Ljubezen do pokojnih

Andrej Vončina 2.11.2014 10:10
 
Foto: Vončotov portal.

Foto: Vončotov portal.

Homilija na dan spomina na verne rajne

Dan spomina na verne rajne praznujemo v Cerkvi vse od konca 1. tisočletja, začeli pa so z njim v benediktinski opatiji Cluny, ki je v cerkveni zgodovini izrednega pomena za številne stvari v življenju in bogoslužju Cerkve. Gre pravzaprav za spodbudo, da v duhovnem smislu naredimo vse, kar je v naših močeh za naše rajne, ker jih mnogo to potrebuje. V glavnem gre za naše molitve in svete maše zanje, kakor imamo v tem tednu možnost, da rajnim rešitev njihovega stanja omogočimo še bolj neposredno, če smo v stanju posvečujoče milosti (da ga dosežemo, je potrebna dobra sveta spoved), prejmemo sveto obhajilo in molimo, zlasti na pokopališču, za naše rajne. Vse to je povezano z vero v poslednje človekove reči, ki so: smrt, sodba, nebesa ali pekel. Marsikdo v nebeško srečo pač ne more priti neposredno, pa potrebuje očiščenje. Temu stanju rečemo »vice«, po latinsko »purgatorium«, kar dobesedno pomeni »kraj očiščevanja«. Gre pa za to, da če nismo v času zemeljskega življenja poskrbeli za čistost naše duše, nam morajo po smrti našega telesa drugi pri tem očiščenju pomagati.

Kot slišimo namreč pri mašnem hvalospevu, se smrtjo naše življenje spremeni, ne pa uniči. Gre za večnost, v katero danes številni, žal tudi kristjani (ali vsaj zase pravijo, da so kristjani), ne verujejo več. Kot večnost pa ni mišljena le nebeška sreča, temveč tudi druge posmrtne reči. Brez tega večnostnega pogleda je seveda način našega zemeljskega bivanja precej drugačen, drugačna je tudi verska »praksa«, izgubi se zakramentalno življenje, osrednje mesto, ki naj bi ga zakramenti imeli v našem življenju, zlasti trpita zakrament evharistije in z njo tesno povezani zakrament pokore, sveta spoved.

Vice si lahko predstavljamo nekako tako, kot povem veroučencem. Povabljeni smo na praznovanje rojstnega dne. Vemo, da do prijateljeve hiše vodita dve poti – ena asfaltna, ki pa je daljša, druga pa je blatna potka. Kot velikokrat v življenju, tudi tokrat uberemo bližnjico, misleč, da bomo s tem marsikaj pridobili. Res do hiše pridemo zelo hitro v časovnem smislu, vendar pa imamo vse blatne čevlje in hlače. Prijateljeva mama in oče nas zato nočeta spustiti v hišo, dokler ne bomo imeli čistih čevljev in hlač. Kaj storiti? V hišo ne moremo vstopiti, čevljev in hlač tudi ne očistiti sami. Prijateljeve starše zato prosimo za mobilni telefon, s katerim pokličemo mamo, da bi nam prinesla čiste čevlje in hlače, da bi lahko šli na zabavo. Čakamo na mamo, da pride, hkrati pa skozi okno opazujemo, kako se naši prijatelji notri zabavajo, igrajo, plešejo in mastijo. Tudi vonj dobrot pride do nas, nam pa je hudo. Končno vendarle pride mama, ki prinese želeno obleko in obutev, hkrati pa nam še enkrat razočarana ponovi tisto, česar se boleče tudi sami zavedamo, da nam je bilo večkrat rečeno, celo zabičano, naj gremo k prijatelju po cesti, ne pa po bližnjici…

Lepo je tako ponazorjeno to naše življenje, kjer se ne držimo evangeljskih in krščanskih naukov matere Cerkve, ne upoštevamo pametnih nasvetov in zgledov živih, kakor tudi vseh tistih, ki se že veselijo pri Bogu (dobimo vse to recimo v življenjepisih svetnikov), ki so seveda vsi naši resnični prijatelji, ubiramo pa bližnjice, da bi dosegli srečo in zadovoljstvo. Tako seveda ne gre. Ko je prepozno, potrebujemo zunanjo pomoč. Naši umrli zato potrebujejo našo duhovno pomoč, hkrati pa se moramo tudi mi sami truditi za čim bolj krščansko življenje.

Škof v škofiji Massa Carrara, Giovanni Battista Marenco, je umrl 22.10.1921. Veljal je pri ljudeh za zelo gorečega in svetega moža. Približno sedem let po njegovi smrti se je v samostanu salezijanskih sester (Hčera Marije Pomočnice) v glavnem mestu škofije zgodilo nekaj zanimivega in izrednega. Sestra vratarica je bila nekega večera na dvorišču, glavna vrata samostanskega obzidja pa so bila zaklenjena. V stebrišču je presenečena opazila cerkvenega dostojanstvenika, kako se je sprehajal. Ko se je približala, je opazila, da gre prav za škofa Marenca. »Gospod škof, kako da ste tukaj, mar niste umrli?« »Pustili ste me v vicah! Veliko sem delal za vašo ustanovo, pa nihče več zame ne moli!« »Kako je mogoče, da se je tako svet škof znašel v vicah?« »Ni dovolj, da smo sveti pred ljudmi, temveč je treba biti sveti pred Bogom! Molite zame!« Ko je to rekel, je izginil. Sestra vratarica je brž obvestila mater prednico, s katero sta se takoj drugi dan odpravili v Turin, da bi vse skupaj povedali vrhovnemu predstojniku Salezijancev bl. Filipu Rinaldiju, tretjemu nasledniku sv. Janeza Boska. Ta je takoj zaukazal javne molitve v svetišču Marije Pomočnice za dušo škofa Marenca. Slednji se je spet prikazal v samostanu teden kasneje in dejal: »Izšel sem iz vic! Zahvaljujem se za vašo ljubezen! Sedaj molim za vas!«

Ta pripoved še podkrepi povabilo vsem nam, da bi goreče molili, darovali maše in sploh naredili vse, kar je v naših močeh, za vse naše pokojne brate in sestre. Če je škof, ki je veljal pri ljudeh za svetega, potreboval očiščevanja, potem ga verjetno še marsikdo. Zelo verjetno, bomo maše in molitve potrebovali tudi mi, ki nismo ravno svetniki – vsaj zase tako menim. Bl. Ana Katarina Emmerick je dejala, da nam verne duše za naša dejanja ljubezni do njih povrnejo desetkratno. Ne smemo pa nikdar pozabiti v duhovnem oziru narediti vse tudi za žive, saj se zadnje duhovno delo glasi: za žive in mrtve Boga prositi.

Pripis uredništva: Andrej Vončina je kaplan v župniji Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, sodelavec tednika Novi glas, piše spletni dnevnik Vončotov portal.

 
Značke:


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI