Mami, greva na faks

Aleš Čerin 18.2.2014 8:34
 

V svet … Foto: Aleš Čerin

Sin je bil v soboto na informativnem dnevu na pedagoški fakulteti. Pravi, da so nekatere dijake, kmalu študente – torej so stari kakih osemnajst let, na informativni dan pospremile njihove mame. Mame so se zanimale, kako je z vpisnimi pogoji in še vse drugo jih je zanimalo. Ko bo čas za vpis na fakulteto, bodo – mame seveda – izpolnile tudi formularje za vpis in hodile na govorilne ure. Tudi v medijih sem zasledil zapis na to temo. Celo anketo so objavili, kjer je kar četrtina glasovala za to, da bi bili pripravljeni svojega otroka spremljati na informativni dan na fakulteto.

Včeraj je Branko Cestnik na svojem Facebook profilu objavil povezavo do članka na Vatican Insider-ju, kjer govorijo o tem, da bo “mamizem”, ki ga definira kot “veliko dozo čustvene odvisnosti (predvsem moškega) od svojih staršev (predvsem od mame)” prištet med razloge, zaradi katerih se lahko razglasi ničnost zakonske zveze. In naprej pravi: “Če se je torej nekdo poročil, da bi v ženi našel nadomestno mater ali pa se poročil in kljub poroki ostal premočno vezan na svojo mamo, se to lahko razume kot huda čustvena nezrelost, ki je vplivala na zmanjšanje svobodne volje pri odločanju za poroko.”

Zadnjič mi je podjetnik, lastnik podjetja z nekaj deset zaposlenimi pripovedoval, da so se na oglas za službo (za precej tipično moško delo), javljale tudi mame in se zanimale o podrobnostih razpisa. Njemu je bilo sicer že na podlagi tega jasno, koga pa prav zares ne sme vzeti v službo.

Med znanci je pred časom krožila zgodba, da si je najstniški sin med počitnicami želel s punco sam na morje, pa se je skrbni očka vrgel v internetno iskanje primernega apartmaja, se dogovoril z lastnikom o vseh podrobnostih in seveda apartma tudi plačal. Ker se ubogi otrok še ne znajde dobro. Aha, za poskrbeti za streho nad glavo na morju je še otrok, za imeti punco – in vse dejavnosti, ki gredo zraven, je pa že zelo odrasel. Kaj se nam je zgodilo, da smo tako iztirili, da otrokom (se mi zdi, da predvsem mame sinovom) ne omogočimo izkušenj, ki bi jim omogočale samostojno življenje? Po eni strani jim ne omogočimo niti najbolj osnovnih izkušenj kot je izpolnjevanje formularjev za vpis na fakulteto, po drugi strani, pa jim že v zgodnjih najstniških letih omogočimo spolne izkušnje.

O maminih sinčkih je sicer odlično razmišljal že Miha Mazzini pred slabimi štirimi leti.

Začne se v otroštvu, se nadaljuje v najstniških letih in se potegne v zrela leta

Spomnim se primera, ki se mi zdi prav boleče ilustrativen. Nekoč sem v bolnišnici spremljal obnašanje mame, ki je prišla po sina, ker so ga odpustili iz bolnišnice. Fant je bil v zgodnjih najstniških letih. Mama ga je oblekla, ga tudi počesala in ko si je ubogi otrok poskusil sam popraviti nogavice, ga je nežno udarila po roki in zažvrgolela: ”Zakaj pa imaš mamo? “.

Nesamostojnost otrok podpira tudi šolski sistem. Starši morajo biti vsakodnevno aktivno vključeni v domače naloge, v brskanje po zvezkih. Mame – in tudi očetje, da ne bo pomote – namesto otrok delajo celo projektne naloge. Brskajo po internetu, iščejo ilustracije, lepijo plakate, … Učitelji take naloge tudi dobro ocenijo, četudi se na daleč vidi, da niso plod samostojnega dela otroka. Naloge, kjer je opaziti, da starši niso imeli prstov vmes, so ocenjene slabše. Narobe svet!

Skrb za nesamostojnost svojih otrok starši gojimo tudi globoko v najstniška leta, ko se na primer otrok vpisuje v srednjo šolo. Ste že kdaj slišali starše, kako se pogovarjajo med seboj: “Kam ste se pa vi vpisali?”. Kot da se starši kam vpisujejo! Pa saj pravzaprav v resnici se vpisujejo. Namesto petnajstletnika se najprej odločijo na katero šolo bo hodil. Ker on ne ve, kaj je zanj dobro! Namesto najstnika tudi izvedejo simbolni akt vpisa. Kot da najstnik ne ve, kako mu je ime, kdaj se je rodil, kako je ime očetu in materi, … Prav ne privoščijo najstniku, ki bi tako rad bil odrasel, nekaj samostojnosti.

Poznam možakarja, Nemca, starega okoli 60 let, ki je vpričo mene iz Poljske (tam sva bila skupaj kot svetovalca), po telefonu “rihtal” stanovanje v Frankfurtu – svojemu 26 let staremu sinu. On še ne zna, je bil izgovor kolega. Tako se nesamostojnost potegne v trideseta, štirideseta, … in tudi naprej. Skrb za nesamostojnost se da seveda prignati tudi do skrajnosti. Poznam možakarja, ki je star malo čez petdeset, pa mu mama še vedno kuha, pere, … in tudi umiva lase.

Tudi drugačne zgodbe

V zanimivi knjigi Milene Miklavčič ‘Ogenj, rit in kače niso za igrače’ je opisana zgodba najstnika iz Žirov, ki je leta 1967, star komaj dobrih štirinajst let, kupil parcelo za hišo in začel graditi. Najstnik je hodil v šolo, raznašal časopis, igral na veselicah, … in počasi – v glavnem s svojimi rokami – zidal hišo. Seveda si je pridobil tudi vse papirje in ogromno izkušenj. Iz njega se je razvil uspešen podjetnik.

Ivo Boscarol, direktor uspešnega podjetja Pipistrel, ve povedati, da si je na dan vpisa na fakulteto v Ljubljani poiskal stanovanje in službo, s katero se je ves čas študija preživljal.

“Vaši otroci niso vaši otroci …

… sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.” pravi Kahlil Gibran v knjigi Prerok. Kdor to in nadaljevanje zgodbe razume in udejanja, v vzgoji ne more zaiti. Pika.

Foto: Aleš Čerin

 
Značke:

83 komentarjev

  • Robert Jordan

    Dobro napisano. Glede na to, da casnik.si očitno ne lektorira besedil (kar je dobro, da se pisci navadijo tudi samostojnosti pri pisanju), pa je treba biti pri vejicah malo bolj pozoren.

    • Hvala. Dodal kar nekaj vejic. Nekaj sem jih tudi izbrisal. Vejice so moj velik problem. Verjetno mi je mama premalo “stala za ritjo”, ko smo jemali vejice 🙂

      • Dunja Frelih

        Vejice so v prispevku res bolj “švoh” postavljene, ampak mislim, da članek ne gre o vejicah…… Sploh pa 90% Slovencev vejic ne zna postavljati in torej niti ne vejo, da manjkajo.
        ZELO zanimiv članek.

  • Aladar Bergles

    ljduje smo pač kompleksna bitja, ki jih zaznamujejo številne lastnosti. nihče pač ni popoln, pri nekaterih so bolj izražene določene lastnosti, pri drugih pač neke druge in po moje je pač krivično, da se ljudi stigmatizira na take načine, ker tudi ljudje, ki so mogoče glede določenih zadev v življenju res morda malo manj samostojni in iznajdljivi, imajo lahko druge pomembne lastnosti, ki tudi predstavljajo določeno vrednoto, ki je znotraj družbe še kako pomembna. vrednoto, ki morda tistim, ki se v življenju lažje in hitreje sami znajdejo, pač manjka.

    ker jaz se vedno sprašujem, ok, ja, vsi smo nekako fascinirani nad uspešnimi ljudmi, podjetniki, gospodarstveniki, politiki itd. in to so na koncu koncev tudi ljudje, ki tudi odločajo v kakšnem svetu živimo. in če pogledamo na ta naš svet, ali se komu res zdi, da gre za zgodbo, na katero smo lahko ljudje ponosni? jaz bi rekel, da ne.

    tako da vsaka stvar ima dve plati medalje.

  • Tole mi je pa dalo misliti! In kako! Morda je tole le malo preveč črnobelo!
    Namreč: mislim, da jaz svojih sinov niti hčera prav nič ne vežem nase.
    In vendar sem bila enkrat na enem informativnem dnevu na nekem faksu – skupaj s svojim otrokom.
    No, nisem bila s sinom. Če to kaj pomeni! 🙂
    Bila sem najprej na gimnaziji z bodočim srednješolcem, potem pa na faksu z bodočo študentko.
    Oja, sem zelo občutljiva na to, če starši vejo vse podrobnosti o otrocih (ena mama mi je ponosno povedala, da ve za vsako novo dlako, ki zraste njenim hčeram) in če odločajo zanje, ampak iti z otrokom na nek faks na informativce pa res še ne pomeni, da si starš otroka lasti.
    Mamin sinček je – po moje – tisti, ki ne more brez mame … tisti, ki se v (vseh) pomembnih stvareh posvetuje z mamo – četudi ima že ženo.
    Če ima ženo, je to potem pravzaprav varanje žene.

    • Dunja Frelih

      Ga. Ana, tudi mene je kot brez dvoma nadpovprečno skrbno mamo članek malo pretresel…. Sem takoj začela iskati podobnosti in razlike… In bila hvaležna svoji inteligenci, da sem še pravočasno znala prerezati popkovnico. Aja – in imam hčeko :-). Se pa članek bere kot karikatura starševstva… V vsej ljubezni, ki jo čutimo do naših otrok se ne zavedamo, kako zelo jim s pretirano skrbjo škodimo. Mi sami vzgajamo indigo generacjo hendikepiranih bodočih odraslih.

  • Kaja Tilinger

    prav tako preberite tudi kako psihiater Michael Winterhoff zelo zelo dobro opisuje današnjo situacijo, pa je to storil že pred leti, njegove knjige so prevedene tudi v slovenščino. On podaja tudi možne rešitve. Se splača prebrat; Otroci kot osebnosti in ne tirani; Zakaj naši otroci postajajo tirani in Naj naši otroci ne postanejo tirani

  • Avtor je dregnil v srž problema zakaj je danes toliko mladih v Sloveniji brez morda lastne krivde v nezavidljivem položaju.
    Posesivnost staršev v marsikaterem primeru ne more dati otroku dobrega razvoja. Najprej gredo študirat, potem nimajo zaposlitve ostanejo doma v “mama hotel”. Seveda jih potem morda tudi ne zanima kakšno delo, ki ni v njihovem izobrazbenem statusu.
    Tudi pozneje, ko mamice ocenjuje bodoče snahe je lahko problem. Mislim, da je imel dr. Rugelj prav v marsičem.
    Kakšna je torej prihodnost naroda kjer mladi živijo pri starših do štiridesetega leta.

  • Evo, moral sem povedati moje mnenje. Zadeve sam ne vidim tako tragično. Dokumentarci so me naučili, da so živali, ko so evolucijsko dalj časa zadrževale potomce pri sebi, dokazano bolj uspešne, ker se več naučijo o življenju. Najprej želve, ležejo jajca – smrtnost velika. Nato kure, ki imajo jajca dalj časa v sebi, smrtnost manjša. Nato npr. človek, 9 mesecev. Če govorimo o dogodkih po rojstvu, je situacija podobna. Tisti, ki so dalj časa v “šoli” so bolj uspešni.
    Poznamo zgodbo Cankarjeve matere že dolgo časa in vemo, da to ni ok. Tako, da je logično, da to izginja. Pravih Cankarjevih je vedno manj. Vendar je to posledica ne preveč pametne poroke. Dva se morata najti, ki imata podobno frekvenco. Če je ni, se mama pretirano naveže na sina in oče na hči, kot nadomestilo. To je povsod po svetu. Navezanost, posesivnost ter koneckoncev nespoštovanje, je osebnostni problem, mogoče celo bolezen, ki jo je treba zdraviti.
    Moramo razmisliti, kdo zagovarja in potencira ta “problem”. Tisti, ki so otroke v svet poslali prezgodaj, bi rekel. Vzgaja jih cesta. A to pa ni problem?
    Poleg tega se moramo zavedati, da je precej takih, ki nimajo možnosti, da bi se odselili in imajo zato toliko več dela z odnosi, kar je lahko tudi dobrodošlo. Če bi imeli tak standard kot Skandinavci, bi tudi lahko omogočili mladini, da se odseli z 18 leti. Kdo si to ne bi želel? Vsi.
    Saj pravim, odnosi med partnerjema so ključni. Pri ločitvi največ “pridobi” otrok, ko se starša ne znata zmeniti in potem išče vsak zaveznika v otroku. Tudi to je potrebno zdraviti. Predvsem s tem, da se več vlaga v to, da se dva prava skupaj najdeta. Te metode pa še nimamo.
    Sem zadnjič en film gledal, ko je mlajši sin rekel mami, da če tako želi, da lahko očeta sovraži, vendar pravi, da njemu je sicer on všeč. Mama je bila samo tiho. Kasneje je dobila raka. Oče je pa že imel mlajšo žensko, ki je bila manj “naporna”. Težko je za take mame, ker v življenju ne znajo živeti in jim je edino v tolažbo potomstvo. Res, takim mamam je potrebno pomagati. Da se najdejo, da spoznajo svojo vrednost, da živijo in pustijo živeti.

    • Zdravko

      Neverjetno! Pa odkod prihajate? Iz vašega komentarja kar teče ven, da ne razumete sploh zakaj gre, da relativizirate (saj je drugod tudi tako, saj so še drugi problemi,…). Kakšen standard Skandinavcev? Kaj mislite da oni serjejo denar?
      Preveč gledate dokumentarce. Človek pač ni žival. Začnite s tem.

    • zaglavodrž

      Robert, svaka čast. Upoštevaš dejavnike, ki vplivajo na situacijo in ne nasedaš populističnim bedarijam.

  • marta K.

    Če je družina nekoliko večja, starši avtomatično nimajo dovolj časa, da bi imeli “vse pod nadzorom” in otroci so “prisiljeni” prevzemati odgovornost za svoje naloge.

  • NA fax bi bodoči študent moral poleg staršev (obeh) pripeljati še nekoga, ki je ta faks že končal. Pa ljudje, kaj verjamete tem “strokovnjakom”. Pa to je odločitev, ki je skoraj bolj pomembna kot izbira partnerja. Predstavniki šol bodo itak zagovarjali svoj študij, ja, ker je od tega odvisna njihova plača. Več študentov, večja plača. In več jih imajo, več jih lahko pošljejo na izredni študij. To se plača in ta denar si prfoksi razdelijo. Zato ta pisarija. Moje mnenje.
    p.s.Zdravko, bi si želel kak argument, ker ne vem kaj ste mislili. Konstruktivno pa to. 😉

    • Zdravko

      Argument? Se opravičujem, če ga ne vidite. V izhodišču ste zgrešili in potem je vse kar pišete narobe. Torej, človek ni žival in je zato vse kar ste se naučili iz dokumentarcev, zgrešeno.

      • Nesporazum. Tisti stavek ni mišljen, da so živali bolj uspešni kot človek. Po Darwinu izhajamo iz živali. Po dokumentarcih iz miši oz. bakterij. Vse to je živo, vse to je povezano… Ne bi sedaj o tem. Moj članek je samo moje razmišljanje in ni namenjen temu, da bi koga prizadel.

      • zaglavodrž

        Zdravko, ali si ti veren človek?

    • Igor Đukanović

      Robert, zanimivo razmišljanje. Čeprav mi je bolj simpatična tista misel o sesalcih.

      Argumenti? Ne, ne moreš jih pričakovati od vseh, ki so pismeni. 😉

  • Igor Đukanović

    Delam na fakulteti in s sodelavci se že dolgo hecamo na ta račun. Ne, pri nobenem se na pogovornih urah še ni oglasila nobena mama. Policist, ki je v uniformi prišel vpisat oceno v indeks ja, starši pa še ne.

    A res je tudi, da me ta trend sploh ne preseneča. Ljudje vse dlje živimo. Vsaj v povprečju. Daljšajo se vsa obdobja življenja. Še zlasti mladost. Tako je današnji dodiplomski študij po teži enakovreden kakšni gimnaziji takoj po drugi svetovni vojni. Ne, ne bo držalo. Enako eliten je dandanes magistrski študij.

    Temu ustrezno se počasi a vendarle spreminjajo navade. Na državnih univerzah še najpočasneje. A imamo glede tega prav? Ne vem.

    Tako da nisem tako zelo proti simptomom, ki jih opisujete, kot proti sami “bolezni”. Premajhni samostojnosti in nenavajanju na samostojnost, ki je gotovo hiba moderne vzgoje. Pa tu ne govorim o psihologiji kot znanosti in mnenju strokovnjakov o vzgoji. Pač pa o dejanskih praksah.

    • marta K.

      “Tako je današnji dodiplomski študij po teži enakovreden kakšni gimnaziji takoj po drugi svetovni vojni. Ne, ne bo držalo. Enako eliten je dandanes magistrski študij.” To mi je pa všeč – da to prizna nekdo, ki je vpet v ta sistem! 🙂

      Dejansko opažam, kako se nivo na vseh stopnjah vztrajno niža – kljub mnogim zaskrbljenim in pokroviteljskim staršem, ki so prepričani v nasprotno. Kako bi sicer bilo samoumevno, da (skoraj) celotna generacija nadaljuje na univerzitetni ravni? (In: kdor ima količkaj volje, tudi konča.)

    • Igor Đukanović

      Marta, moje osebno mnenje je, da se znižuje le elitnost. Oziroma da potrebuješ vse manj klen značaj, da končaš določeno stopnjo izobrazbe.

      Sočasno se pa veča količina znanja, ki jo premorejo učenci, dijaki in študenti. Ne, za slednje trenutno moja izjava ne drži, ker se je naglo (za nekajkrat) povečalo število študentov. Tako da je novo povprečje znanja seveda slabše od prejšnjega. A če bi primerjali le desettisoč najboljših študentov leta 1990 in danes, bi današnji imeli več znanja.

      Saj imajo tudi veliko boljše (predvsem materijalne) pogoje. Tako kot današnji športniki rušijo stare olimpijske rekorde, a vendarle ne moremo reči, da je dosežek Tine Maze večji od dosežkov olimpionika Štuklja.

      Dandanes že samo za to, da pišeš domače naloge svojemu otroku osnovnošolcu potrebuješ več (predvsem računalniških) znanj, kot si jih pred leti, da končaš srednjo šolo.

      A na Časniku večina avtorjev in komentatorjev daje večjo težo izgradnji značaja kot kopičenju znanj, s čem se tudi sam strinjam. Študentu z dobrim odnosom do dela zlahka pomagam, da pošteno dobi odlično oceno pri kateremkoli predmetu sam sodelujem. Obratno ne. (Da bi pametnemu človeku pomagal pridobiti klen značaj… Težka bo. Čeprav je zelo lahko pogruntati, da je cilj pomemben.)

      • marta K.

        Glede večanja znanj drži pač to, da vsaka generacija gradi in nadaljuje to, kar so vse pretekle že dosegle – zato je normalno, da je znanja več (hkrati pa navidez protislovno: veča se tudi neznanje – kljub temu da na svojem področju obvladaš vedno več, je vedno več področij, ki jih vse manj poznaš, ker se tudi tam množi znanje …).

        Vseeno imam nekaj pomislekov: se bojim, da je kar nekaj znanja bolj “kratkega roka”: s kampanjskim učenjem hitro pride in hitro izgine (posledice napovedovanja spraševanja že v OŠ, sploh pa v srednjih šolah) – zgolj za pridobivanje ocen in »papirjev«. Profesorica iz srednje šole je zadnjič govorila, da sedaj diplomanti premorejo manj (uporabnega) znanja kot pred 20 – 30 leti po končani srednji šoli.

        Precej znanja je tudi “copy-paste”-izvora: primeš in povlečeš brez poglobitve vanj – sploh če ga rabiš samo za kakšno seminarsko nalogo. V tem primeru že v OŠ otroci na hitro nekaj potegnejo z interneta (kakšno brskanje po knjigah neki – tam si mimogrede zagledal in prebral še kakšno drugo stvar, ne zgolj ozko snov, ki jo moraš uporabiti v nalogi in jo računalniško takoj dobiš).

        Jaz za pisanje nalog svojim otrokom sploh ne potrebujem računalniškega znanja: pišejo jih sami. (Da mi nismo imeli računalniških znanj, je normalno: v naših šolskih letih so prvi računalniki šele prihajali k nam in smo se »igrali« s pisanjem algoritmov. Toda: če smo se mi (iz »predračunalniške dobe«) privadili računalnikom, se bodo naši otroci še prej: kar v življenju potrebuješ, se pač navadiš.) Prav pa mi pride kakšna slovnica pri pregledovanju nalog (ki smo je mi imeli bistveno več in je sedaj pogrešam tudi pri diplomantih skoraj vseh smeri). In da naša »negimnazijska« matematika tudi ni bila kar tako, mi dokazuje, da še po toliko letih brez dodatnega ponavljanja »obvladam« pomoč pri gimnazijski matematiki vsaj do konca 3. letnika.

        • Igor Đukanović

          Drži. Težje je motivirati uporabo knjig. 🙂

      • Ne. Količina znanja se ne veča, ampak manjša.

        Če primerjam zahtevnost izpitov na vseh fakultetah, so bistveno manj zahtevni kot leta 1990.

        Imajo le drugačno znanje – znajo delati z računalnikom, sicer so pa mrzli.

  • Ja bug se usmil, kam smo pršli …

  • Mateja Poklukar

    o bogi otročički..še z njimi nej na fax hodjo poj da jim bojo lahko riti brisal tm k si jh vrjetn sami še ne znajo..

  • Edina rešitev je, da se začne delo plačevati študij. Potem se pa ne bo študiralo po sistemu mamo se fajn. Kadar si plačaš izobrazbo boš krepko premislil, kaj ti bo to prineslo in kako boš potem to znanje tudi prodal. Sam sem imel takšna izobraževanja s tujimi predavatelji. Prvo predavatelj se ti res posveti in spremlja tvoje izobraževanje. Nudi ti pomoč tudi pri praktičnem delu, ki ga moraš narediti. Skratka ve, da si ga plačal in da če bo dober bo to tudi njegova referenca naprej.

  • Jaz sem bil 6 let nazaj edini dijak, ki sem šel brez mame oz. očeta na vpis v srednjo šolo … Vsi so me čudno gledali, meni pa se zdi edino pravilno, ker si tudi potem v šoli samostojen…

  • Jože Kurinčič

    G. Čerin je pokazal na simptom (po mojem mnenju) zelo hude psihično-socialne bolezni – nesamostojnosti. Mislim, da je glavni vzrok zanjo tisti, ki ga je navedla že K. Marta – premajhno število otrok v družinah. Starši bi morali svojo roditeljsko energijo razdajati vsaj toliko otrokom, da (na)rod obstane. To je v naših razmerah okrog 2,2 otroka na družino. Ker je pri nas to povprečje veliko prenizko (okrog 1,4 otroka na družino), ostane mnogo starševske energije in denarja za razvajanje otrok. Pa ne le otrok. Najprej sebe (Ker se cenim!), pa cuckov, muc … Premajhno število otrok pa po mojem mnenju ni vzrok le za nesamostojnost in razvajenost, ampak tudi za druge težave, s katerimi se sooča ne le Slovenija, ampak večji del Evrope. Zanimivo bi bilo raziskati korelacijo med gospodarsko krizo in številom otrok v sodobni Evropi (npr. Turki krize ne poznajo). Kako naj stara Evropa konkurira mladi Južni Koreji ali Braziliji?

  • Živimo v kulturi udobja. Udobje pa poleni starše (v vzgojnih dejavnostih) in tudi otroke. Trend trde vzgoje in cilja po otrokovi samostojnosti se obrača iz špartanstva v prezaščitenost in raz-vaja-nje. Tudi sam sem pri svojih mulčkih gledal koliko energije in volje imajo otroci, že ko raziskujejo dnevno sobo in se učijo hoditi, plezati.

    Zaradi demokracije (tehnika, ki večini omogoča vladanje) pa je danes tudi vedno več zakonov, ki se kot posoevni očetje in posesivne mame vtikajo pretirano v otroka, ga ščitijo, dajejo v vatko in odločajo namesto njega. Socializem je tipičen model večanja zakonov, birokracije z namenom povečati “varnost” kar privede do popolne neodgovornosti ljudi.

    Socializem je razvil odvisniške delavce, take, ki ne znajo samostojno, podjetno delati in biti ekonomsko svobodni. Odvisni smo od kolhozov, javne uprave, države.

    O maminih sinčkih (psihološka zloraba otroka) govorijo predvsem ženske, ki se zaljubijo v take tipe. Pri čemer se zaljubijo ravno take kot so mame teh sinčkov. Psihološka struktura je enaka, saj je to tisto kar jih nezavedno privlači, te projekcije. Kaj pa navezanost hčerk na očete, ki je prekomerna. Oz. ali so hčerke kaj bolj samostojne in odgovorne danes?

    http://pavel.blog.siol.net/2007/09/28/kaksen-je-zlorabljen-otrok/
    http://pavel.blog.siol.net/2008/11/01/knjiga-o-moskosti-in-mozatosti/
    http://pavel.blog.siol.net/2009/12/10/ata-ertl-in-uporniski-mulci-oz-kako-nam-vladajo-moralne-horizontale/
    http://pavel.blog.siol.net/2010/01/02/film-ljubezen-locitev-in-nekaj-vmes/

    • Kdo bo rekel, da v članek, ki nima nima prav veliko s politiko tlačiš socializem. Zdaj manjka samo še kakšen levi in desni trol in debata bo stekla o partizanih in domobrancih 🙂


      Ampak jaz tudi mislim, da ima socializem oz. njegova miselnost še veliko vzporednic na drugih področjih.

      Socializem je zaščitništvo države do delavca. Država poskrbi zanj, delavcu ni treba nič misliti.

      Zaščitniški starši (ni treba, da so posesivni) delajo isto. Krščanski starši niso nič boljši. Npr. otrok, preizkuša svoje spretnosti, ko se uči hoditi po nekajcentimetrskem robniku. In je blokiran: “Pazi, padel boš! Nehaj!”. Starš izpade čuden, če mu njegovo “nevarno” igro dovoli.

      Zaščitniški starši delujejo po istih vzorcih, kot socializem.

      Zelo mi je sumljiva tudi t.i. sočutna vzgoja, ki je zadnje čase precej moderna med mladimi kristjani. Čustveno razvajanje? Kje so strokovnjaki?

      Ali pa potrošništvo. Človeku nič ni treba znati narediti sam. Vse lahko kupi. Če se kaj pokvari, vrže stran.
      Recimo pripravljena hrana. Samo pogreješ in poješ. Ni se treba ukvarjati z osnovnimi surovinami in recepti.
      Ali pa igrače. Ali sploh še obstajajo doma narejene igrače? Se ne splača, za par evrov kupiš bolj dodelano. Še pri Lego kockah se domišljija pogosto ustavi, ko je neka stvar sestavljena po načrtih.


      Nazadnje bomo ugotovili, da striček iz Murgel ni najhujše, kar nas je doletelo zaradi socialistične miselnosti.

      • Zdravko

        Zakaj si ga napadel, ko pa vendar izpelješ na koncu isto. Vzrok je strup, ki smo ga bili deležni zadnjih 70 let.

        • Nisem ga napadel, tisto je bil hec.

          In pa mislim, da komunistične države niso bile edine, tudi kapitalistični zahod je podlegel nekaterim socializmu podobnim čarom.

      • Starši, ki pretirano ščitijo, so danes v večini. To pa zato, ker njihova zaščitniškost izvira iz lastne velike tesnobe in nesigurnosti v svetu.

  • Vse lepo in prav, pri meni pa je bilo ravno obratno. Postala sem samostojnejša zaradi mame. Uspešno sem se vpisala na zaželen faks, zaradi tega, da me je mama pospremila na informativni dan za faks zaradi gluhote (da mi je vse povedala, kar je slišala tam, da sem se lažje odločila). Odslej sem hodila sama vsepovsod, na govorilne ure, prav nič nisem odvisna od staršev zaradi faksa, ker se že sama znajdem, itd. LP

  • p.s. Kaj pa tisti, ki so daleč od doma in je starš zraven na iformativnem dnevu. Toliko, da lahko starš reče, da razume, zakaj bi tri ure stran študiral (ker faks ni bavbav) in da mu bo plačeval stroške za pot in stanovanje oz. študentski dom na samostojnejši poti? Kar se tiče maminih sinčkov, to je druga pesem. Se opravičujem, če sem povsem zgrešila. Sem pa mogla povedati svoje mišljenje. LP

    • marta K.

      Vaš primer gotovo ne spada v isti koš z “mamini sinčki in hčerkicami”. Tudi sama udeležba staršev na inf. dnevu še ni toliko vprašljiva (zlasti, če prideš tja kot “šofer”).

      Smisel članka razumem v opozarjanju na dejstvo, da s prevzemanjem otrokovih odgovornosti in nalog ter pretiranim pokroviteljstvom delamo veliko škodo mladim, ker jih vzgajamo v nesamostojne osebe, ki bodo vedno pričakovale zgolj servis za zadovoljevanje svojih potreb (pravice brez dolžnosti in odgovornosti!)in se ne bodo znale/zmogle soočiti z zahtevami življenja, ki zna biti precej kruto.

      Saj, zadeva ima že “nadaljevanko”: “standard” je, da starši “zrihtajo” tudi vse materialne pogoje, če otrok slučajno pokaže interes, da bi se vendarle poročil (ops! ali vsaj hotel z neko osebo živeti v neki skupnosti). Avto takoj ob dopolnjenem 18. letu je le malenkost v primerjavi s tem. Itd.

      • Razumem in se opravičujem (ne bom več se vmešavala), a sem mislila predvsem na ta del članka: “Sin je bil v soboto na informativnem dnevu na pedagoški fakulteti. Pravi, da so nekatere dijake, kmalu študente – torej so stari kakih osemnajst let, na informativni dan pospremile njihove mame. Mame so se zanimale, kako je z vpisnimi pogoji in še vse drugo jih je zanimalo…” Osebno ne bi dala v isti koš za vse matere (očetje), ki spremljajo otroke, saj ne veste, s kakšnim pravim razlogom so prišli (pri meni se ne vidi, da sem gluha, pa bi lahko si marsikdo mislil, da ne znam sama prevzeti odgovornosti, da sem razvajen otrok, da starš namesto mene opravlja dolžnosti, itd. Za eno slepega otroka pa bi vsi razumeli, nihče ne bi pomislil na to, da je npr. mamin sinček… Pustimo to, zaključila sem. Lepo bodite 😉

        • marta.K

          Mislim, da je čisto v redu, da ste se “vmešali” (saj to počnemo vsi, taki in drugačni “tipi”, na tem mestu) in opozorili na upravičene izjeme – da ne bomo kar povprek pravičniško obravnavali vse enako.
          Zaradi razumljivih razlogov so vas starši “osamosvajali” drugače – hvala Bogu, da so vas znali in zmogli pravilno spremljati, da jim je to uspelo. Treba je najti zgolj ravnovesje med tem, kaj je otrokova in kaj starševska dolžnost (ter ločevati med resničnimi in navideznimi potrebami). In v tem smislu tudi delovati.

          Tudi vi “lepo bodte” – pa srečno naprej!
          (Ne dvomim, da dnevno premagujete raznovrstne ovire, ki so za nas nepredstavljive – v primerjavi z mnogimi, ki se pred preprekami ustavijo in čakajo, da jih bodo drugi odstranili. Le lastne izkušnje nas krepijo. Kako veliko je veselje otroka, ko mu prvič uspe (sicer bolj za silo) zavezati vezalke! To je hkrati spodbuda za naprej. Medtem ko se je pred tem krčevito upiral, ker mu nismo hoteli več kupiti čevljev »na ježka« … In za to gre: ali želimo vzgojiti kolikor-toliko normalno »delujoče« ljudi ali zgolj odvisnike, ob katerih se bomo počutili »nadvse pomembne« in nenadomestljive.)

  • Zdravko

    Vse bolj se živi od fehtanja.

  • moja mama je vedno rekla, da naju z bratom ni naredla zase. naju je naučila od ranih let samostojnosti, tako sem že 15 letih sama izpolnjevala pole za štipendijo, hodila po uradih, itd,…tk da jaz imam privzgojeno, da otrok mora biti samostojen.

  • Navedeni komentarji kažejo, zakaj je naša država po konkurenčnosti tam nekje na repu….Nič ni narobe če starši skrbijo za otroke vendar ne morejo namesto njih krojiti njihovega življenja. Spomnim se samo ko so bili v slovenski vojski še naborniki… Potem pa je sinko prišel domov s kakšnim žuljem mamice pa v jok kako jih maltretirajo na pohodih. No pa smo ukinili naborništvo. Potem pa smo dobili profesionalno vojsko, ki ob naravnih nesrečah ne sme žagati dreves, ker menda ni usposobljena za to delo. Tudi to je posledica vpliva “zaskrbljenih staršev”.
    Lahko v prihodnosti pričakujemo, da bodo “skrbne mamice” šle zraven vojakov in jim nosile del njihove opreme. Zraven pa si bodo lahko pele tisto “mlada partizanka puško nosila.”
    Vzrok pa ni samo v mamicah ampak tudi v očetih, ki v življenju družine ne odigrajo svoje vloge. Da znajo tudi ustaviti kdaj gorečnost za pomoč otrokom pri svoji ženi. Ponavadi pa se postavijo v ozadje in dopustijo, da “mater familias ” hara in vlada.. Saj danes je moderno biti enostarševska družina. Mamica je zadovoljna da ima otroka,moža pa lahko tako ima na obroke….Potem pa pričakujemo normalno državo in državljane….

  • MAMEEEEE, delate revčke iz svojih sinov, to ne bodo nikoli možje, ampak samo mamini sinčki!!!!!!

  • Žalostno. Resnično. Grozljivo. Res grozno žalostno!

  • Edino pravilno bi bilo: Bumf v vodo pa plavaj!

  • zaglavodrž

    Joj ljudje ne nasedajte vsakemu generičnemu jamranju. Avtor je opazil nekaj staršev na razgovorih in to ekstrapoliral v neke bolane situacije, katere si je kar malo povprek zmislil, malo pa je dodal še anekdotskih primerov. Mladina v sloveniji je povprečna, tako kot večina ostale mladine v evropi in ostalih rimo-katoliško osnovanih kulturah. Brez kakih resnih statistik, ki bi podkrepile njegove zaključke je vse kar je napisal samo njegova interpretacija, do katere je prišel na podlagi zelo skopih informacij in projiciranih motivacij.

    ZA primer lahko naštejem nekaj alternativnih, REALNIH razlag pojava staršev na informativcih:
    1. Veliko bodočih študentov še nima avta (če ga imajo, so pa razvajeni. Razen če so švicali kri zanj, ane). Lahko bi se gužvali v vlakih, ampak ker so tudi oni frej, jih za veselje pripeljejo starši, ki pa nimajo potem kaj početi/jim sedenje v lokalu ni prijetno, tako da grejo pač zraven.

    2. Tudi starši so lahko RADOVEDNI in/ali zdolgočaseni. Ker bojo po vsej verjetnosti v neki meri podpirali študij, tudi njih zanima, za kaj se gre.

    3. Če je starš prisoten na informativcu, študenta še ni treba obsoditi na invalidnost in nevemkake psihične motnje. Po veliki, OGROMNI verjetnosti je čisto sposoben sam opraviti vse potrebno, ampak se mu je pač pridružil starš iz bogve katerega razloga že. Imaš izjeme, ko starši otroke res zadušijo s svojim nadzorom, ampak te se pojavijo v vseh državah in kulturah. Brez nekih krepkih podatkov o izstopanjih v našem okolju je cel članek en navaden ‘videl sem nekaj ljudi in si o njih mislil sledeče’.

    Glede otroka, ki je leta 1964 začel sam graditi hišo. Kot prvo, vsakdanjih stvari se ne primerja z ekstremi, ker so po svoji naravi neprimerni za vsakdanjost, kvečjem se primerja obratno. Ker v primerjavi z tem izrednim 14-letnikom smo vsi tu luzerji. Pa kdo bi živel v hiši, ki jo je zgradil 14 letnik?

    Ampak, tudi ta 14 letnik je lahko prikazan kot luzer, če vzameš še večji ekstrem za primerjavo. Vzamimo primer (potrjene) zgodbe o današnjem multi-miljarderju Richard Bransonu, ki je pri 28 letih kupil svoj otok. Pa še ceno je izbil iz izklicnih 6 milijonov na 175.000$. Torej, kje je pa otok tega (po novih kriterijih) nesposobnega 14 letnika? On ima samo neko hišico in neko podjetje v vazduh pazduh Sloveniji.

    Lahko bi pa koga tukaj kak starš spremil na tečaj kritičnega razmišljanja, da se ne boste preveč zgražali nad vsako zrežirano katastrofo.

    • Zdravko

      Ti nisi zmožen projiciranja. Zato bi rad vse dokazano s statistiko. Tudi tega je celo nekaj, kljub temu da statistika ni kaj prida za obravnavanje družbenih pojavov.
      Res je morda da je bilo tam kup staršev recimo, šoferjev. Vendar tematika in zaključki članka zaradi tega niso nič manj točni. Prisotnost staršev na informativcih bi lahko tudi bil samo povod za tak članek.
      Mlačnost mladine je izrazita. 70 let prepričevanja staršev da so nesposobni vzgajat otroke in da rabimo “novega človeka”, “novi svet”, “novo družbo”, je pustilo svoj pečat.

      • zaglavodrž

        Ja, jaz idiot, ker hočem dokaze, ane. Potem pa mi razloži, zakaj je slabo, da kdo hoče dokaze za trditve. Ali je bolje, da se stvari po špekulacijah določajo?

        V vsaki resni literaturi/razpravi boš moral svoje trditve podkrepiti z dokazi, ker drugače so na istem nivoju kot izmišljotine. Ali pa v primeru tega članka, neka površna opazovanja.

        Ljudje se radi zgražajo in taki novinarji jim pihajo na dušo, da si potem mislijo kako je vse brezupno in da oni so pa hvala bogu boljši od teh fiktivnih zblojencev. Ni se treba poglobiti v stvari in jih resno premisliti, dovolj je že prvi zaključek, ki pride na pamet. Še lažje je, če ti je zaključek podan na pladnju od neke simbolične avtoritete, recimo novinarja, sploh o kompleksnih stvareh, kot je razvoj družbe. Tako kot ti starši iz članka svoje otroke onesposobljajo za preživetje s svojo skrbjo, tako ta avtor z vsiljenimi zaključki zapira možnosti boljše interpretacije svojih opazkov. In ljudje, ki se zgražajo, niso čisto nič boljši kot ti otroci, ki potem ne znajo ničesar v življenju, ker ne znajo stvari presoditi in preveriti zase. Zato so pomembni dokazi, ker če niso navedeni ali pa so slabotni, je kavzalno razmerje nejasno in potemtakem nezadostno.

        O mlačnosti ti bom pa pokazal, da to ni nek novi pojav. Vsaka generacija si misli, da so bili oni super, tisti pred njimi še boljši, otroci pa so gnoj.
        Primer mladine: Ameriška generacija, ki je preživela Veliko gospodarsko depresijo, zmagala drugo svetovno vojno in dvignila ameriko na vrh svetovnih velesil, danes imenovana kot Najboljša generacija.
        http://en.wikipedia.org/wiki/Greatest_Generation

        Kaj so si njihovi starši mislili o njih:
        “[A] generation, numbering in the millions, has gone so far in decay that it acts without thought of social responsibility,” historians George Leighton and Richard Hellman proclaimed in a much-quoted Harper’s Monthly article in 1936. “High-school kids are armed, out for what they can get . . . . The Lost Generation is even now rotting before our eyes.”

        – članek iz leta 1936 zgodovinarjev George Leighton in Richard Hellman

        Lahko pa gremo še dlje nazaj, v antično grčijo.

        “Our youth now love luxury. They have bad manners, contempt for authority; they show disrespect for their elders and love chatter in place of exercise; they no longer rise when elders enter the room; they contradict their parents, chatter before company; gobble up their food and tyrannize their teachers.”

        ― Socrates

        Vse kar hočem, je da človek ima neke utemeljitve za svoje zaključke in da so ti logični. Da ne piše bedarij po časopisih in potem ljudje to goltajo kot da so božje zapovedi. Jaz sem zdajle naredil več raziskave kot je avtor naredil za svoj članek, za katerega je bil celo plačan. Ta kvazi škandal je konstantno aktualen že 2000 let in ljudje še vedno mislijo, da je situacija kritična.

      • zaglavodrž

        “Statistika ni kaj prida za obravnavanje družbenih pojavov.” VAU! Ti ga pa pihneš.

        Veda, ki preučujejo družbene pojave, se imenuje sociologija. Predvsem se pojavi preučujejo s pomočjo kvalitativnih in kvantitativnih raziskav.

        Kvalitativne so tiste, kjer se vzame *statistično* proporcionalen presek celote in nato na njej izvaja eksperiment. V tem primeru recimo da je avtor vzel pravilni vzorec, ampak ni naredil nobenega eksperimenta, temveč je prišel do zaključka kar sam. Vidiš kje je tu problem?

        Kvantitativno študije pa so površno rečeno številčno obsežne študije, torej skoraj gola matematična analiza podatkov, skratka, statistika.

        • marta.K

          “Statistika je največja laž,” so nam pripovedovali. Le zakaj?

          • zaglavodrž

            Zato ker je površni ljudje ne razumejo in se jih da z njo potem zavajati. Obstajajo različne statistične prevare, najpogostejša pa je prikaz statistične KORELACIJE kot KAVZACIJO, kar je pa popolnoma druga stvar.

            Statistično gledano se v ameriških mestih količina umorov giblje v odvisnosti od količine prodanega sladoleda. To je primer korelacije. Kavzacija pa je to, da so v vročih mesecih ljudje več zunaj, se več družijo in zaradi tega pride tudi do večih konfliktov.

            Kvalitetna presoja vzroka je tu pomembna, zato pa se znanstvene raziskave objavljajo v specializiranih izdajah, kjer jih nato strokovnjaki iz istih in sorodnih ved analizirajo in kritizirajo, ker razumejo njihovo sestavo. Če nočeš padati na te poceni fore, se moraš izobraziti v njihovi metodi. Načeloma to ni potrebno, če imaš verodostojnega prevajalca podatkov, kar pa ta avtor ni in zato ga tudi kritiziram.

  • Miran Žiberna Đibri

    jaz sem pri 14 šel z enim prijateljem iz koroške na štop v portorož, tam kupil šotor in šel v kamp lucija, sama sma poskrbela za vse in nazaj šla s taxijem do kopra, z vlakom do ljubljane in z busom nazaj do prevalj…od mladih let delam vse sam, pri 18 sem se odselil in začel sam plačevati položnice in služiti svoj denar…

  • Tanja Tomšič

    ja, tako se dogaja – no, zdaj si vsaj kdo upa govoriti o tem – hvala bogu, da ja

  • Resnično … :/

  • Sem že to pred nekaj leti trdila!

  • Se zelo strinjam z napisanim. Imam tri sinove in nekako sem prišla do zaključkov, da moraš biti najprej zrel starš in odrasel človek, da zmoreš pravi čas “mladička” potisniti v svet. Ko je otrok majhen,potrebuje veliko pozornosti in ljubezni, kar na nek način gradi oba, ko pa odrašča bi ta ljubezen in naklonjenost, morala pomeniti (se transformirati), da se tako otrok kot starš zmoreta na nek način ločiti. Otrok si mora sam izbrati drevo, po katerem bo plezal (mi bi mu seveda izbrali takega, ki ima najlepše in najbolj goste veje), na nas pa je, da dojamemo, da je največ kar lahko rečemo : tukaj sem in če me potrebuješ, me poiči. Pot pa moraš prehoditi sam. S tem tudi mi kot starši dozorimo. In s tem tudi naš otrok, ki to več ni, postane zrela osebnost. In to je največ, kar lahko damo osebi, ki odhaja na svojo pot.

  • Itak se bo ves sistem takega izobraževanja podrl ali preoblikoval. Znanje je večinoma na netu. Osebnostne lastnosti bo potrebno razvijati. Samodisciplino, spoznavanje sebe, cilji, plan, akcija. Potreb je precej in tisti, ki se bodo znali organizirati ter ponuditi nov izdelek, storitev trgu za modernega človeka bo uspel. To možnost ima dandanes vsak.
    Tisti nemamini sinčki, ki so vrženi iz gnezda že v osnovni šoli pa itak redko pridejo do faksa. Res se čudim in sprašujem, kdo ima interes, da piše in potencira taka razmišljanja. Saj je naša velika prednost v izobraženem, kulturnem ljudstvu. Morda komu to ni všeč?

  • Govorim kot študentka: ko vstopamo na fakulteto smo stari 18-let. To je meja, ko začnemo sprejemati lastne odločitve, ena izmed teh je tudi izbira fakultete. In tu se začne naš preizkus samostojnosti in odgovornosti. Pri tej debati me mogoče moti bolj vprašanje kakšen je namen prisotnosti staršev na informativnih dnevih? Profesorjev ne zanimajo starši, zanima jih študent! Ob vseh dostopnih informacijah (spletne strani, forumi, študenti sami..) staršem NI potrebno hoditi na fakultete! Prav tako se naj za študij odloči vaš otrok. Lahko mu sugerirate kaj študirati, ne ga pa siliti v nekaj kar ga ne veseli. Mogoče je trenutna situacija v Sloveniji glede poklicne perspektive res bolj žalostna, ampak ne pustiti da je to faktor pri vaših otrocih. Naučite jih raje da so odprti za spremembe, pripravljeni stopiti v akcijo, reševati konflikte sami,…
    Naj študirajo to, kar si želijo in kar jih veseli in našli bodo svojo pot v življenju 🙂

  • V Holandiji morajo sinovi zapustiti gnezdo pri 20 letih in se osamosvojiti!

  • jz to ne bom nikol mogla dojet, kako lahko mamice svojim študentkom otrokom na tak način "pomagajo" – katastrofa!

  • V Holandiji vsakemu mlademu omogoči država svoje lastno gnezdece. Kdo pa želi ostati pri mami????? Ga ni.

  • Žalostno vendar resnično

  • Spet poneumljate ljudi. Ja ok 5% otrok je nadpovprečno sposobnih in tudi skrbijo zase precej dobro. Če gre starš z otrokom na informativni dan je pa cel halo. Vprašajte se koliko šole naučijo otroke funkcioniranja v sistemu? NIČ In če otrok vpraša prijatelja kaj in kako je uredu, če se pa obrne na svojega zakonitega zastopnika tj starša jih degradirate. Ko otrok zaključi šolo in ne dobi službe ostane kje? Na grbi staršev. Naj jih prevzamejo vsi teli velecenjeni umi ki trosijo take neumnosti. Poglejte malo zakonodajo. Otrok se lahko zaposli pri 15 letih seveda ob podpisu staršev, je pa tukaj drugi problem. Otroku se ni potrebno zaposliti saj smo starši dolžni preživljati otroka do 18 leta. Torej zaključi OŠ in se mi lahko doma čoha po jajcih do 18 leta,ker srenja šola ni obvezna je pa zakonsko zaščiten, šele nato ga lahko napotim na cesto. Tudi šolski sistem je totalno v k.u.r.c.u. vendar noben od staršev nikoli ne podvomi v sistem in tale ter podobni članki so namenjeni samo odvračanju pozornosti od realnega problema, ki je šolstvo. Cel halo so zagnali ob oceni šol. Ja prav je, da vemo kdo dela dobro in kdo ne, ker niso vsi profesorji sposobni svojega dela vendar imajo zagoovljeno službo praktično do smrti oz. upokojitve kar pride prej. In pustite starše pri miru, ki želijo svojim otrok dobro in jim pomagati v tem krutem svetu.

  • In potem takšnega fanta dobiš v skupino (gradbeništvo),…dva dni pa ne veš več ali je star dvajset let ali tri leta…katastrofa..

  • Na informativni dan za študij sem še z avtobusom, se 2x izgubil v LJ ker nisem našel faxa. Vspisala me je kolegica mame, ki živi v LJ. Sam sem bil namreč še v vojski.

    Iz vojske sem prišel, mislim da v četrtek in v ponedeljek sem že bil v LJ, kjer sem šel v študentsko naselje v Rožno dolino. Še sedaj pomnem, kako mi je tajnica v referatu NARISALA pot do mojega bloka 🙂 Bil sem kot oni bruc s slavnega plakata Tomaža Lavriča (Tisti ki je živel v Rožni dolini vem na kaj mislim). Vpisla sem se leta 1997.

    V celem trajanju študija so me straši obiskali natanko ENKRAT! Pa še takrat me ni bilo v sobi 🙂

    Hvaležen sem jim, da se niso vtikali v stvari ki se jih ne tičejo in da so me pustili napake delat. Študij vaših otork NI VAŠ PROBLEM. Kaj vam ni jasno? Hočeš študirat? Izvoli. Vpiši se, študiraj, spopadaj se s težavami, pejt v indijo z nahrbnikom ŽIVI SVOJE ŽIVLJENJE! Me bo ko straša strah? Seveda! A še bolj me bo strah, če bom vzgojil pohabljenca.

    Res sem jezen, ko berem kake blodnje pišete nnekateri.

    p.s.
    Imam dva majhna fanta. Moj cilj roditelja bo opravljen, če bosta pri cca 16-17 letih bila sposobna živeti sama. Se pravi, da bom vedel, da če naju z materjo povozi avto, bosta splavala sama in ne bosta zabredla ker je življenje težko. No dragi moji zaščitniški starši, življenje je težko in zajebano. Čim prej se bodo vaši otroci tega zavedli bolje bo.

  • @Gr8_1

    Vzgoja otrok je primarno na plečih staršev! Šola lahko samo pomaga. Če nekdo vzgoji nadutega bedaka, ga šola ne bo spremenila.

    • Imaš prav primarno. Sekundarno je pa šola, zaposleni na šoli, sovrstniki in okolica pa da ne pozabim vrtca. Kaj pa ko imaš na šoli profesorje, ki zmerjajo otroke, jim grozijo s popravici na začetku šolanja in jih razvrščajo kdo bo naredil in kdo ne, so že toliko stari (profesorji), da jih je nemogoče odpustiti. Prvo leto požreš in rečeš potrudi se nikumor ni lahko, drugo leto se dogaja še kaj hujšega pač bentiš, tretje leto se ti malo J. ker veš, da gre čez eno leto otrok iz šole. In ta sistem pozna učiteljica, ravnateljica in tako imamo zafurane generacije otrok.

  • Še druga plat medalje s strani fakultet in srednjih šol: o kateri je super članek napisal M. Mazzini. Zakaj ga Časnik ne objavi?
    http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2014/02/postanete_lahko_vse_kar_vam_prodajo.aspx

    Pa še moja refleksija na ta članek:
    http://pavel.blog.siol.net/2014/02/21/strahotne-zablode-slovenskega-solstva/

  • grmačansky

    Otroci som nam dani na “posodo”(posojeni), pridejo in gredo, naša naloga jih je pripravit za življenje, je pa res, mama ima vlogo nekoga, ki boža, razvaja, oče ima nalogo, da pač vzgaja otroka v samostojnost.Vendar mislim, da je čas, ko gre otrok na fakulteto , da “misli” s svojimi možgani in se začne “osamosvajat”. Je pa res, vse je odvisno od vzgoje…lep primer vzgoje je vzgoja, ki jo je bil deležen Peter Prevc!

    • Kaj pa veš o njej. Fant je samo dober skakalec. Kaj pa bo po 30-tem letu naredil, ali bo znal živeti, delati , ljubiti, biti samostojen – tega pa ne veš. Ne moreš iz ene malenkosti takoj posplošiti na celo življenje.

  • Tako je…sem delila še na fb. 🙂

  • No, takole.
    S hčerko sva zelo na prijateljski ravni, je zelo samostojna in je celo srednjo šolo odbrenkala brez mojega vmešavanja. Res je, da me je v tem času tudi poslala na govorilne ure, a bolj zato da sem spoznala njene učitelje.
    Na informativni dan me je povabila s seboj, šli sva na dve fakulteti. Ne zato, ker bi ne zmogla sama, ampak zato, da sem ji dodala mnenje katerega ceni in verjame da je iskreno. Kaj je tu narobe?

  • Pa še ena, ki nekako potrjuje, da ta članek ne pije vode. Zakaj potem vsi jamrajo, da imamo velik beg možganov v tujino? A gredo starši zraven teh otrok, ki jih v članku tako degradirajo?

  • Saj ne morem verjet, da lahko nekdo tako tolče po starših, ki jim pač ni vse eno, kam bo šel njihov otrok.Sama se spomnim, da ko sem bila srednješolka se starši niso zanimali za moj uspeh, pa bi bila vesela, če bi se. Sama sem drugačna mama in mi je bilo normalno, da sem bdela nad uspehom v srednji šoli, na informativni dan pa nisem šla. Šla sem potem zraven, ko je bil vpis, pa smo šli še potem malo po nakupih in na kosilo in tako prijetno preživeli dan.Naveza staršev in otrok je danes drugačna in to udrihanje čez skrbne starše se mi ne zdi prav. Koliko pa je po drugi strani otrok, za katere se starši sploh ne menijo. Prepuščeni so sami sebi in mnogi so zabredli v slabo družbo. Če bi ti imeli skrbne starše, se to ne bi zgodilo. Udrihajte po teh starših, nas, ki pa nam ni vse eno, kako je z našimi otroki,pa čeprav so že na faksu, pa pustite na miru.

  • Otroci nočejo od doma, če se starši ne razumejo.

  • IgyThaMasta

    Ja seveda, zdaj so pa naenkrat mladi krivi, da se ne osamosvojijo oz. njihove mame. A je že kdo pomislil, da bi se večina teh “maminih sinčkov” že zdavnaj preselila na svoje in si ustvarila svoje življenje, če bi to sploh bilo mogoče? V trenutnih razmerah, si to lahko privoščijo samo ljudje iz premožnih družin. No, naj vam povem svojo zgodbo, star sem 28 let, zdaj živim v najemniškem stanovanju, pred par leti sem pa še vedno živel pri mami. Moja želja (in želja vseh ki jih poznam), je bila, da se odselimo že zelo zgodaj (pri starosti okrog 18 let), vendar nam to trenutno stanje ne omogoča. Sam že kar nekaj let hodim na razgovore in iščem primerno službo, kjer ne bom rabil delat po več kot 10h dnevno in to ne pisarniškega dela, ampak fizičnega. Včasih se malce pogovarjam s svojimi starejšimi sodelavci in ne boste verjeli kaj ugotavljam, da imam sam pri 28 letih več izkušenj iz različnih služb, kot pa vsi ti starejši. Sam sem se bil primoran vsakič, ko sem bil višek delovne sile (najprej te izkoristijo, potem pa zavržejo), naučit vedno znova novih stvari (kar ni slabo). Ampak sem moral, zaradi tega, vedno znova začet iz dna. Sedaj pa mi vi povejte, kako bi se vi lahko osamosvojili, če imate na razpolago povprečno 300€ mesečno. Prav toliko sem jaz povprečno zaslužil s svojimi priložnostnimi deli. Sedaj, ko pa zaslužim več kot 1000€ mesečno (delo v tujini), pa sem takoj odšel na svoje. Tukaj naj vam dodam, da veliko ljudi, ki jih poznam, še vedno iščejo takšne službe, s katerimi se bodo lahko osamosvojili, vendar jih enostavno povedano ni. No, sedaj pa vi meni povejte, kdo je kriv, da se starost oseb, ki se osamosvajajo veča?

    • V Sloveniji vsi iščejo predvsem lahke službe s FDV izobrazbo.

      Medtem, ko je pa čedalje manj obrtnikov, ki jih rabiš, pa so dobro plačani.

      • IgyThaMasta

        Res je, da je vedno več ljudi z nepotrebno izobrazbo, vendar obstaja še veliko drugih, ki bi vseeno poprijeli za navadno delo (kot jaz), vendar je v Sloveniji takšno delo premalo cenjeno. Jaz lahko izbiram med delom za minimalno plačo (ki je malce manj kot 800€) in med solidno plačo (ki je malce manj kot 2000€) v tujini. Kaj bom torej izbral? No, je pa problem, če nimaš izkušenj, potem takšnega dela v tujini ne dobiš. Glede tega, da pa ima preveč ljudi napačno izobrazbo, pa niso sami krivi (vsaj večina ne), ampak naš odličen šolski sistem. Ampak o tem drugič, tukaj je debata, o tako imenovanih, maminih sinčkih. Torej se strinjaš z menoj, da si niso sami krivi, ampak je krivo današnje stanje, ki se samo še slabša.

        • Res je, da je kriv tudi šolski sistem, pa starši – pa tudi sami.

          Res je, da so plače pri nas nižje kot v tujini, ampak mizarji, malarji, električarji in podobni poklici so tudi pri nas dobro plačani.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI