M. Petek, Slomedia: Ker ne živi pravica, propada država

Časnik 2.3.2015 0:03
 

Človek se le enkrat rodi. Mnogi pa rojstni dan praznujemo dvakrat. Ko nam je bilo dano, da smo po nekem čudežu ali spletu okoliščin preživeli. To seveda ni praznovanje s trkanjem kozarcev, ampak so to običajno trpki spomini. Mešanica sreče in zadovoljstva, da sploh še hodiš po zemlji naši, in prekletstva ter spraševanja, zakaj se je moralo to zgoditi ravno meni.

Sam se 28. februarja spominjam kot tistega dne, ko sem po poskusu likvidacije pred domačim pragom ostal živ in mi je bilo podarjenih še najmanj 14 let življenja. Takrat bi lahko z razbito glavo v mrazu izkrvavel in zmrznil in tudi teh vrstic ne bi bilo. Marsikdo bi bil vesel. Ker ta invalidna država in njeni organi niso sposobni ali pa nočejo zaščititi svojih državljanov, poskrbeti za njihovo varnost, za pravno državo in razkriti ter kaznovati napadalce in naročnike, mi še danes ni omogočeno, da bi se jim toplo zahvalil, ker so me pustili pri življenju. Ne morem jih povabiti na pijačo, da bi jim povedal, kako sem jim hvaležen, da me niso pokončali in so me razbitega pustili ležati na tleh, da sem lahko pokazal moč človeškega preživetja in željo po življenju. Kot v kakšnem ameriškem resničnostnem šovu. Naročniku, tej koroški tajkunski moralni pokveki, je bilo najbrž žal, da njegovi plačanci niso opravili svojega dela do konca, saj je dobro vedel, da ima zaradi bajnega bogastva zagotovljeno vsakršno imuniteto in da se mu ne more nič zgoditi, tudi če bi mi trasiral pot na Žale. En novinar manj, pa kaj?

Ta impotenca in nesposobnost države, njenih organov pregona in sodstva, prepletenost korupcije, vez in poznanstev, povezanost gospodarskega kriminala s kriminalnim podzemljem, kar sem osebno in na lastnem primeru doživljal v živo, so Slovenijo pahnili v današnji položaj nespodobnega životarjenja. Niso toliko problemi krediti, ki jih bodo naši nasledniki enkrat že vrnili, naša generacija zagotovo ne, problem sta stanje duha ter čisti razkroj vrednot in morale. Tudi predsednik vlade Miro Cerar, ki je na začetku še pridigal o morali in vrednotah, je to sedaj povsem brisal iz svojega besednjaka. Omrežila so ga omrežja, postal je del njih, in plenjenje se nadaljuje pod drugo zastavo, ljudje so resignirani, nezadovoljni, nemočni, mladi se izseljujejo v tujino, sprememb v politiki in družbi ni na vidiku.

Sam sem tri leta po napadu v politiko stopil precej naivno, ker sem pričakoval, da bom lahko s svojim pritiskom na tipko prispeval k temu, da bo ta država postala normalnejša, boljša in pravična. Star latinski rek, ki pravi »Fiat iustitia, et pereat mundus« ali »Naj živi pravica, tudi če propade svet!«, je treba za naše razmere malo prepesniti in modificirati: »Ker ne živi pravica, propada država«. Lepo bi se bral nabor ljudi, ki nas je v teh letih pripeljal do točke, ko smo povsem oropani sleherne pravičnosti. In ko se v tej državi že zgodi nekaj, za kar lahko dahnemo, poglej, še je pravica na tem svetu, smo od sreče in zadovoljstva spet hvaležni tistim, ki so nas spravili na poden. Cerar je svoj politični credo hitro zamenjal s kategorijo CILJ-SREDSTVO, ki je tako pogosta v vseh politikah. Ne izbirajo sredstev, da pridejo do cilja. Stare elite se nočejo odpovedati privilegijem in ugodju, h koritu pa silijo tudi nove elite, ki jih vsakokrat navržejo nove volitve. Korito pa je vse bolj prazno, zato so tudi boji vedno hujši.

Več lahko preberete na Slomedia.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI