Zmagali smo po besedi, pesmi, knjigi

Branko Cestnik 13.2.2015 8:58
 
Brižinski spomeniki (okrog l. 1000) in Dalmatinova Biblija (l. 1584), foto: Branko Cestnik.

Brižinski spomeniki (okrog l. 1000) in Dalmatinova Biblija (l. 1584), foto: Branko Cestnik.

Slovenci ne praznujemo starodavnih bitk, kot jih praznujejo Španci in Srbi. Slovenci tudi nimamo prazničnega spomina na velike popotnike in pomorščake, kot ga imajo Portugalci. Slovenci nimamo svojih kraljev, ki bi jih lahko slavili kot ustanovitelje nacije, na način kot Madžari slavijo svojega kralja Štefana. Slovenci nimamo nikjer kakšne aleje slavnih in pomembnih prednikov, kjer bi se na enem mestu sprehodili mimo njihovih kipov in se počutili zgodovinsko pomembne. Pravzaprav se glede naše preteklosti, glede naših minulih bitk ter glede naših vojskovodij in političnih voditeljev, še najraje prepiramo. Imamo tako rekoč dar za prepiranje za nazaj.

Poskušajmo s celjskimi grofi. Morda nas od starodavnih politikov in bojevnikov še najbolj združujejo prav oni, katerih tri zvezdice na modri podlagi imamo v državnem grbu.

A že kar spočetka ni povsem jasno, zakaj točno imamo te srednjeveške plemiče tako visoko postavljene. Ker v njihovih posestih vidimo zametke slovenske državnosti? Ampak takrat je šlo za fevdalno posest, ne za državo – lahko ugovarjamo.

Ker smo očarani nad njimi, saj so kot spretni politiki obvladali prostor od avstrijskih Alp do Beograda? Tolike moči namreč ni imela ne prej ne pozneje nobena slovenska politika. Ob njih se tudi Slovenci počutimo malo imperialiste.

Ker so morda poskušali združevati Slovence v eno deželo? Ampak takrat slovenske nacionalne zavesti, kot jo razumemo danes, ni bilo – se glasi ugovor.

Zapovrh si tudi zgodovinarji niso niti povsem enotni, če Žovneško gospodo sploh lahko imamo za potomce Karantancev, torej za Slovence.

Skratka, tudi s celjskimi grofi se lahko znajdemo v slepi ulici, če v želji po povečanju narodnega ponosa in iz potrebe po utrjevanju politične zgodovine preveč stavimo na njih.

***

Pri politikih in bojevnikih nam ne gre.

Nekaj pa vendarle je, na kar smo Slovenci ponosni. Nekaj kar kot Celjani in Ljubljančani, kot levi in desni, kot verni in neverni vendarle praznujemo enotno in zares. To je naša kulturna tradicija; to so prazniki, povezani z besedo, pesmijo, knjigo. Imamo kar tri. 8. februarja se spominjamo našega največjega pesnika Franceta Prešerna. Nato imamo 8. junija Dan Primoža Trubarja, spomin na moža, ki nam je dal prvo knjigo v domačem jeziku. Na kulturo, jezik in knjige se veže tudi Dan reformacije, ki ga praznujemo 31. oktobra.

Splošno je namreč sprejeto, da smo Slovenci skozi zgodovino preživeli:
– ne zaradi močne vojske – kot vojaki smo služili mnogim tujim gospodom;
– ne zaradi močnega gospodarstva in trgovine – ki ju nismo imeli, saj smo bili v večini kmetje;
– ne zaradi izjemnih znanstvenih in umetniških presežkov – te je ustvarjala soseščina z Benetkami in Dunajem na čelu;
– temveč smo preživeli zaradi ljubezni do jezika – zaradi kulture.

Slovenci smo se izkazali za zmagovit narod, je zapisal zgodovinar Jože Dežman. In zato je zelo napačno, kadar sami sebe dojemamo kot malo sivo miš sredi velike Evrope. Mi nismo mala siva miš, mi smo kolektiv zmagovalcev. Ohranili smo se in iz obrobnega naroda smo postali narod s svojo državo, ki je danes enakopravna članica zveze evropskih držav. Gre za veliko kulturno in politično zmago. Zlasti če pomislimo, da naša zmagovita bitka ni bila toliko v orožju, s katerim smo odgnali zdaj te zdaj one sovrage, kot v besedi, ki smo jo hranili v srcu in spočeli na ustnicah.

Ko torej Slovenci praznujemo besedo, knjigo in kulturo, praznujemo svojo najmočnejšo in najbolj imenitno silo. Silo, ki nas gor drži. Ta sila ni služila le za golo ohranitev jezika, temveč se je na dolgi rok pokazala kot izrazita politična in državotvorna sila. Slovenci smo ljudstvo knjige in v tem je naša moč preživetja.

***

Poglejmo v prihodnost.

Družboslovci pravijo, da bo XXI. stoletje stoletje globalizacije. Kulture, rase, življenjski slogi se bodo še bolj mešali in združevali kot doslej. Kaj pomeni globalizacija? Predstavljajte si: neko popoldne se trije fantje iz Celja, trije fantje iz Johannesburga v južni Afriki in trije fantje iz Tokia, vsak na Japonskem tam, kjer so doma, odpravijo v kino. Kaj bodo šli gledat? Trenutno je velika možnost, da zadnjega Hobita. Kako bodo oblečeni? Verjetno v teniske in kavboje ter kakšna jakna čez? Kaj bodo kupili pred vstopom v kinodvorano? Pokovko in Coca-Colo. Kaj bodo držali v levi roki? Svoj pametni telefon, po katerem bodo občasno brskali in brali sporočila.

To je globalizacija! Pred sto leti bi fantje v Celju, Johannesburgu in v Tokiu povsem drugače preživljali svoj prosti čas in bili oblečeni zelo različno, danes so si v tem osupljivo podobni. Samo še barva kože in oblika oči je ostala kot izpred sto let, njihov vzorec obnašanja in kulture pa je tako rekoč isti. Nekoč ločene in daljne kulture so danes vržene v isti lonec, v katerem nastaja neka nova vrsta juhe. Temu se ne da ubežati.

Globalizacija je dobra, ker povezuje svet. Nikoli človeštvo ni bilo tako, lahko rečemo, družinsko združeno, kot je danes. Globalizacija je slaba, ker z lahkoto briše lokalno kulturo in vzpostavlja eno in edino kulturo, ki je večinoma izhaja iz severnoameriškega potrošništva.

Vprašanje je na mestu. Bomo mali narodi, ki ne moremo tekmovati z ameriško globalno kulturo, sploh preživeli v času globalizacije? Slovenci smo šli skozi hude zgodovinske pretrese in ostali na svoji zemlji. Bodo zdaj kino, pokovka, Coca-Cola in kavbojke dosegle, kar niso dosegli naši sovragi – namreč, da nas odstranijo s prizorišča? Sliši se grozno.

Recept je tisti od zmeraj: nič te ne more vreči s tečaja, niti globalizacija ne, če boš imel rad svoj jezik in kulturo. Če hočemo obdržati svojo zmagovito linijo in ostati med narodi zmagovalci, ni druge, kot spet vzeti v roke slovensko knjigo, zapeti slovensko pesem, držati se slovenskih ljudskih običajev. Negovanje domače besede je sila, ki je niti pekel ne premaga, kaj šele, da bi to zmogla globalizacija.

Pripis uredništva: besedilo je bilo pripravljeno za govor na osrednji proslavi občine Vojnik ob Prešernovem dnevu. Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

9 komentarjev

  • Janez Gorenc

    Violine! Violine! Kje so violine? Mi kot narod, ki smo služili tujim gospodom, mi kot narod besede in kulture… Bla, bla, bla!

    Najprej – koga sploh lahko jemljemo za Slovenca? Samo potomci Karantancev da so to? A bejšte no! Kaj ste šli delat genetske raziskave? Se je morda kdo vprašal, koliko različnih ljudi iz različnih delov sveta (večinoma iz Srednje Evrope) je hodilo po tej zemlji in tukaj delalo otroke? Zdaj bi nas pa zreducirali na potomce Karantancev? Naprej, po tem članku sodeč mi nismo imeli svoje vojske, ker smo “služili različnim gospodom”, je tako? Se pravi ste nas zreducirali še malo bolj, in sicer na podložnike, ki so služili tujim gospodom. Krasno! A gospodje, to so bili pa tujci, ne? Ki so po možnosti imeli škornje z mogočno peto, pod katero so nas drobili?

    Nehajte prosim s takimi neumnimi teorijami! Slovenci smo potomci vseh ljudi, ki so kdaj živeli tukaj in se razmnoževali. Ja, tudi tistih, ki so živeli tukaj pred selitvami narodov. Ja, tudi nemško govorečih ljudstev in italijansko govorečih ljudstev in hrvaško in srbsko in turško in ne vem kaj še govorečih ljudstev. Tako kot vsak drug narod.

    IN če kdo misli, da smo preživeli samo zaradi naših pisateljev, je to še hujša bedarija kot tiste prej. Če ne bi vojska, katere del smo bil tudi mi, premagala Turkov pred vrati Dunaja, bi naši pisatelji pisali hvalnice mandeljnim očem presvetlega Sultana v Topkapiju. Isto velja za bitko pri Sisku sto let prej. Naši pesniki in pisatelji (vsaj nekateri) niso bili tisti, ki so začeli novomeški upor proti okupatorskim Francozom (zakaj tega upora ne slavimo na dan boja proti okupatorju, ne vem – ne, pravzaprav vem), pač pa tisti, ki so okupatorja častili. Mnogi literati, ki smo jih ali jih še častimo, so čaščeni zato, ker so globoko vrtali po komunističnih rektumih – drugi pa so bili tako ali drugače utišani, ker niso vrtali tam.

    Sicer pa tudi ni res, da ne častimo bitk in vojskovodij. Kaj pa je proslava pri Dražgošah drugega kot slavljenje bitke, vojske in vojskovodij? In čez leto se zvrsti še na ducate takih proslav, letos bo celo obvezna za vse šolarje in učitelje.

    Ne, spoštovani Pater, ne častimo literatov samo zato, ker vojskovodij ne bi imeli, pač pa zato, ker so nam eni točno določeni ljudje s točno določenimi motivi vzeli možnost slaviti katerekoli druge vojskovodje kot njih same.

    • Zdravko

      Jaz sploh več ne vem kdo so Karantanci? Ali sploh štejejo za narod?
      Zelo učinkovito smo si spodrezali korenine, da sploh se več ne ve kdo in kaj smo Slovenci.
      Da bi nas kultura držala pokonci pa močno dvomim. Narod drži kulturo pokonci in ne obratno. Tradicija, družina, in ja, tudi politika. Tu smo pa na zelo tankem ledu. O naših politikih ne vemo praktično nič. Še to kar vemo pa v glavnem v slabi luči. Ker zadnjih 70 let so politiki oh in sploh, vse drugo je pa gnoj…
      Če kot država ne bomo uspeli, bomo izginili končno tudi kot narod. Po 1000 letih nas bo konec.

    • Jože Kurinčič

      “Nehajte prosim s takimi neumnimi teorijami! Slovenci smo potomci vseh ljudi, ki so kdaj živeli tukaj in se razmnoževali. Ja, tudi tistih, ki so živeli tukaj pred selitvami narodov. Ja, tudi nemško govorečih ljudstev in italijansko govorečih ljudstev in hrvaško in srbsko in turško in ne vem kaj še govorečih ljudstev. Tako kot vsak drug narod.”

      Spoštovani g. Gorenc, hvala, ker ste tako korajžno in provokativno odprli res temeljno vprašanje samorazumevanja Slovencev. Samorazumevanja, ki gre čez stereotipe, da smo Slovenci le narod kulture, jezika, kmečko ljudstvo, podeželani, ljudstvo brez vojske in policije, zato miroljubno ljudstvo, ki ni nikomur nikoli nič storilo … Vedno so nas le drugi zatirali in preganjali, nas hoteli iztrebiti, a mi smo se jim upirali s kulturo in jezikom in zmagali. In ob vseh stereotipnih predstavah, ki jih o sebi gojimo že več kot 100 let, pozabljamo, da so v nas tudi vsi, ki jih vi naštevate in pravite, da so se pred nami in med nami razmnoževali na tem prostoru… in smo jih kot netaparave zamolčali, zavrgli, pregnali, iztrebili … Kako je s plemstvom, ki je stoletja oblikovalo kulturo našega prostora, pa ni vedno ali le včasih govorilo slovensko, kaj z Italijani, ki so v sobivanju s slovanskim življem oblikovali kulturo v Istri, kaj z Nemci, ki so živeli po naših mestih in v več jezikovnih otokih?
      Naj npr. Valvasorja ali Zoisa priznamo za svoja?
      Tudi jaz silno cenim p. Cestnika in njegovo pisanje. Prav zaradi tega, ker je kvalitetno, lahko odpira taka temeljna vprašanja. Seveda bi morali za temeljit odgovor nanje napisati cele knjige.

  • Janez Gorenc

    Spoštovani pater Cestnik, prosim, ne jemljite mojih besed kot žalitev. Vas zelo cenim in občudujem, ne strinjam se pa z vašim prispevkom in sem se ga lotil na malo bolj “slikovit” način. Prosim, ne zamerite! LP,
    JG

  • Ob bok knjigi bi dodala še zvestobo veri in življenjskim načelom, ki iz nje izhajajo.

    In zdaj, ko smo vendarle dobili svojo državo, ugotavljamo, da ne znamo z njo »ravnati«. Tako nekako, kot bi se kuhanja učili zgolj iz priročnikov, nato pa bili postavljeni pred prvo praktično nalogo: skuhati slavnostno kosilo za veliko skupino.

    »Slovenci smo šli skozi hude zgodovinske pretrese in ostali na svoji zemlji.« Zdaj, ko nam ne grozijo toliko zunanji pretresi, si jih pa povzročamo sami. Zemljo še imamo, Slovencev je vse manj. Ne samo zaradi ne-branja in ne-petja slovenskih besedil …

    • Zdravko

      In zakaj ne znamo z njo ravnati? Kako to da smo edini narod na svetu v vsej zgodovini človeštva, ki ne zna imeti svojo državo?
      Treba se fejst posuti s pepelom in začeti znova.

  • svitase

    Briljantno na kubik, Gospod Cestnik!!!

    Boljše, da smo obstali zaradi človekoljubne kulture kot pa zaradi nasilnih in morilskih vojn!

    Vsaj nimamo slabe vesti! In smo lahko drugim za vzgled.

    Na slovensko kulturo moramo gledati celostno.

    Ni le jezik tisti, ki nas je ohranil, ampak tudi slovenska pesem, glasba, folklora, ki je živela iz roda v rod kot nepretrgana življenjska nit.

    Naša plemenita dolžnost je , da to življenjsko nit ne pretrgamo!

    Za njeno ohranitev imamo daleč boljše pogoje kot naši
    predniki!

  • svitase

    Slovenci smo med štirimi evropskimi narodi, ki smo imeli najprej knjigo.

    In to ne le malo knjigo z nekaj strani, ampak veliko knjigo z več tisoč stranmi, ki je bila v slovenskem jeziku. To je bilo Trubarjevo sveto pismo.

    In če smo v srednjem veku zmogli takšne ogromne podvige, zakaj pa ne bi mogli danes vsaj ohranjati svojo kulturo.

    Spodobilo pa bi se, da slovensko kulturo ne bi le ohranjali temveč, da bi jo negovali in razvijali kot drugi narodi.

    Imamo veliko boljše pogoje kot v srednjem veku.

    In nas je tudi nekaj v hlačah.

  • Igor Đukanović

    Tudi jaz ob svojih slovenskih koreninah najprej pomislim na kulturo. Ponosen sem, da sem se v osnovni šoli pripravljal na tekmovanje o Levstiku in da je naša ekipa zmagala na šolskem tekmovanju o Prežihovem Vorancu. 🙂


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI