Janševe besede in vihar iz leta 2007
Se spomnite viharja iz oktobra 2007, ki so ga povzročile zaletave besede Janeza Janše, ki so šle nekako v smeri, da “dokler iz smetnjakov gledajo štruce kruha, smo bogata družba”?
Besede – tudi meni se zdijo neprimerne za predsednika vlade, ki je želel zmanjševati učinke, takrat že bližajoče se krize in verjetno izrečene nekako brez resnega premisleka, pa vendarle držijo. Še več, hrana ne gleda samo iz smetnjakov, kamor jo najverjetneje odvržejo vsega presiti, pač pa bi, če bi lahko, gledala iz hermetično zaprtih plastičnih posod, ki jih podjetja za ravnanje z odpadki odvažajo v predelavo (v bioplin).
Zategovanje pasov, ki to sploh ni
Posel enemu večjih podjetij za ravnanje z organskimi odpadki se je po podatkih Supervizorja (v javnem sektorju) v enem letu povečal za skoraj 20 odstotkov. Ilustrativno je, da je podjetje od proračunskih porabnikov v letu 2011 prejelo skoraj 950.000 €.
Daleč na prvem mestu je ena od slovenskih bolnišnic, ki za odvoz odpadkov porabi kar okoli 10.000 € mesečno. Pa izračunajmo na palec koliko hrane je to. Če vzamemo podatek, da za odvoz 35 l soda podjetje zaračuna okoli 7 € (= 20 centov za kg – podatek je za drugo podjetje in za leto 2010), potem lahko izračunamo, da samo ta bolnišnica mesečno odvrže okoli 50.000 kg ali neverjetnih 50 ton hrane. Neverjetno, upam, da je v ta strošek vključeno še kaj drugega. Še enkrat poudarjam, da izračun ni natančen, pač pa naj služi samo za oceno koliko hrane pravzaprav zavrže samo ena bolnišnica.
Če si pogledamo stroške odvoza zavržene hrane še nekaterih drugih proračunskih porabnikov na primer drugih bolnišnic, centrov šolskih in obšolskih dejavnosti, zaporov, domov starejših občanov, šol in vrtcev, bi hitro dobili po posameznih področjih sliko odnosa do temeljne človekove potrebe – hrane. Če pa bi primerjali količino zavržene hrane še med posameznimi enotami iste dejavnosti (bolnišnice, šole, vrtce, …) glede na število uporabnikov, bi dobili zanimive podatke, ki bi lahko služili … marsičemu.
Vsekakor so (tudi) tule priložnosti za “zategovanje pasov” o katerem govori vlada. In to niti ne bi bilo zategovanje pasov, pač pa samo logičen in edino pravi ukrep, ki ga je treba uvesti TAKOJ. Draga bodoča vlada RS, podatke imate (hvala bogu za Supervizorja), birokratov, pardon javnih uslužbencev je po ministrstvih dovolj. Dajte majhnemu sposobnemu timu nalogo naj naredi tak (samo malo bolj natančen) pregled, predlaga ukrepe, ki jih potem sprejmete in odgovorne v izstopajočih javnih ustanovah udarite po žepu. Moj glas imate.
Štručka, ki se spremeni v metanov prdec
Pa poglejmo še v zasebni sektor, kjer slika ni nič drugačna. Samo vlada tu ne more ukrepati, pač pa le mi potrošniki.
Ljudje želimo sveže, pa ne samo to, želimo vsak dan sproti sveže izdelke v vsaki minuti našega nakupa. Tako želimo na primer svež kruh in sveže pekovsko pecivo tudi pet do osmih zvečer, ko trgovino že skoraj zapirajo. Trgovska podjetja so se temu prilagodila in nam scrkljanim potrošnikom to tudi zagotavljajo. Ampak zanimivo, ne na svoj račun.
Vse kar trgovcem ostane le-ti vrnejo (po besedah zaposlenega v pekovskem podjetju) nazaj proizvajalcu – brez svojih stroškov. V nekaterih primerih se sicer dogovorijo za znižanje cene, a to je precej odvisno od dobre volje vodje poslovalnice. Torej od etične naravnanosti trgovske verige in še bolj od sposobnosti vodje poslovalnice je odvisno koliko hrane se bo vrglo stran. A to ne gre na stroške trgovca. Pač pa na stroške proizvajalca, ki jih seveda prevede v povišano ceno izdelka, ki jo plačamo na koncu mi kupci. Cena svežine je torej visoka.
Pa si zamislimo sirovo štručko, toplo-hrustljavo in dišečo, ki jo tik preden se trgovina ob osmih zapre, kar naenkrat ni več moč prodati. Čez noč ji svežina poide in še dobro pecivo roma nazaj k proizvajalcu in naprej v … hermetično zaprte plastične posode vse do bioplinarne. Halo? Še dober izdelek se po nekaj minutah “življenja” spremeni v odpadek, ki ga v tem delu sveta ne porabimo niti za krmo živine. Prodajalke peciva ne smejo odnesti domov – to bi bila kraja, zaposleni proizvajalca teh izdelkov ne smejo nositi domov – tudi to bi bila kraja. Tu pri nas v razvitem svetu je pač ta štručka obsojena – ne boste verjeli – na zeleno energijo s katero se celo pohvalimo, kako ekološki da smo.
Najprej torej porabimo energijo za pridelavo žita, pa za mletje žita, za transport moke do pekarn, pa za pripravo testa, transport surove štručke do trgovca, ki porabi energijo, da jo speče, potem pa transport v obratni smeri – nazaj do proizvajalca, pa še do bioplinarne, kjer se spremeni v … metanov prdec iz katerega proizvedemo velecenjeno “zeleno” energijo. Kako smo mi ekološki!
Foto: Aleš Čerin
![[Facebook]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/facebook.png)
![[LinkedIn]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/linkedin.png)
![[Twitter]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/twitter.png)
![[Email]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/email.png)
Prepričan sem, da je za velike količine stran metanja hrane v bolnišnicah kiriva njihova služba. Poznam veliko ljudi, ki niso izbirčni pa je še vsakdo od njih imel pripombe na bolnišnično hrano. Bolnik ne more izbirati druge rastavracije , če mu dotična hrana ne tekne, ostane raje lačen, ali se prehranjuje drugače. Hrana v bolnišnicah se najverjetneje meče proče , ker je neokusna, neprimerna,…Doker je ekonomsko najugodnešša cena hrane plus cena odvoza odpadkov, pač nikogar ne boli glava. V primeru, da se nam doma posensreči obrok in ga moramo vreči proč, drugič naredimo drugače, kajti kuhamo za sebe. Tudi v gostilnah kuhajo tiso kar ljudjem tekne.
Seveda je problem trgovcev precej bolj kompleksen. Verjetno bi lahko neprodane viške hrane lahko dali humanitarnim organizacijam, a kaj ko je problem stroga neoporečnost hrane. Trgovec bi se lahko hitro znašel na zatožni klopi, če bi nastopil kak zdravstevni problem.
Sigurno pa je največji problem stran metanja hrane to, da je hrana borzno blago, kjer veljajo pravila borznega zaslužka.
Zanimiv je še en podatek iz bolnišnice. Namreč v bolnišnicah morajo zavreči tudi hrano ki je ne poješ in ostane tovarniško zaprta (npr. jogurt, puding). Bojijo se tega da bi kakšen bolnik kaj vbrizgal v hrano in jo potem iz varnosti zavržejo.
Druga stvar, ko sem bil v šoli (kakih 20 let nazaj) je bil puding skuhan v šoli in postrežen v znamenitih “rostfrei-jastih” skodelicah, danes je vse kupljeno v plastični embalaži.
Tretja stvar otroci so v vrtcu, če praznuje rojstni dan je dovoljena le tovarniška hrana (piškoti, torte). Domače torte se ne sme prinesti.
ČE KRUHEK PADE TI NA TLA, POBERI IN POLJUBI GA!!!!
Tako nekako gre prevod na, umeten, Slovenski jezik iz original Germansčine!
Bil sem vzgojen, po Germansko, mati je vse, kar je ostalo od kosila lepo dala v špajzo in rekla, dokler tega ne poješ, novega ne dobiš!
In Janez Janša je izrekel preroške besede in z njim se bo pač treba strinjati! 2007 ni bilo na vidiku popolnoma nobene krize! In tedaj smo živeli v razkošju, napram časom, ki nas čakajo! Živeli in trošili!
In res je, v bolnicah predvsem, se dela s hrano ko svinja z mehom!
Vzrok je dejstvo, da tudi od pogodbe za hrano direktor nabave “vleče” 10% v gotovini od dobavitelja! In več ko je naročene, več gre v žep ekonomu!
In res je, da so bolniki preprosto presiti! Doma natepavajo zelje, v bolnici pa se igrajo bogatune in izbirčneže!
POTREBNO bo uvesti Azijsko-Ruski sistem!
V Rusiji je hrana neužitna (nekaj krompirčkov+voda+segreto) in če si v bolnici ti pač morajo streči domači, sicer pa žri, kar dobiš!
V Aziji, Kitajskem , Arabiji pa sploh v bolnicah hrane ni! Nosijo jo domači svojemu bolniku!
Tako naj bodi!
Zabutan SLO narod ni v stanju spoznati, da ne more več pojesti, kakor pridela v potu svojih rok in umu svoje glave!
DRUŽBA STRANMETANJA: in to stranmetanje ni samo stranmetanje kruha v smetnjakih, obrokov v bolnicah, hitre prehrane, ki je neužitna, na ADRIJI, pol požrtih dragih večerij po elitnih Ljubljanskih lokalih, ljubljanskih elit, TUDI KULTURNIKOV! Bil sem priča, v elitnem lokalu ob Ljubljanici (Pri vitezu), ko sta dva od kulturnikov, ki danes protestrirata, z ženami (ali ljubicama), naročila pregrešno drago večerjo, pobrskala po postreženem na mizi in po tem ves večer v ostanek metala zlomljene zobotrebce!
PROTESTI PRESITIH: in protestrirajo slovenski “kulturniki”!
Bolje bi bilo reči popolni antikulturniki!
Tisti, ki so kaj ustvarili jih ni zraven!
Tam so le taki tipa: Taufer, Tof, Stanovnik in ROMARKA (moški!),……
Eni so prisesani na ministrstvo za šušmarjenje v literaturi, drugi za šušmarjenje v komiki, tretji za šušmarjenje v partizanih, četrti za šušmarjenje komentarjev na raznih spletnih straneh,…….
ŠUŠMARJI, KI SE NAZIVATE, KULTURNIKI:
NOVA VLADA MORA takoj ukiniti do absolutne nule vse izdatke za vse “kulturnike!” BREZ IZJEME! Na NULO!
In vsakemu Slovencu podeliti 25 Euro/letno, takoimenovan “letni kulturni bon!” Ta kulturni bon bo vnovčljiv kot študentski boni prehrane, toda za kulturne namene!
Torej bomo z njim lahko kupili SAMO slovensko literaturo, šli le v slovenski kino ali ga vložili v fond kulture nazaj, ki ga bo, ta fond, upravljal izbran predstavnik! Za te bone bomo šli lahko v muzej, dramo ali poslušat kako pop skupino!
IN BOMO VIDELI, KAJ JE V TEJ KULTURI, KI SE TAKO HVALI, VREDNO, KO BO NA TRGU!
NAŠA KULTURA JE ŠE GLOBOKO SOCREALISTIČNA IN ŽIVI NA INFUZIJI, KI JE STALNA IN SLADKA, NIČ PA NI TREBA BRCATI, SAMO TEČE PO CEVKI IZ FLAŠE DAVKOPLAČEVALCEV!
SMRT SLOVENSKI SOCREALISTIČNI KULTURI!
Glede hrane v bolnici se motiš. Upam, da ti ne bo potrebno okusiti njene kvalitete. Konkretno UKC LJ – bolnikom, ki imajp že tako problem sami s sabo, prinesejo nekaj obupno smrdečega. Hranljivo gotovo je, morda je celo okusno, toda vonja obupno in bolnim ljudem se obrne. Za ilustracijo besede bolnice:”Slišala sem da bo polenta. Tako sem se jo razveselila. Pa so prinesli obrok, kjer je bila polenta prelita z neko omako odbijajočega vonja. In zopet nisem jedla, ker se mi je uprlo.” Kuhinja v UKC LJ je obup in je zanjo škoda vsakega denarja.
Kruh, kulturniki,…. Samo jemanje skupaj z jamranjem kako gre slabo!!!!
Privilegiji, privilegiji, privilegiji,……….., privilegiji, privilegiji,…..
Kdaj se bo to končalo?!
Denarja je povod dovolj, kopamo se v njem!
Kdaj se bodo šli in uživali Slovenci v novem športu – Striženju privilegijev!!!
NEVZDRŽNO: pravkar sem izklopil TV SLo 1 , tega skrpucala, nagrad Prešernovega sklada, “kulturne” prireditve NI MOGOČE GLEDATI!
Taka kultura je res “stranmetanje”
Ne strinjam se v celoti s tem, kar sta napisala Franci in Petrovc on (malo bi bilo potrebno pogledati pravopisna pravila), marsikaj pa je bridka resnica, kar se tiče “stranmetanja” in kar se tiče kulture, preveč smo izbirčni in preveč požrešni, ne samo “prave” hrane, ampak tudi denarja.
In, o groza, predstava res ne sme biti primerna za vse vrste gledalcev. Kakšna umetnost in sporočilnost bi pa to bila, če bi bilo ljudem lepo pri srcu?! Ja, seveda, kaj pa mislite, kakšna gledališka predstava bi pa bila, če ne bi vsaj en igralec nag letal po odru ali med gledalci in bingljal s svojim lulekom naokoli (jaz bi se na Mandičevem mestu tega že zdavnaj naveličala) in doživljal erekcijo ali pa, da ne bom enostranska, ne bi vsaj ena igralka razkazovala velikosit svojih jošk, da o čem drugem niti ne govorim, pa še vse drugo, kar spada zraven ..
Brez veze, da nadaljujem, zdaj sem tako ali tako že zdavnaj okvalificirana za tercijalko. Hehe.
Neka bolnišnica ima tudi stanovanjski trakt. Tam sem z družino stanoval nekaj let. Hrano sem jemal v bolnišnični kuhinji in jo nosil v stanovanje. Sprva je šlo, s časom se mi je ta hrana uprla.
Kljub letom, od adolescence dalje, nisem bil nikoli v bolnišnici. Danes ne vem, kakšno hrano imajo, se je pa žena pritoževala, ker je bila lani skoraj mesec dni v bolnišnici. Pa ni izbirčna.
Sam težko zavržem kos kruha. Povečini ostanke kruha in ostale hrane namenim(o) dvema psoma, ki ju imamo.
Pa tudi v kaki gostilni, kjer imajo obilne porcije, ti ponudijo kartonsko-plaštično škatlo, da lahko tisto, kar nisi mogel pojesti, odneseš domov.
Prvič se oglašam, čeprav redno prebiram Alešev blog. Dovolite,da vam opišem svojo izkušnjo.17.10.11 mi je vet.inšp.na Postojnski tržnici uničila približno 220 popolnoma svežih,domačih, neoporečnih jajc.Jajca so se nahajala pod pultom in niso bila označena(pečatena),na pultu pa so bila pravilno označena. Predpis zahteva,da so jajca označena že doma,ta isti predpis pa mi dovoljuje na dvorišču prodajati neoznačena jajca. Zato sem imel pod pultom neoznačena jajca in kolikor bi mi jih ostalo,bi jih doma prodal neoznačena. Kljub moji prošnji,naj jih ne uničijo,naj jih dajo v dobrodelne namene,so jih vseeno uničili. Takšna je moja izkušnja s stranmetanjem. Zelo žalostno in zelo birokratsko.