Katastrofa zgodovinske zavesti

Avtor: Ivan Štuhec. Vir: Družina. Komentator v razmišljanju opisuje, kako politika kontinuitete državo izčrpava z ideologijo razrednega sovražnika, ki se dogaja ob razpravi o praporščakih z zvezdami, z drugorazrednimi državljani v Hudi jami, odlikovanji bivših in še vedno aktivnih udbovcev. Tu sta še   krščansko-socialistični komunist Stanovnik, ki rohni proti Ameriki in Nemčiji, češ imperialisti nas že ne bodo komandirali in Kučan s svojo kvazi socialno in revoluciji zapisano retoriko.

Avtor razmišljanje zaključi z oceno stanja v slovenski družbi:

Slovenci in Slovenke imamo državo, ki pa še vedno ni naša. Od leta 1945 naprej živimo v sužnjelastniškem razmerju, ki je hujše od fevdalnega, od takrat naprej smo se razdelili na patricije in plebejce ter tako zgodovinsko zdrsnili v čas stare Grčije in Rima, v predkrščanski čas, kar je bil cilj novodobnih oligarhov, ki so iz lumpenproletariata postali patriciji. Vzdrževanje in ohranjanje tega razmerja je cilj zgodovinske kontinuitete, ki ji je samo v Sloveniji uspelo cele generacije vzgojiti v prepričanju, da totalitarni sistem ni totalitarni in da zločin ni zločin. Simbol te zavesti je Milan Kučan, zadnji šef totalitarne partije in prvi predsednik nove demokratične države. On je slovenska kontinuiteta, ki je hkrati slovenska nesreča in stranpot, zato se tako vehementno loteva vlad, ki niso njegove. Očitno se zaveda, da gre tokrat zares tudi na področju financ in agitpropa. Nasproti sebe ima še vedno samo enega, ki ga ne more uničiti, zato ga s pomočjo svoje Lady pošilja na psihiatrijo. Od Depale vasi, preko Patrije na psihiatrijo, to je politika kontinuitete, ki to ubogo državico izčrpava z ideologijo razrednega sovražnika, skrito pod parolami socialne pravičnosti, nepotrebnih delitev, nekoristnega strankarstva, stalnega kreganja, nepotrebnega odpiranja preteklih ran, sklicevanja na strokovnost, nevmešavanja politike v gospodarstvo in druge frazeologije, ki ji ljudje nasedejo, ker se na prvi pogled vse to lepo sliši.

V to retoriko sta ujeta tudi Turk in Pahor, ki bosta ob primeru izvolitve še naslednjih pet let poskrbela za nadaljevanje Kučanove kontinuitete in za dokončno resignacijo nad to državo. Pahor je imel zgodovinsko priložnost, da bi po zgledu nemških socialdemokratov prekinil s komunistično preteklostjo. Ker tega ni storil, bo ostal predsedniški kandidat s spravaško retoriko, ki je všečna ljudem, ne spreminja pa v slovenski državi ključnih predpostavk. To je, da se končno poslovimo od patricijsko-plebejske razredne družbe in postanemo državljani z samozavestjo, da so naše samostojne korenine pognale že v času bratov Cirila in Metoda, v Brižinskih spomenikih, v srednjeveških samostanih in inkunabulah, v reformaciji in protireformaciji, v cerkvenem vzgojno-izobraževalnem prizadevanju od jezuitskih šol do knjig Mohorjeve družbe, v Slomšku in Maistru, v Janezu Evangelistu Kreku in Jožetu Pučniku, v pomladi narodov in slovenskih taborih, vse do osamosvojitvenih korakov, ki bi se lahko zgodili veliko prej, če ne bi revolucionarji okupacijske nesreče naroda izkoristili za svoj krvav prevzem oblasti.

Dokler bomo vztrajali pri utemeljitvi Slovenije kot nacije na bratsko preliti krvi in ne na krvi, ki je bila nedolžno prelita med drugo svetovno vojno na obeh straneh in v osamosvojitveni vojni, tako dolgo nam ni pomoči. Prej kot se bomo zavedali, da Milan Kučan simbolizira katastrofo za slovensko državo, prej bomo izšli iz krize. Iz krize zgodovinske zavesti, ki ji niso kos niti katoliški ideološki bazeni kulturnega boja in njihova prisesanost na državne jasli. Če bi bil prvi sindikalist šolstva pri maši v stolnici, bi mu moral čestitati, kako uspešen vzgojitelj je, sebe in leto družbenega nauka Cerkve pa obesiti na pol droga.

Več: Družina