Etična ali bolj pravična družba, 1. del

Jožica Škulj 26.1.2013 6:187 komentarjev

Kaj so vrednote?

Dandanes v Sloveniji pogosto slišimo, da je današnja kriza, ki se odraža v gospodarstvu, kaže v brezposelnosti, korupciji in na eni strani v prevelikem bogastvu nekaterih in revščini drugih, posledica ne samo slabega gospodarstva, napačne politike, temveč krize vrednot.  S trditvijo bi se lahko zelo hitro strinjali, vendar se mi ob njej postavljajo  vprašanja in vidim v njej problem, ki pa se mi zdi, da ni vsem očiten. Zato bi rada v nadaljnjem razmišljanju pokazala, da  to, kaj so prave vrednote ni tako jasno, kot se zdi na prvi pogled in da pravih vrednot in pravične družbe ne more biti brez pravičnih ljudi.

Etična dilema o tem,  kaj so prave vrednote,  je stara že toliko, kot je stara filozofija. Drugače povedano, o tem, kaj so prave vrednote, se človek sprašuje že odkar obstaja kot človek,  oziroma od takrat, ko se je sposoben o čemer koli razumsko spraševat in se na podlagi tega razumskega premisleka odločat.

Da bo ta trditev bolj jasna, naj najprej opredelim pojem vrednot. (Verjetno je ta opredelitev mnogim znana, sploh če ste se kdaj bolj poglobljeno ukvarjali s filozofijo.) Vrednote in dobrine so oboje dobre stvari (to pomeni, da človek s svojim razumom spozna ali sklene, da so zanj nekaj dobrega). Razlika med vrednotami in dobrinami pa je v tem, da so vrednote končni cilji, za katerega si prizadevamo in imajo vrednost zaradi sebe samih, medtem ko so dobrine le sredstvo, ki nas pripelje do določenega cilja (določene vrednote).

Vendar se ne da vedno enostavno določiti, kaj je vrednota in kaj le dobrina. Kot primer vzemimo en pojem, ki ga lahko opredelimo kot vrednoto, to je zdravje. Večina ljudi bi se verjetno strinjala, da je zdravje vrednota. Pa vendar, če se vprašamo, ali je zdravje res končni cilj pa ni nujno vedno res ali pa vsaj ne za vse ljudi. Poznamo namreč veliko ljudi, ki so videti zdravi in se tako tudi počutijo pa vendarle niso zadovoljni in težijo za nečem drugim. Včasih je stvar celo tako čudna, da so ljudje, ki trdijo, da jim je zdravje velika vrednota, pripravljeni zaradi nekega drugega cilja svoje zdravje tvegati ali ga celo uničevati. V takšnih primerih je vprašanje, ali je zdravje res vrednota ali je le ena izmed dobrin, ki nam omogoča dosego nekega drugega cilja. Podobno  bi lahko podvomili o mnogih pojmih, ki jih ljudje opredeljujemo za vrednote.

Vendar zgoraj navedeni problem ni edini problem, ki se nanaša na vprašanje vrednot. Problem, ki bi ga lahko označili kot drug problem kar se tiče vrednot, morda pa gre samo za drug vidik istega problema, je sledeč: Velikokrat ljudje na načelni ravni zagovarjajo ene vrednote, v konkretni življenjski praksi pa živijo čisto druge vrednote. Kot primer so recimo ljudje, ki na načelni ravni zagovarjajo vrednote kot so družina, poštenost, iskrenost, prijateljstvo, v konkretni življenjski praksi pa ravnajo tako, da se od teh vrednot oddaljujejo, namesto da bi se jim približevali. Čisto konkretno je to lahko nekdo, ki mu je vrednota družina, vendar si  za družino ne vzame nikoli časa ali vsaj zelo malo časa.

Tako prihajamo do ugotovitve, da vrednota ni nekaj kar na načelni ravni zagovarjam, temveč nekaj za kar si prizadevam s svojim ravnanjem in življenjem. Če dodamo še prvo ugotovitev,  so vrednote najprej nekaj kar s svojim razumom spoznam kot cilj za katerega si je vredno prizadevati in hkrati si v življenjski praksi za ta cilj prizadevam. Človek, ki ugotovi, kaj so prave vrednote in hkrati po njih živi,  je resnično etičen človek. Ta ugotovitev seveda ni moja, temveč  so do nje prišli že znameniti antični atenski filozofi.


Značke:

7 komentarjev

  • svitase

    Dober članek. Vendar premalo pomaga bralcu, da bi se dokopal do tega, katere vrednote ga plemenitijo in katere ne.

    Menim, da ni bila filozofija prva, ki je opozorila človeštvo na vrednote ampak, da je bila to vera.

    Znanstveniki so ugotovili, da ima človek že od pamtiveka del možganov namenjenih za verovanje . Ne slučajno. Ampak zaradi pozitivne vizije stvarstva, da bi mu vera pomagala vztrajati na plemeniti življenjski poti.

  • svitase

    Stalno si stojita naproti duhovna in materialna vrednota.

    Nekateri prisegajo na duhovne vrednote, drugi na materialne vrednote.

    Kaj je tisto, kar predstavlja pravo mero. Torej, da je človek predvsem človekoljuben ne pa materijoljuben.

  • svitase

    Smešno je, da sta tako levica kot desnica nenačelni glede vrednot.
    Vsaka po svoje.

    To se najbolj vidi v vsakdanjme življenju in pri sprejemanju zakonov.

    Prepogostoma je v ospredju ali bo nekaj koristilo samo meni oz. nam ali tudi drugim oziroma vsem.

    Problem je tudi medsebojno nespoštovanje osebnega dostojanstva.

  • svitase

    Seveda pa je človekoljubje v primežu konkurence in dobičkonosnosti.

    Kje pa so tu meje?

  • svitase

    K temu pa je še dodati ideologijo, ki ima vedno nekoga, ki je potem prizadet v človekoljubju.

  • svitase

    Pojem “konkurenčnost” in pojem “dobičkonosnosti”, ki sta v bistvu sinonima za egoizem in pohlep, bi bilo dobro zamenjati za pojma “ustvarjalnost” in”blaginjo”. Zakaj?

    Zato, da bi se tudi na ta način omilila miselnost”divjega zahoda”, da se lahko počnejo zaradi konkurenčnosti in dobičkonosnosti največja zla dela.

    Ta se odražajo v obubožanih delavcih, ki prejemajo nedostojna plačila ali so ostali brez zaposlitve in podjetnikih, ki so obubožali, ker niso dobili plačane svoje terjatve do podjetij, ki so šla v stečaj.

    Vem, da je nekaj bistvenega težko storiti le v Sloveniji, ampak da to zadeva svetovno skupnost.
    Poglejmo le en primer:

    Za časa Avstrogrske so veljali 20 letni in štiridesetletni zastaralni roki za zla dela na področju gospodarstva. Danes velja le enoletni zastaralni rok. Čim ta poteče, ne moreš več očitati podjetniku,ki je podjetje spravil v stečaj, da je ravnal nepošteno.

    In takšnih in podobnih primerov je še veliko.

    Ne smemo misliti, da je človek dosegel soliden nivo odnosov v družbi in da niveč možen napredek.

  • svitase

    To je cena globalizacije. Poleg tega pa tudi: ogrožena kulturna dedščina, manjša ustvarjalnost, saj se posnema nekritično vse kar je tuje, pa čeprav je to mnogokrat slabše, velik del uničenega domačega gospodarstva, velika brezposelnost, zmanjšan kulturnoetičen nivo zaradi priseljencev…