Avtor: Tomaž Štih. Vir: blog Libertarec.  Za potrebe protokola je prejšnja vlada (v resnici sploh ni pomembno katera!) iz širšega proračuna plačala za orientalsko preprogo, vredno 80.000 evrov. Zanjo smo porabili 150.000 evrov. Težava naj bi bila v razliki v ceni. Pa ni. Problem je razmišljanje, da je nakup orientalske preproge za 80.000 evrov za državniške sprejeme, nekaj normalnega.

Naš protokol izraža vrednote naše države in kulturo našega naroda. Ni kopija protokola drugega naroda. Je tisto, kar smo. Odločitev ali bomo državnike sprejemali v dvorcih z orientalskimi preprogami po 80.000 evrov, ali pa v majhni, delavski izbi, tako kot je pred več kot dvema desetletja Lech Wałęsa sprejel Georga Busha starejšega, je v naših rokah.

Ali ne bi bili ponosni, če bi premogli državnika, ki bi imel namesto predloga nove rezidence pogum storiti ravno obratno?

Predlagati odprodajo in najem skromnejših protokolarnih objektov, opremljenih z enako skromnimi (in po možnosti iz ljubezni do domovine podarjenimi) slovenskimi umetniškimi ali znanstvenimi izdelki.

Ali ne bi bolj verjeli v Slovenijo, če se navzven ne bi obnašali, kot da po božje častimo državno uradništvo in malikujemo politike, ki kot deux ex machina v pravem trenutku osmišljajo naša -brez njih prav patetična- življenja? Če ne bi gojili te lažne in v svojem bistvu malomeščanske visoke protokolarne kulture ter proračunsko financiranega blišča? In bi namesto tega svetu in domači javnosti slikovito sporočili: “V Sloveniji spoštujemo skromnost in delo. Takšni smo. Mi spoštujemo vas, vi spoštujte nas.”

Želimo prepoznavnost? To bi bilo zelo prepoznavno.

Tags: protokolarni objekt Brdo