M. Mazzini, PlanetSiol: Slovensko izvajanje zakonov

Casnik 27.9.2013 8:15
 

Pravna država je vsem na jeziku, manj pa jo je v dejanjih. Zakone v Sloveniji imamo in poznavalci vam bodo zatrdili, da so sodobni, skladni z Evropo in tako dalje.
V čem je torej problem? Pravna država ni tista, ki ima zakone, marveč tista, ki jih izvaja.

Okupatorji na cestah

Moja kolumnistična kolegica Irena Jenko je v prispevku Teden avtobusne nemobilnosti pisala o avtobusu mestnega prometa, ki naj bi testno vozil po Ljubljani – “naj bi testno” zato, ker so potniki plačevali zanj kot za vsak drug avtobus. Le da je ta imel celo nemške registrske tablice, v nemščini napise in zvočna opozorila. Kar je seveda protizakonito – Ljubljanski potniški promet krši Zakon o javni rabi slovenščine (ZJRS, Ur. l. RS, št. 86/2004).

Branja vredni so komentarji: večini ljudi ni jasno, zakaj se avtorica razburja, saj gre za enega od zakonov, ki ga pač ne spoštujemo. (Kot pa lucidno opazi eden od komentatorjev, si predstavljate, da bi po prestolnici vozil srbski avtobus z napisi v cirilici in zvočnimi posnetki v srbščini? Kot sem že pisal, Slovenci delimo narode na več in manj vredne. Pri srbskem avtobusu bi bil to škandal brez primere, politične stranke opozicije bi stresale vlado, ker pa gre za nemščino, smo tako zadovoljni, ko vstopimo, in če bi nas robotski glas pozval “Los! Gehe weiter! Los!”, bi lahko le dahnili “Danke, Deutschland!” in toplota bi nam napolnila srce, ker se je Okupator končno spomnil na nas.)

Presenetila me je jasnost, s katero večina ljudi ve, da je pač ta ZRJS eden tistih zakonov, ki nam jih ni treba upoštevati.

Zamislimo si, da začno vozniki mestnega prometa voziti skozi rdečo in peštati pešce. Izzvali bi obče zgražanje in takojšnjo reakcijo oblasti. Torej je prav tako vsem jasno, da Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS, št. 83/2004) pa spoštujemo.

Kako je to mogoče?

Šle sem gledat Uradni list in oba zakona sta šla skozi točno isto proceduro, enakovredna sta, pri nobenem ni drobne nalepkice “Se ne izvaja” ali kaj podobnega.
Od kod je torej ljudstvu jasno, kateri zakon velja in kateri ne?

Nevidni referendum

Očitno vsak zakon, ki ga v Sloveniji sprejmejo, najprej odide na nevidni referendum, kjer se ljudstvo samo odloči, ali ga bo spoštovalo ali ne. Včasih mu oblast že sugerira, saj pri nevidnem referendumu ni volilnega molka. Tako lahko beremo o novem zakonu, zraven pa je že izjava inšpektorjev ali policije, da nimajo zadosti ljudi, da bi spremljali uresničevanje zakona. Jasen namig nevidnim volivcem.

Slovenskost je zelo fevdalna kultura in zato še v precejšnji meri oralna. Rezultati nevidnega referenduma niso nikjer zapisani, marveč so zapomnjeni. Širijo se torej ustno, ne pisno. Zato na spletu ne morete najti paralelnega Uradnega lista, marveč le tistega pravega, kar za seboj potegne določene posledice.

Žrtve sistema

Prve žrtve sistema so tujci, recimo tuji investitorji. Najamejo najboljše odvetnike, ki preberejo vse papirne zakone, ko pa dajo denar na mizo, takoj ostanejo brez njega, ker jim niso povedali za nevidni uradni list. Kmalu resnični investitorji odnehajo, začno prihajati le goljufi, ki se na takem terenu počutijo domače.

Švicarski sistem je poseben v tem, da nikoli ni imel kralja, vedno so se kmetje po gorah kar vse sami dogovorili. In ko so nam politiki obljubljali drugo Švico, so verjetno mislili ravno to – ne bo kralja z zakoni, kar sami se boste dogovorili, katere boste upoštevali in katere ne. Kar pomeni, da se vsak Slovenec počuti kot kralj. Odpre Uradni list, bere, kima “Bom upošteval!”, “Ne bom upošteval!”, mogoče celo trga ven liste kot pri igrici ljubi me, ne ljubi me. Skratka, Kardelj s svojim samoupravljanjem vriska v grobu.

Hkrati pa nas ureditev trdneje poveže v družine in skupine znancev: če se Janez odloči, da nekega zakona ne bo upošteval, Jože pa bi ga, kdo potem zmaga? Tisti, ki ima več zvez. Torej se splača imeti čim več zvez in poznanstev, da lahko rečete “Ne!” čim več zakonom.
Zakonodajalci v naših razmerah

Kako torej sprejemate zakone, če veste, da jih po uradni obravnavi čaka še nevidni referendum?

Mogočih je več rešitev:
1. Sprejemate ogromno zakonov in računate, da ljudstvo vsem ne bo moglo slediti in o vseh odločati.
2. Zakone pogosto menjate, saj računate, da je nevidni uradni list stvar spomina, torej bodo ljudje pozabili, kaj in kako so glasovali prejšnjikrat.
3. Mirno lahko sprejemate povsem bebave zakone, ker imate vgrajeno močno varovalko nevidnega referenduma – tako ali tako veste, da tega pa res ne bo nihče upošteval.
4. Pri kaznih pretiravate, saj veste, da lahko ljudje zakon sprejmejo samo delno oziroma pogojno. Tako porečete, da naj zaplenijo avto tudi tistemu, ki ga na kolesu zalotijo pijanega, kar je neverjetna traparija. Problem nastane le za tiste, ki so se sicer odločili, da tega zakona ne bodo upoštevali, a nimajo zadosti zvez, da bi njihova odločitev zaživela v praksi.
5. Pretiravate pri omejitvah. Vtipkate sto različnih “Ne smete!”, ker upate, da se bo ljudstvo odločilo vsaj za nekatere med njimi.

Prometna praksa

Ker vas od teorije že boli glava, poglejmo primer slovenskega izvajanje in upoštevanja zakonov v praksi. Vzemimo čisto navadno vožnjo v službo.

Krenete in zagledate prometni znak z omejitvijo 60. V resnici bi bilo primerno, če bi vozili 90, vendar je zakonodajalec vedel, da je odločitev vaša in boste vozili hitreje, zato je namenoma napisal nižjo številko. Gre za enega od tistih členov, ki ga nevidni uradni list ignorira, zato vozite 90, s tem ste kršili zakonodajo, a ustregli realnosti terena.

V Nemčiji so zadeve drugačne. Spomnim se ene svojih prvih voženj, ko sem, mladenič, veselo pritisnil na plin – ni omejitev, juhu! – in pred ovinkom zagledal znak 130. Ah, sem si mislil, gotovo pretiravajo, tako kot bi pri nas. In sem komaj zvozil. Ko Nemci napišejo 130, tudi mislijo 130, kar si velja zapomniti.

Zato zdaj pri nas povsod montirajo znake 30, da bi ljudje vsaj skozi naselja vozili 50.

Več: Planet Siol


 
Značke:

4 komentarji

  • Nad Mazzinijem sem kar razočaran zadnja leta. Berem ga že dolgo. V marsikateri kritiki se je zelo prbližal rešitvi problema, a potem se raje skriva za posmehovanjem in se vrne v bolj obrobna polja, kjer zgublja čas z razpredanjem o nepomembnih stvareh.

    Recimo ravno obratno me je presenetil Alojz Ihan. Od pesnikov bi pričakoval zasanjanost, lebdenje v kvazi umetniškem svetu. A tip je mojster besed in zna natančno opisati kot kaka Drago Jančar bedo slovenske družbe, slovenskega kriminalnega socializma.

    Mazzini pa nikoli ne pride do tega, da bi ponudil rešitev.

    OK, sedajle je na koncu napisal rešitev, a to zato, da se je lahko še naprej imaginarnosti ( svoji tezi, ki je običajno pretirana, groteskna) rogal.

    Čeprav je že kmet Oman 10 let pred mano in 15 let pred Mazzinijem govoril, da je socializem NEO-fevdalizem in da v Sloveniji živimo v fevdalni družbi ( Fritzl-Džamahirja), je Mazzini vseeno napletel nekaj novih stvari kot je razlaga pomena beseda Frajer in tega, da smo Slovenci po psihi daleč od katolikov, temveč bližje protestantski in heretični sekti JANZENISTOV.

    Vseeno pa ne razumem, da tako pameten in samostojen možakar ( v primerjavi z večino razvajenih socialističnih literatov in umetnikov in celo državljanov – se Mazzini preživlja sam na svobodnem trgu) ne upa biti najboljši in najučinkovitejši slovenski esejist. Ko bi pričakoval, da bo v zadnjem odstavko kot Erazem Rotterdamski ali Bernard Nežmah ali Stanislav Kovač ali Alojz Ihan – se Mazzini povleče nazaj v bedo socialističnega vsakdana in trosi nesmiselno svoje besede naprej. Morda, ker mu brez fevdalizma ( socializma) zares živeti NI?

  • svitase

    Glede na to, da je proizvajalec avtobusa nemški, me ne čudi, da so na testni vožnji napisi v nemščini, čeprav se strinjam, da bi morali biti zraven tudi slovenski.

    Sicer pa očitno nismo tako občutljivi do angleščine, ki je na vsakem koraku, kar tudi ni prav.

    Velik problem pri nas so namerne luknje, praznine v zakonih, kar je podedovana praksa iz bivše države.

    Z njimi si različni lobiji ustvarjajo priveligiran položaj v družbi.

  • svitase

    Pri nas je še v precejšnji meri podedovana mentaliteta iz prejšnje države, ki je bila na stališču, da je dovolj če je napisano, izvajali pa ne bomo. Ali celo drugače: Napisano je zato, da bomo lahko kršili.

    To pa je povsem drugače kot je bilo v slovenski mentaliteti tisoč let, začenši s Karantanijo, vse dokler se nismo priključili Balkanu.

  • svitase

    Ozavestimo se, da imamo odličen temelj v duhovni in kulturni biti naših prednikov in preobrazimo naše slabe navade v dobre, da se bomo z njimi ponašali v Evropi in v svetu!!!


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI