Vatikan in Izrael – dolga in zapletena zgodba

Igor Vojtic 8.5.2014 0:01
 
Foto: Flickr.

Foto: Flickr.

Konec maja se papež Frančišek odpravlja na tridnevni obisk Jordanije in Izraela. Za obe državi, Vatikan in Izrael, je takšen dogodek velikega pomena. Zakaj? Zgodovina diplomatskih odnosov med državama je tako nenavadna, nemara edinstvena v novejši zgodovini, da je vredna pozornosti širše javnosti.

Na videz urejeni meddržavni odnosi

Prvič, distinkcija med državo Vatikan in Svetim sedežem je v diplomatski praksi nenavadna že sama po sebi. Nekako podobno, kot da je subjekt diplomatskih odnosov vlada Republike Slovenije, medtem ko sama Republika Slovenija nima s tem ničesar. Torej, diplomatske odnose vatikanske države vzpostavlja izključno Sveti sedež. Kljub temu so odnosi z Izraelom tipični meddržavni odnosi s pretežno politično komponento. Drugič, za izraelsko stran so v ozadju vseh diplomatskih odnosov predvsem ekonomsko-trgovski odnosi (katerih v tem primeru ni). Nenazadnje  imamo Judje Izrael za svojo zgodovinsko in duhovno domovino, zato predstavništvo Izraela v Vatikanu predstavlja interese vseh Judov, ne oziraje se na njihovo državljanstvo. Če torej v izraelski državni delegaciji sodelujejo verski predstavniki, zahteva Sveti sedež, da morajo biti le ti izraelski državljani. Ta navidez obrobna simbolna vprašanja še zdaleč niso edina. Denimo, če vstopajo v Izrael katoliški duhovniki iz držav, s katerimi Izrael nima diplomatskih odnosov, so ti podvrženi strogemu varnostnem preverjanju, omejenemu trajanju bivanja na podlagi vstopne vize, kar Sveti sedež ocenjuje  kot omejevanje verske svobode katoličanov v Izraelu.

Decembra 1993 je bila sklenjena meddržavna pogodba med Svetim sedežem in Izraelom, na podlagi katere naj bi uredili premoženjske pravice in davke pravnih oseb Rimokatoliške cerkve v Izraelu. Temu je sledila vzpostavitev polnih diplomatskih odnosov v juniju 1994 z otvoritvijo nunciature in veleposlaništva obeh držav. Pozneje, leta 1997 je sklenjena dodatna pogodba o veljavi kanonskega prava znotraj institucij Cerkve in veljavi izraelskega civilnega prava, če te institucije nastopajo v pravnem prometu. Nobena izmed teh pogodb ni bila nikoli pozneje ratificirana v Knesetu kar zgovorno kaže, da obstajajo dandanes v ozadju ovire in pomisleki, ki mečejo senco na videz urejene meddržavne odnose. Da bi razumeli v čem je težava, se moramo vrniti nazaj v politično zgodovino 19. in 20. stoletja, namerno pa se – zaradi prostorskih omejitev – le dotakniti temeljnih teoloških vprašanj, ki jih delita obe monoteistični religiji in občasno povzročajo zastoje tudi v političnih odnosih.

Podpora sionističnemu gibanju: “Non possumus” (Pij X)

Razmah sionističnega gibanja konec 19. stoletja je povzročil Svetemu sedežu nemalo skrbi glede obvladovanja krščanskih svetih mest v Palestini. Poleg tega so obstajali močni teološki razlogi za nasprotovanje ideji o judovski državi. Teodor Herzl je leta 1904 v avdienci pri Piju X, na vprašanje o podpori sionističnem gibanju, dobil kratek in jasen odgovor: ne moremo (non possumus). Benedikt XV je med prvo svetovno vojno striktno nasprotoval kakršnikoli ideji o judovski državi na območju Palestine, če Jeruzalem ne pridobi mednarodno odprt status. Ob začetku britanskega protektorata na Bližnjem vzhodu (1918), ki sovpada z Balfourovo deklaracijo o pravici trajnega naseljevanja Judov v Palestini kot svoji matični domovini, je Vatikan želel pridobiti izključno pravico do upravljanja krščanskih svetih mest. Med drugo svetovno vojno je apostolski delegat pri State Departmentu prepričeval Roosvelta, da je «Palestina nekoč res bila poseljena z judovskim ljudstvom, vendar nikjer v zgodovini ni zapisanega pravila, da se ti po devetnajstih stoletjih morajo vrniti na svojo zemljo«.

V času priprav na ustanovitev judovske države leta 1947, niti dva tedna pred koncem britanskega mandata, je tokrat Pij XII ponovno lobiral v ZN za dodelitev nadzora nad krščanskimi svetimi mesti (enciklika Auspicia Quaedam). Stalno nezaupanje v dobrohotnost in versko toleranco izraelske države je papež ponovil še v dveh enciklikah, oktobra 1948 in aprila 1949. Slednjega leta je Pij XII pogojeval vstop Izraela v ZN z izvzetjem Jeruzalema iz izraelskega državnega teritorija. Še danes, ko dopisnik L’Osservatore Romano poroča iz Izraela, tega nikoli ne počne iz Jeruzalema temveč dosledno iz Tel Aviva. Naslednji pogoj za priznanje Izraela kot države je Vatikan našel, zveni neverjetno, v sodnem procesu rimskih oblasti zoper Jezusa. Vatikanski državni tajnik je v tem času zahteval od izraelskega državnega tožilca, da obnovi postopek rimskih okupacijskih oblasti in razveljavi smrtno obsodbo. O tem se predstavniki obeh strani niso mogli, razumljivo, nikoli dogovoriti. V sled absurdnosti situacije je to vprašanje bilo odprto vse do papeževanja Janeza XXIII z encikliko Nostra Aetate.

Atmosfera nezaupanja

Obstajali so še dodatni ideološki pomisleki. Treba razumeti, da so mlado judovsko državo politični akterji tedanjega časa doživljali kot izrazito socialno državo, nemara socialistično. Ustanovitev kibucov, obvezno delo ob sobotah za priseljence iz Evrope, opustitev omembe Boga (!) v deklaraciji o neodvisnosti Izraela, Ben Gurionovo občudovanje Trockega (ki je bil, mimogrede rečeno Jud, rojen kot Leon Davidovič Bronstein) so Izrael naravnost potiskali v med sovjetske satelite. Tudi Jugoslavija in Češkoslovaška sta zaradi ideološke bližine vojaško pomagali Izraelu leta 1948, v prvih mesecih vojne z arabskimi sosedi. L’ Ossrervatore Romano je zapisal 12. junija 1948 »rojstvo Izraela ponuja Moskvi izhodišče, da razseje okužbo [komunizma] na ves Bližnji vzhod«. Izraelu ni pomagala niti prekinitev diplomatskih odnosov s Stalinom leta 1953. Francoski La Documentation Catolique je ob tem zapisal »sionizem je novi nacizem«.

V tem času je nastal v Vatikanu močan proarabski lobi italijanskih kardinalov, ki je poleg omenjenih posvetno-ideoloških nasprotovanj čutil še dodatno nelagodje zaradi položaja arabskih kristjanov v Izraelu. Teh ni bilo nikoli veliko vendar so imeli, kot izobraženci – mnogi izšolani v Evropi – vodilno vlogo v začetkih palestinskega nacionalnega gibanja na območju Izraela in Jordanije. Sveti sedež je medtem odkrito spodbujal k političnem delovanju peščico izraelskih katolikov, konvertitov judovskega porekla, in leta 1949 provokativno preselil večino katoliških institucij v vzhodni Jeruzalem pod jordansko jurisdikcijo. V tako nezaupljivi atmosferi je leta 1955 v Rimu koncertiral Izraelski filharmonični orkester, katerega so v Vatikanu posmehljivo omenili le kot nastop »židovskih muzikantov iz štirinajstih različnih držav« skrbno se izogibajoč omembe Izraela.

Grobo ravnanje z maloštevilnimi izraelskimi kristjani leta 1948, od katerih je nekaj celo zapustilo Izrael v prvih mesecih po ustanovitvi in uničenje katoliških cerkva, je podžigalo tisočletne krščanske zamere do judov iz verskih razlogov. Te zamere se stopnjujejo že od Jeruzalemskega koncila leta 50 (prvi kristjani med judi se nehajo obrezovati in spoštovati pravila košer) in se odsevajo skozi vso Novo zavezo, zlasti v evangeliju po Luku, katerega judovski analitiki ocenjujejo, kot več ali manj klasični antisemitski tekst z daljnosežnimi posledicami na krščansko percepcijo judov do današnjih dni. Tem konceptu je podlegel tudi kardinal Pacelli, eno leto pred svojim pontifikatom kot bodoči Pij XII, ko je na Svetovnem evharističnem kongresu maja 1938 v Budimpešti,  podučil udeležence:«…njihova [judovska] usta preklinjajo Jezusa in njihova srca ga zavračajo še danes.« Senca Pija XII nenehno obremenjuje izraelsko-vatikanske odnose. Čeprav Izrael trdi, da je pričakovana beatifikacija Pija XII notranja zadeva cerkve, nejevolje ob tem ne more prikriti, zlasti upoštevajoč njegovo še vedno nerazčiščeno vlogo med drugo svetovno vojno. Obstajajo dokazi, da je pomagal mnogim Judom rešiti življenje, enako kakor je pomagal mnogim nacistom, da so se izognili zasluženi kazni in se zatekli v južnoameriške države.

Dileme diplomatskih odnosov do obiska papeža Frančiška

Novo poglavje v odnosih je vsekakor odprl papež Janez XXIII, ki je odkrito – v nasprotju s Pijem XII – nasprotoval antisemitizmu. Pavel VI je previdno nadaljeval približevanje Izraelu in je kot prvi papež v novi dobi obiskal Izrael. Ves čas romarskega obiska v januarju 1964 je skrbno pazil, da ne bi s kakršnokoli gesto aludiral na priznanje Izraela kot države; med romanjem je govoril izključno o Sveti deželi, kot da ta ne pripada Izraelu. V že potekajočem izraelsko-palestinskem konfliktu se papež Pavel VI ni opredeljeval, čeprav je dal slutiti, da so njegove simpatije na arabski strani. Papež Pavel VI je prvič sprejel izraelskega zunanjega ministra Abo Ebana leta 1969, zatem premierko Goldo Meir leta 1973, čeprav oba v privatni avdienci. V razgovoru z zunanjim ministrom Moše Dajanom leta 1978 je spet obudil idejo o mednarodnem statusu Jeruzalema. Od jomkipurske vojne leta 1973 je dokončno prevladal v Vatikanu pragmatični pristop glede političnih težav Bližnjega vzhoda. Ko je postalo jasno, da je Izrael močna država, katero arabski sosedje ne bodo mogli uničiti, je Sveti sedež leta 1985 prvič v uradnih vatikanskih dokumentih omenili Izrael kot državo. Vendar nikakor ni šlo brez manjših diplomatskih prask: papež Janez Pavel II se je večkrat sestal z Arafatom v času, ko se je PLO znašel sredi terorističnih napadov na potniška letala in ladje. Leta 1987 je njujorški nadškof O’Connor obiskal Izrael in zavrnil srečanje z predsednikom Herzogom zaradi izraelske prisotnosti v vzhodnem Jeruzalemu. Tako je – kar je sicer značilno za papeško državo – zelo počasi in izrazito previdno prišlo do vzpostavitve diplomatskih odnosov leta 1994.

Tudi tokratni papežev obisk Izraela ni brez dilem. Papež dejansko prihaja na romanje ob 50-obletnici srečanja Pavla VI in patriarha Atanagore v Jeruzalemu. Torej ne gre za uradni ali državniški obisk. Večji del programa je namenjen stikom z arabskimi kristjani, poleg srečanja spredsednikom palestinske avtonomne uprave na t.i. Zahodnem bregu in Velikim muftijem v vzhodnem Jeruzalemu. V Jeruzalemu bo obiskal zid žalovanja, srečal se s predsednikom države Peresom (to srečanje je Sveti sedež napovedal kot vljudnostno!) in v privatno avdienco sprejel predsednika vlade Netanjahuja. Glede na omenjene obiske prejšnjih papežev gre za očiten poskus uravnoteženja stikov z vsemi gostitelji. Vendar je v delegacijo Svetega sedeža je vključen tudi libanonski maronitski patriarh Behara al Rai, ki ga je Benedikt XVI razglasil za kardinala. Izrael in Libanon sta de facto v vojnem stanju in je vstop v Izrael libanonskim državljanom prepovedan. S tem Sveti sedež ponovno preizkuša, ali veljajo izraelska zagotovila o nemotenem dostopu vseh kristjanov do svetih mest v Judeji.

Papež Benedikt XVI je ob 60. letnici ustanovitve Izraela zapisal v poslanici – značilno drugače od nekdanjega stališča ponujenega predsedniku Roosveltu: »Sveti sedež se vam pridružuje v vaši zahvali Bogu, da ste izpolnili upanje o naselitvi v deželi vaših očetov«. Ta stavek v veliki meri omili skoraj stoletno politično in versko nasprotovanje Svetega sedeža ustanovitvi judovske države, na katero smo Judje imeli in imamo še vedno naravno, zgodovinsko in politično pravico.

Pripis uredništva: Igor Vojtic je član Upravnega odbora Judovske skupnosti Slovenije.

 
Značke:

7 komentarjev

  • Marko Porenta

    dokler časa bo Izrael smatral Biblijo/Toro kot zemljiško knjigo Palestine, do takrat ne bo tam miru. Pri tem pa pozablja, da so tudi Arabci semitskega porekla in prevelikokrat se Izrael sklicuje na holokavst – kot da so samo oni trpeli, ostali narodi pa ne. In vemo, zakaj so bili judje skozi vso zgodovino preganjani in zakaj jih nihče ne mara. Svoboda Palestini in stop izraelskemu apartheidu nad Palestinci!

  • Fino je, da v Sloveniji slišimo in preberemo čim bolj resnične, argumentirane in citirane dokaze z vsake strani.

    Vemo, da je večinski slovenski pogled na Izrael in Jude podoben kot na Američane zaradi centralno planskega pranja možganov iz FDV ( 70% populacije ima izrazito negativno mnenje, čeprav so naši socialisti iz LDS iz Izraela švercali slabo orožje pod komando MK in JK).

    Vedno me je privlačilo vedenje o Izraelu, kot podjetnikih, izobražencih, ki se morajo povsod prilagoditi na večinski narod.

    Zadnjič sem gledal dva filma: eden je bil o izraelski teroristični skupini, ki je pobijala arabce, ki so bili vpleteni v masaker športnikov v Muenchnu leta 72 in drugi o Hannah Arendt. Tu sem povezal, da se je kasneje Hannah uprla ideologiji sionizma ( judovski nacionalizem, fašizem, socializem?) s tem kar piše Igor o navdušenju prvih Izraelcev nad komunizmom Trockija in socialistično državo in s tem kar sem bral Voegelina o ruskem imperializmu na podlagi večvrednosti in nebeškosti ( 3. Rim) svoje nacije.

    To me tudi pri sionizmu moti, da se imajo za nekaj več ( nebeško ljudstvo) iz česar izhaja, da tudi sami ravnajo nacistično, aparthaidovsko do drugih ljudstev v njihovi državi ali sosedov. Seveda vem, da večina Arabcev Izraelce sovržai in jih hoče izbrisati iz Zemlje. Vseeno so ta vprašanja pri meni odprta in čakajo na nova pojasnila, ne iz FDV, raje od Judov in tistih, ki jih srčno in pošteno študirajo.

  • Uf: še en problem glede Judov me teži:

    Imam sorodnike in prijatelje, ki delajo v slovenskih hotelih. Ravno zaradi mojega navdušenja nad judi ( predvsem versko gledano), Judi, Izraelci – sem težko sprejemal njihove pogovore o tem, katere goste najbolj sovražijo, ker se v hotelih obnašajo najslabše: to so Izraelci ( ker uničujejo sobe, packajo sobe, so umazani, nesramni, glasni), Američane ( ker so zahtevni gostje) in Japonce ( ker imajo veliko svojih kulturnih zahtev, zanje so potrebne posebne sobe, vse je treba v naprej pripraviti). Večkrat sem šel prav v prepir z njimi ( ker vem, da niso fašisti ali da ne sovražijo naroda zaradi ideologije, vere), a so mi dokazovali te stvari s številnimi izkušnjami, kako so recimo namerno uničevali (tlačili cele rolice WC papirja v WC, namerno uničili tepih, popackali stene, zlomili pohištvo, posvinjali sobe ali kaj pokradli iz nerazumljivih razlogov.)

    Vem, da je kulturna razlika velik vir težav pri večini ljudstva. Versko pa se precej povezujemo. Tudi Voegelin govori o sredozemskem bazenu vrednot: grški metafizični filozofi, judovska mistika, krščanska mistika ( predvsem do 12. stl.).

    Kako lahko razlikujemo današnjega veleruskega nacional-boljševika Putina in “nebeško” Rusijo od “nebeškega ljudstva” v Izraelu, ki kot buldožer ruši okrog sebe arabske vasi in gradi nova veličastna naselje in noče sprejeti dialoga in dogovora, premirja in ne želi miru. Dopuščam, da sem zaradi slovenskih socialističnih medijev slabo obveščen in indoktriniran.

    • Igor Vojtic

      Pavel, tako na kratko: manipulacija s slovenskim javnim mnenjem v zvezi z Izraelom je zelo podobno tisti, ki smo jo doživljali v Jugoslaviji od leta 1967 naprej. Težko govorimo o okupaciji Judeje in Samarije (t.i. Zahodni breg), dejansko gre za osvoboditev naše dežele, ki jo Judje nismo nikoli v celoti zapustili. Podobno kot je osvobojeno Prekmurje (čeprav je 1000 let bilo pod Madžarsko, kot je osvobojen Koper, Piran ali Trst, ali kot je Hrvaška osvobodila Knin, tako smo 1967 osvobodili Jeruzalem. Torej, Izrael ne more okupirati samega sebe. V Izraelu živi 1,2 mio Arabcev, ki normalno hodijo v službo, na univerze, imajo dvojezična napise, lahko v vseh uradnih poslih uporabljajo materinščino, imajo celo sodnika Vrhovnega sodišča, svoje stranke in poslance v Knesetu. In ko se pogovarjaš s temi Arabci še na misel im ne pride, da bi se preselili na t.i. Zahodni breg v korupcijo, leglo terorizma in latentni jihad. Pred meseci sem se pogovarja pred Knesetom z arabsko učiteljico in otroki arabskega razreda iz Haife, ki so bili na učnem obisku v Jeruzalemu. Gospa nikoli ni slišala, da se v Evropi govori o apartheidu, sploh ni razumela kaj jo sprašujem. Povedala mi je, da je država Izrael njena domovina, da so lojalni državljani in nimajo nobenih težav. Otroci so v okviru državljanske vzgoje na obisku v Knesetu.

      Kot kaže, bom v naslednjih mesecih napisal še en članek na temo antisemitizma slovenske levice, ki ga danes podpihuje FDV, FF in delno PF. Predočil bom veljavne argumente o spornem ozemlju, ki so javnosti v ZDA ali zahodni Evropi itak dobro znani, naša deželica pa tava v megli ex-jugo-zunanje politike in njenih otrok: B.Sobana, B.Videmška, Vajgla, profesorjev M.Brgleza, P.Šterbenca, Sancinove, Toplakove in preostale druščine na FDV.

      O stereoitipih v slovenskem antisemitizmu je nekaj na naši FB javno dostopni strani že vidnega.

      Kar zadeva “nebeško” ljudstvo je res: Gospod je odbral prav ljudstvo Izraela za svoje poslanstvo vendar to ne pomeni da je več vredno od drugih, temveč, da ima večjo odgovornost in dolžnosti kakor drugi. Stvarnik je enako naklonjem vsem, celo nevernim enako kakor vernim, vsem,ki spoštujeo osnovne moralne norme zapisane v Tori (Petoknjižju). Na tem sloni zahodna in naša civilizacija, zato smo si v bistvu tako blizu, vsaj krščanstvo korenini v judovstvu. Kot je rekel Janez Pavel II, judovstvo je strejši brata krščanstva.

      • Najlepša hvala.

        Napišite še kakšen članek o zgodovini in sedanjosti Judov in judov.
        Predvsem me zanimajo verske smeri judov, kaj o verskih obredih, vrednotah, … in kakšno so konflikti med vedno bolj prisotnimi ateističnimi Judi in teističnimi Judi.

        Napišite še kaj o Judih v Sloveniji. Pa o konfliktih med judi in Cerkvijo. Pa o tem zakaj naši turistični delavci tako sovražijo Jude v svojih hotelih.

      • tale prispevek pa sem danes našel. Koliko je to res? Zakaj nihče iz judovske skupnosti ne protestira?
        http://www.rtvslo.si/svet/v-tel-avivu-ljudje-zivijo-kot-da-palestincev-sploh-ni/337064

  • Igor Vojtic

    Da bi JSS reagirala na takšne prispevke je nesmiselo. Javnost je desetletja prežeta s tovrstno jugo-marksistično-leninistično ideologijo in razrednim pristopom vsem družbenim problemom. Slovenska javnost se mora vprašati kaj počne z našim denarjem javna rtv.Ni problem objava takšnih stališč temveč pomanjkanje uravnoteženosti. Nasprotno mnjenje nima možnosti objave.
    Izrael je demokratična država in vsa mnenja njegovih državljanov so dovoljena, kot je razvidno. Tudi doma v Izraelu mu je dovoljeno govoriti vse kar mu pride na misel, tudi nesmisle kakor v prispevku. Ne piše, in Barak ne pove Slovencem, da so to marginalna stališča peščice ultralevičarjev, ki jim je dovoljeno blatiti v tujini lastno državo.Na srečo, je nekaj treznih komentarjev,ki razumejo situacijo.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI