Že kakšen teden mi roji po glavi napev ‘dolce, o dolce far niente’. Saj se gotovo spomnite filma „Do konca in naprej“ iz začetka devetdesetih, filma, ki govori o legendarnem roparju, nekakšnem slovenskem Robinu Hoodu, Tonetu Hacetu.
Film, glasba Zorana Predina in sporočilo stare italijanske fraze iz refrena ‘dolce far niente’, ki pomeni ‘sladko delanje nič’ ali preneseno ‘slastno brezdelje’ mi hodijo na misel, ko pomislim na izbiro nekaj manj kot 30 odstotkov volivcev, ki so prejšnjo nedeljo šli na volitve.
Dve naravnanosti, dve taktiki
Poglejmo taktiko za „mišjo dlako“ poraženega junaka, ki se je “slastnemu brezdelju” vdal že nekaj dni pred volilno nedeljo in namesto, da bi „švical“ v težkih soočenjih z edinim pravim tekmecem (v studiu Kanala A in zvečer na nacionalni televiziji), je skoraj prijateljsko kramljal z že takorekoč bivšim premierom na privatni televiziji. Saj ne rečem, v duelu z „bivšim“ je lahko veliko več povedal, razlagal in utemeljeval. Lahko je predstavil program stranke, katerega je skupaj z ekipo s trdim delom pripravljal nekaj let. Program, ki temelji na realni oceni težke gospodarske situacije, kar priznavajo tudi njegovi neljubitelji, program, ki prinaša odrekanje, trdo delo in obrača pogled volivca na noter – na samega sebe (‘kaj boš pa ti prispeval, da nam bo prihodnje bolje’). Zelo racionalno, logično. Tako tudi predstavljeno. Skoraj brez čustev in strasti. Na kratko: realna analiza stanja – podrobno izdelan program – obljuba akcije v smeri “skupaj bomo švicali”.
A občinstvo, ki ima raje „show must go on“ naravnanost je seveda gledalo Kanal A. Tu se poraženi junak ni pojavil na soočenju z edinim pravim tekmecem in tako je lahko novinar s težkimi besedami o junakovi strahopetnosti razlagal občinstvu razloge za njegovo odsotnost. Njegov tekmec pa je prišel in s širokim nasmehom obljubljal – pomeni „sejal rožice“ o štiriodstotni gospodarski rasti, najboljši ekipi in vračanju nasmeha na obraze ljudi. Vse na “zelo preprosto”, brez trdega dela, brez prispevka volivcev. Ljudje so si lahko kar oddahnili, svoje upe obrnili na ven iz njih samih, se torej naslonili na junaka, ki bo namesto njih rešil Slovenijo. Vse to pa je junak začinil z nasmehom in strastjo. Podobno tudi zvečer na nacionalni televiziji. Na kratko: brez realne ocene stanja – na-hitro-vkup-spravljen program – obljuba akcije v smeri “namesto vas bo švicala moja najboljša ekipa”.
Ljudje so dali prednost “dolce far niente”
Saj se vsi znajdemo kdaj v občutku sladkega brezdelja, občutku, ki te potegne, pa četudi racionalno veš, da ni pravi. Saj globoko v sebi vemo, da se “brez muje, še čevelj ne obuje”, a ko smo pred izbiro, med “dolce far niente” in “znoj in odrekanje” velikokrat prevlada prvo. Tokrat pri skoraj tretjini volivcev. In to skrbi.
Ko celotna Evropa išče izhod iz “dolce far niente” življenja (zanimivo, da je izraz italijanski, kajne?), ko smo vsi skupaj živeli na predpostavki, da sladkega ne more zmanjkati, ko dvojica Merkozy uvaja avtomatske kazni za nesposobne živeti v okviru lastnih zmožnosti, mi državljani Slovenije pogumno zaplavamo proti toku in iščemo rešitev prav v “sladkem”, v nerealnem, v naravnanosti, za katero racionalno vemo, da ne prinaša rešitve. In to skrbi.
Do dna?
Morda pa moramo res kot kakšni odvisniki (tudi sladkarije povzročajo odvisnost) počakati, da dosežemo dno tako kot Grki in (skoraj) Italijani in se bomo lahko šele takrat odgnali proti površju. Ampak to predpostavlja, da nismo sposobni videti (in se učiti iz) zgodb naših evropskih sodržavljanov, da moramo kot kakšen pubertetnik, vse preizkusiti na svoji koži. In to ne samo enkrat, večkrat. Izgleda, da se je puberteta naše države res potegnila v začetek dvajsetih. In to skrbi.
Upanje je …
… tako kot vedno na periferiji. Na primer v svetu strmih bregov gorskih kmetij, tako drugačnem od mestne “dolce far niente” naravnanosti, “scrkljanosti” in finančno-virtualnega udobja. Upanje je v svetu, ki je zaresen, kjer se ljudje borijo za svoj obstoj, svetu, kjer so ljudje še pokončni in ponosni, kjer se kruh še pridela s trdim delom in ne s finančnimi mahinacijami. In ta svet me kljub vsemu še navdaja z optimizmom.
![[Facebook]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/facebook.png)
![[LinkedIn]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/linkedin.png)
![[Twitter]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/twitter.png)
![[Email]](http://www.casnik.si/wp-content/plugins/bookmarkify/email.png)
“Lahko je predstavil program stranke, katerega je skupaj z ekipo s trdim delom pripravljal nekaj let. Program, ki temelji na realni oceni težke gospodarske situacije, kar priznavajo tudi njegovi neljubitelji, program, ki prinaša odrekanje, trdo delo in obrača pogled volivca na noter – na samega sebe (‘kaj boš pa ti prispeval, da nam bo prihodnje bolje’). Zelo racionalno, logično. Tako tudi predstavljeno. Skoraj brez čustev in strasti. Na kratko: realna analiza stanja – podrobno izdelan program”
LOL tole pa mi je polepšalo jutro. Kdo je že rekel, da je bil 100+10 nek dober in res premišljen program? Aja, v Demokraciji.
Sem nekje že napisal: če je knjižica 10+100, ki spominja na pahorjanski semafor, res rezultat triletnega trdega dela, potem je verjetno bolje, da se je končalo tako kot se je…
ja svete knjige zzb na katere se je skliceval Janez Stanovnik
so bistveno močnejše, o tem ni dvoma, ali bi jih morda vseeno razkrili?
Tole spoštovana kolegica replicirajte njemu, jaz se kolikor vem, nikoli na nobene svete knjige nisem skliceval;) (za razliko od avtorja, ki se pa na fantastično rumeno modro knjižico je).
Ampak mislim, da vem zakaj je rumeno modra partija izgubila volitve – knjižica 10+100 je popolnoma zanemarila problematiko trenirk :D
ja, ternirke vseh dežel združite se:)
zna pa priti do problema, ko ternirke ne bodo več zadovoljne samo z igrami (vse vrst) in bodo za svojo podporo hotele tudi kruh – ampak to je že druga zgodba….
p.s. – očitno so v ZZB svete knjige dostopne samo posvečenim:)
@RX170, končalo se še ni.
Verjamem, da komunajzerjem zelo dober program SDS ni všeč.
Dodatek: če je Janezova ekipa za tisto zbrko 100+10 nezdružljivih in iz vseh vetrov pobranih flanc, prekomerni začinjenih z voodoo ekonomijo, slučajno res porabila nekaj let trdega… potem so še bolj nesposobni kot smo mislili.
Pa da ne bo pomote: ZJ je ponujal modrosti na isti ravni.
Vidim tvoj fanatizem. Program SDS je bil zelo dober kompromisni program med liberalnim programom in tistim, kar socialistična Slovenija še lahko sprejme.
Primerjati to s socialističnim drekom od Jankovičevega programa, je žalitev pameti.
Tista slikica mi je zbudila nostagijo, moj bodoči mož me je pred šestdesetimi leti tako prevažal.
Hvala g. Čerin za malce upanja v to zatohlost. Ja nismo še dovolj na dnu, kadar se bomo zopet tako prevažali, kot na sliki, bomo drugače volili.
KADAR KRUH ODIDE, PAMET PRIDE !!!
@Veteranka, spoštovana gospa zelo lep komentar.Vendar vas moram opozoriti, da gremo res proti dnu.Vendar na dnu se ne bomo prevažali s kolesi.
In vaša modrost KADAR KRUH ODIDE, PAMET PRIDE !!! tudi v tem delu tragedije več ne bo aktualna. Medtem pa je bila modrost KO KRUH PRIDE, PAMET ODIDE zelo na mestu.
Vsaka pot ima začetek in konec.Hitreje ko hodimo , prej smo na koncu.
Zaključek torej,HODIMO ČIM POČASNEJE, DA NE BI BILI PREHITRO NA KONCU.
Ta junak, ki je z ekipo 3 leta pripravljal program stranke in bil pripravljen tudi za narod narediti vse in še več, je potem, par dni pred volitvami kar obsedel in kramljal z dotedanjim nasprotnikom o “zrelih hruškah”.
Kaj pa tudi naj bi naredil.”Opazovalci” in narod, če nekdo pripravlja program tri leta, potem pa pride en pezde (Kučan) in postavi vse prizadevabnje na glavo s par besedami.Ja kaj pa mislite, da bi storil kdorkoli od nas, ali od vas. Popolnoma enako bi se obnašal.
Neverjetno, da ta narod, ki je tako tup,nenačelen in vodljiv, kar zadeva filozofijo in politiko, pričakuje tako dokončno obnašanje in ravnanje od drugih.
Popolnoma predvidljivo obnašanje Janše je to. Toliko je naredil za narod, ki tega ni bil vreden; verjamem, da je sposoben v kritičnih časih, ki prihajajo in bodo z zadnjim ljudskim obnašanjem potencirani, torej, da je sposoben preživeti sebe in družino.Za ostale pa mu se naj fučka. Če je pameten, in mislim, da je, bo to naredil.
Žalujoči ostali pa, ne dolce far nienete, ma lavorare e pensare e di questo non aver’ nienete.
Še vedno je večino ljudi volilo s polno odgovornostjo, čeprav so volilne zlorabe očitno bile.
Če pa to polno odgovornost analiziramo, pa vidim, da je zadj polno navijaštva in iracionalnih idej, kako nas bo nek Tito ( ateistična verzija fanatične religije) rešil trpljenja, monotonosti vsakdanjega dela in nam dal kar lepe plače. Morda bo potrebno zato en del družbe zapreti ali pa pobiti, morda gre ta pot spet preko trupel k svetli bodočnosti, ko nam ne bo treba več delati in bomo imeli UTD… razmiššlja velika večina ljudi v Sloveniji.
Te volitve so izraz dolgoletne socialistične pohabljenosti.
Drug vidik pa večina, ki govori o razdvojenosti naroda in puberteti države, RELATIVIZIRA.
Pri nas imamo še vedno mafijski sistem, ugrabljeno državo, ugrabljeno sodstvo in medije. Kdor koli se upre temu, je takoj janšist, nestrpnež in fašistoidni desničar. Zatorej ovce in manj močne osebnosti tej prezira polna propagandi nabiti s sovražnim socialističnim govorm nasedejo in postajajo vedno bolj Naše, Socialistične.
Dejstvo je, da je socializem nekaj popolnoma drugega kot demokratično levičarstvo ali social-demokracija. Ideje so samo skrajno -levičarske, utopične + izvedbe pa so mafijske, teroristične in totalitarne ( tipično za skrajno desničarski sistem).
In v Sloveniji smo se premaknili iz internacionalnega socializma v balkanski socializem ” nacionalnega interesa”. v Sloveniji nimamo več komunizma ( dovoljeni so majhni in srednje veliki gospodarski subjekti, prav tako privatna lastnina), ampak imamo fašistični tip socialističnega gospodarstva: največja podjetja so v državni lasti in vodijo jih člani monopolne fašistične politične stranke. Skratka prehod – tranzicija v Sloveniji ni potekala tako kot na Poljskem, Češkem in ostalih komunističnih državah, ko je šlo za tranzicijo iz komunizma v kapitalizem ( ki je svoboden in pravno urejen trg: od izdelkov, storitev, do idej – nazadnje političnih idej =demokracija je politični kapitalizem).
V Sloveniji je bila tranzicija, ki jo je ves čas SUVERENO vodila komunistična mafija: iz socializma 1.0 v socializem 2.0 ( fašizem nacionalnega oz. FEVDALNEGA interesa).
@Pavel, Bravo!
Kaj pa na vse to pravi narko mafija? Dolg je iz dneva v dan višji.
Briga jo ta puf! Saj ga ne bo ona odplačevala!
Težko bo!
Ljudje lahko spreminjamo samo tisto, kar razumemo.
Premnogi ne razumejo ali nočejo razumeti stanja in perspektive! Uspešno prodajajo utopijo.
Ce pogledamo zadnjih nekaj let, je slo vsem najbolj dolce far niente ravno v casu Janseve vlade. Najvisja gospodarska rast, nizanje davkov in najvec delovnih mest, najvecja potrosnja. Kdo je za to zasluzen je druga debata, v katero se ne zelim spuscati. Torej, ce bi se volivci odlocali le racionalno, so se ze zdaj ravno s tem, ko so se odpovedali Jansi, odpovedali udobnemu zivljenju. Ampak volitve so predvsem lepotno tekmovanje in ne racionalna odlocitev.
Vendar sta po mojem oba junaka te zgodbe obljubljala precej tezke case. Eden celo visje davke, medtem ko se strinjam z analizo, da se je drugi udobno zleknil v zadnjih dneh. In s prehitro udobnostjo zgubil sicer ze dobljene volitve. Skoda za vse. Za SDS, ker so namesto analize zaceli iskati zunanje sovraznike, skoda za Slovenijo, ker nima bolj uravnotezenega razmerja sil in skoda za levico, ker je dobila lazen signal, da gredo zadevo bolje kot gredo.
Je pa dokaj neodgovorno trditi, da je priloznost izgubljena, ker je nova. Dejansko Jankovica nihce ne pozna na vladnem nivoju. Ostale pa ze. Tako, da je po kateremkoli pogledu to boljsa izbira, saj do zdaj razen Drnovska kaksnega resnega vodje, ki bi vodil koalicijo nismo imeli. Enako bi rekel tudi za kateregakoli kandidata z desne, ki bi bil nov v tem prostoru. Zakaj pa Arhar ni kandidiral? To bi bila prava protiutez Jankovicu. Clovek iz gospodarstva, brez politicne prtljage. A tudi tokrat je desnica spet padla na cisto osnovnem testu: pragmaticnosti. Je bilo treba spet tiscati naprej nekoga, ki vstrajno izgublja v zadnjih metrih, razen ce se mu protikandidat ne umakne zaradi bolezni. Skoda.
@Aleš, ko poizkušaš podati tako tehtno analizo stanja in situacije, poizkušaj še malo elasticirati svoje razmišljanje na to kako se narod odziva na dejanja Janše in kako na dejanja levice ( da ne poimenujem posameznike, kajti še vedno je sinoniom za levico Kučan).
Spoznaj že enkrat, da narod sprejme klopotačo v košarici iz Kučanovih rok, kot božje darilo , medtem, ko taisti narod sprejme tiramisu torto iz Janševih rok kot ciankalijev strup . To je dejstvo in kakršnokoli razpredanje kdo je naredil kakšno napako , je čisto nakladanje in nepoznavanje naroda. In če hočeš komentirati volilno obnašanje, je treba najprej do obisti poznati narod.
Kar sem napisal so destva, brez predsotkov. Ne trdim, da je Jansa vojni dobickar, ker ni dokazano ali Jankovic plenilski kapitalist, ker to tudi ni dokazano. Volili smo dva (posredno) glede na to kaj sta sposobna narediti. In destvo je, da smo enega ze videli, drugega pa ne. Kaj si pa kdo domislja da bi lahko bilo in to dokazuje z zapisi v medijih, je pa za precej irelevantno za racionalno debato.
Berem: “Dejansko Jankovica nihce ne pozna na vladnem nivoju” in se zahvaljujem Bogu, da je tako. Poznamo ga kot plenilskega kapitalista, poglejmo na http://www.casnik.si/index.php/2011/12/13/bloger-matej-zalar-pise-zoranu-jankovicu/ in to pametnemu zadošča. B****** Slovenci pa morajo dobiti še nekaj več, da ga bodo spoznali.
@Alfe, ja Slovenci pa morajo dobiti še nekaj več, da ga bodo spoznali.Odlična anliza in upam tudi želja, kajti jaz od srca želim to udejanjanje, ki ni daleč.
Pri novih generacijah je že dalj časa opazno, da se puberteta podaljšuje globoko v dvajseta oz. celo v trideseta leta, očitno se isto dogaja tudi na nivoju držav. Kar pa se tiče zgledov sosednjih držav, pa smo tako ali tako vedno želeli biti podobni Avstrijcem, Italijanom, no in sedaj nam je to, vsaj kar se slednjih tiče, v določenem pogledu končno tudi uspelo. Zgodovina pa seveda ni za to, da bi se iz nje kaj naučili, ampak, da lahko vedno znova ugotavljamo, kako se ponavlja.
Gospod Blaž,
ker duhovito ste to napisali. Le v okolju, kjer živim, smo želeli biti podobni Nemcem, no ja v sili razmer tudi Avstrijcem, Italijane pa smo vedno podcenjevalno gledali.