Pet poti do gospodarske osamosvojitve Slovenije

Žiga Turk 13.10.2014 6:30
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Zadnje čase nam prodajajo zgodbo, da gre zdaj za ekonomsko osamosvojitev Slovenije. Narativi oz. zgodbe so učinkovit način pakiranja idej. Posamične vprašljive fragmente lahko na primeren način pojasni širša zgodba. In ta zgodba je naslednja:

Janša je v mandatu 2004-2008 zapravil ekonomsko samostojnost Slovenije. Mi jo bomo zdaj povrnili.

Kdorkoli si je to že spomnil, ni neumen. S tem, ko je za vse skupaj okrivil Janšo, si je kupil slepo zaupanje levice. Menda bodo ja podprli, da se spravijo v red stvari, ki jih je zavozil princ teme in s katerimi Pahor, Križanič, Bratuškova in Čufer nimajo absolutno nič. Menda ja bodo podprli rešitve, ki nas bodo v najbolj žlahtni tradiciji antiimperialistične fronte osvobodile diktata Bruslja in finančnih trgov.

In kako bi bila lahko proti ekonomski osamosvojitvi desnica? Svoje korenine ima v osamosvojitvi Slovenije, skozi osamosvojitev se definira, samostojna Slovenija je dragulj za katerega bi bili pripravljeni žrtvovati tudi svoja življenja. In kako naj bi bila desnica proti politikam, ki jih ekonomska osamosvojitev terja; zmanjševanje zunanjega dolga,  ne zgolj skozi zmanjševanje proračunskega primanjkljaja, ampak celo z ustvarjanjem proračunskega presežka. V primerjavi s to ambicijo je Šušteršič-Janšev ZUJF “a walk in the park”.

Ekonomska osamosvojitev je torej zgodba nacionalnega konsenza. Pojavlja pa se v zvezi s tem pet vprašanj:

  1. Ali je res Janša kriv, da smo ekonomsko samostojnost izgubili?
  2. Ali je ekonomska samostojnost sploh nekaj, kar je v gospodarsko in finančno globaliziranem svetu mogoče?
  3. In če ni, ali je potem ekonomska samostojnost samo novo ime za (a) nacionalni interes?
  4. Ali (b) za finančno vzdržnost javnih financ?
  5. In če velja slednje, ali lahko pričakujemo, da bodo odpravljeni vzroki za izgubo ekonomske samostojnosti?

(1) “Janša je kriv”

Ekonomske samostojnosti ni zapravila prva Janševa vlada. Vstop Slovenije v evro je sovpadel z globalno konjunkturo, posledica katere je bila, da je bil svet preplavljen s poceni denarjem. Še posebej je bilo kar naenkrat veliko poceni evrov na voljo državam mediteranskega roba EU. Države kot so Portugalska, Španija, Grčija in Slovenija so si prej denar sposojale po obrestnih merah primernim performansam njihovih gospodarstev in trdnosti escuda, pezete, lire, drahme in tolarja. Ob uvedbi evra finančni trgi nekaj let niso vedeli, ali ima grški dolg v evrih trdnost nemškega dolga v markah ali trdnost grškega dolga v drahmah. Podobno je veljalo za Slovenijo. Ampak denarja je bilo veliko. Finančna regulacija je od severnoevropskih komercialnih bank zahtevala plasmaje v popolnoma trdni državni dolg, npr. Grški. Denar pa so z veseljem posojali tudi komercialnim povpraševalcem. V nasprotju s tako čislano regulacijo finančnih trgov, se je pokazalo, da je največje tveganje pravzaprav pri dolgu, ki ga imamo za varnega.

Med tem, ko se je dolg slovenske države, za katerega je skrbela vlada, posebej finančni minister Bajuk, v času 2004-2008 zmanjševal in je Slovenija imela celo proračunski presežek, si je zasebni sektor, tudi banke, obilno sposojal. Vlada je na to imela malo vpliva. Janševa vlada ni postavila Mitje Gasparija za guvernerja narodne banke Slovenije (2001-2007). Janševa vlada ni imela trdne večine v nadzornem svetu Nove Ljubljanske banke. NLB in velike dele finančnega sistema so vodili s strani Drnovškove in Ropove vlade nastavljeni ljudje. Kot je enemu od teh pojasnil Anton Rop “pulitka, pulitlka te je nastaula”!

Od LDS-ovih vlad je Janševa podedovala tujim investicijam sovražen gospodarski sistem, zato svež kapital v Slovenijo ni prihajal skozi tuje investicije, ampak skozi posojila bankam. V koaliciji sta bili jeziček na tehtnici dve stranki nacionalnega interesa (Desus in SLS), ki ste ovirali liberalizacijo na tem področju.

Predvsem pa desna vlada ni prevzela neformalnih vzvodov ekonomske oblasti v državi in si je zgolj megleno predstavljala, kako finančno-poslovna omrežja pravzaprav poslujejo. Velikansko večino slabih dolgov so v tistem času naredila omrežja, povezana ali celo včlanjena v tranzicijsko levico. Poskusi, da bi tudi desnica igrala neko igro, so bili naivni in amaterski. Mislim na Zvonove ter na sodelovanje s Šroti (SD), Bavčarji (LDS) in podobnimi.

Iz povedanega sledi, da ekonomske samostojnosti ni zapravil Janša, ampak je bilo njena zapravljenost programirana z gradualizmom skoraj petnajstih let vladanja LDS-a in nepripravljenosti, da bi se Slovenija gospodarsko odprla. Če bi se gospodarsko odprla, slovenskega gospodarstva ne bi privatizirala retencijska omrežja s sposojenim denarjem iz prijateljskih bank, ampak tujci, ki bi prišli s svežim kapitalom, znanjem in novimi trgi. Tvegali bi oni, ne slovenske banke v večinski lasti slovenskih davkoplačevalcev. To pa seveda ni bilo v interesu tistih, ki so se leta 1991 znašli na vodilnih položajih slovenskega gospodarstva in kamor jih je postavil prejšnji režim.

Še bolj jasno povedano: Slovenija je tako imenovano ekonomsko samostojnost izgubila zaradi težnje po gospodarski samostojnosti retencijskih elit, ki so jo imenovali tudi “nacionalni interes”.

(2) Je ekonomska samostojnost sploh mogoča?

Kot je bilo utemeljeno nekaj odstavkov nazaj, tanka meja loči pojem ekonomske samostojnosti od zaplankanosti, protekcionizma, provincialnosti in nepripravljenosti vključiti se v svetovne in evropske gospodarske in miselne tokove. Severna Koreja in Kuba bi verjetno tudi ustrezali neki definiciji ekonomske samostojnosti, ki bi bil delu pro-vladnih političnih sil celo všeč.

S članstvom v EU in prevzemom evra smo nekaj ekonomske samostojnosti izgubili. Tiskati svoj denar je znak take ekonomske samostojnosti. In pristali smo, da v času evropskega semestra ocenjujejo naše gospodarske politike. Kot članica evra smo se zavezali maastrichtskim kriterijem in zlatemu pravilu.

Tudi te zadeve so primerna tarča slovenske politike, namreč, da si s trdo retoriko do Bruslja, prelaganjem odgovornosti in izgovarjanjem krepi popularnost doma, med latentno evroskeptičnimi in protiimperialističnimi volivci.

Če pristanemo na tako razmišljanje o ekonomski samostojnosti, potem smo tudi že “rešili” problem. Narekovaji so seveda veliki.

(3) Preobleka za nacionalni interes?

Kako primeren izgovor za nadaljevanje politike nacionalnega interesa je “ekonomska samostojnost”, je bilo zgoraj že povedano. Ekonomska samostojnost je korak od domačega lastništva in “nacionalnih šampionov”. Ti “šampioni” si bodo potem svoj šampionski sloves kupovali skozi primerno sponzoriranje kulturnih in športnih prireditev ter si z oglaševanjem kupovali naklonjenost medijev. In seveda ne bodo kupovali samo naklonjenosti sebi ampak (in predvsem) svojim političnim pokroviteljem. Da ni zastonj kosil, Miltonu Friedmanu pritrjujejo tudi najbolj domoljubni anti-neoliberalci.

(4) Evfemizem za finančno konsolidacijo?

Počasi, počasi se prebijamo proti svetlejšim pomenom ekonomske osamosvojitve. Na našo kmečko pamet trkajo z besedami, da če si zadolžen, potem nisi ekonomsko samostojen. Ampak, dokler ti na trgu posojajo, je še vse v redu. In trgi bodo posojali, če drugi ne, politično dirigirani trg evropske centralne banke. Če bodo namreč Franciji, bodo pa še Sloveniji. Tudi tista država je namreč finančno konsolidacijo zavozila in nič ne kaže, da se bodo splazili pod letvico postavljeno na 3% bruto domačega dohodka. Bruselj mrzlično išče izgovor, da bi trošenje juga, zaradi ljubega miru, lahko še nekaj časa vzdrževali nad 3%. Morda tako, da bi izvzeli investicije v prihodnost.

Ali pa bomo spet slišali argumente, ki jih je neuspešno zagovarjala že druga Janševa vlada. Da je pač treba živeti v okviru svojih zmožnosti. Da si pač ne moremo privoščiti, da za obresti dajemo več kot za šolstvo. Da ne gre za varčevanje, da ničesar ne dajemo na stran za slabe čase, ampak zgolj usklajujemo želje in možnosti.

Le kaj na to porečejo vstajniki? Koliko rezanja v javnem sektorju kupijo rdeče petokrake na državnih proslavah? Bi člani Štrukljevih sindikatov en dan na mesec delali zastonj v zameno za brezplačno udeležbo na kakšni ideološko zadrti proslavi v Stožicah? Kmalu bo jasno.

(5) Odpravljanje vzrokov

Primanjkljaj v državni blagajni – da torej več trošimo kot ustvarimo – je simptom neke globlje bolezni. Zgoraj sem pisal o različnih oblikah obravnavanja simptoma: od tega, da pač krivdo zanj nekomu pripišemo (1), prek šamanskih receptov, kako bi simptom izginil iz naše zavesti (2,3), do tega, da začnemo lajšati simptome bolezni (4). Kot vam bo povedal vsak zdravnik, z lekadolom morda zbijete vročino, prav nič pa to ne pomaga pri boju z mikroorganizmi, ki so povzročili bolezen.

Bolezen pa je, da je Slovenija omagala v tranziciji, in da je vzpostavila sistem, v katerega je pobrala najslabše iz demokratičnega socializma in divjega kapitalizma. Iz prvega močno državo, ki je prvi gospodarstvenik ter varuška ljudi od zibke do groba; kjer ljudje demokratično glasujejo za to, da jim mora država dajati več, kot oni dajejo državi. Od drugega so povzeli divjo privatizacijo, pajdaške poslovne prakse, neplačevanje davkov državi, plač in prispevkov delavcem, storitev dobaviteljem …

Edino, kar nas dolgoročno osamosvaja oz. nas enakopravno vpenja v svetovne gospodarske tokove, je v svet odprto in konkurenčno gospodarstvo, ki nagrajuje poštene, pridne in inovativne; pravna država, ki preprečuje, da bi bila lumparija uspešnejša od sposobnosti; kvalitetne javne storitve, ki so v smislu ustvarjanja enakih priložnosti pravično dostopne vsem, ne glede na to, ali jih nudi javna ali zasebna ustanova; in konec koncev, politično-medijski sistem, ki omogoča enakopraven spopad idej ter ima za rezultat profesionalno in kvalitetno politiko. Velik del krivde za stanje, v katerem smo, lahko pripišemo ohranjanju političnega amaterizma.

Strukturne reforme

Temu zgoraj se skupaj reče strukturne reforme. Te besede se v Sloveniji od leta 2006 ne sme uporabljati, ker se jih je lotila Janševa vlada, uprli pa Semoličevi sindikati. Narativ strukturnih reform je mrtev, naj živi ekonomska samostojnost. Če je to to.

Strukturnih reform v koalicijski pogodbi ni. Strukturnih reform ni v programih koalicijskih strank, tudi pod kakšnim drugim imenom ne. So pa edino kar nas dolgoročno ekonomsko osamosvaja. Če ministra Mramorja beremo med vrsticami, kaže, da se tega zaveda. Če se bo tega zavedla tudi kritična masa sil, ki obvladujejo vlado, pa ta hip še ni jasno.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


 
Značke:

18 komentarjev

  • Igor Gošte

    Besede Žige Turka so vedno analitične in ne tako “počez” kot nam bi rada zadeve prikazala t.i.levica.

  • svitase

    Briljanten prispevek z briljantnim zaključkom potrebnih ukrepov!

  • Žiga Turk je odlično povzel ekonomski oz. gospodarski in hkrati tudi pravni ter filozofski, smiselni problem, kulturni problem in duhovni problem Slovenije.

    Pokazal je na laži v jeziku.
    Pokazal je kdo se je zadolževal, kako in kje.

    Pozabil je eno ključno zadolževanje:
    zadolževanje podjetij.

    1. zadolževanje države ( za plačevanje nezasluženih pokojnin, ki so preplačane vsaj za 30% glede na prispevke teh penzijonistov, ko so še imeli mizerne komunistične plače), za plačevanje birokratov, šolstva in zdravstva, predvsem pa številnih agencij, ki jih forsira SD

    2. zadolževanje državnih bank – ki so bankomat mafiji ( “gospodarstvenikom”)

    3. Zadolževanje podjetij, ki niso v tuji lasti – kar znese med 60% in 70% slovenskega gospdoarstva, ker nočejo v firmo spustiti delničarskih investitorjev, zato jemljejo pri bankah drage pufe.

    Turk tudi konkretno pokaže, kako imajo ti mafijaši ( tajkuni) velik vpliv s to materialno, kapitalsko močjo na medije, sodstvo, politike, zakonodajo. Politiki so v bistvu lutke teh mafijašev. V status quo pa nas držijo sindikati, interesna združenja, birokratska togost in zaviralnost.

    Od komunistov ne smemo pričakovati reform, duhovnosti. Oni so materialisti, Nikoli ne bodo kapitalisti ( pošteni investitorji in pošteni podjetniki), vedno grabežljivci. V takem sranju je Slovenija zato, ker so tudi “desničrji” zagovedeni provincialci ( levičarji pač padejo na etno balkana). Hkrati pa se tudi “desničarji” upirajo odprtosti na svobodni trg in se bojijo konkurence, kapitalizma ravno tako kot komunisti. Zato že 25 let ni bilo temeljite in popolne privatizacije, ampak številni izgovori, da nočemo biti Amerika, da je kapitalizem treba regulirati, da je bolje mafija nad kletjo ( državna lastništva so v bistvu mafijska lastništva) kot pa tuji lastniki. Za razliko od vseh ex -komunističnih držav, ki so večino poti uspele narediti in s tem uspele svoje državljane osvoboditi fritzlove kleti. Le Kuba, Venezuela, Vietnam, Severna Koreja in Slovenija so še vedno države prijazno naklonjene Fritzlu in hudobne do delavcev.

    Z gornjim Turkovim tekstom se bi moral vsak pravi desničar strinjati 100%. Vsak pravi sredinec in vsak pravi levičar. Tako ( ker se z nekaterimi dejstvi ne strinjajo) pa se vidi, da imamo samo socialiste med volivci in politiki.

    • pavel: “… Pozabil je eno ključno zadolževanje:
      zadolževanje podjetij.”
      ========

      Nič ni pozabil, ne obtožujte, če niste dobro prebrali:

      “Med tem, ko se je dolg slovenske države, za katerega je skrbela vlada, posebej finančni minister Bajuk, v času 2004-2008 zmanjševal in je Slovenija imela celo proračunski presežek, si je zasebni sektor, tudi banke, obilno sposojal.”

  • Če je Žiga Turk zgoraj popisal rekapitulacijo provincialnega socializma ( ali kako z ideologijo sodobno mafija obvladuje družbo) v Sloveniji. Žiga Turk govori o referomiranem socializmu, ki se je v 50ih letih premaknil iz komunističnega gopodarstva v fašistično gospodarstvo.

    Dan Mitchell pa je popisal gnilo stanje v Evropi kot posledica socialne države in predvsem CRONY kapitalizma: ko veliki kapitalisti podkupijo birokrate, prjatlje politike, sodnike, zakonodajalce, lastnike medijev, itd.
    Reporter zadnja leta z objavo psrostotržnih avtorjev, klasičnih lieralcev, ljudi- ki se borijo za nižje davke – dela gigantsko delo na slovenskem medijskem in kulturnem področju. Hvala, Šurla in company:

    http://www.reporter.si/slovenija/dan-mitchell-javni-primanjkljaj-je-le-simptom-bolezen-je-vladna-razsipnost/28005

    • Diagnoze Dana Mitchella za Evropo in Slovenijo so presenetljivo poznavalske in točne.

      Njegovi predlogi terapij pa jasno od nekoga, ki nima dosti pojma o tem, kaj evropskost je in tega, da želi Evropa ta profil ohranit. Lahko je njemu profil Hong-Konga ali Singapurja še tako všeč, ampak Evropejcem pač v glavnem ni. Evropejci, tudi jaz, se raje odpovemo nekaj materialnega standarda ali razvojnega potenciala kot da bi pristali na življenje, kot se godi v Hong-Kongu ali Singapurju ali Južni Koreji ipd.

      Kar se mene tiče, je:

      1. progresivno obdavčevanje ( ki ga ima vsa zahodna Evropa) socialno ustreznejše in etično sprejemljivejše od enotne davčne stopnje.

      2. ekosocialno tržno gospodarstvo boljši model od liberalnega tržnega gospodarstva. Primerjam recimo evropsko kmetijstvo in kmetijstvo ZDA. Hrana, ki jo prideluje in je Amerika, je v primerjavi z evropsko zanič: slabega okusa in nezdrava. Njihova pridelovalna zemlja je bolj uničena, kontaminirana kot evropska itditd. Subvencioniranje kmetov in spodbujanje lokalne oskrbe, tako tuji liberalnemo-tržnemu pristopu, sta dobra politika in ne zgrešena. Določeni vidiki gospodarskega protekcionizma so torej lahko koristni.

      3. Po mojem obstaja optimalno razmerje med individualno in javno blaginjo in nek pameten nivo proračunske porabe v BDP. Ta je zame nekje okoli 45% BDP ( in ne nujno čim nižji, kot je to za velik del liberalnih ekonomistov). Estonska in severnoameriška razmerja, ki jih Mitchell hvali, so mi prenizka in pomenijo nizek javni standard za mnoge sloje prebivalstva. Kvaliteta življenja ni le to, koliko ljudi si lahko privošči mercedesa, ampak tudi, ali življenje poteka v urejenih in varnih soseskah, ob kvalitetni pitni vodi, dobrem šolskem sistemu za vse otroke, ob spodbudah zdravemu preživljanju prostega časa itd.

      4. najlažje je predlagat nižje davke- ni bolj všečnega predloga od tega. Najbogatejši in najvplivnejši imajo največ od tega predloga- torej kot politik si obsojen, da se ti bo dobro godilo, če to predlagaš. Seveda s tem povečaš državni primanjkljaj in dolg države. Potem ti ne ostane drugega kot zahtevat, da se radikalno in vsevprek zateguje pas pri javni porabi.

      Deklariraš lahko, da se bo samo treba znebit nepotrebnih birokratov. Zamolčiš pa, da prek njih lahko prišparaš mogoče 5% od predvidenega zategovanja proračuna. Deklariraš lahko, da boš ukinil borčevske penzije in obenem zamolčiš, da je pred tem ustavno sodišče preprečilo celo nedolžno znižanje teh istih penzij itditd.

      Dejansko bojo pa v nepopravljivi meri prizadeti splošno koristni programi s področja javnega zdravstva, šolstva, kulture. Se bojo recimo čakalne dobe v javnem zdravstvu na ta način, da se bogatim 3% populacije odpiše del davkov, podaljševale in podaljševale. Podaljševanje čakalnih dob pomeni tudi umiranje bolnikov. Torej liberalna izbira: najnovejši model terenca v garaži in počitnice na Maldivih v imenu davčne olajšave enega predstavnika “družbene elite” na račun nekaj prezgodaj umrlih pacientov sistemu dodatno obubožanega javnega zdravstva. Ali pa da v blažjem primeru otrokom v javni šoli ukine program, recimo učenja plavanja. Zakaj bi pa vsi morali znati plavat, a ne?

      A se kdo od zagovornikov estonskega liberalizma, recimo tile ekonomisti, kdaj vprašajo, kako zgleda javno zdravstvo in javno šolstvo v Estoniji? Če bi imeli svoje otroke v teh šolah, ali bolne svojce v njihovih bolnicah, bi malo drugače piskali…

      Liberalni ekonomisti: ukvarjajte se z gospodarstvom, ne s področji o katerih nimajte pojma! ( Beri recimo ukvarjanje Pezdirja s slovenskim zdravstvom). Ukvarjajte se z bankami. Ki so spravile slovensko ekonomijo na kolena. Ne javni sektor. Odstopite od ideje, da je treba uničiti slovensko javno zdravstvo in javno šolstvo- po vseh kazalcih sta to skoraj edini področji, na katerih smo Slovenci nekje v evropskem povprečju.

      Delajte raje, v skupno dobro na področjih, kjer smo nekje v ravni Ruande, Peruja, Bangladesha in Laosa – slovensko pravosodje in korporativno upravljanje podjetij sta med njimi!

      • Delno bi se s tem morda celo strinjal, ampak kaj, ko je hudič v podrobnostih. Se npr. popolnoma strinjam, da je nonsenz uničevanje javnega zdravstva, ampak to niti približno ne pomeni, da je le to sedaj dobro. Deluje obupno predvsem v smislu izkoriščenosti. Zaradi problemov s financiranjem so dolge čakalne dobe, ne zaradi tega, ker imamo premalo zdravnikov. Mnogi tehniki bi lahko naredili več, pa ne smejo, ker tega nihče ne bo plačal. Ampak bedarija je, da to, da naredijo več, ne bo povečalo stroškov, saj zaposleni niso plačani po učinku. Torej, če bodo na delovnem mestu v okviru javnega zdravstva sprejeli več pacientov, ne bo to za bolnišnice nič dražje. Bodo pa več terjali od ZZZS. In ker bodo več terjali, bodo imeli občutek, da jih nekdo izkorišča. Sedaj, ko imajo čas brez pacientov čakati, da bo prišel nov dan, ko smejo sprejeti nove paciente, pa je zanje vse v redu. In to je simptom velike večine javnega sektorja. In če v to vključiš še šolstvo in policiste, je potem bo velika večina levih proti, ker se uničuje javni sektor. Ampak dejstvo je:
        – da je v javnem sektorju ogromno zaposlenih, ki niso izkoriščeni – mnogi še precej manj kot zdravstveni tehniki
        – da je ogromno birokratov v javnem sektorju, ki delajo slabo, saj se ne trudijo, da bi s svojim delom pomagali državljanom, kar bi moral biti smisel dela javne uprave, temveč s svojim delom upravičujejo svoje delo, kar je čisti birokratizem
        – da je ogromen del slabih bančnih kreditov nastal zaradi nekritičnosti in kraje, ko so si ljudje, postavljeni na položaje v bivšem sistemu, privzeli privilegij, najeli kredit za nakup podjetja, ki ga sedaj podjetje ne more odplačati.

        In še bi lahko našteval. In to nima nič skupnega s teorijo kapitalizma ali z boljšo ohranjenostjo našega okolja.

        • Je treba skrbno pregledat primerjave v zaposlenosti z razvitim zahodom, preden se trdi, kje vse v javnem sektorju in v katerih poklicih je preveč zaposlenih.

          Sodnikov imamo res nekje 3-5 krat več kot v zahodnih državah. V tem primeru so stroški pravosodja res škandal. Posebej pa, če so obenem časi sojenja eni najdaljših v Evropi.

          Od šolskega sistema imamo primerjalno precej razkošno zaposlovanje pedagogov zlasti v vrtcih in osnovni šoli, na univerzah pa v primeri z zahodom podpovprečno. V celoti sistem ni tako slab, a bi lahko bil boljši. Vsekakor deluje bolje od povprečja bank in podjetij v državni lasti.

          To zadnje velja tudi za slovensko zdravstvo. Slovensko zdravstvo nudi dobre usluge glede na okoli 7-8% BDP, ki se steka v njega. V ZDA gre za to 15% BDP, v zahodni Evropi okoli 10%. Preveč se plačujejo investicije, medicinska oprema, materiali, zdravila, zavarovanja ( vse zaradi nemedicinskih lobističnih interesov). Strokovno delo v zdravstvu ni preplačano, ampak podplačano.

          In nasprotno od tega kar trdiš, zdravnikov je v Sloveniji premalo in bistveno manj kot v zahodnoevropskih državah ( tudi tehnikov na nekaterih področjih). Kot suma okoli 40% manj. Če gledamo samo družinske zdravnike, bi jih moralo biti približno 2 krat toliko kot jih je.

          Seveda ne po Pezdirju, ne po slovenskem fakinovskem principu. Po njihovem 7 minut za pregled pacienta ni premalo, ampak preveč. Slovenci se pa ne zavedajo, kaj pomeni, če ima družinskii zdravnik v ambulanti na dan 60 ali 70 pacientov, ali če jih ima nekje 15-20, kolikor je standard v zahodnih sistemih.

          Potem pa Slovenci berejo, da je umrljivost za rakom v SLo okoli 20% previsoka glede na zahodne standarde. Kot da to ne bi imelo nobenega opravka s tem, da družinski zdravnik pri nas nima časa za praktično nič pametnega. Slovenski rakavi pacienti pa žal odkriti po pravilu v stadiju napredovalega širjenja.

          Evo, to je pristop k zdravstvu ( zategovanje in izumljanje afer), kot ga hočejo naši liberalni ekonomisti. Pezdirji. Komercialni mediji. In razni fakini, ki vejo, da strokovna podpora ni važna, ampak podpora politike, medijev in kapitala. Briga jih za zdravje Slovencev.

  • Zdravko

    @pavel, z vsem se strinjam, ne vem pa kaj misliš z nezasluženimi pokojninami. Pri nas je vse nezasluženo, najbrž. 70 let konstantnih naravnih nesreč (revolucija) je prineslo opustošenje povsod. Medtem ko gradimo TEŠ gre TET v likvidacijo. Razumi kdor more. Železniške tire gradimo na recept. Parazitski DARS je pojedel za dve Avstriji denarja.
    Kakšna torej neodvisnost neki. Samo letos bo menda dolg večji še za 5 milijard€. Niti besedice se ne spomnim, kdo je kdaj vzel kak kredit letos in zakaj. Pet milijard se poveča dolg v popolni tišini.

  • Anton Urankar

    Izvrstna ponazoritev dejanskih družbenih razmer in razmerij, ki pa nam ne napovedujejo izhoda iz naših zablod. Včeraj nacionalni interes, danes samostojnost, jutri morda enakost, vse pa v škodo države in v korist posvečenih zagovornikov revolucije in socializma.
    Med prav in narobe je pogosto majhen korak, vendar bi se bralci vaših prispevkov gotovo ne zmotili, koga poslati v evropsko komisijo za podpredsednika, prepričan sem, da bi vi tam blesteli. To ni poklon, to je preprosto resnica!

  • Zanimivi in poučni komentarji.

    Da desnica nima medsebojno in do volivcev pravega pristopa, ki dokazujejo tudi današnje ankete, ki ji ponovno znižujejo že itak nizek rejting.

  • Spet en odličen članek!

    Dodal bi le, da je država (pre)močna zaradi dveh ključnih razlogov :

    Prvič,zaradi prevelikega obsega državne lastnine, ki predstavlja dediščino prejšnje države in njenih navad.
    Tu imam v mislih predvsem vodilne kadre, ki so demokracijo in liberalizem dojemali kot kapitalizem iz časov Marxa in Engelsa ter v njem videli priložnost lastninjenja in prelevitve iz upravljavcev v lastnike. Podprti s politiko, ki jih je nastavljala še v prejšnjem sistemu, kasneje pa politika LDS, združenih v Forumu 21, v katerem so prisotni tudi upravljavci bank, bi jim to tudi v celoti uspelo, če ne bi bilo izbruha krize malo pred iztekom mandata prve Janševe vlade.

    Drugič,zaposlovanja po načelu zvez in poznanstev, ki javno upravo množi do onemoglosti in hkrati onemogoča pozitivno selekcijo kadrov državnih služb. Tudi ta način zaposlovanja izvira posredno iz zakonitosti zaposlovanja v prejšnji državi. V prejšnji državi je nadzor pri nameščanju javnih uslužbencev vodila partija, danes ta nevidni nadzor vodijo kar ti uslužbenci, pri čemer politika iz prejšnjega sistema skrbi le še za najvišje položaje.

    Mislim, da je ključni problem naše države, poleg ogromnega deleža državne lastnine, neustreznih razmer v pravosodju in medijih, predvsem prevelik in predrag javni sektor. Slednje lepo opiše Reporterjev intervju z g. Dan Mitchell-om :

    http://www.reporter.si/slovenija/dan-mitchell-javni-primanjkljaj-je-le-simptom-bolezen-je-vladna-razsipnost/28005

    Bilo bi zelo dobro, če bi si Slovenija postavila za vzor javno upravo Švice.

  • Nesmiselno in nemogoče. Švica je primer za sebe. Njen status je nekaj posebnega in je posledica stoletij. Med drugim je Švica lahko to, kar je, tudi zaradi tisočev milijard mafijskega in drugega umazanega denarja, ki je tam našel zatočišče.

    Za Slovenijo bi bilo najbolj realistično in najbolj koristno, če bi skušala biti podobna tistim uspešnim delom Evrope, ki jo obkrožajo: severnoitalijanskim, avstrijskim, južnonemškim. Nekajkrat sem omenil Tirolsko in Južno-Tirolsko in naj ju spet.

    Žalostno mi je, ko vidim, da na slovenski desnici pod vplivom liberalne ideologije ( pretežno desnih anglosaksonskih ideologov) aspiracije bežijo v smeri, da Slovenija postane Estonija ali Singapur ali Hong-Kong ( No, pavel recimo celo hvali Kitajsko.) Hvala lepa za te modele! 🙁

  • Ne vem kje pavel hvali Kitajsko, in upam, da je ne, ker tam ni ničesar za pohvalit.
    Morda pretirani liberalizem izhaja kot reakcija na to, da v Sloveniji nimamo nič. Pri nas sploh nihče ne začne delati, če poslovni model ni najprej uzakonjen. Nekoč je bilo govora o biodizlu in obnovi gojenja oljčne repice, ki je bila nekoč na mnogih hektarjih. Toda vsi so čakali, da se sprejme zakon, s katerim se bo biodizel zapovedal, potem bi pa se začeli ukvarjati s proizvodnjo. Tako lahko vsak posluje, če je tvoj biznis zapovedan z zakonom…
    Tako da kar poglejmo, nimamo nič. Imamo Krko in prodani Lek, imamo Revoz, in počasi je konec našega gospodarstva. Imamo pa Češka in njegov Top shop, pa Tuša in njegove centre. A sem kaj pozabil?
    Hoteli Bernardin so že prevelik biznis za slovence, kupuje jih neki Hrvat, ala Todorović.
    Mi nismo samo zdesetkani, mi smo prerešetani do konca, naši ljudje delajo za kruh. Iz tega pa ne more prit okrevanje. Zato je nujno prodat ves državni kapital in začet znova. @IF, mi ne moremo biti nobena Južna-Tirolska, ker so tam ljudje normalni, pri nas pa je Bratuškova leaderska špica, pravosodje pa na nivoju Laosa, kot praviš. In v Laosu ne boš organiziral Južne-Tirolske.

    • Vsekakor bi lažje postali Južna Tirolska kot Švica ali Singapur, s čimer nas posiljujejo liberalci. Ja, prav posiljujejo zadnja leta s svojo ideologijo, s katero preplavljajo že sicer redke medije na desnici in vse 3 pomladne stranke.

      Da se razumemo, Slovenija mora tudi mojem postat bolj ekonomsko liberalna in odprta za privatno pobudo kot je in se znebit uničujoče roke države in politike nad gospodarstvom. Pred 20 leti, ko so skoraj vsi slovenski desničarji grmeli proti liberalizmu, sem jih skušal celo korigirat, da sodobne evropske krščanske demokracije ( recimo CDU) integrirajo tudi liberalne ideje.

      Ampak ta ideološka ofenziva, ki se jo grejo radikalni liberalci, predvsem ekonomisti, v SLO danes, gre prek vseh mej. V nič dajejo katoliški družbeni nauk, Kreka, Gosarja, papeža Frančiška. Pojmi kot so solidarnost in družbena pravičnost so jim zmerljivke. Čeprav je evidentno, da prosti trg ne rešuje vseh problemov sveta in nekatere celo odpira, oni enodimenzionalno gonijo svoje. In glavna, če ne edina dimenzija življenja jim je ekonomija. V tem so sila slični Karlu Marxu.

      K sreči se zdi, da so jih končno lucidno spregledali tudi nekateri družboslovci na desni. Upam, da se jim kmalu pridružijo še drugi:

      http://kritikakonservativna.com/2014/10/13/zakaj-nisem-liberalec/

      • Hm … samo vprašanje: “Kdo pa so ti radikalni liberalci? Mogoče ime in priimek? Radikalni, ki ne priznavajo nobene omejitve prostega trga? Ki pravijo, da prosti trg pomeni pot v raj?”

        Da ni to spet samo potegavščina neoudbomafijcev&tajkunov kako bi blatili klasični liberalizem?!

      • To so predvsem teli mladi ateistični ekonomisti. Sicer sem sam tudi proti vmešavanju Družbenega nauka Cerkve, in proti socialni pravičnosti o kateri predvsem leporečijo in se ne zavedajo da je Kardelj o tem napisal več kot vsi papeži skupaj.
        Rabimo vsekakor najprej osnove zasebnega poslovanja, potem bodo pa dobri gospodarji hitro priplavali ven, ker bodo vsi hoteli k njim v službo. To je edini način uveljavljanja socialne pravičnosti.
        Dokler pa velja samo igra ničelne vsote, to je skopuško gospodarjenje, do takrat pa ne bo nič iz vsega tega, pa če bomo imeli še tako lepe ideje.

  • Frančišek

    Pokorno javljam:

    Rdečuhi so resnični popolni vladarji.

    Vladajo v vseh situacijah in iz vsakega sranja se izvlečejo kot mačka s svojimi 7×7 življenji.

    Mantra in paradigma: “Janša je kriv!”izhaja iz njihove krvave biološke boljševiške strateške usmeritve, da vedno je nekdo, izven njih, notranji ali zunanji sovražnik kriv.Nekdo vedno mora biti kriv!Za vsa klastna sranja okrivijo drugega, drugačnega, ki ni njihov. Če ga trenutno nimajo, ga naredijo.Itak.
    Prasci se tako jeguljasto izvlečejo iz vsake lastne svinjarije in klastnega dreka.
    V Cerknem so jih , njih izbrance in rdečepravoverne, samo en mali primer, Švabi presenetili, naskočili, porazili, pobili v borbi, dosegli ,kar so nameravali.Partizani so morali krivca, izdajalca pobiti, seveda, ker je bilo treba oprati jih madeža poraza.Ker izdalca ni bilo, so si ga izmislili.Koliko, kako in kje so jih, popolnoma nedolžne, dva duhovnika, justificirali, si lahko natančno pogledate na spomenikih okoli Cerknega.

    Za naciste so bili vnaprej krivi Judje, Poljaki in ostala ljudska navlaka manjvrednih, ničvrednih človečnjakov…pač. Za rusjaške boljševike so bili krivi njihovi lastni ljudje na ulici, sošolci, bratjke ,sestre, prijatelji, sotrpini v sistemu, ki je v stotisočih žrl sam sebe in se preklel za veke vekov.

    Za naše rdeče požeruhe vseh požeruhov je tako vzgledov kolikor hočeš. Da pa so prekosili nacistične, fašistične pobijalce v drugi moriji sveta, je pa ,itak, dandanes že jasno!

    Zadnja novica iz boljševiških krvavih logov Slovenistana
    govori o tem, kako so v “Krematoriju v Solkanu” kurili
    nasprotnike, takoj po vojni in ves čas famozne tvorevine Brozkardeljanske SFRJ tudi in predvsem vse postreljene ubećžnike preko meje za Italijo je strahotna. Pepela nesrečnikov niso stresali pietetnio v zemljo in morje ali v zrak, pač pa so ga mešali v cement in iz njega, med drugim, zbetonirali Novo Gorico! N O R O !

    In potomci in zagovorniki tega zla bodo zdaj , spet in spet, uporabljali nečloveške in perfidno izprijene načine, metode in sredstva za izločanje, celo izničenje nasprotnika ?

    Groza, ko bereš zgornja natepavanja hudo bolnih norosti.

    Aparthajd Slovenistan!

    HALO!?


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI