežev je več, kot je tej stranki uspelo dobiti kadar koli po letu 2003, ko je kraljeval “buldožer” Arik Šaron.

Seveda še ni vsega konec in seveda bi rekordni četrti mandat “Bibiju” lahko morda preprečil njegov nekdanji minister Moše Kahlon s svojo uspešno novoustanovljeno druščino, afektirano imenovano Kulanu (Mi vsi), a danes zjutraj se je takšna možnost premaknila precej v kraljestvo pravljic. Desnosredinske, desne in verske stranke imajo namreč že brez Kahlona 57 sedežev, leva sredina s Kahlonom vred pa le 49. Da bi se Kulanu v teh razmerah povezal z volilnim poražencem Hercogom in s presenetljivo uspešnimi Arabci iz združene liste štirih gibanj izraelskih Arabcev, ki so štirinajstimi sedeži vsaj teoretično jeziček na tehtnici, je le malo verjetno. Navsezadnje je Netanjahu veliko volivcev v zadnjem trenutku na volišča spravil prav z zgodbicami o avtobusih Arabcev, ki da prihajajo volit.

A kljub vsemu to ni leto 1996

Seveda kljub podobni volilni kriminalki dvajset let pozneje izstopajo razlike. Benjamin Netanjahu ni več mladostni politični novinec, ki se je spopadel z metuzalemom Peresom. Je veteran, ki ga ima vsaj toliko Izraelcev, kot ga ceni, docela vrh glave. Za mnoge je osrednji izraelski bavbav. Ob njegovi osredotočenosti na ponavljanje pripovedi o velikanski iranski grožnji so skopnela tudi pričakovanja nekaterih (živa še leta 2009), da bo morda kot nesporni voditelj desnice v judovski državi zmogel dovolj avtoritete in poguma za kak konkreten dogovor s Palestinci. Še več, zdi se, da napredek mirovnega procesa devetnajst let po prvi Netanjahujevi zmagi v Izraelu iskreno zanima zgolj še ostarele mirovnike. O njem je namreč presenetljivo malo govoril celo Hercog, ki mu sicer ni dal eksplicitne košarice kot v volilnem finišu sedanji premier. Že to, da se mu je taktika obrestovala, pove veliko. Da je Izrael danes bistveno bolj izoliran kot ob njegovem vstopu v veliko politiko, pa je težava, s katero se bo ukvarjal šele po volitvah.

Če javnost omenjeno od njega sploh pričakuje. Zdi se, da je ob vsesplošni sprijaznjenosti s trajnostjo statusa quo veliko več pričakovanj usmerjenih na gospodarsko področje. A tudi tam Netanjahu v zadnjih šestih letih ni postoril nič takega, zaradi česar bi si zaslužil bleščeč triumf.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI