Vseposvojitev: Srečanje varuhov spomina na žrtve druge svetovne vojne in po njej (FOTO)

Aleš Čerin 15.12.2014 8:43
 
Simbolno prižiganje sveč v spomin na žrtve

Simbolno prižiganje sveč v spomin na žrtve Foto: Aleš Čerin

V cerkvi sv. Stanislava v Zavodu sv. Stanislava so se na tretjo adventno nedeljo prvič srečali varuhi blagega spomina na žrtve druge svetovne vojne in po njej. Srečanje se je začelo z bogoslužjem, ki ga je vodil dr. Maksimiljan Matjaž. Pri bogoslužju so z izjemno občuteno glasbeno spremljavo sodelovali pianistka Vlasta Doležal Rus, violinist Drago Arko in pevec Lukas Somoza Osterc. Med bogoslužjem so varuhi spomina na žrtve simbolno prižgali sveče v spomin posvojenim žrtvam in javno izgovorili njihovo ime.

Po sveti maši je v avli pred cerkvijo potekalo odprtje razstave Izseljenskega društva Slovenija v svetu ‘O življenju in delu Slovencev v Argentini’. Razstavo je predstavil g. Boštjan Kocmur ob pesmi baritonista Lucasa Somoza Osterca in spremljavi prof. Vlaste Doležal Rus.

Kdo so varuhi spomina?

Varuhi spomina so posvojitelji žrtev, ki so preko spletnega mesta Vseposvojitev.si osebno posvojili žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej ter jih sedaj nosijo v svojih srcih. Takole so na spletni strani zapisali organizatorji kot “navodila” za posvojitelja: “Pred sabo imam to ime in priimek. Kaj pa zdaj? Čutim nelagodje ob neznani usodi, ki jo nosi s sabo to ime. Zdaj sem nekako odgovoren zanj. Kaj nama prinaša najino druženje? Je mogoče odkriti v tem kakšen duhovni zaklad? Imam mešane občutke, a če zbežim pred groznim in težkim, zamudim tudi rast ljubezni. Poglobim se v dejstva. Morda tu ali kje drugje najdem še kakšen podatek o tem človeku. Morda ga lahko umestim v širši zgodovinski okvir. Raziskujem. A tudi, če ne vem nič o njem, mu lahko takoj namenim dobre misli. Zaustavim vsak zunanji levo-desni pritisk. V umu, duši in srcu ustvarim tih notranji prostor zanj. Učim se bližine, topline, čakanja. Opazujem znamenja božjih vzgibov, ki naju vodijo. Vem, da vojna pohabi vsako človeško dušo. Žal mi je za tega mojega človeka, da je živel in umrl v tako krutem času. Meni ni treba. Poklonim se njegovemu trpljenju, ki ga slutim. Če sem veren, ga izročam v božje roke in molim, da se vrne kot milostni dež na naše duše.”

Še veliko žrtev čaka na posvojitev

Po vsej Sloveniji skriti človeški ostanki iz druge svetovne vojne nazorno kažejo, da je v naši drži do žrtev vojne nekaj skrajno narobe. V ta okvir je postavljena zamisel vseposvojitve. Na Inštitutu za novejšo zgodovino Slovenije urejajo seznam z naslovom ‘Smrtne žrtve med prebivalstvom RS med drugo svetovno vojno in neposredno po njej’. Na njem je trenutno 99.823 imen. Približno pet odstotkov Slovencev bi torej lahko posvojilo vse žrtve. Morda bo v prihodnjem letu, ko se bomo spominjali 70 let od konca druge svetoven vojne uspelo v zavest potrebnosti tega dejanja predstaviti dovolj širokemu krogu ljudi. Za to si prizadeva tudi civilno družbena iniciativa Resnica in sočutje, kamor se umešča tudi zamisel vseposvojitve.

Foto: Aleš Čerin

 
Značke:

6 komentarjev

  • Lepo je bilo, dostojanstveno!

  • Prvi dogodek vseposvojitve žrtev revolucije v Škofijskem zavodu v Šentvidu je bil doživetje sočutja in pietete. Organizatorji zaslužijo pohvalo in vzgledne ponovitve tudi po drugih krajih. Mislim, da je to prvi korak za pietetni pokop človeških ostankov najdenih po moriščih po Sloveniji. Za pokop je primeren kraj Teharje, kjer je bilo koncentracijsko taborišče in kjer je že mogočen spomenik, ki ni dokončan. Tako bi postalo Teharje pietetni kraj genocida in katarze in dostojansvena priča: » NIKOLI VEČ; KAJ TAKEGA !«
    Pri tem dejanju gre za spominjanje (zato bi bilo bolje spominjanje na žrtve !), ki je po Plečniku prispodoba večnega življenja (Minljiv si, le tvoja delo so tvoj spomin !). V tem smislu bi naj bilo to vzgled za ponavljanje v vseh krajih blizu morišč in izraz sočutja do žrtev zla in nasilja.
    Spomin je edino kar ostane; je edini cvet, ki ne ovene; je edina luč, ki ne ugasne !
    Na Teharjah je župnik Miha Herman uvedel vsako prvo soboto v mesecu molitev za spravo in žrtve nasilja po vojni. Upam, da bo to prilika za tako spominjanje in širjenje sočutja za žrtve revolucije in nasilja, ki dejansko spreminja ljudi v dobronamerne in socialne državljane.
    Vredno se je pridružiti in sodelovati pri ustvarjanju miru in sožitja med ljudmi !
    V sodelovanju je zadovoljstvo in spoštovanje !

  • Ta sv. maša se me je zelo dotaknila.Dala mi je občutek,da smo končno začeli srejemati vse žrtve v spoštljiv spomin.Oni so že dali odgovor Bogu o svojem življenju,nas, ki smo še tukaj, to še čaka.Imam občutek, da bo lažje stopiti pred Stvarnika v zavesti, da nas pričakuje množica teh,ki so izgubili življenje zaradi razbesnelega Zla, ki vedno išče način,kako odtrgati ljudi iz Njegovih rok!Potopimo v morje Božjega usmiljenja vse, ki so že “na oni strani”,da bomo končno lahko svobodno zadihali brez zagrenjenosti ali celo sovraštva.

  • Ozdravljenje Slovenije sloni na vseposvojitvi.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI