Ekonomska svoboda in korupcija

Mitja Steinbacher 7.10.2012 0:011 komentar

Objavljamo prevod predavanja dr. Alejandra A. Chafuena Ekonomska svoboda in korupcija, ki ga je imel na 7. pogovornem večeru v okviru ciklusa predavanj, poimenovanih »i³ (i na tretjo potenco) – inovativnost & interdisciplinarnost & internacionalnost«, ki jih organizirata Fakulteta za poslovne vede in založba Družina. Predavanje sem prevedel mag. Mitja Steinbacher.

V zgodnjih 1990ih letih sta dva k svobodnim tržiščem usmerjena inštituta pričela z merjenjem ekonomske svobode. Pri fundaciji Heritage, danes največjem miselnem trustu svobodnih trgov na svetu so s svojim indeksom želeli usmerjati program zunanje pomoči ZDA. Kanadski inštitut Fraser Institute, ki si je pridobil ugled s področja metodologije, je vodil akademsko razpravo o možnostih uvedbe indeksa ekonomske svobode. Najpomembnejši podpornik njihovih raziskav je bila ameriška fundacija Liberty Fund. Tretja skupina, Freedom House, je merila “politično svobodo”. Njen indeks je nekako ignoriral ekonomsko svobodo.

Vsi trije indeksi so izhajali praktično sočasno. Navkljub njihovim metodološkim razlikam, so kazali veliko mero podobnosti. Prvič v zgodovini ekonomije smo dobili tri poskuse merjenja ekonomske svobode v svetu.

Ta merjenja so se pojavila v času, ko so voditelji mnogih držav pričeli z uvajanjem tržno usmerjenih reform. Po padcu sovjetskega imperija so njene nekdanje satelitske države pričele odpirati svoja gospodarstva, sproščati večino cen in privatizirati podjetja v državni lasti. Podobno se je dogajalo v latinski Ameriki, kjer so se ekonomske politike odmikale stran od proketcionističnih modelov uvozne nadomestitve in so prav tako šle po poteh večje tržne usmerjenosti.

Slavne ekonomiste, kakršen je bil pokojni nobelovec Milton Friedman, so spraševali o tem, kakršne bi morale biti najboljše reformne politike držav, ki so izšle iz komunizma in totalitarianizma. Milton Friedman je odgovoril: »Potrebujemo tri stvari. Te so privatizacija, privatizacija in še enkrat privatizacija.« Ker ta v mnogih državah ni bila transparentna, so kritiki ekonomskega liberalizma pričeli za ta porast korupcije kriviti ekonomsko svobodo. V kasnejših letih svojega življenja je Friedman odgovor na to isto vprašanje spremenil in pozval k »vladavini prava, vladavini prava in še enkrat k vladavini prava.«

Skoraj sočasno ob izidu prvega indeksa ekonomske svobode je Transparency International izdal svojo prvo izdajo svojega zaokroženega indeksa o zaznavi korupcije. To je ustvarilo priložnost za preverjanje trditve, po kateri bi naj ekonomska osvoboditev bila krivec za pojav korupcije. Povezal sem se z Eugenijem Guzmánom, mladim čilskim znanstvenikom družbenih ved in doktorandom London School of Economics, tudi gostujočim raziskovalcem pri Atlas Economic Research Foundation, in opravila sva prvo analizo o povezavi med korupcijo in ekonomsko svobodo sploh.

Empirična analiza je pokazala, da za razliko od besed iz ust kritikov prostih trgov več ekonomske svobode pomeni manj korupcije. Rezultati so bili zelo močni, vendar, pričakovano, s posameznimi izjemami. Ena izmed teh izjem je denimo Argentina, moja domača država. Vlada se je usmerila k privatizaciji, zniževanju carin, liberalizaciji menjalnega tečaja in k nekaterim drugim ekonomskim reformam. Je pa zanemarila vlaganja v krepitev neodvisnosti sodišč in učinkovitosti pravosodja in v druga področja, ki so pomembna za vzpostavitev pravnega okvirja, ki vzpodbuja pravičen sistem svobodnega podjetništva.

Nekatere privatizacije so bile zgolj prenos podjetij v državni lasti k vladnim prijateljem. Kljub znižanju uvoznih dajatev na 10%, so lahko skupine iz krogov blizu vladi vse svoje kontejnerje uvozile brez dajatev, ne le brez uvoznih dajatev, vendar tudi z oprostitvijo plačila drugih davkov. Dokler bo država obstajala bo za svoje delovanje potrebovala denar, bo, tudi v državah, ki so usmerjene k svobodnim trgom, obstajala verjetnost za pojav koruptivnih državnih pogodb o nabavi. Razpisni pogoji so bili napisani na način, da je bilo pričakovati, da bo posel dobilo tisto tapravo podjetje, podjetje z najmočnejšimi zvezami pri vladi. Večinoma, praviloma glede vprašanj državne varnosti, obstajajo določena področja nabavljanja, v katera država sme posegati. Vendar v večini koruptivnih držav je to, kar bi morala biti izjema, postalo pravilo.

V začetnem obdobju sprejemanja tržnih reform je takrat obstoječa in razširjena blaga dejanja korupcije v gospodarstvih z nadzorovanimi cenami, diferencialnimi menjalnimi tečaji, nadzorovanimi obrestnimi merami in s samovoljnimi subvencijami zamenjala bolj osredotočena in skoncentrirana dejanja korupcije. To je v mnogih ozirih okrepilo zaznavo o korupciji, usmerjeni k manj »demokratičnemu« načinu podkupovanja. Sam,o tisti na oblasti so bili videti kot dobitniki. Predsedniki treh največjih latinskoameriških držav (Mehike, Brazilije in Argentine) so zapustili oblast pod tančico dvoma.

Indeks o zaznavi korupcije, ki ga sestavljajo pri Transparency International, daje Sloveniji oceno 5,9 od 10. To je še vedno bolje od mnogih držav centralne Evrope, vendar precej slabše od Avstrije, ki j e prejela oceno 7,3. V ravnokar objavljenem indeksu ekonomske svobode, ki ga pripravljajo pri inštitutu Fraser (njihovi podatki se nanašajo na leto do 2010), se slabši del skupne ocene za Slovenijo nanaša na vladavino prava. Ocena za nepristranskost sodišč se je znižala s 7,14 v letu 2000 na današnjih 3,3. Ocena močno pada. Podobno je z oceno o zaznavi podkupovanja, ki je padla z 8,27 v letu 2005 na 5,72 leta 2010.

Slovenija ima priložnost, da izboljša svojo konkurenčnost. Če bodo ukrepi za premostitev krize ekonomsko politiko usmerjali k več ekonomske svobode, se bo s tem povečal pritisk za bolj nepristranska sodišča, ob tem pa bi se morale znižati tudi vzpodbude za izvajanje koruptivnih dejanj. Več svobode in manj korupcije pomenita priložnost, ki bi lahko Slovencem prinesla precej boljšo prihodnost.

Foto: Fakulteta za poslovne vede


Značke:

1 komentar

  • Več privatne lastnine in več tekmovalnosti ( svobodni trg) pomeni ob pravni državi manj korupcije.

    Več je (socialističnih) fevdov, več je korupcije. Ker moraš za vsak vstop v fevd preplačati ( visok birokratski prag) ali pa podkupiti ( malce ceneje). Če ni ekonomske svobode, tudi pravne države ne more biti, ker postane sodniški in policiajski ceh prej ali slej lastnina ali dvorna ekipa najmogočnejšega fevdalca.

    Če pa imaš svobodni trg in nimaš pravne države ( primer je, da so v sodniji in policiji še vedno večinsko fašisti ali komunisti ali drugi socialisti), pa za večino poslovnih dejanj ni treba plačevati carin, taks, prispevkov, mega socialističnih davkov oz. podkupnin ( ki so še vedno nižji znesek kot prej omenjene) ključnim dvorjanom fevdalca – ker je odločevalec za posel lastnik oz. vedno tisti, ki od posla nekaj pridobi.

    Podkupujejo vedno samo dvorjane, nikoli fevdalca. Podkupnine so vedno nižje kot taksa fevdalca. Dvorjan je tista pragmatična oseba, ki deloma dela za fevdalca, deloma pa za svoj žep. Več je birokracije ( dvorjanov), več je korupcije. Več je fevdalcev namesto fair tekmecev ( kapitalizem) – več je korupcije, ker bodo ti fevdalci zelo utrdili svoje fevde z visokimi vstopnimi taksami.