Sadilci našega upanja

Aleš Čerin 30.5.2013 6:26
 

Še enkrat sem si pogledal, narejen po knjižni predlogi avtorja Jeana Gionoja, odličen risani film o možu, ki je sadil drevesa.

Zgodba govori o možu srednjih let, ki se je po izgubi žene, odločil za tiho, samotno življenje pastirja v zapuščeni, vetrovni, suhi, skoraj puščavski pokrajini Provanse. Nekoč je bila ta pokrajina naseljena, polna življenja, a ker so se prebivalci redko posejanih vasi preživljali z ogljem, ki so ga vozili v oddaljena mesta, so izsekali gozd. Življenje je bilo trdo in neprijazno, celo najbolj trdni značaji so se zlomili in zapili. Med ljudi, ki so se zaprli vase, se je naselilo sovraštvo. Tudi hiše in vasi so spremenili v trdnjave, znotraj katerih je bilo veliko nasilja, umorov in samomorov.

V to pokrajino je zašel popotnik – pripovedovalec zgodbe, ki je več dni oddaljen od civilizacije, prenočil pri tem pastirju. Pozornost popotnika je pritegnila nenavadna dejavnost pastirja. Ta je zvečer, preden je šel spat, začel ločevati semena želoda – na dobre in slabe. Slabe je zavrgel, dobre razdelil v skupine po deset in jih še enkrat izjemno pozorno pregledal ter odstranil premajhne, počene ali kako drugače poškodovane. Naslednji dan je teh sto izvrstnih želodov, enega za drugim, z neskončno skrbnostjo, pravi avtor, posadil v pusto zemljo.

Čez več let se je popotnik vrnil v pokrajino in opazil na tisoče mladih dreves, ki so v pokrajino vrnila življenje. Osamljeni pastir je tudi spremenil poklic: namesto ovc, ki so škodile drevesom, se je,  v nekoč pusti pokrajini, posvetil čebelarstvu in nadaljeval s sajenjem dreves. Pastir, sedaj čebelar, je popeljal popotnika skozi mlad gozd, poln življenja, enajst kilometrov dolg in tri kilometre širok. Vse to je bilo delo rok in duše, pravi avtor,  enega vztrajnega človeka, brez kakršnekoli mehanske pomoči.

Zaradi dreves se je v pokrajino vrnila voda in počasi tudi druge rastline. Lovci, ki so občasno zahajali v pokrajino, so ponovni razcvet pokrajine pripisali kapricam narave in ne plemenitosti moža. Celo vladna delegacija se je pripeljala občudovati to neverjetno čudo narave, ter gozd zaščitila.

Popotnik se je še večkrat vrnil v pokrajino, ki se je popolnoma spremenila; nekoč opustele vasi so ponovno naselili prijazni ljudje. Več kot deset tisoč ljudi se je vrnilo. Suhega in močnega vetra ni bilo več, pač pa lahna sapica, ki je prinašala prijetne vonjave z dišečih travnikov, polnih življenja. Vse to je bil rezultat, kot dobesedno pravi avtor,  enega moža, enega telesa in enega duha.

Slovenija – opustela pokrajina

Zgodbo je nekoč na Časnik.si že vzel za izhodišče kolega Tone Lesnik, ko je razpravljal o gozdovih, o slabi samozadostnosti Slovenije in pretirani pozidanosti naše pokrajine. Sam bi se rad ustavil pri tem možu, preprostem pastirju, ki se je odločil, da bo naredil nekaj kar ga presega, da v opustelo pokrajino vrne življenje. Za skupno dobro. Ni prosil za evropska sredstva in jamral, da jih dobi premalo, pač pa iz oddaljenih pokrajin vztrajno nosil semena, jih skrbno prebral, celo dvakrat je pogledal vsakega in jih vztrajno sadil. Vsak dan sto, dan za dnem, štiri desetletja. Nihče,  razen pripovedovalca zgodbe, ni poznal skrivnosti oživljanja pokrajine. Mož je tudi umrl v samoti.

Zdi se, da je tudi Slovenija,  kljub naravnim lepotam ob katerih tujcem zastaja dih,  opustela pokrajina. Ljudje malodušni, zlomljeni, popadljivi – se mi zdi – se zapirajo v svoje male, z ograjami obdane parcele ali med stene svojih stanovanj. Očetje in matere se borijo za življenje in svoj košček potrošniškega raja. Otroci pa prepuščeni sami sebi preživljajo mladost v omami računalniških iger, seksa in drog. Alkohol, naše tradicionalno zatočišče pred resničnostjo življenja, razdira odnose, povzroča ločitve in nasilje. Z njim in z divjanjem po cestah, morimo mlade ljudi in se,  razen da zakolnemo v svoj rokav, ne zganemo. Mlada dekleta se, ob polni mizi, izstradajo do smrti. Po številu samomorov smo v svetovnem vrhu.

Sadilci upanja

Kljub vsemu verjamem, da se med nami skrivajo možje in žene, ki – tako kot Elzéard Bouffier iz zgodbe o sajenju dreves – vsak večer tiho, brez medijskega pompa, skrbno izbirajo semena, jih ločujejo na dobra in slaba, ter dobra naslednje jutro posadijo v suho zemljo. Rasti mladih dreves sicer še ne vidimo. Tudi zato, ker je veter malodušja, ki neprestano buči iz naših medijev, tako močan in razdiralen.

Sam vidim sadilce upanja v mladih, ki se zavzeto in veliko bolj kakovostno kot včasih, pripravljajo na zakon, na težavnost odnosov med med možem in ženo. Sadilce upanja najdem v stoterih zakonskih skupinah, kjer se ljudje učijo skrivnosti kakovostnega skupnega življenja. Sadilci upanja so velike družine, ki vzgajajo otroke v realnosti življenja in jih opremljene pošljejo v svet. Sadilce upanja najdem v stotinah tihih in predanih duhovnikov po naših župnijah, ki prinašajo tolažbo in vero v naša življenja. Sadilci upanja so bolni in trpeči, tihi vsakodnevni molivci, ki morda, priklenjeni na bolniške postelje ali invalidske vozičke, darujejo svoje trpljenje za svet. Sadilce upanja najdem tudi v pogumnih podjetnikih, ki s finančnimi sredstvi podpirajo dobre, up vzbujajoče projekte. Tudi, če jih mediji, pod vplivom vsemogočih aktivistov, vlečejo po zobeh.

Kljub trenutni opustelosti slovenske pokrajine sem prepričan, da bomo, sicer čez več desetletij, na teh tleh in med prebivalci te pokrajine uzrli “mlad gozd, cvetoče travnike in vasi, polne življenja”. Zaradi vztrajnih sadilcev upanja, ki tiho, brez blišča medijskih luči, živijo med nami in vsakodnevno posadijo svojih sto semen.

Foto: Aleš Čerin

 
Značke:

8 komentarjev

  • Odličen članek.

    Bodimo pozorni na ljudi, ki prinašajo s svojim življenjem in delom upanje. Ker na svetu je preveč ljudi, ki bi radi ( tako pravijo) dajali upanje ostalim ljudem in to s tujim denarjem ( socialisti). Ločimo ti dve stvari.

    Še na eno stvar bi rad opozoril. Eno je dobronamernost in prijaznost, ki seveda vključuje tudi iskrenost, stik z realnostjo in kritiko. Drugo pa je danes tako moderna “prijaznost”, ki je neiskrena, izključuje stik z realnostjo ( bolečo resničnost, slaba dejstva, slabe novice) in izključuje kritiko kot negativnost.

    Pravkar sem tale članek prebral o Ruth Reš Podgornik, ljubeči vrtnarki, ki jo je pozimi zasul plaz. Tudi ona je sadila in sejala upanja po vrtovih in v srcih ljudeh ( seveda tistih, ki nimajo kamnitih src), kot sem bral in slišal govoriti ljudi, ki so jo poznali. http://www.deloindom.si/nagradne-igre/ruthin-vrt-pred-minkino-hiso

    Še o kritiki: Zakaj se Slovenci kritike tako bojimo?
    Ker smo večinoma vzgojeni z destruktivno kritiko, ki je običajno v večjem deležu nerealna: ” S tabo ni nič!” ” Ti si bedak!” Namen kritike pa je popravljati slaba obnašanja, slaba dela, slaba razmišljanja oz. predlagati kako se kaj popravi, s čimer človeku pomagamo, da je bližje realnosti. Zato bi se je moral vsak čudeč, živeč, ljubeč človek veseliti in iskati nasvetov od modrih, preizkušenih ljudi.
    Če se človek ne zna pohecati iz sebe ( če ne sprejme humorja, duhovitosti) ali če ne zna sprejeti realne kritike – je zelo odtujen od realnosti, morda moten, morda že bolan.

