Prvorazredna Udba

Avtor: Jože Možina. Vir: Družina. V prvih dveh mesecih po nastopu vlade je bila največja slovenska afera svetovnega formata kar ponarejeno spričevalo srednje gostinske šole poslanca Ivana Simčiča. O tem je, kot da gre za vojni zločin, rohnel celoten medijsko-politični arzenal slovenske kapitalistične levice. Na ponarejevalca, ki javnosti do tedaj sploh ni bil znan, se je kot na grešnega kozla celotne nacije usul plaz, z gostinskim spričevalom se je ukvarjal celo predsednik republike Türk, pa rektor univerze Pejovnik, menda tudi Kučan. Kamenje in skale so kar letele na »največjega« grešnika slovenskega naroda.

Ponarejanje je zavrženo dejanje, vredno obsodbe in, posebej ker gre za poslanca, tudi hitre pravične sankcije, a ljudje božji – to ni tema, ki bi dneve in tedne zaslužila prve strani časnikov in prve minute televizijskih poročil. To vendar sodi v črno kroniko; se pravi med podobne prevarante in kurje tatove. Razloga za tolikšno težo dejanju iz črne kronike sta dva: prvi, da gre za poslanca vladajoče koalicije, kar odpira možnost, da se destabilizira Desus ter s tem zareže v vlado; drugi razlog za tolikšno publiciteto »zločina« iz črne kronike pa je potreba, da se čim prej zamegli, pozabi in pokoplje spomin na smešno tragično oblast, ki nam je v letih 2008–2011 ponujala zmešnjavo smeha in solz, norega zadolževanja, korupcije, klientelizma in prav neverjetne nesposobnosti. Da se pozabi na oblast, ki sta ji kot rojenici botrovala predsednik Türk in župan Janković in ki ni ponarejala srednješolskih spričeval, ampak »samo« ugonobila državo in opeharila sedanji rod mladih za prihodnost, starejših pa za mirno starost. Namesto da bi utrjevala pravno državo in povrnila vero v pravičnost, je pravno državo demontirala zaradi para psov … Seveda so botri in marionete Pahorjeve vlade brez kančka sramu najbolj učeni kritiki nove vlade. Oviranje nove vlade je sedaj glavna delovna obveznost tistih, ki so slovenski voz zapeljali v blato in iz njega pokradli, kar se je dalo.
A pustimo vlado, Ivana Simčiča in spričevalo. Poslanec s spornim gostinskim spričevalom si je nekoliko oddahnil šele, ko je zaradi površnosti čistilcev udbovskih arhivov prišlo na dan, da je eminentno slovensko novinarsko ime, Mitja Meršol, vsaj poldrugo desetletje prostovoljno sodelovalo z Udbo oz. SDV. Kar je eno in isto. SDV se je prej imenovala UDBA, še prej pa OZNA. Gre za prvega medijskega paža na dvoru nekdanjega predsednika Kučana, ki se je, čeprav udbovski sluga komunističnega režima, z lepljivima obema rokama oklepal vsake kraljeve ročice, ki je obiskala Slovenijo, vključno z britansko kraljico Elizabeto II. Bizarno: častni gost na slavnostnem kosilu na čast njenega veličanstva je na najbolj nečasten, prezira vreden način izrabil gostoljubje Velike Britanije in svojih gostiteljev, ki so mu pomagali kot prijatelju. Publicitete o tem je bilo bolj malo; verjetno zato, ker Meršol ni ponaredil srednješolskega spričevala sarajevske gostinske šole, ampak se je le udinjal tajni komunistični policiji, naslednici OZNE, ki je sicer znana tudi po tem, da je »samo« organizirala množične poboje leta 1945 in v nadaljevanju oropala svobode, življenja, prihodnosti, družinske sreče … na deset tisoče državljanov. Da o mafijskem delovanju te kriminalne združbe v gospodarstvu sploh ne govorimo.

Da bi bila Meršolova zgodba še bolj prozorna, so novinarji Reporterja izvrtali, da je Meršol po več kot 20 letih, tako rekoč nedavno, diplomiral z nečim, kar po pravilih sploh ni diploma, temveč potopis. A na FDV-ju ni »sarajevskega srednješolskega ravnatelja«, ki bi to priznal. Meršol se zato počuti varnega. V Državnem zboru je tako zaradi edinstvenih mednarodnih izkušenj postal član odbora za zamejce in izseljence. Tudi v svoji predstavitvi je nedavno zapisal: »V okviru mednarodnega sodelovanja pa bom vsekakor za to, da Ljubljana še naprej nudi zgled pri varovanju človekovih pravic.«

Po razkritju je za kak dan vendarle spremenil barvo obraza v bolj zariplo rdečo, tudi njegov strankarski šef Zoran Janković je bil v zadregi, dokler predsednik Türk primera Meršol ni uvrstil med drugorazredne teme, rekoč: »Dokumentov nisem videl, opažam pa, da se pri nas kar nadaljuje praksa politične uporabe dokumentov iz delov arhivov. To se mi zdi tema, ki bi zaslužila malo kritičnega vpogleda.« Ali drugače: v dilemi, ali je problem udbovsko ovajanje ali publiciranje le-tega, se je Türk gladko odločil za slednje, ovajanje pa prezrl.

Kaj je s tem predsednikom, ki naj bi bil demokrat, celo predan spoštovanju človekovih pravic, da mu Meršolovo sodelovanje z Udbo ne predstavlja nikakršnega moralnega problema? Je v podtonu izjave moč slutiti, da obsodbe udbovskega ovajanja ni zmogel tudi zato, ker bi tudi njemu kaj lahko padel kak podoben okostnjak iz omare? Tako bi bilo moč razumeti ponesrečeno izjavo. V tem primeru, da so stiki z Udbo bili, bo to vsekakor predsednikova prvorazredna tema. Na glede na zdrse s prirejanjem dokumentov v aferi Velikovec je relacija Danila Türka do SDV še nepojasnjena škrbina. V Socialistični zvezi delovnega ljudstva je deloval kot sekretar v komisiji za manjšinska in izseljenska vprašanja v času, ko je SDV tam izvajala bombne napade. Kariero je potem nadaljeval v jugoslovanski diplomaciji pri OZN na področju človekovih pravic. Sprenevedavo branjenje Meršola, nezaslišano državno odlikovanje Tomažu Ertlu, nezmožnost takojšnje jasne obsodbe komunističnega zločina v Hudi jami, vse to govori v prid tezi, da ima predsednik Türk glede Udbe še neporavnane račune.

Koristno je, če vemo, da so skoraj vsi, ki so v obdobju prejšnjega režima odhajali v tujino na pomembne službene poti, posebej pa tisti, ki so zasedali dobro plačane službe v tujini, npr. dopisniki javne RTV, Dela in drugih časopisov, veleposlaniki, imeli stike z SDV, izjeme so menda redke. Če je do sodelovanja z Udbo prišlo, marsikdo je bil namreč pripravljen prodati svojo vest za visoke devizne plače, so bili ti ljudje kompromitirani; SDV in partijska nomenklatura je vedela (in ve) za njihovo skrivnost, zato jih lahko do današnjih dni »usmerja«.

Predsednikovo sprenevedanje pri uporabi arhivov je neverjetno tudi zato, ker dobro ve, da so arhivske komisije, ki so jih imenovali partijski vrhovi, pred letom 1991 vsakih nekaj let sistematično pregledovale svoje arhive in uničevale tisto, kar bi lahko škodovalo ugledu partije in vodilnih tovarišev. Leta 1990 je prišlo do uničevanja arhivskega gradiva v velikih količinah. V Kočevski Reki in drugod so partijci zažigali tone režimskih dokumentov. Ocena strokovnjakov je, da imamo na razpolago le še desetino tovrstnega gradiva. Še vedno najdemo kak drobec – kot se je za Meršola –, a glede na to, da je bilo večino tistega, kar je razkrinkavalo partijsko-udbovsko početje, uničenega, si lahko samo mislimo, kako zločesta je bila razsežnost delovanja tajne politične policije.

Da je bilo delo za Udbo, sploh pa vodenje Udbe in uporaba udbovskih uslug sila rentabilno početje ne le takrat, ampak do danes, ponazarjam z dvema primeroma. Janez Zemljarič, nekdanji šef SDV in minister ljudske milice, je socializem že davno obesil na klin ter temeljito obogatel z lobiranjem in spornimi posli v javnem zdravstvu. Zakaj so se mu odpirala vsa vrata, tudi mnoga cerkvena, je več kot zanimivo vprašanje. In končno: šef CK ZKS, Milan Kučan, je bil končni uporabnik udbovskih uslug, bil je na vrhu piramide slovenske komunistične oblasti, za katero je Udba delala. Uporabne udbovske informacije, ki so bile na voljo šefu partije, mu gotovo niso škodovale pri utrjevanju pozicij in posledično pri preobrazbi iz partijskega šefa, ki je nasprotoval demokraciji in dolgo tudi osamosvojitvi, v predsednika demokratične osamosvojene Slovenije.

Udba je za mnoge še vedno rentabilna, za vse druge pa, žal, prvorazredna tema.