Izvirni božji načrt za telo in spolnost
Vsesplošno nasprotovanje cerkvenemu nauku na eni strani in nerazumevanje spolne morale med mnogimi ljudmi in tudi kristjani na drugi strani označujeta krščanski pogled na telo oz. spolnost kot negativen in nečloveški. Vendar Cerkev sama postavlja človekovo telo kot temelj za razumevanje krščanstva in smisla življenja, kar je sicer paradoksalno glede na dokazane spolne škandale v vesoljni Cerkvi. Kljub temu ostaja cerkveno občestvo in vsak posameznik v fundamentu svet, saj Kristus po besedah Janeza Pavla II. »z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost«.
Krščanstvo ne zavrača telesa
V današnji družbi pogosto zasledimo razprave, ki vero in vse kar je duhovno, potiskajo na obrobje našega življenja, v področje individualnega in nestvarnega; kar ni povezano z vidnim svetom. Tako mnogi mislijo, da v verskih razpravah telo in spolnost kot tabu tema bodisi nimata pomena (mesta) bodisi je le ta bolj obroben ali negativen. Vendar ima kot rečeno v uvodu v krščanstvu človeško telo pomembno mesto, saj nas Katekizem katoliške Cerkve uči: »Ker je človek obenem telesno in duhovno bitje, izraža in dojema duhovne resničnosti po snovnih znamenjih in simbolih«, torej po telesu. Hkrati pa tudi za številne kristjane telo in spolnost predstavljata oviro za »čisto življenje«, torej po Dekalogu oz. krščanskem nauku. Vendar je to daleč od dejanskega krščanskega pogleda. V Genezi lahko namreč beremo, da je bilo vse, kar je Bog ustvaril, zelo dobro (prim. 1 Mz 1,31). Tako človeško telo kot višek božje kreativnosti že a priori predstavlja vrednoto. Ne gre za to, da bi bila duša »ujeta« v telo, saj skupaj tvorita neločljivo in povezano celoto. S tem je povezana največja skrivnost odrešenja preko vstajenja (duha in mesa) v večno življenje.
Osrednje mesto spolnosti v božjem načrtu
Po besedah papeža Janeza Pavla II. ne moremo razumeti krščanstva, če ne razumemo resničnega pomena naše spolnosti. In kako gleda na to problematiko Christopher West, poznavalec nauka papeža Janeza Pavla II. s področja teologije telesa? V svoji knjigi Dobra novica o spolnosti in zakonu trdi, da je »Sveto pismo od začetka do konca pripoved o poroki. Začne se v prvi Mojzesovi knjigi s poroko Adama in Eve (prim. 1 Mz 2, 18-25) ter konča v knjigi Razodetja z »Jagnjetovo svatbo« – poroko Kristusa in Cerkve.« Tukaj želi avtor povedati, da nam je Bog hotel svoj načrt razodeti na nam razumen način, zato nas je ustvaril po svoji podobi, kot moškega in žensko.
Če želimo razumeti pomen stvarjenja človeka in združitve moškega in ženske »v eno telo«, se moramo po Westovem razmišljanju v knjigi Teologija telesa za začetnike ozreti na začetek, v čas »prvega človeka«, ko še ni bilo greha. Ker nimamo neposredne izvirne izkušnje prvega človeka, avtor vidi »rešitev« v simboliki Svetega pisma. Tukaj bi marsikdo izpostavil, da pripoved o stvarjenju sveta v Genezi ni znanstveno potrjena. Vendar svetopisemska simbolika ni mišljena kot znanstveno poročilo o začetku sveta. Povsem jasno je namreč, da ima znanost svojo vrednost, pa vendar ne more razložiti duhovnega pomena našega obstoja.
Človek je tako edino bitje, ki je ustvarjeno po »božji podobi« (prim 1 Mz 1, 26-27). To pomeni, da je v snovnem svetu sam kot oseba, ki se od živali razlikuje v tem, da ima svobodo oz. voljo. Pa čeprav temu marsikatero mnenje ali ideologija nasprotuje, je že sv. Tomaž Akvinski glede na obliko teženja povsem jasno razločil človeka od živali; torej bitja, ki nimajo volje (živali) loči od človeka, ki umeva, torej ima voljo (prim. Summa theologiae). Čeprav ima tudi človek spolne potrebe (nujnost obstoja oz. reprodukcije), so te za uresničevanje človeka zanemarljive v primerjavi z živalskimi. Impulz testosterona je pri človeku za razliko od živali obvladljiv oz. pogrešljiv, ne da bi s tem človek sebe zatiral ali izničil. Na ta način je človek poklican v odnos z Bogom in bližnjim. Po Westovih besedah »sta mož in žena namreč poklicana, da živita v ljubezenski zavezi oz. poročenosti (prim. 1 Mz 2,24), ki je znamenje Kristusove odrešujoče »poroke« s Cerkvijo (prim. Jn 2, 1-11), ki je bila »izvršena« na križu na Kalvariji.«
Samo po Kristusu lahko v polnosti razumemo »pripoved« o stvarjenju človeka in s tem smisel našega bivanja. Kristus nam prihaja naproti, da nas pripelje k višjemu cilju – vstajenju od mrtvih, ki presega vse kar je zemeljsko. Učlovečena Beseda (logos) je postala meso in se darovala za nas na križu. Čeprav so te skrivnosti domet vere, sta lahko človekovo udejanjanje in spolnost sveta, kar zahteva celega človeka. Misliti le s telesom je premalo za umevanje Božjega načrta. Kakorkoli, na koncu človek tako nima izbire, saj mu s staranjem upada telesna in spolna moč.
Foto: Društvo SKAM
Viri:
- Christopher West, Teologija telesa za začetnike
- Christopher West, Dobra novica o spolnosti in zakonu
- Katekizem katoliške Cerkve
- Tomaž Akvinski, Summa theologiae
7:11
Biblija je knjiga vseh knjig, vsak razmisljujoci bi jo moral precitati, vsaj dvakrat.
Kajti to je knjiga resnic o clovekovi nravi. Sovrastu, ljubezni, zakonih.
Pustimo, da gre v nekaterih delih za Judovsko propagando.
Pustimo, da je, Judom v njej, dovoljeno vse, ostali pa so nekako obrobni prebivalci tega planeta.
Biblija je knjiga vseh knjig.
Cetudi se nobena iz njenih perokb ni uresnicila. Clovek je vse bolj nepopoln, pimitiven, nesocialen.
Svet poseljujejo agresivni in Bogokletni. Biblija ponuja enega od pogledov na vesolje, drugega ponuja znanost. Oba pogleda pa sta v resnici polna lukenj in neznank.
Niti osnova ni razjasnjena, za kaj smo tukaj, kaj je dobr in kaj zlo.
Pravzaprav je vse manj razjasnjena.
Ce je Bog ustvaril veslje, ga je ustvaril in pustil, da se vse razvija po svobodni volji?
Ce ne, se vtika in regulira vsak nas zgib, pikolovsko in konstantno.
Ni logike uma, da bi v Boga verovali, toda tudi ni bitja srcne krvi, da bi se k njemu ne molili.
300.000 let je Neandrtalec, evropski clovek, zivel v na podrocju sredozemlja in v sedanji Evropi, Nemciji, z obsegom mozganske votline dvakrat vecje, kot jo imamo danes. V ledenih obdobjih je prezivel, miroljuben, v popolnem sozitju z naravo. Preko homo sepiensa smo danes popolnoma loceni od narave. Nase kosti imajo cedalje manj kalcija, misice nam pesajo, um je vse bolj ozek, bebast.
18:48
Ne sodi drugih po sebi.
Si Biblijo v resnici vsaj enkrat prebral? Če bi jo, bi se tvoje ubogo znanje ne razodevalo tako očitno že po parih stavkih, ki si jih o knjigi vse knjig napisal.
8:56
Opomba: kar se pa tice spolnosti in komunizma, pa nam bo podrobno pojasnil gospod Janko!
15:06
O tej tematiki je pred par leti francoski filozof Fabrice Hadjadj napisal knjigo “La profondeur des sexes: Pour une mystique de la chair” (Globina spolnosti: Mističnost telesa), ki jo nademo poleg francoščine prevedeno še v italjanščino in španščino.
Ob branju te knjige sem doumel, kako plitko je razumevanje inkarnacije Boga, kako daleč proč v duhovno sfero potiskamo Boga, ki tako pristane na mestu, ki ga ima v ostalih verovanjih. S tem pa pristanemo, da je del našega življenja izven Boga. Fabric trdi, da je omaloževanje telesa delo hudiča, kajti poiskuša nas speljati na teren, kjer je doma. Napade nas v duhu, v telesu nas ne more, ker telesa ne pozna.
Všeč mi je bilo, ko povdari, da bi Jezus ozdravi s dotikom, s slono, baltom. Opis geneze jezusove rodbine je zelo “mesen”.
O samem sponlem odnosu pa naredi pravo študijo v primerjavi z osalimi bitji. Recimo dejstvo, da je edino človeški odnos obraz prti obrazu.
17:55
Hvala za info o zanimivi knjigi! Ja, z inkarnacijo imamo zelo hude probleme :(
1:05
To temo zgrešimo že s prvim “strelom”, če k njej ne pristopimo z zadostno mero spoštovanja in čudenja.
Čudenja in spoštovanja je sposoben v srcu ponižen človek, človek velikega duha in omike in ni nujno, da je vsestransko razgledan.
Njemu nasprotno stoji človek, poln napuha in ošabnosti. Človek, ki ne zna ceniti ničesar, kar ni v skladu z njegovim prepričanjem, svetovnim nazorom ali celo z njegovo spolno usmerjenostjo., identiteto.
Ljudje smo si namreč glede na spol, raso, svetovni nazor , versko pripadnost, stopnjo ali smer izobrazbe, opravljanje poklica, stopnje osebnostnega in embrionalnega razvoja ENAKOVREDNI! (v trgovini so za vse enake cene). Za vse nas veljajo iste človekove pravice in vsak , ki se jih zaveda, jih je dolžan braniti pred tistim, ki jih hoče omejevati na račun nekoga, ki je obrambe svijih pravic nezmožen.
Če dobro pretehtamo in razumemo bistvo seznama človekovih pravic, lahko hitro ugotovimo, kje in v kako kočljivi situaciji se danes človeštvo nahaja. Poglejmo samo odnos sedanje družbe in njenega javnega mnenja do osnovne celice družbe, od katere je odvisno preživetje človeštva kot celote, ki je družina in bistvo družine; ODNOS MED MOŠKIM IN ŽENSKO (možem in ženo).
Bistvo razumevanja njunega odnosa je zdrav in v vseh ozirih celosten pogled na njun intimni duhovno felesni spolni odnos. Samo pomislimo, kdo temu fenomenu, brez katerega bi bil svet že takoj po stvarjenju spet pust in prazen, izkazuje največje spoštovanje in dostojanstvo. Kdo in zakaj tako globoko spoštuje zvezo med možem in ženo, da pred skleitvijo le te celo priporoča vsaj osnovno pripravo nanjo v smislu vsaj nekajurnega tečaja priprave na zakon? Kdo spoštuje njun intimni odnos tako dosledno, da ga povzdigne celo v zakrament in pred možnimi zlorabami zavaruje predvsem dekle in tudi fanta s priporočanjem spolne zdržnosti prd zakonom.
Smo sploh sposobni brez predsodkov pomisliti, koliko naših potencialov bi sprostili, če bi za vodilo našega življenja sprejeli modrost Svetega pisma in nazadnjaške RKC. ZA ODGOVORNO SPOLNOST.
2:07
Nadaljujem, kjer sem končal.
Samo pomislimo, koliko energije izgublja naša mladina, ker jo družba dobesedno poriva v prezgodne spolne odnose s povsem zgrešeno strategijo spolne vzgoje, ki to ni temveč je njeno popolno nasprotje.
Z razpečevnjem kondomov in sredstev proti zanositvi s poveličevanjem seksa in pornografije in z malikovnjem uživanja v resnici oropamo mlade za resnično lepoto in veselje do življenja, ki ga s seboj prinašajo obvladanje sebe in svojih nagonov že stem, da se znamo odpovedati dovoljenim užitkom, da v nekem smislu naberemo kondicijo, da se bomo lažje obvladali, ko bo to potrebno.
Srečno življenje ni življenje, polno užitkov in omame. To pelje v prezgodnje resne probleme in v prezgodno izgubo veselja do življenja za kar imamo nešteto dokazov.
Za srečno življenje je potrebno mlademu človeku privzgojiti smisel za napor, za delo, poštenost, občutek za pravico in odprtost za resnico. Za laži tu ne sme biti prostora.
Koliko bi prihranili, če bi mlade prav vzgajali. Nebi potrebovali kondomov in ne sredstev proti zanositvi. Nebi bilo splavov… in koliko manj bi jih bilo, če bi dekletom in mamicam, ki so se odločile za splav primerno svetovali v korist še nerojenega življenja, oziroma bi ob pravilni vzgoji že od zgodnjega otroštva takih svetovanj skoraj v celoti nebi niti potrebovali. Potem o razporokah in ločitvah morda nebi niti razmišljali, Zanesljivo pa bi jih bilo veliko, veliko manj in manj zaradi ločitve staršev prizadetih otrok.
In cepljenje deklic zaradi raka na materničnem vratu…ki je prava ironija…bolj zaslužek farmacevtskih lobijev, kot pa resnična preventiva…ja, ko bi si upali o em povedati vso resnico…
Ja vseh teh izdatkov nebi potrebovali. In prihranili bi kupe davkoplačevalskeg denarja.
No in če bi resnico razpeli še čez vse zlagane praznike in borčevske penzije, ki so nam vsa povojna leta in celo po osamosvojitvi zapravljajo tako trdo prigarani denar…
Človeku postane za težko ob toliko lažeh…tistih, ki nas toliko stanejo in vendar je sv. Pavel zapisal. da če bomo v Njegovem nauku vztrajali, bomo spoznali resnico in resnica nas bo osvobodila. Kako čudovita je namreč zavest, da niprazna obljuba njim, ki so in še bodo vero sprejeli, da človeške oči niso videle in uho ni slišalo, kar je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo.
Vesel sem, da tudi sam lahko pričujem, da je največja sreča po božjih zakonih živet odnos med možem in ženo. Samo na tem naslovu je moč iskati recepte za ozdravitev človeštva, ki se je z odpadom od Boga podalo na tvegano pot samouničenja.
MIR IN DOBRO!