  • G. Čerin ,tudi jaz vidim vse te nosilce upanja in ni jih malo, v moji okolici so celo v večini. Zato sem prepričana, da bo iz te kloake Slovenija vstala očiščena in pomlajena.

    Zgodovina se ponavlja in, če se trenutno na vso moč vsiljuje socializem, se bo kmalu ponovilo tudi leto 1991!!!

  • > Sam vidim sadilce upanja v mladih, ki se
    > zavzeto in veliko bolj kakovostno kot včasih,
    > pripravljajo na zakon, na težavnost odnosov
    > med med možem in ženo.

    Absolutno se strinjam. Bral sem tudi članke
    psihologov, ki vam pritrjujejo. Nasplošno in
    ne le za verne.

    In še glede zakonskih skupin, ki jih
    organizirate po župnijah. Žal mi je, da
    podoben koncept ne zaživi tudi izven –
    med nami ateisti in tudi pripadniki drugih
    veroizpovedi. V župnijah izkoristite še
    dodaten moment, da tako poglabljate vero.
    Zanima me, kaj bi za dodaten motiv, da bi
    zadeva postala izvedljiva za ostale, lahko
    ponudili???

  • Z ženo sva člana zakonske skupine že skoraj 30 let. Poleg tega pa skoraj 15 lete vodiva drugo. Iz izkušenj lahko rečem, da delo v skupini, ni enostavno, zahteva prilagoditve, pa tudi precej discipline.

    Nekaj pravil, ki se jih držimo:

    Skupino vedno obiskuje par. Če se eden ne more udeležiti, ga drugi zastopa.
    Skupini se lahko pridruži 5 do 10 parov.
    Skupino vodi voditelj, ki ni del skupine.
    Skupina se sestaja enkrat mesečno, navadno na domu enega od udeleženih parov.
    Na skupini se pogovarjamo o vnaprej znani temi, o kateri smo se dogovorili na predhodnem srečanju.
    Vsak ima nekaj minut časa, da pove svoje mnenje.
    O mnenju drugih ne debatiramo, marveč ga sprejmemo.
    Gostiteljski par pripravi skromno pogostitev (narezek, sladkarija ipd). Alkohol ni dovoljen.

    Teh nekaj pravil se lahko drži vsak, saj nimajo nikakršne zveze z vero, prej s skupinsko dinamiko.

  • Moja snaha pravi “ne morem se zamisliti kako bi živela brez skupine”.
    Imam štiri otroke, vsi so poročeni. Na svoji zakonski poti so šli skozi dobre in slabe čase, kot vsi zakonci. Dva obiskujeta zakonsko skupino (od 15 do 20 let), dva pa ne. V praksi lahko opazujem koliko laže in uspešneje rešujeta konflikte ta dva, ki sta člana zakonske skupine.

    ZAKONSKE SKUPINE SO BLAGOSLOV ZA DRUŽINO IN ZA SLOVENIJO!!!

  • Igor Đukanović

    Uh, kako hitro mine cel mesec. Malo zadržanosti, malo namernega ignoriranja, da se tema ne pomeša z dnevnopolitičnimi in je mesec naokoli.

    In hvala za vsa razmišljanja. Predvsem za enostaven Janezov recept, ki mi pa je dal veliko misliti. Večinoma ne poskušamo izstopiti iz frenetičnega vsakdanjega ritma in tako je res že premalo neverujočih parov, ki bodo svoj zakon razumeli kot tako pomembno duhovno vrednoto, da bi podrli svoj prenatrpan urnik in pristopili takšni delavnici. Čeprav verjamem, da se res tako zelo pozna pri trdnosti zakona in da znate na takšnih delavnicah odpirati prava vprašanja.

    Poskušam pošteno razmisliti, ali bi sam redno hodil na takšno delavnico. Ali bi raje takrat šel z otroci na izlet? Hm?!? Mislim, da bi poskusil, če bi res zaupal, da vodilni par ve, o katerih temah se je treba pogovarjati.


×
 
Nadaljuj na CASNIK.SI