Jezik – zrcalo duše

Jurij Paljk 26.2.2015 12:00
 

Kje si slovenščinaOb dnevu materinščine, ki je bil 21. februarja, je predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina napisal poslanico ob svetovnem dnevu maternega jezika, ki tudi vse nas še kako zadeva, nas namreč, ki živimo v Italiji in dan za dnem ugotavljamo, kako vse premalo spoštujemo jezik, za katerega sami v Italiji komajda še rabimo izraz materinščina.

Res je, da je pri nas stvarnost drugačna kot v domovini Sloveniji, saj večina naših otrok, otrok iz narodno mešanih zakonov, ne more reči, da govori materni jezik, a vseeno! Kakšen odnos imamo do slovenskega jezika, najbolje kažemo v javnosti, predvsem takrat, ko moramo spregovoriti za radio, televizijo, v javnosti. Da slika stanja slovenskega jezika pri nas ni razveseljiva, nam je jasno vsem, ki še nekaj damo na jezik naših očetov in mater, je kristalno jasno vsem tistim, ki nam ni vseeno, kako se izražajo v slovenščini naši otroci in od naših otrok otroci.

Jezik je ogledalo naše duše, je rekel pred časom pesnik.

Če to velja tudi za nas, je naša duša zmaličena, kot je jezik, ki ga vse bolj uporabljamo, zmaličen. Jezik je odsev našega notranjega sveta in je zato prav, da se tega zavedamo, ko ga uporabljamo, tudi pri vsakodnevnih opravilih, predvsem pa v javnosti.

Veliko lepih besed smo slišali ob nedavnih Prešernovih proslavah, ponovno tudi to, kako nam je Pesnik iz Vrbe povzdignil slovenski jezik na Olimp, iz jezika dekel in hlapcev, kmetov in trgovcev je namreč dobesedno naredil jezik visoke umetnosti, in še in še.

Pa se tega res zavedamo?

Mar ni pri nas skorajda bogokletno že samo dejstvo, da se o stanju jezika na naših šolah ne sme več kritično spregovoriti, ne da bi bili takoj označeni za nacionaliste, če že ne samo za večne nergače?

Mar ni grozljivo, da se takoj označi vsakdo, ki si upa še verjeti v narodno istovetnost, v narodno identiteto naše slovenske narodne skupnosti, za nazadnjaka, za nacionalista, za “kulturnika iz čitalniških časov”?

In zakaj se odreka v naši sredini pravica ljudem, ki še verjamemo v povezanost med slovenskim jezikom in narodno istovetnostjo, pravica, da to povemo na glas, ne da bi bili takoj označeni za konservativce, za preživele bedake, za dinozavre?

Dejstvo, da živimo v multikulturnem, večjezičnem, večnarodnem, globalnem svetu, nikomur ne daje pravice, da slovenščino smeši, da jo postavlja samo na nivo jezika komaj zadovoljivega podpovprečnega občevanja.

Še smo ljudje, ki vemo in verjamemo, da je slovenski jezik vrednota, še smo tisti, ki vemo in verjamemo, da gresta slovenski jezik in slovenska narodna identiteta z roko v roki v svet tudi danes, ko se nekaterim zdi, da materni jezik ni več pomemben, da narodna identiteta ni več pomembna, da slovenska simbolika ni več pomembna!

Kako grozljivo in uničujoče je smešenje naših narodnih, državniških, naših slovenskih simbolov, naše materinščine!

Prav zato v svoj malce daljši uvodnik nalašč in zavestno vključujem celotno poslanico predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine, ki nagovarja vse nas, ki govorimo slovenski jezik.

Če se književnik zaskrbljeno sprašuje o stanju jezika v domovini, se moramo mi še bolj spraševati, na samem in v javnosti, o stanju slovenščine pri nas! Razmislimo ob poslanici ob Svetovnem dnevu maternega jezika svoj, naš odnos do slovenskega jezika in do samih sebe!

Takole pravi Ivo Svetina:
“Oče Trubar nam je dal ime in izumil naš jezik. Odtlej smo pisatelji in pisateljice varuhi slovenskega jezika; pastirji na sončnih, nemalokdaj tudi mračnih travnikih oblikovanja orodja, s katerim smo lahko poimenovali tako solze kot nevrone, tako mleko kot hadronski trkalnik. Z jezikom smo zamejili naš svet, ki je večji od naše geografske razsežnosti. Če prostor našega doma lahko poimenujemo domovina ali očetnjava, se jezik imenuje le po materi, materin jezik. Saj ne gre za jezikoslovno znanost, ampak za narojenost v skupnost, občestvo, čigar skrinja zaveze je jezik. Morda je to zahvala vsakega rojenega materi? Ali pa je spomin na čas, ko sta svetu vladali materinska modrost in moč, in je ogenj živel le na ognjišču, da bi razsvetlil, ogrel, nahranil. Davni odsev vladavine matere odzvanja v jeziku, s katerim izrekamo besede ljubezni, sovraštva, umetnosti ali znanosti. Celo zvezde smo poimenovali z domačimi besedami: Danica, Večernica. Zato je jezik, naš materin jezik, čudež; ne le zaradi dvojine in še nekaterih drugih posebnosti, ampak zato, ker je bil v njem lahko napisan Katekizem, Županova Micka, Soneti venec in Poker. Ker je mati z njim lahko otroku opisala svet in mu ga tako udomačila.
Pisatelji in pisateljice smo vzgajali in bogatili jezik, a hkrati je jezik, imenovan po materi, vzgajal in bogatil nas in ljudstvo, čigar glas in vest smo bili, smo in bomo. Dokler smo bili brez lastne države, ko smo živeli v različnih ‘ječah narodov’, je literatura, najvišja stopnja jezika, morala nemalokdaj opravljati tudi narodotvorne naloge, saj nismo imeli ustanov, ki bi zastopale in uresničevale želje in težnje narodovega občestva. A zdaj, ko imamo lastno državo, smo v svoji prevzetnosti jezik napodili v kot. Slovenščina je, se tolažimo, postala eden od uradnih jezikov Evropske unije. Hkrati pa se izvoljeni predstavniki ljudstva zavzeto, celo s pomočjo hipnoze učijo današnje lingue france. Na ministrstvu, pristojnem za kulturo, kot se reče v žargonu pravšnjosti, deluje tudi Služba za slovenski jezik, ki “na podlagi teoretičnih spoznanj sodobne sociolingvistike proučuje jezikovni položaj v Sloveniji in svetu ter razvija izhodišča in programe za dejavno politiko in njeno izvajanje …”. V duhu ‘sodobne sociolingvistike’ se opis nalog Službe spreminja v birokratsko latovščino, ki je nasilje nad našim, materinim jezikom. Veliko, neskončno več pove o stanju našega, materinega jezika stavek iz drame Daneta Zajca Potohodec, v katerem se véliki slovenski pesnik sprašuje: ‘Kdo še razume jezik, ki ga govorim’? Ker to je jezik poezije, jezik srca, tako matere kot sina, in ne omejene uradniške pameti.
Država, ki smo jo zgradili tudi ali predvsem z jezikom, se danes obnaša kar najbolj neodgovorno do jezika, v katerem govorimo njene državljanke in državljani. Dopušča celo, da ugašajo ustanove, skrbnice slovenskega jezika, med njimi tudi naša največja založba, ki je postala plen kapitalske pogoltnosti. Če se resnično zaveda, ta naša mačeha, ki postaja vse bolj sovražna svojim državljankam in državljanom, svojih državotvornih nalog, mora nemudoma razglasiti slovenski jezik za svoj jezik, za materin jezik in s tem vrniti dostojanstvo sebi in Materi, po kateri vsi smo”.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI