Heroji zvestobe in nenasilja

Jože Dežman 20.2.2014 0:01
 

spominNenavadno je izzivanje nosilcev titoizma (Kučan, Zemljarič, Kristan, Roter …), ki se nočejo pogovarjati z nami. Naročajo si intervjuje pri režimskih medijih (Mladina, Nedeljski …) in nam skušajo še naprej ukazovati, da naj spoštujemo tabuje titoizma. Med temi je bil tabu »nič nismo vedeli« najbolj zločinski, najbolj proti pravici, resnici, sočutju, sožitju.

Prav zgoraj omenjeni varuhi tabuja se zatekajo vanj in zatrjujejo, da »niso nič vedeli«. »Nič vedeli« ne o izvensodnih pobojih, ne o delovanju politične policije. Skratka, »nič ne vedo« o tem, da so bili sami akterji zločinskega, totalitarnega, avtoritarnega, represivnega, nedemokratičnega … sistema. Ali drugače povedano: sodba zgodovine jim daje mesto poraženih. Na mesto zmagovalcev pa stopajo tisti, ki so rušili tabuje.

Izmišljotine pod skupnim imenovalcem »nič nismo vedeli« so žaljive do sto tisočev ljudi, ki niso dovolili, da bi jih prisilili v pozabljanje, ki se niso hoteli odpovedati »veri in postavi« prednikov – torej vesti, resnici, pravici. Načini upora oz. vztrajanja pri svojem prav so bili različni. Od tega, da npr. žrtve opazujejo, ali bo prišla kazen božja nad storilca (zlasti klic vesti) do tega, da so manifestirali svoje prepričanje, se zavzemali za resnico.

Pomembno dokazilo tega uporništva je prav arhiv Komisije za izvajanje Zakona o popravi krivic: »Deset in sto tisoči prizorov v pripovedih vlagateljev vlog na Komisijo Vlade RS za izvrševanje Zakona o popravi krivic nam vsak po svoje dokazujejo skupno resnico, da je bilo in je sprenevedanje, po katerem naj bi bil titoistični tabu na zamolčanimi mrtvimi in njihovimi izbrisanimi grobišči tako učinkovit, da »nismo nič vedeli«, žaljivo do vseh, ki so vedeli. Žaljivo torej predvsem do svojcev žrtev in do vseh, ki so odločali o usodi žrtev in tistih, ki so sodelovali pri pobijanju. Pa tudi do vseh, ki so ali kot očividci videli vsaj dele procesa morjenja oz. do večine slovenskega prebivalstva, ki je na tak ali drug način ob samih dogodkih ali pa kasneje zvedela tako za storilce kot žrtve in seveda je večina Slovencev poznala tudi vsaj za kako do prizorišč pomorov oz. vsaj za nekatera grobišča. Med prebivalstvom Slovenije bi komaj našli koga, ki ne bi vsaj slišal katere od resničnih ali ponarodelih legend, ki so se upirale robatemu, žaljivemu in nesmiselnemu tabuju. Ne nazadnje so jih celo vrsto bolj ali manj odkrito objavili v partizanskih spominih in kronikah.

Da je bil tabu »nič nismo vedeli« res oblačenje cesarjevih novih oblačil, nam dokazuje mnogo nazornih dejstev. Mnoga pričevanja pa nam dokazujejo, da kljub tabujskemu »nič nismo vedeli« lahko rečemo: vsakdo je vedel vsaj del zgodbe o velikem zločinu titoizma proti človečnosti.

Tako je vsak od nas postavljen pred izbiro, ali braniti tabu, živeti v »sanjah (morda tudi v morah) in lažeh« ali priznati, da nas je sram, ker smo morali lagati drug drugemu, živeti v laži, pristajati na zločin, skrivati svoje bolečine drug pred drugim, hoditi mimo žrtev, morišč in morilcev, kot da jih ne vidimo« (Dežman, 2008).

Proti terorju tabujev ves čas ugovarjali številni ljudje, ki so v upiranju režimskemu vsiljevanju molka, brezvestnosti, brezpravja tvegali tudi življenja. Uporniki proti »nič nismo vedeli« so bili številni. Milko Mikola opozori, da so o velikem zločini titoizma obveščali javnost že zdavnaj pred Edvardom Kocbekom. Tako je bila zaradi tega obsojena Angela Vode (1947), Elza Premška je bila obsojena na smrt in ustreljena (1947), o pobojih je v šesti številki revije Stvarnost (december 1951–februar 1952) in v zborniku Stvarnost in svoboda (1952) objavil sestavek Sodobna slovenska problematika, v katerem piše tudi o poboju domobrancev: »Dejstva, da niso nikoli javno priznali tega množičnega umora, ki še presega katynskega, in da si ni upal nihče prevzeti zanj odgovornosti pred javnostjo, dokazuje, da se tisti, ki so ga ukazali, dobro zavedajo, da so storili s tem zločin« (Mikola, 2012).

Komunistični oblastniki niso mogli utišati ljudi niti leta 1945. V Arhivu RS je Željko Oset odkril pismo, ki ga je sestra dveh umorjenih domobrancev v septembru 1945 pisala Borisu Kidriču:

»Tov. Kidrič !
Dolgo imam že namen, a danes sem se odločila, da pismeno spregovorim z Vami. Sicer me ne poznate, a jaz tudi ne osebno, pač pa že štiri leta slišim vaše ime. Veste kod sem? Vilemira je moje ime, sestra dveh domobrancev, ki sta svoji mladi življenji položila na oltar domovine, ker tako je velel domovine ukaz.
Se čudite? Vse mogoče. A nočem se prerekati z vami, ker moje srce ne ljubi maščevanje, čeprav bi imelo pravico do tega. Pač pa imam sveto pravico, da vas skoro po dveh mesecih od (dneva) amnestije vprašam: kje so vsi tisti naši fantje in možje, ki ste jih imeli v rokah, kje se danes nahajajo? Predvsem pa vas vprašam za one, ki so se nahajali v taborišču v Teharjih pri Celju, tam sta bila tudi moja brata. Bili so odpeljani okrog 20. junija, kam, to boste pač vedeli, ker morate vedeti, kajti zanje boste dajali strog odgovor. Če sta bila vojna zločinca moja brata, čemu jih niste dali pred sodišče? Seveda vi in vsi vaši krvavi pomagači pač veste, da so bili vsi ti fantje poštene, vedeli ste že takrat, da jih boste morali enkrat izpustiti, a ste se bali, da bi jih preveč ostalo, bali ste se jih – udarnikov, vi bojazljivci, ki imate težko vest, da se bojite tudi sence vsakega poštenega človeka. Pa saj se lahko bojite, kajti: kri njih, ki je bila po nedolžnem prelita dva meseca po končani vojni, bo nekoč zadušila tudi vas vse.
Kočevski Rog – strahotno brezno. Krimska jama, Jelendol, Grčarice, Jelendol, Grčarice, Mozelj, Teharje, Šentvid in še na stotine drugih – vidite, zgovorna priča vaših umorov, vaše »Svobode« v znamenju srpa in kladiva.
Povejte mi, kam so šli tisti transport, napolnjeni s cvetom naroda, z našimi domobranci? Samo to mi povejte tov. Kidrič, »osvoboditelj« slov.naroda. Čemu nosi vsak tretji partizan obleko »belih«?
Ne ugibajte kdo sem! Bolje za vas in zame, da se ne poznava. Povem pa vam, da sem hči sončne Dolenjske, vredna in poštena, da sem sestra tistih, ki se niso borili za »svobodo« kakršno uživamo, ampak za boljšo bodočnost naroda. Moje roke in moje srce je čisto, lahko vam pogledam v oči, ker imam čisto vest, mislim da bolj kot vsaka, ki se je štiri leta borila v gozdovih.
Torej tov. Kidrič, rada bi slišala ali vsaj čitala vaše mnenje in predvsem odgovor na moja vprašanja.
Čakala bom na vaš odgovor v dnevniku »Ljudska pravica« v dneh od 23. -26. sept.
Torej
Vaša dolžnost – moja pravica
Vilemira«

Preveč je bilo smrti, gorja in krivic, da bi jih bilo mogoče pozabiti. Damnatio memoriae – prekletstvo spomina, ki so ga izrekli komunisti nad svojimi žrtvami, njihovimi grobovi, žalovanjem in spominjanjem njihovih svojcev, ni moglo prevladati. Človek ni smet, ki ga lahko odpihne zaukazana pozaba.

Literatura:

Dežman, Jože. Tranzicijska pravičnost. V: Dežman, Jože (ur.). Poročilo Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč : 2005-2008. Ljubljana: Družina, 2008, str. 251-431
Mikola, Milko. Rdeče nasilje : represija v Sloveniji po letu 1945. Celje : Celjska Mohorjeva družba : Društvo Mohorjeva družba, 2012.

Foto: Flickr


 
Značke:

67 komentarjev

  • Revolucija ali zločin?
    Če gledamo z nivoja revolucijie, je bila v ideološkem smislu “čistka” nasprotno mislečih povsem razumljiva. Ta čistka se v glavah rabljev pojavlja še danes (“Še premalo smo jih”). Gre za prepričanje, da so ravnali prav! Tako kot Nemci, ki so svojega “nadčloveka” (Übermensch) postavili nad druge narode.
    Edina razlika, ki jo vidim med SS-ovci in našimi revolucionarji, je v tem, da so Nemci vsakega, ki je umerl, popisali, naši revolucionarji pa so šli še malo dlje: ko so “izbrisali” svoje nasprtonike z obličja zemlje, so jim “izbrisali” tudi iz evidenc…
    SS-ovsko gardo je po porazu Nemčije svet obsodil, Titu se je po njegovi zmagi klanjal!
    Dvoličnost ali moč revolucije?
    Revolucija bo tako dolgo uspešna, dokler ne bo uradno obsojena! Danes je v Sloveniji še zmeraj poveličevana! In njeni zmagovalci so še vedno krvniki slovenskega naroda!!!

    • Ne pozabiti, da je bila Evropa tik pred WW2 zelo socialistična. Da je del anglije simpatiziral z nacional-socializmom. Da je veliko britanskih oficijrev in oblastnikov simpatiziralo s socialisti in celo komunisti in odtod tudi s Titom. Šele zadnje čase so presrani salonski levičarji na Zahodu začeli razmišljati, ko so bili šokirani nad informacijami in dokazi kakšne zločine je Tito delal.

      Pri nas pa ne. Tistih 30%, ki je doma slišalo, to že ve. 30% ,ki so sorodniki množičnih morilcev, revolucionarjev, bodo psihopatsko branili svoje zločince. 40% ljudi pa hlapčuje večine, sramežljivo tlači glavo v pesek.

      Čez par desetletij bodo odprti vsi arhivi. Prišli bodo zanimivi dokumenti. Čez 20 let bo večino otrok v šolah slišalo resnično zgodovino o titoističnih zločincih. Oni so že v štartu z množičnimi zločini sebe porazili, pokazali so se kot barbari, kot psihopatski morilci. Samo še vprašanje časa je. Naj kar triumfirajo pet minut pred Matildo. To je zunanja histerija, ker jih je blazno strah, da jih kdo ne postavi na vislice. Tudi zato so Pepca in številni tik pred osamosvojitvijo ali malo po njej delali samomore. Ker so se tako strašno bali javne osramotitve, javnih sojenj tipa Eichmann, ker so v srcu prav dobro vedeli, da so večje psihopatske zveri kot SS pošasti in njihovi nacistki.

      Strašno se mi zdi, da je desničar Churchil kolaboriral na koncu s komunisti. Za Roosvelta je jasno, saj je bil še večji socialist kot Obama. Stalin pa je bil dejansko ubrisan psihopat in duševno moten ( paranoik).

      • Igor Đukanović

        > 30% ,ki so sorodniki
        > množičnih morilcev,

        Haaaaalooooooooooooo???
        Z nabijanjem žoge do prve kozmične hitrosti ne boste niti malo pripomogli k razumevanju problema. Le k prebujanju čustev.

        A pri čustvih je jasno. Belogardisti so se dvignili v bran takratnemu vseevropskemu Zlu. RKC tudi, če ni poznala vseh podrobnosti, je imela dovolj informacij, kakšnim dimenzijam Zla so priporočili slovenske orožnike. Zaradi deset tisoč oboroženih slovenskih belogardistov je druga svetovna vojna trajala nekaj dni dlje. In zahtevala nekaj tisoč žrtev več samo med nedolžnimi Židi. Da o številu vojakov vseh vpletenih strani in civilov ne govorimo. Tako je z makro stališča številka deset tisoč mrtvih belogardistov zanemarljiva in ni vredna omembe.

        Tako izgleda zgodba ko se razplamtijo čustva.

        Zato vam svetujem, da jih ne pogrevate.

        Jaz osebno poskušam zbuditi razum. Prepričan sem, da bo temu sledila empatija do vseh in vsake nesrečne zasebne zgodbe posebej.

        • marta K.

          Gre za to, da se prizna VSA zgodovinska resnica (resnica v pravem pomenu besede, ne pa potvorjena, prilagojena, zlagana … “resnica”). Kompleksno dogajanje, z vzroki in posledicami, brez zmerjanja in vnaprejšnjega zvračanja krivde drug na drugega. Iz zlagane verzije ne moremo potegniti pravih zaključkov. Toda pri nas je še vedno dovoljena in “priznana” zgolj ena plat, argumenti in dokazi pa – kot da so brez vrednosti. V tem primeru pridemo do zaključkov, kakršne ponujate v tem komentarju (ne vem, ali je to dejansko vaše mišljenje ali zgolj »ilustracija«, kam pripelje čustvena obravnava problema. Na vsak način je kar nekaj stopinj mimo. Kako je s pokvarjenim kompasom, pa tudi vemo …)

          Za začetek bi veljalo osvojiti, kako, kdaj in zakaj so nastale prve vaške straže. (Tudi to je možno doseči na razumski ravni, na podlagi sosledja dogodkov. Težava nastane, če vsako sklicevanje na argumente, ki niso v skladu z zlagano resnico, označimo za čustven izpad in nerazumsko dojemanje dogodkov – sploh v debati z žensko, kjer je možnost razuma že v štartu zmanjšana…)

          Ne bomo pa v nekaj komentarjih obdelali, razložili in razumeli celote. Sama (»socialistični otrok«, nosilka Titove štafete (tudi nagrajena z »romanjem« v Beograd, na sam dan mladosti), dobitnica številnih nagrad za »borbene« prispevke, ki sem jih v OŠ pisala, navdušena recitatorka slavospevov našim »junakom« …) sem za to potrebovala dolga leta branja in poslušanja raznih verodostojnih prič in dokumentov (ne pa zgolj pavšalnega gostilniškega kvantanja po raznih forumih). Pa kljub temu me vedno znova preseneti taka ali drugačna zločinska metoda, ki so jo uporabljali in je za moje pojme izven dometa človeškega uma …

          Zaenkrat ne bom nadaljevala, ker nekoliko dvomim v iskrenost oz. zavedanje pomena besed: »Jaz osebno poskušam zbuditi razum.« (??) (Nimam vas za provokatorja (če to ste, se lahko posmehujete moji naivnosti), pač pa pogrešam »znanstvene« utemeljitve nekaterih vaših tez – v tem smislu pogrešam temeljitejšega uvida v dogajanje, pa žal doslej nisem zasledila resnične volje za to. Oprostite, če se motim. In če je to preveč čustveno – kaj drugega bi lahko pričakovali od ženske…).

          • Igor Đukanović

            Marta, čisto slučajno sem opazil vaš komentar. 🙂 Povsod se ne naročim na e-maile, ker bi rad zmanjšal količino časa prebitega na spletu. 😉

            Meni razmišljanje tipa “king of the road + queen of the kitchen” ni všeč. Ne, ni problem, da ne želim spraviti ženske za štedilnik. Gledam eno potezo naprej in sam ne bi rad bil kralj avtoceste. 😉

            No in če mene ta zgornja vaša pripomba tako zelo moti, čeprav večino vaših komentarjev enako navdušeno berem, kot še številni drugi komentatorji, potem si lahko mislimo, kako zelo težko je najti skupni imenovalec za celo Slovenijo. 🙂

            Kot v temle mojem odgovoru, ko sploh nisem niti prišel do vprašanja, o katerem ste želeli vi debatirati. 🙂

        • Igor pač ne more iz svoje komunajzerske kože.

          In potem laže. Izid 2. svetovne vojne je praktično popolnoma neodvisen od ene majhne Slovenije.

          In moralizirati zaradi tega, ker so se domobranci povezali z Nemci, je popolnoma brezveze.

          Izključno krivdo nosijo le komunajzerji.

      • Igor Đukanović

        > psihopat in duševno
        > moten ( paranoik)

        Čim višje v piramidi oblasti (kakršnekoli, tudi cerkvene) greš, tem višji je odstotek patologij.

  • hrvatini

    Hvala g. Dežman za inteligenten članek. Se bo kaj slišal ?

  • Odličen članek g Dežman – besede na kulturnem nivoju. Tak govor in s časoma dialog moramo razvijati.

  • Človek se po vseh teh doživetjih, spoznanjih in svojem vedenju o teh rabotah krvavih revolucionarjev, ki so z zlorabo boja proti okupatorju prevzeli oblast in z njo nadaljevali s še bolj krvavo zlorabo po koncu druge svetovne vojne vprašuje, kako z demokratičnimi sredstvi sankcionirati njene zločine in akterje ter onemogočiti njihovo ponovno razrast. Ampak ponekod v drugih državah s podobno polpreteklo zgodovino so to uspešno in učinkovito uredili. Zakaj to ni možno tudi pri nas? So drugi narodi drugačni, bolj zavedni in manj zavedeni?
    Dajmo, prebudimo se že enkrat kot narod in kot odgovorni posamezniki ter ukrepajmo, dokler je še čas.

  • Igor Đukanović

    V arhivih ste odkrili “pogumno” anonimko, ki jo ob zmagi leta 1945 dobil Kidrič. 😉 Jaz bi jo na njegovem mestu vrgel v smeti.

    • Saj že vemo, da podpiraš komunistične zločince in ne čutiš nobenega sočutja do žrtev.

    • Kakšen ciničen komentar! Ali imaš ti sploh koga na tem svetu rad? Ali sploh kaj začutiš trpljenje nedolžnih ljudi?

  • Igor Đukanović

    Kako so ljudje lahko hudobni, a ni nihče kriv? Preprosto. Bom pojasnil na svojem primeru.

    Lani je sodišče dobilo predlog s podpisom direktorja CSD Maribor, da se meni dovoli le dve uri tedensko stikov z mojo hčerko. Če bi pritisnili direktorja, bi povedal, da podpisanega ni bral. Da vedno podpiše vse, kar mu prinesejo sodelavke. Gospa bi povedala, da je mnenje sestavila na podlagi mnenja strokovnjakinje. Ki bi povedala, da je samo potrdila predlog strokovnjaka. Ki bo pričal, da je bil zaveden. Vsi štirje bodo potrdili, da je sistem kvaliteten, vreden državnega finansiranja in ni potreben prenove. 😉

    • Zdravko

      Tisto bi vrgel v smeti, tole pa je pomembno! Torej, Igor, ni. Bog se te usmili.

      • Igor Đukanović

        Ne cenim anonimk. Tudi pri žvižgačih se mora kak novinar javno izpostaviti z njihovimi informacijami, da sploh pridejo v javnost. Sicer je vse skupaj bolj kot ena bedarija.

        • Zdravko

          Mah, ti si nadčlovek, vem. Ob breznu z deset tisoč likvidiranimi bi ti jajca kazal?! Najbrž, ja.

    • marta.K

      G. Igor, če mi dovolite malo cinizma: lahko ste srečni! Dve uri na teden za enega otroka je razkošje v primerjavi z dvema urama na mesec za sedem otrok, kot je določeno v znanem primeru – ob dejstvu, da preostalih 718 ur otroci ne živijo z nobenim od staršev; pardon: 718 krat 7 otrok = 5040 ur brez stika z nobenim od staršev. Kot matematik lahko primerjate razmerji 2 : 166 in 2 : 5040 (če je to prehudo, lahko vzamete milejšo različico 2 : 718) …

      • marta.K

        (Napaka: 5026 ur brez staršev namesto 5040.)

      • marta K.

        Da ne bo nesporazuma: gornjega nisem zapisala, ker bi se hotela naslajati nad tem, kar se vam dogaja, pač pa kot ilustracijo, kako SMO vsi (vsak od nas) prizadeti, ko se nam godi (domnevna) krivica. Za krivice, ki se dogajajo drugim – tudi če so še mnogo hujše -, pa smo (praviloma) manj občutljivi ali celo povsem neobčutljivi. Žal.

        Glede izpostavljanja pa tole: ne dolgo tega je na tem portalu nekdo (neporočen, brez družine) napisal nekako v smislu: “Jaz se lahko izpostavim z imenom in priimkom, ker zaradi tega ne bo nihče izmed mojih družinskih članov preganjan …” Pove veliko o stanju “svobode govora” pri nas. Leta 1945 je bila situacija še toliko hujša.

        • Igor Đukanović

          Seveda. Bolj smo občutljivi na krivice, ki se zgodijo bližje nam.

          “Bližje” praviloma ni toliko geografski pojem, kot čutenje poistovetenja. Ker se lažje poistovetimo s konkretnim človekom kot z številko deset tisoč ali dvajset milijonov, sem problem tudi sam opisal s svojo osebno zgodbo. Zgodba, ki ste jo pristavili vi, je seveda tudi enako pri roki in znana, da se vsi lahko zamislimo. Pod nekaj posti na Časniku sem skupaj z drugimi sokomentatorji tudi jaz iskal dobre ideje za ta par in za sistem socialnega varstva pri nas nasploh.

          Še eno grenko izkušnjo imam. Socialna inšpekcija mi je na mojo pritožbo odgovorila, da nisem iskoristil vseh pravnih sredstev. Po domače naj se brigam za sebe. Izboljševanje sistema očitno ne more biti v mojem pravnem interesu, saj je država ocenila, da se bi takšnih prijav posluževali le za maščevanje, ali kaj?

          • marta K.

            Ja, socialna inšpekcija si “umije roke”: če imate možnost pravnega sredstva, se ona ne bo vmešavala (kaj šele, da bi pospešila postopek!). Kar spustite se v dolgotrajno “iskanja svoje pravice in njihovih napak”. Eden proti celotnemu sistemu …

  • Frančišek

    Hvala Vam, Gospod Dežman!

    Vaše megaposlanstvo rojeva obilen sad .
    Prinaša soočenje z Resnico za vse, za krvnike in za žrtve in še posebej za sorodnike in za naslednike žrtev.
    Hvala Vam. Narod Vam že riše visoki spomenik Vašemu multidisciplinarnemu poslanstvu dobrega na tem svetu.
    Ni Plečnika, da bi ga risal sicer, bo pa veličastje.
    Bo veličastje, ker delate veličastno delo za slovenske rodove, za nazaj in za naprej, zaprmej!

    komentar:
    Kar se najstrahotnejšega dogaja zdaj, je to, da pomoru veliko nedolžnih ljudi v času 1941-1953 sledi ponovno ubijanje z nepokopom iz prikritih grobišč in morišč.Potem, drugo, z skrunitvijo in z omalovaževanjem ter razčlovečevanjem tistih, ki jih uspevamo pokopati, češ, da gre za preštevanje kosti, ponovno, da gre za kolaborante in izdajalce,itd.Vse to je že nekoliko prodrlo v zavest ljudi dobre in malo manj dobre volje do življenja.

    In tretja dimenzija, srhljivka današnjosti je nekaj, kar pa dobiva srhljive razsežnosti, pa je ponovno zastraševanje in tabuiziranje v dejanskem vsakodnevju med ljudmi ad personam.
    Ta srhljivka dobiva izjemne vplivne razsežnosti, ker potomci in somišljeniki zgodovinskega zločina nanovo dobivajo črnohude potence virtualne zlobne moči, ker protagonisti zla, ki jih g.Dežman imenuje v svojem spisu dajejo de facto novo legitimacijo po svojih
    zavajalnohujskaških nastopih in zeleni luči Agitpropovskim trobilom za masturbatorsko sadomazohistično in fašistokomunistično poveličevanje zločina in zločincev!

    Zato je potrebno, nujno za preživetje rodu, da se te podle
    ljudi, ki obujajo sovraštvo, delitve, hujskaštvo, oholost, nadvladovanje, zaničevanje sočloveka in podobno iz vrste protičloveškosti, nujno izbezati in vreči na čistino in jih dati na Pranger narodovega ponosa, časti in svobode.

    Institute in osebe institucij, ki pa so postavljene in plačane, da čuvajo človeško dostojanstvo, pravice in čast v svobodoljubju pa nujno resno opozoriti, da delajo svoj posel brezkompromisno in odgovorno enakopravno do vseh.
    Pri tem Kučani, Roterji, Turki, Stanovniki in Klavore absolutno niso izvzeti, pač kot vrhunsko odgovorni-prioritizirani!

    Ko berem pismo sestre umorjenih bratov mi hudina, jeza in besi rinejo solze na oči, ker mi refleksija bolečine podzavesti razbija današnji dan, ki bi moral biti posvečen dobremu, napredku, razvoju in veselju do življenja!

    Kučan in njegova falangistična kamarila še ni dojela, da ne glede na to ,kako bedno bodo v zosu svojega peklenstva na Zemlji zaključili svojo zablojeno bednost, da jih čaka
    dokončni Sodnik in Stvaritelj Vesolja.Kučanov Milan še ni vzel lekcije v kateri piše, da Stvarnikov desni Angel piše
    in levi posluša vsako črko in besedo in, da v sodbi štejejo perav čisto vse od prve do tazadnje!

    Tam ne bo ne strankarskih prvakov levakov, ne bo špicljev, ne urednikov, ne plačancev kvazi novinarjev, ki bi mu lahko še delali javno podobo in ,ki bi farbali njegove pregrehe zla proti slovenskemu staroveškemu rodu!

    Pot do tam je čedalje strmejša in se krajša, Milan!

  • Igor Đukanović

    Tudi meni bi bilo zanimivo vedeti, koliko so apartčiki res vedeli o svojem vplivu. Ali je Ribičič vedel, da njegova “negativna ocena” pomeni streljanje? In podobno.

    Če hočemo, da se podobne situacije v tem tisočletju nikoli več ne ponovijo, mora nekdo najprej temeljito raziskati, na kakšen način so se tovrstni zločini dogajali do sedaj.

    • Zdravko

      Težko, če je sploh mogoče. Poznaš slavno Titovo depešo “Nitko ne sme da jih dira”. Na ta ukaz so likvidirali nekaj deset tisoč ljudi. In čez dva meseca so jih amnestirali! Pomisli!

      Jaz si zelo živo predstavljam Mladića, kako je tistemu nizozemskemu komandantu mirovnih sil obljubil, da se ne bo nikomur nič zgodilo in mu je predal Srebrenico…

      Pomisli potem na sto tisoče ljudi, ki so goli in bosi bežali čez mejo, da je danes v Argentini in Avstraliji še za pol Slovenije naših ljudi.

      • Igor Đukanović

        Ne poznam omenjene depeše. Na koga pa je bila naslovljena?

        • S svojo “nevednostjo” se povsem skladate z t.i. nevednostjo komunističnih klavcev.

          Za vaša hčerko je koristno, da vas čimmanj vidi, slovenski šolarji se vam na žalost ne morejo izogniti.

      • hrvatini

        Pa kaj morate vi z vsakim, ki piše neslanosti, v nedogled debatirati. Pustite ga provokatorja ! Saj ja vidite da so ga poslali sem žalit žrtve in hvalit morilce !

        • Igor Đukanović

          Koliko meniš, da me nagrajujejo tisti, “ki so me poslali na Časnik”? 😉

    • Seveda Ribičič ni vedel, kot tudi Hitler ni vedel, kaj počnejo njegovi podrejeni.

      • Igor Đukanović

        Ribičič je bil major. Relativno nizek čin. Major nima nujno veliko podrejenih. Major tankistov bi bil tipično poveljnik trem do petih tankom.

        Ne delam se norca. Pravim le, da bi bilo koristno natančno razumeti delovanje sistama. Ne le zavrniti kot gnusno nacistično Nemčijo. Pač pa poskušati razumeti, kdo in na kakšen način je delegiral pooblastila naravnost v roke morilcev. “Ki so samo izvrševali ukaze…” Na sodiščih se nato zacikla, da je cel narod trepetal pred enim führerjem, kar je seveda nesmisel. Podoben trditvi da smo vsi Mariborčani pošteni, a nas je župan Kangler nekaj let držal v šahu. Torej sociološko razumevanje, kako si vsi operejo roke in se nihče ne čuti krivega, pomaga razumeti tudi današnje čase in ne le morij.

    • Ali si zelo naiven ali pa si zelo ciničen! Še kako dobro so vedeli kaj delajo. Saj so dajali jasne ukaze o ubijanju. Tega so se učili pred WW2 v Moskvi in že avgusta 1941 začeli izvajati pomore civilistov, ki so bili izredno podli, zahrbtni, krivični. Pobijali so ljudi kot podgane. To je njihov barbarski, proticivilizacijski domet. Psihopatski izmečki.

      Potem pa imamo danes v medijih in privat celo armado ljudi, ki relativizirajo. Iz nedolžnih civilnih žrtev delajo zločince, iz teh maksi pokvarjenih psihopatov pa delajo humane, čuteče posameznike, ki so se revčki znašli v vojnem vrtincu in nekje v sredi kolesja, ki ga je nekdo od Stalina ali enih Srbov tam nekje ukazal…

      Večina slovenskih prebivalcev je nesočutnih, nečloveških, ker ignorirajo te informacije, brezsrčno o tem govorijo. Kar je znak asocialnosti, protičlovečnosti. Dejansko so kloni komunizma.

      • Igor Đukanović

        Pavel, mene zanima, kako je delovala “družbena delitev dela” pri obsodbah “kontrarevolucionarnih elementov”. Ja, bral sem, da se je Ribičič šolal v Sovjetski Zvezi med drugo svetovno vojno. Zanima me, ali so ene ljudi šolali, da ocenjujejo, koliko so posamezniki nevarni sistemu, ne da bi vedeli, kakšna bo kazen za te ljudi. In druge da izvršujejo kazni na podlagi tovrstnih “strokovnih” ocen. Ali so od začetka do konca delo opravili eni kadri. Sam se bolj nagibam k drugi varianti.

        Zakaj? Poglej katerokoli industrijsko klavnico živali. Mesarji tam so čisto razčlovečeni in otopeli. A nihče ne opravi vsega “dela” od zakola živali do klobas. Še domači mesarji, ki take reči delajo po vaseh, se praviloma vsakič malo napijejo in ne zmorejo ne vem koliko kolin na leto. Od živali do človeka je le majhen korak. In prepričan sem, da pri masovnih pomorih ni nič kaj drugače. Da naredijo tekoči trak. Tito namigne, kaj je treba narediti. Kardelj skoči in skrega slovenske komuniste, da so premalo odločni pri obračunu s kontrarevolucionarnimi elementi. Ribičič napiše cel kup zelo strogih poročil. Poveljnik eksekucijske čete jih razume kot ukaz za “čiščenje terena”. Vojaki ne razmišljajo o zavrnitvi ukaza streljati. Nihče v verigi se ne čuti odgovornega za smrt. Nihče ni sodeloval od začetka do konca. Od podpisa ukaza do gledanja žrtvi v uči ob eksekuciji. Razčlovečenje v obliki tekočega traku za morjenje.

        To je poanta, ki jo tako hladno razlagam. Saj menim, da ne velja samo za množične vojne pomore, ampak tudi v naši današnji družbi. Kje se problema lotiti? Izboljšati družbo tako, da posmrtno obsodimo Ribičiča? Ali obsoditi analogne brezčutne prakse v današnji družbi? (En primer slednje sem tudi sam opisal. Ne, ne pričakujem, da mi bo kdo od bralcev Časnika priskočil na pomoč. Dejansko sem omenjen problem dokaj zadovoljivo rešil že sam. Svoj problem sem povedal za ilustracijo. Ker ga pač v podrobnosti poznam in sem sposoben vsako svojo trditev podpisati. Še veliko je podobnih razčlovečenj v današnji družbi. In problema se lahko lotimo v zgodovini (tako kot pogosto inicira slovenska desnica) ali pa kar v sedanjosti na manjših zadevah. Pa nato pometamo navzgor. Kateri pristop je učinkovitejši? Za katerega je lažje zbrati dovolj energije, da se prebije znana inercija?

  • svitase

    Mislili so, da bodo svoje zločine prikrili z uničenjem in zaprtjem arhivov. Vendar so bili prehudi in premnožični zločini nad nedolžnimi ljudmi, da bi se dalo to prikriti.

    Posebej žalostno je tudi, da so nekateri dobili priznanje zato, ker so uničili arhive, vse z namenom prikriti storjene zločine.

  • Zdravko

    Ne morem pa mimo tega, da je naslov članka neumen in zgrešen.

    • Zdravko

      Heroji zvestobe!
      Dovolj. Mislim na to z nenasiljem, to je kar neki.

  • svitase

    Še bolj žalostno pa je, da danes, ko so znani zahtevani visoki standardi človekovih pravic, nekateri zagovarjajo na direkten ali indirekten način to zločinsko genocidno početje, pa čeprav sami niso sodelovali pri tem početju.

  • Odličen prispevek Dežmana, kot vedno!

    Glavno sporočilo je, da so zločinci poraženci, kdor pa se bori in odkriva zločine, govori o njih, pa je zmagovalec.

    Drugo glavno sporočilo je, da so rdeči khmeri ( zločinci) v Sloveniji pobili več civilistov po krivici tako med vojno kot po vojni od rdeče armade.

    Kdo so zločinci, ki pragmatično molčijo in lažejo. To so rdeči Fritzli. Psihopati. Šefi KPJ, KPS, VOS, OZNA, UDBA. Slednje so bile privatna politična policija, ki je kot suženj, hlapec ubogljivo pobijala na vsak ukaz Zdenke Kidrič, Borsia Kidriča, Eda Kardelja, Ribičiča, Mačka itd. Ti ljudje so brez vesti, brez krivde. So psihopati. Množični zločinci. Ker jih naša “pravna država” ne obsodi, se Slovenija obsodi samo na banana republiko, kjer oborženci, Kapitalisti ( rdeči, ki obvladujejo 90% kapitala) vladajo s prisilo v tej kleti Fritlza = Slovenija. Kdaj bo v to klet posijala svetloba?

    Večina Slovencev pa je tiho, oportunistična in se izogiba soočenja, ker jo je globoko sram za kolaborantsko vlogo s komunisti.

  • Vse spoštovanje tej sestri dveh mladih domobrancev, ki je zločincu Kidriču na nivoju napisala pismo! Kako so ti kidriči slabiči, kadar so sami in kakšne psihopatske pošasti postanejo kadar jim hrbet krije Kolektiv!

    • Tudi mene je pretreslo to pismo. Toliko poguma, kot ga je zmogla ta ženska, ne najdemo več v slovenski družbi. Bog ve če je ostala živa.

      • Nekdo od komentatorjev je rekel, da je bilo pismo anonimno. Če je bilo podpisano z naslovom, potem je ženska noro pogumna in so jo naslednji dan sigurno prišli kar likvidirati, verjetno Kidrič osebno.

        • Igor Đukanović

          Pavel, jaz sem ugibal, da je bilo pismo anonimno. Podpisano je samo z imenom, kar menim, da takrat ni bilo v navadi pri komuniciranju z oblastmi.

          • Igor Đukanović: “Pavel, jaz sem ugibal, da je bilo pismo anonimno.
            ===============

            NE, niste ugibali pač pa postavili trditev:

            Igor Đukanović:”V arhivih ste odkrili “pogumno” anonimko, ki jo ob zmagi leta 1945 dobil Kidrič. Jaz bi jo na njegovem mestu vrgel v smeti.”
            ===============

            Med ugibanjem in in trditvijo je velika logična razlika, ki bi jo nekdo, ki trdi, da slovenske šolarje uči matematike moral poznati.
            Ubogi slovenski učenci ob tako slabih učiteljih!

  • Frančišek

    Džukanović!

    NE ŽALI VEČ!

  • Lucijan

    Gre za kvoto. Dokler bo v Sloveniji več kot pol “Đukanovićev”, se ne bomo smeli javno pogovarjati o tej temi. “Đukanovići”, ki jim – zanimivo – pri tem nič ne gre iz žepa in nič v žep, bodo preprosto branili “tekovine” do zadnje kapljice krvi.

    Naj v nekaj stavkih izdelam psihološki profil Đukanovića. On je prepričan, da Dežman to piše iz politčnih razlogov, da bi pripomogel k vrnitivi Janševim fašistom na oblast. On ne ve nič o srcu (razen da je mišica) ter o vesti, kjer se v bistvu odigrava človeška drama. Kadar gre za mrtve na “nepravi” strani, se bo nad problem spravil z poblaznelo vnemo psihopatskega pravnika, ki je že zdavnaj zbolel od iskanja pravnih opravičil za storjene zločine.

    Žal se njemu niti ne sanja o čipu v glavi, ki mu usmerja čustva in misli.

    Vprašanje je – kako diskutirati s takšnim zmanipulirancem?

    • Lucijan

      Poudariti moram, da ni nobenega nespodobnega namiga v neslovenskem priimku (tega sam sebi ne bi nikoli dovolil). Gre za to, da med “Đukanoviće” uvrščam tudi milijon zmanipuliranih avtohtonih Slovencev. Đukanović je bil ravnokar pri roki …

      • Igor Đukanović

        Sprejemam razlago. Ker je priimek pravilno zapisan, komentar nisem razumel kot nacionalističen. Pač pa naperjen zoper moj način argumentiranja, kar je povsem legitimno.

        • Lucijan

          Igor Đukanović, tvoj način forumskega oglašanja je “mikro metodologija” Milana Kučana.

          Naj čisto preprosto analiziran tvoj naslednji stavek: “V arhivih ste odkrili “pogumno” anonimko, ki jo ob zmagi leta 1945 dobil Kidrič. Jaz bi jo na njegovem mestu vrgel v smeti.”, kot odziv na pretresljivo življenjsko zgodbo.

          Tako kot Milan Kučan v pismu ne vidiš anonimno pismo, ampak – grozljivo, strašljivo – anonimko! V izgovorjenih ali prebranih pojmih je bistvena razlika, čeprav sta na prvi pogled videti pojma “enake vrednosti”.

          Če je bilo pismo napisano anonimno, je bilo tako napisano z velikim razlogom, saj v tistem času si bil z opisovanjem resničnosti ob glavo.
          V besedi anonimka pa je nekaj zarotniškega in diverzantskega in napeljuje k organiziranem delovanju iz zakulisja.

          Jaz pravim takole: Četudi bi za tem anonimnim pismom stala organizacija in bi se torej pismo spremenilo v anonimko, bi bila ta organizacija do anonimke upravičena, saj je pisala o čisti resnici. V izrednih razmerah lahko deluješ na izreden način, vendar kljub temu nikoli ne smeš pozabiti na osnovne etične in moralne norme.

          Da je tvoja metoda “milankučanovska” se kaže v tvojem ležernem cinizmu. Recimo cinizem Milana Kučana je lepo razviden iz njegove novogoriške izjave “najprej diskvalifikacija, nato likvidacija”. Češ, on je povedal povsem drugače kot je interpretirano v desničarskih medijih. Seveda je povedal drugače: To metodo je pripisal demokratični strani, ki o tej metodi ni imela pojma (dokaz za to je, da nikakor ne morejo “zložiti” skupaj enega relevantnega dnevnika. To metodo namreč lahko uporablja samo močnejši (njegova morata biti tako čas kot prostor). Slabši nasprotnik ima lahko prostor, nima pa časa za izvedbo tako strašne operacije. Ali pa ima na voljo čas, nima pa prostora. Popolne razmere za izvajanje takšnih metod so imeli komunisti. Takšne, ugodne razmere so imeli post komunisti tudi vse obdobje po osamosvojitvi. Skratka, človek, ki je izumil metodo in jo ves čas uveljavlja (primer je nenenhna diskvalifikacija in (zaenkrat politična)
          likvida cija Janše), te metode obtožuje čiste politične amaterje in demokrate. Pokvarjeno, da bolj ne bi moglo biti.

          Poglej, v kako ugodnem položaju si ti, Đukanović ter tvoji številni somišljeniki. Dovolj je, da prdneš, pa že raniš delikatno, komaj rojeno tkivo resnice.

          Todam verjemi mi. Lahko boste začeli ubijati (zares likvidirati), ne bom vam uspelo ustaviti njene rasti!

    • hrvatini

      Diskutirati seveda nič- ignorirati.

    • Se strinjam s tabo. Dejstvo je, da je takih ljudi veliko v Sloveniji. Kako misliš, da lahko majhen otrok dobi človečnost od psihopatskih staršev, hladnokrvnih morilcev, zabetoniranih v iracionalno sovraštvo? Ne more. Če ima revolucionarni ( teroristični) socialist otroke, so to dejansko kloni, copy paste njih samih.

    • Igor Đukanović

      Ne vem veliko o tem, kako debatirati z zmanipuliranci.

      A sam se ne čutim zmanipuliran. Naj presenetim. Ne, ne menim, da je Dežman napisal članek z izključnim namenom, da bi zmobiliziral volivce. Še več. Takšen način se je v Sloveniji izkazal za neučinkovit, saj desnica izgubi praktično vse volitve.

      Menim, da Dežmana iskreno gloda problem, o katerem piše. O njem sem se kar dosti pogovarjal tudi z ljudmi, ki so mi bili blizu. A njihov pristop pojmujem kot neučinkovit. Ne bo ne popravil krivic za nazaj, ne izboljšal družbe za naprej.

      Nikakor pa si ne želim, da se tega dela naše zgodovine ne bi naučili. In bi ga morali zato preživeti še enkrat.

      Ali zmoremo nenavijaško razmišljati? Tako kot Američani o svoji državljanski vojni? Ko praktično vsi priznavajo, da so se južnjaki borili bolj srčno in za prave ideale svobode. In da so se sila redki posamezniki dejansko zavzemali za sužnje. A je pravica kljub temu našla pot do zmage, pa čeprav skozi uporabo večje učinkovitosti kapitalistične produkcije (severa).

  • Frančišek

    Smo razumeli,g.Lucijan.
    To je bilo namenjeno, tako jaz,tistim v Slovenistanu, ki
    ljubijo khmerovski rdečemafijski team levih razbojnikov, ki se preživljajo z legalnim ali ilegalnim črnoborzijanstvom,
    pri katerem vedno nekaj tovarišijsko kapne od mize za vdane malikovalce!

    Ja, polovico in, morda v tem primeru, Varuhinja in Varuhi
    tekovina socrevolucije, so najverjetneje razumeli, da ste
    se zgnjavil nad ljudmi z -dž in -ić.Pa to ni bilo to,potrjujem, stujte se sekirat.

    Da, Lucijan!
    Še kao zelo.
    Šušmarsko črnoborzijanska in ne čustvena inteligenca.
    Srce pa mišica.
    ŠKODA.

    In: da vidimo, če bo jenjal bruhati in žaliti?

  • Franc Mihič

    Pavel Ferluga mi piše:” hehehe Franc…. zares je potrebno te manjvredne proletarce (v njihovo dobro) odrešiti more volilne odgovornosti, posebno še njihove apologete….”
    Tako danes znova na FB, torej javno, piše vpliven član in kolumnist SDS, nova višja rasa…
    Njegovi partijski tovariši pa so pritrdilno še povsem tiho?!

  • Nič prav posebnega ni to. Isto se dogaja že celo človeško zgodovino in zgodovino vseh človeških prednikov do nekega prvega pra-primata in je prvi pobral kamen ali gorjačo in jo skupaj s kolegi v tropu zavihtel v nekega pripadnika nasprotnega tropa.

    In dokler se bo dalo, bo tako še naprej.

  • Nič posebnega ni to. Isto se dogaja že celo človeško zgodovino in zgodovino vseh človeških prednikov do nekega prvega pra-primata in je prvi pobral kamen ali gorjačo in jo skupaj s kolegi v tropu zavihtel v nekega pripadnika nasprotnega tropa.

    In dokler se bo dalo, bo tako še naprej.

    • marta.K

      Nič posebnega – dokler se (krivica) dogaja drugim. Sem prav razumela?

      • Ne, nisem to mislil.

        Nič posebnega v smislu, da so se take stvari dogajale v vsej zgodovini človeka (200.000 let), prejšnjih ljudi (2 miljona let) in prejšnjih primatov, iz kateri so se razvile vrste Homo (16 miljonov let). In tudi nič posebnega v smislu, da se bodo enake stvari dogajale še naprej, dokler bo škoda zaradi takšnega obnašanja ne bo tako velika, da se bo človeštvo zaradi preživetja prisiljeno obnašati drugače.

        • Svet je napredoval, komunizem je pa nazadovanje. To je dejstvo.

          Svet se razvija iz bolj krutega in agresivnega v bolj empatičnega in humanega.

          Komunizem je tukaj korak nazaj.

  • Igor je kristjan in katolik, kolikor jaz vem.

    • Igor Đukanović

      Nik, si mislil na mene? Ne, ateist sem.

      Uganil si le, da pri komentarjih ne poskušam “navijati za svoje”, pač pa hočem na blogu, ki ga bere veliko za obsodbo morije motiviranih posameznikov, izprovocirati racionalno razumevanje, kaj se takrat dogajalo. Nisem zainteresan za obsodbo komunistov ne domobrancev. Ne za rehabilicijo. Zainteresiran sem, da bi vsi skupaj razmislili, pod kakšnimi pogoji ljudje pademo tako nizko. In poskušali skupaj ustvariti takšno družbo, v kateri bi bilo čimmanj tovrstnih pasti, v katerih ljudje padejo v skušnjavo moriti za oblast.

      Kako spodbuditi levo usmerjene k obsodbi morjenja za oblast? Kako spodbuditi desno usmerjene k obsodbi morjenja za oblast?

      Verne bi moralo biti lažje, saj že v Bibliji piše, da bo z mečem pokončan, kdor zanj prime. Tako da je vsem jasno, kako so končali domobrani.

      Kako levičarjem zagravžati atomsko vojno? Ja, sovjetske bombe bi v Združenih Državah zadele mesta, v katerih živijo predvsem razredni zavezniki – črnci. In ne kapitalisti.

      Kako prepričati slovenske liberalce, da pomog domobrancev ni bil v njihovem interesu? Ja, pomore so v manjši meri ukazala revolucionarna sodišča v večji pa so šli kar mimo pravnega sistema, če količkaj vem o tem. Ker si želimo pravno državo, si umore brez obsodbe seveda ne moremo vgraditi v njene temelje.

      Kako predstaviti nesprejemljivost pomorov komunistov? Niso bili v interesu delavskega razreda.

      Kako predstaviti nesprejemljivost sadistom? E, za to nisem dovolj strokovno podkovan.

  • Aladar Bergles

    popraviti krivice, sodno procesirati tiste, ki jih je pač mogoče in se začeti ukvarjati z realnimi problemi današnjega časa.

    • Levica to zavira do konca. Namesto, da bi začeli iskati dokaze proti Zemljariču, ga branijo.

  • Bernardo Gui

    ..saj po komunistični ideologiji, ki je substancialno monizem, človek ni drugega kot kup disponirane materije nastal po naključju in je brez izvornega in finalnega cilja.

    ..in od tu dalje do ubijanja ni daleč…

  • Bernardo Gui

    ..komunisti so se hranili tudi pri evolucionizmu in po njem smo v t.i. sociobiologizmu in ni več nobenih etičnih ali moralnih zavor, da izginejo razredno neprimerni..

    ..ali pa po Marxu kar celi narodi..


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI